F. Koncilija: Se je sv. Frančišek Asiški poslužil ordala kljub prepovedi?

Franci Koncilija 18.7.2016 9:30
 
Foto: Flickr.

Upodobitev Frančiška Asiškega, foto: Flickr.

Se je sv. Frančišek Asiški poslužil ordala kljub prepovedi četrtega lateranskega koncila?

V srednjem veku je bil ordal tipično brutalno dokazno sredstvo v nekem kazenskem sodnem postopku. Ordal, latinsko ordalium ali božja sodba (Judicium Dei) je sestavni del srednjeveškega pravnega reda, kjer je bil Bog varuh prava in pravičnosti. Prevladovala je sodna praksa in prepričanje, da Bog ne dopušča, da bi bil v zemeljskem sporu krivec oproščen ali pa nedolžen obsojen po krivici. Božje sodbe (ordalium), kot magično sredstvo za ugotavljanje resnice poznajo številna ljudstva in najrazličnejše kulture.

Od kod izhaja ordal?

Uporabo ordala so poznali že v prazgodovinski dobi v obliki nekakšnega ljudskega običaja, kasneje pa je bil ordal opisan tudi pri Hetitih, Keltih in Slovanih, deloma tudi v grški in rimski kulturi. Ordal je opisan tudi v Bibliji (3 Mz, 5, 21 – 26; 4 Mz 5, 11-31; 1Sam 10, 17 – 26 itd…). V evropskem srednjem veku se je uporaba ordala močno razširila pod vplivom germanskih pravnih sistemov . Čeprav je četrti lateranski koncil (1215) vsem klerikom odločno prepovedal udeležbo pri ordalnih obredih, so se ordali še dolgo prakticirali. Na splošno Cerkev božjih sodb ni nikoli odobravala. Nasprotno, pogosto jih je obsodila,« kot gnusno skušanje Boga!« Prisiliti Boga, da bi razkril resnico je v Cerkvi veljalo za preveč drzno in grešno zaupanje v Boga. Šele v drugi polovici 16. stoletja so ordali v Evropi počasi začeli izginjati …

Bistvo krščanskega ordala

Bistvo ordala je bilo, da so obtoženčevo nedolžnost ugotavljali s postopki, ki so ogrožali njegovo zdravje in celo življenje. Izvrševalci ordala so bili namreč trdno prepričani, da Bog direktno vpliva na proces glede ugotavljanja pravice nad krivico in resnice nad lažjo! Prepričani so bili v božjo intervencijo, ki ne bo dovolila, da bi obsodili nedolžnega človeka, pa če tudi ta umre! Oseba, ki je bila obdolžena za kaznivo dejanje zoper življenje, čast in materialno škodo (tatvino)so podvrgli preizkusu ordala. Preizkus so opravili z osnovnimi elementi, kot so voda, ogenj, zemlja in zrak. Obdolženec je prisegel pred Bogom in bil preizkušen z enim od elementov. Poznali so več vrst ordalov. Pri preiskovalnem ordalu se je tožnik sam prepustil božji sodbi, da bi s tem dokazal pravilnost obtožbe. Pri obrambnem ordalu pa se je obtoženec prepustil božji sodbi zato, da bi dokazal svojo nedolžnost. Pred uvedbo prepovedi uporabe božjih sodb, so bile lete dane cerkveni oblasti kot privilegij. Tako so duhovniki pred izvršitvijo božje sodbe s preizkusom z mrzlo vodo, na primer, najprej blagoslovili to vodo, opravili sv. mašo in številne druge molitve, pri katerih je sodeloval tudi obtoženec itd… Tako je bil ordal, sicer privzet iz germanske poganske tradicije, s temi liturgičnimi opravili pa pokristjanjen…!

Edinstveni primer uporabe »božje sodbe – ordaliuma« s svečami je bil dokumentiran v Kamniku leta 1398

Načini izvajanja ordalov

Prvi preizkus je bil običajno ordal z ognjem. Na rokah je bilo potrebno nositi razbeljeno železo devet korakov daleč, ali pa hoditi po razbeljenih lemežih. Drug tak preizkus pa je bil, da je bilo iz kotla z vrelo vodo potrebno pobrati prstan ali kovanec. Opečeno mesto na rokah so potem zavezali in zapečatili. Po nekaj dneh so roke inspicirali in v primeru, da se je rana zagnojila, je bil obdolženec kriv!

Drugi preizkus je bil ordal z vodo (Judicium aquae frigidae).Človeka so privezali na vrv in ga vrgli v globljo vodo. V primeru, da se je potopil, je bil nedolžen; v nasprotnem primeru je v vodi lebdel, kar je pomenilo, da ga čista voda ni sprejela, ker je bil kriv.

Tretji preizkus je bil ordal – dvoboj(Judicium puquae). Dvoboj je bilo zelo priljubljeno dokazno sredstvo, pred vsem v primerih, kjer ni bilo prič za kaznivo dejanje in ko je bilo potrebno braniti častivrednost. Dvoboj med tožnikom in obdolžencem je vedno potekal pred sodiščem v ograjenem prostoru.

Četrti preizkus je bil ordal – grižljaj. Nesrečniku so v usta potisnili velik kos ječmenovega kruha ali sira določene teže. Če je grižljaj človek požrl brez težav, je bil spoznan za nedolžnega.

Peti preizkus je bil ordal s križem (Judicium crucis). Bistvo tega preizkusa je bilo v tem, da sta nasprotnika stala z iztegnjenimi rokami ob križu, ostali prisotni pa so molili. Kdor je prvi povesil roke, je bil kriv. Kasneje so ta ordal prepovedali, ker so ga smatrali za skrunitev Kristusovega trpljenja na križu.

Šesti preizkus je bil ordal pred truplom. Domnevnega morilca so pripeljali pred truplo in če je truplo ponovno zakrvavelo, je veljalo, da je bila oseba kriva umora.

Sedmi ordal je bil žreb. S tem načinom so v glavnem dokazovali krivde hlapcem in pol – svobodnim ljudem. Kasneje so ta preizkus zavrgli in opustili kot pogansko vraževerje.

Božje sodbe so bile zelo zakoreninjene v ljudski zavesti. Zanimivo pa je, da je bila božja sodba v širokem pomenu besede tudi takrat, kadar usmrtitev ni uspela. V takšnih primerih eksekucijo niso ponovili.

Zgodovinsko dokazan primer uporabe ordala opata Wolfolda

Znan primer uporabe obrambnega ordala je znan iz ženskega samostana benediktink v Admontu v Avstriji, katerega je ustanovil pobožen opat Wolfold (1115 – 1137). Zaradi pogostih obiskov pri nunah, so opata obsodili za greh zoper čistost in celibat. Opat Wolfold je bil trdno odločen, da bo dokazal svojo nedolžnost, zato se je prepustil božji sodbi – ordalu s preizkusom z ognjem. V talilnici samostana na Blachbergu je v rokah kar nekaj časa držal razbeljen kos železa, med tem pa so mu roke ostale popolnoma ne poškodovane! Spoznan je bil za nedolžnega, za kar obstaja verodostojno dokumentarno gradivo!

Ordal – božja sodba s svečami v Kamniku

Pri tem ordalu gre za uporabo sveče kot božje sodbe. Uporabljal se je za ugotavljanje izvršitelja tatvine, kraje premoženja itd… Goreči sveči so od nekdaj pripisovali aktivno, skrito in naznanjajočo moč tudi v pravu. Odločilno je bilo vedenje plamena, kot so: plapolanje, prsketanje, dogorevanje, ugašanje itd… Bistvo tega prerokovanja je bilo torej v tem, da je sveča, ki so jo postavili na list papirja z izpisanim imenom domnevnega storilca tatvine, začela plapolati proti naravnim pravilom. Takšen primer izven sodne uporabe ordala s svečami v Kamniku je bil edinstven, saj ga niso omenjali nikjer drugje po Evropi. Kaj se je pravzaprav takrat dogajalo v Kamniku?

Duhovnik Simon, ki je bil doma iz Celja, bivši župnik v Hočah pri Mariboru, v času tega dogodka pa je bil uslužbenec in nadarbenik benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, je neko noč decembra 1398 prenočeval v javnem gostišču na Novem trgu v Kamniku. Gostišče je bilo v lasti gostilničarja Nikolaja iz Loke in njegove žene Elizabete. Gostilničar Nikolaj je bil kasneje med letoma 1402 – 1427 večkrat tudi mestni sodnik… Med drugimi ljudmi sta v njegovem gostišču prenočevali tudi dve ženski; neka novokrščenka (neophita) s svojo služabnico, ki je tudi bila konverktitka. Še isto noč se je gostilničar Nikolaj gostom pritožil, da je bil okraden in da mu je bila s tatvino izmaknjena večja vsota denarja. V ta dogodek se je vključil duhovnik Simon, ki je želel s pomočjo prerokovanja s svečami izvedeti in preizkusiti, kdo izmed gostov bi utegnil biti kriv tatvine. To je naredil s prižiganjem sveč, ki jih je postavil na liste z izpisanimi imeni vseh gostov. Tedaj so se plameni sveč sicer nekoliko gibali, vendar nobeden bolj kot drug. Zdelo se je, da preizkus ordala s svečami ni uspel. Kljub temu pa je služabnica novokrščene ženske tatvino priznala! Svetno sodišče je potem obe ženski po hitrem postopku obsodilo na smrt. Obe so čez dva dni živi zakopali!

Zaslišanje v Ogleju

O tem krutem dogodku so kmalu izvedeli tudi v Ogleju, kjer je kurialni notar Henrik Praytenrewter v notarsko knjigo zavedel dve pismi. To knjigo še vedno hranijo v Državnem arhivu v Vidmu. Ta notar. Nemec po rodu je živel v Čedadu. Jakob de Gistardis, generalni vikar oglejskega patriarha Antona Caetana, je v zvezi z dogodki v Kamniku, takoj napisal dve pismi; prvo duhovniku Simonu iz Celja, v katerem ga je obdolžil za delikt vedeževanja (čaranja), da bi tako našel s tatvino odtujeni denar. Zaradi tega je namreč svetno sodišče dve ženski obsodilo na smrt in ju dalo živi zakopati. Generalni vikar je duhovnika Simona opozoril, da ima omenjeni delikt po cerkvenem pravu za posledico tako imenovano iregulariteto, pa tudi odvzem njegovega cerkvenega statusa in nadarbin, ki jih je Simon užival. Pod kaznijo izobčenja se je moral duhovnik Simon v roku dvanajstih dni oglasiti v Vidmu glede razsodbe pravde. V primeru, da se ne bi odzval, bi Simona takoj izobčili iz katoliške Cerkve.

Tako je duhovnik Simon iz Celja prišel v Videm h generalnemu vikarju na zagovor. Ob zaslišanju je dejanje priznal in povedal, da je ordal s svečami uporabljal že med študijem teologije v Pragi. Izjavil je tudi, da je zaradi vedeževanja s svečami v Kamniku prišel ob dobro ime, saj so bili ljudje prepričani, da so dve ženski usmrtili zaradi njega. Gostilničar Nikolaj je pred svetnim sodiščem zagovarjal duhovnika Simona, da je nedolžen in brez krivde glede obsodbe obeh žensk. Listino s to izjavo je kamniško sodišče izdalo duhovniku Simonu, ta pa ga je ob zaslišanju predložil generalnemu vikarju.

Drugo pismo pa je generalni vikar naslovil na opata gornjegrajskega benediktinskega samostana in kamniškega župnika Otona, gorenjskega arhidiakona. Oba je pozval, da naj poizvedujeta in mu poročata o zanesljivosti prič v tej zadevi in o njihovih izjavah. Nadaljnja usoda duhovnika Simona iz omenjenega pisma z dne, 23. decembra 1398, ni znana! S tem sta bila tudi izčrpana vira za ta edinstveno znani primer uporabe ordala sveče v Kamniku in v Sloveniji…

Ali je sv. Frančišek Asiški tudi uporabljal ordalium?

Znano je,da je sveti Frančišek Asiški (Giovanni Francesco di Bernardone) (1182 – 1226), ki je ustanovil beraški red manjših bratov minoritov, frančiškanov in kapucinov odšel leta 1219 v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer se je srečal tudi s turškim sultanom Malekom al Kamilom, ki se je srdito bojeval s križarji. Frančišek, ki se je sultanu takoj priljubil, mu je pogumno govoril o Jezusu Kristusu in mu oznanjeval evangelij… Sv. Frančišek je hitro spoznal, da sultan ni bil navdušen nad Kristusom in s spreobrnitvijo v krščansko vero, zato mu je predlagal, da naj Saraceni zakurijo velikanski ogenj, skozi katerega bi šla skupaj Frančišek in turški svečenik! Na ta način bi vsi spoznali katera vera je prava. Frančišek je bil namreč prepričan, da ga bo Bog obvaroval ognja, saracenski svečenik pa bo umrl… Sultan ni bil pripravljen tvegati in s Frančiškovim ordalom z ognjem, ni bilo nič…

Četrti lateranski koncil je potekal od 11. – 30. novembra leta 1215 v Rimu pod neposrednim vodstvom papeža Inocenca III. , torej tistega papeža, ki je leta 1210 potrdil ustanovitev novega beraškega reda Manjših bratov (Fratres minores) takratnega ubožca iz Asisija. Zato je le malo verjetno, da Frančišek ni bil seznanjen s sprejetimi sklepi in kanoni, med katerimi je bila tudi prepoved uporabe ordala. Piscu tega prispevka ni znano, ali je sveti Frančišek uporabil ordal še ob kakšni drugi priložnosti, vsekakor pa to ni vplivalo na dejstvo, da je Frančiška samo dve leti po njegovi smrti takratni papež Gregorij IX., 16. junija 1228 razglasil za svetnika in določil, da se njegov god obhaja vsakega 04. oktobra, kar velja še danes!

(Vir : Zgodovinski časopis št. 3 – 4 , Ljubljana 1973 in hrvaški tednik 7DNEVNO, Zagreb, 20. maja 2016)

 
Značke:

1 komentar

  • Kar na bruhanje mi gre ob vsem tem vraževerju in zavestni odpovedi razumu.

    Se je vedno za vprašati, koliko je v moji in naši veri še ostankov vraževerja in otroškega magijskega mišljenja.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI