Poistovetenje z Marto in pozaba Marije

Milan Knep 17.7.2016 0:58
 

sv martaKratka zgodba o Marti in Mariji je zelo preprosta. Dovolj je, da jo slišimo enkrat, pa jo že znamo ponoviti in povedati naprej. Če pa skušamo razložiti sporočilo zgodbe, smo v zadregi. Brez težav se poistovetimo z Marto, ki je Jezusa postregla. Njeno ravnanje odobravamo. Ne moremo pa si zamisliti, da bi ravnali enako kot Marija, ki je sedla k Jezusovim nogam in ga poslušala. Bolj prav se nam zdi to, kar je storila Marta, zato nam ni čisto jasno, zakaj je Jezus na strani Marije, ki je bila v odnosu do njega pasivna. Zakaj naj bi bilo bolj prav to, kar je storila Marija in ne to, kar je storila Marta, ki se je predala strežbi? Ali ni dolžnost gostitelja, da gosta najprej postreže in se šele potem spusti z njim v pogovor.

Ko ne najdemo pravega razloga, zakaj Jezus po tihem drži z Marijo in obzirno graja Marto, enostavno zaključimo, da je oboje enako potrebno. Marta in Marija naj bi imeli vsaka po svoje prav.

Toda ta zgodba ni v evangeliju zato, da bi nam govorila o dveh enako dobrih in modrih dekletih, pač pa zato, da bi nam odkrila razliko med njima. Umetnost ni v izenačevanju vsega, ampak v razpoznavanju razlik. Kajti ni res, da je vse isto. Vedno se nagrajuje razlike, raje prisluhnemo tistemu, ki prepoznava razlike, kot tistemu, ki se mu zdi vse enako dobro in pomembno. Jezus je med Marto in Marijo vnesel razliko. Nedvoumno namreč pravi: »Marija si je izvolila boljši del.« Torej je Marija tista, ki nosi sporočilo, in ne Marta.

Današnji odlomek je v svojem 103. govoru razlagal tudi sv. Avguštin (354–430). Pravi, da lahko prav ocenimo ravnanje Marte in Marije šele tedaj, če ugotovimo, kaj je cilj našega življenja. Avguštin vprašanje cilja noče poenostavljati, zato se raje vpraša: ‘Marta, veliko dela imaš, hočeš biti postrežljiva in ne gledaš na utrujenost. Toda pomisli, ko prideš v nebeško domovino, ali boš našla popotnika, da ga sprejmeš pod streho? Ali boš našla lačnega, da mu odlomiš kos kruha? Žejnega, da ga napojiš? Bolnika, da ga obiščeš? Prepirljivca, da ga spraviš? Mrliča, da ga pokoplješ? Tam ne bomo nasičevali, ampak se bomo nasičevali. Ne bomo nosili na mizo, ampak bomo z mize jemali. Ne bomo gostov posedli za mizo in jim stregli, ampak bodo nam kakor knezom odkazali častni sedež in nas pogostili.’

Marta je to, kar bi moralo biti sredstvo, naredila za cilj. Delo, napor, strežba je sredstvo, biti z Gospodom pa je cilj. Zgodovina človeštva je tragična prav v zamenjavi sredstva in cilja. Hudobni duh človeku vso zgodovino vsiljuje to usodno zamenjavo, ki se nam posreduje skozi šolo, kulturo, različne ideologije in vzgojo, zlasti v zadnjih stoletjih. V vseh teh prostorih se sistematično zanika človekov končni cilj, ki je občestvo z Bogom. Sodobni človek, ne da bi se tega prav zavedal, ostaja brez cilja, ima samo še sredstva: tehniko, znanost ter svoje telesne in duševne zmožnosti. Vse to uporablja in troši, ne da bi vedel, kaj pravzaprav hoče. Izčrpava se z izdelavo in uporabo sredstev, nasledek česar je permanentni stres in pregorevanje; njegova duša pa je vedno bolj izpraznjena, zmedena, prestrašena in obupana.

Ne more biti drugače, kajti le če sedemo h Gospodovim nogam, najdemo tolažbo in mir svojim dušam. In to je storila Marija; izbrala si je najboljši del. In kar je še bolj pomembno: to, kar je izbrala, ji ne bo vzeto. Vsa sredstva bodo namreč prešla, ostal bo samo Bog in njegovo odrešenje.

Morda je videti, da je potem vendarle veliko laže biti Marija kot Marta. Marija je sedla h Gospodovim nogam, Marta pa se je potila za štedilnikom. To je seveda samo videz, saj mnogo bolj pogosto posnemamo Marto kot Marijo. Razlog, zakaj v praksi sledimo Marti in ne Mariji, je dvom, ali nam bo zaupanje v Boga prineslo blagoslov. Zanesemo se predvsem nase, ker mislimo, da si bomo samo s tem, kar bomo ustvarili, zagotovili varnost.

Ta samoprevara tiči v razvpitem reku: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« To je geslo Marte, torej je ta moto, če ga sodimo v luči današnjega evangelija, napačen. Zmotno je torej reči: »Če bomo vse imeli v svojih rokah, potem bo tudi Bog dodal svoje.« Mnogi ne vidijo, da s tem postavljajo sebe na prvo mesto, Boga pa imajo samo za sredstvo, s katerim želijo doseči, kar si sami zamislijo. Marija dela drugače: najprej posluša, kaj ji ima povedati Bog. Iz poslušanja Boga pa sledijo dejanja. Evangeljski odlomek, to tako priljubljeno maksimo – pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal –, postavlja na glavo. Rek, ki bi bil v skladu z duhom evangelija, bi se moral glasiti obratno: Bog že dela zame, na meni pa je, da to, kar Bog dela zame, priznam, uvidim in z njim v hvaležnosti sodelujem.

Malokdo si upa biti Marija, ker je zato treba imeti vero, da je Gospod gospodar zgodovine, ker je treba verjeti, da Gospod skrbi za nas. Zaradi nezaupljivosti do Boga, smo bolj ali manj vsi podobni Marti.

Marta v nas nam govori, da moramo biti realni, da je treba odčarati svet vsega božjega, duhovnega in presežnega. Svet naj bi bil samo ta groba realnost, ki jo vidimo, otipamo in v njej delujemo.

Zelo nazoren primer Martinega ravnanja je bil Božo Vodušek, slovenski pesnik, jezikoslovec in prevajalec, po izobrazbi pa pravnik (1905–1978). Pred nekaj leti so izšli (Nova Revija, Zbirka Paradigme, Ljubljana 2009) njegovi izbrani članki, ki jih je Drago Bajt uredil in zanje napisal spremno besedo. Vodušek začne kot Marta, z delom, z realnostjo. Dr. Matevž Kos pravi, da se njegova predvojna odčaranost konča s povojno razočaranostjo. Njegov ključni stavek pred vojno je bil: »Za nas je življenje s svojimi nerešenimi političnimi in socialnimi vprašanji, ki nas težijo dan na dan, važnejše kakor literatura in tudi kakor resnična mistika.« Vodušek je bil v tistih letih zaverovan v Kocbeka in v njegov aktivizem, s katerim je hotel spremeniti Slovenijo in slovenski narodni značaj. Kocbekovo vodilo je bilo: ‘Ne bomo sedeli pri Gospodovih nogah, zavihali bomo rokave in svet končno uredili.’

Božo Vodušek je bil nekakšna kopija Marte. Tako kot je Marta očitala Mariji, da ji ne pomaga, je tudi Vodušek očital mnogim predvojnim sodobnikom, da so premalo zavzeti. Hotel je vitalistično slovenstvo (vitalizem, uveljavljanje, poudarjanje življenjske moči in življenja v vseh njegovih pojavnih oblikah, zlasti v ustvarjanju), ki bo temeljilo na neomajni podlagi silnega slovenskega človeka. Slovenci bomo le to, kar bomo sami naredili iz sebe, je rekel. Ne bomo torej to, kar bo Bog naredil iz nas. Vodušek ni verjel v božjo milost, tudi Marta ni, vsaj ne tako trdno, da bi spremenila svojo prakso. Marta je bila pridna, izčrpavala se je z garanjem, kot pred vojno Vodušek, vendar je bila nazadnje resignirana. To se je zgodilo tudi Vodušku. Marte ni moglo osrečiti delo samo na sebi, osmislil pa bi jo lahko Gospod, oseba, če bi si zanj vzela čas. Po vojni je Vodušek opustil predvojni vitalizem in se umaknil v svet pesništva, jezikoslovja in prevajanja, torej v mistiko, umetnost, v svet, ki ga je v mladosti podcenjeval.

Zakaj je bila Marta jezna na Marijo? Ne toliko zato, ker je morala sama vse narediti za postrežbo gosta. Jezna je bila, ker je slutila, da bo po zavzeti strežbi ob mizi že v eni uri vsega konec, sledila pa bo praznina. Nasprotno pa je Marija najprej vstopila v odnos, ki je ostal in jo napolnjeval tudi potem, ko je gost odšel.

Kako usodno se je sodobni človek in vsa sodobna kultura poistovetila z Marto in pozabila na Marijo, je lepo opisala Annie Ernaux, sodobna francoska pisateljica. V slovenščini je izšel njen roman Leta (Založba Didakta). Ko govori o svojem občutenju leta 2000, ko se je zdelo, da smo pred novim tisočletjem polni pričakovanj, je zapisala: »Pred nami ni (bilo) ničesar« (str. 158). Zato nam lahko, tako kot Marti, ostane predvsem slab občutek ali celo jeza, ker slutimo, da se lahko vsi naši napori, ki gredo mimo Boga, izjalovijo.

Naj nam za konec Gospod še enkrat pove: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.

Besedilo je homilija na 16. nedeljo med letom (leto C).

 

 
Značke:

12 komentarjev

  • Dobra pridiga.

    V bistvu je razlika med sredstvom in ciljem (vzrokom). Med Biti in imeti.

    Gre za dopolnjevanje obeh. Predvsem pa zavedanje katero je temeljno.

    “Umetnost ni v izenačevanju vsega, ampak v razpoznavanju razlik. “

  • Delo, napor, strežba je sredstvo, biti z Gospodom pa je cilj.

  • Zdravko

    Dobra pridiga, vendar narobe interpetirana modrost pogaj si sa in Bog ti bo pomagal. Ta ne rek ne pravi “naberi si vsega in Bog ti bo dodal”. Pomagaj si! To so besede ubogemu, ne bogatemu. Mnogokrat ubogi izgubijo voljo, da bi kaj naredili. Njim je to namenjeno. Evangelij nič ne postavlja tega na glavo. Je pa to svetna modrost, ni tako poduhovljena kot je evangelij. Nikakor pa si zato ne zasluži tega zaničevanja, da celo sploh ne drži.
    Jezus Marte niti ni toliko kritiziral. Mariji je dal prednost, ker počne nekaj pomembnejšega. Marti pa je pustil naj še naprej dela tako.

  • Sarkazem

    Zelo zanimive misli, ki morajo zadevati tudi pomembne dogodke v Sloveniji in Evropi. Pri nas popolna prevlada sil kontinuitete prejšnjega režima na vseh družbenih področjih, v Evropi postopno drsenje v državljansko vojno in Evrabijo najpomembnejših zahodnih držav unije. Kaj storiti!? V Sloveniji je laže, ne zmoremo delati, kot Marta, prenoviti, reorganizirati demokratičnih pomladnih strank in urediti državo, ampak se lahko zatečemo le k Jezusu in molitvi, kot je storila Marija in zaupati v Boga. V Evropi se pa obetajo hujši časi. V mnogih državah se bodo začeli upirati nasilni multikulturizaciji in islamizaciji, v kar jih bo prisilil vedno pogostejši terorizem in zdrs v državljansko vojno. Določene politične sile ne bodo privolile v poraz, kot se je zgodilo v Sloveniji, ampak bodo začele urejati in pospravljati, kot je storila Marta. Ena od držav je zaradi zmede enostavno odšla od doma v neznano, za druge se še ne ve, kaj bodo storile saj se kar vsedle k Jezusovim nogam ne bodo, ker so ga že začele ignorirati. Teže bo, kot na Martinem in Marijinem domu!

    • Si hotel povedati, da med evropskimi kristjani ni Marij, ki bi najprej poslušale Jezusa preden gredo v akcijo.
      So samo Marte, ki histerično in brezglavo zganjajo aktivizem poln sovraštva do kritičnih in mislečih?

      Prvo berilo je bilo še bolj povedno. Jalovi Abraham in Sara sta pod hrasti dobila obisk treh tujcev (Boga). Ker jih je Abraham odprto, gostoljubno in iskreno sprejel in gostil kot Boga (Drugi), sta dobila nagrado, da se jima bo rodil sin.

      • Tudi Martino delo je potrebno, vendar pa je kot razumem, Marijino na prvem mestu.

        • To vsi duhovniki tako pridigajo?

          Kaj pa, če bi rekli, da je Marija od Jezusa, in Marta je od Hudiča?

          • Ampak niso rekli. Niti Jezus tega ni rekel.

          • Eden drugemu smo potrebni in mislim da v Božjih očeh tudi enako pomembni.
            Vemo da brez Marte ne gre, problem kot ga razumem je da pozabljamo, da brez Marije tudi ne gre.

  • Še en uvid sem dobil v tem, ko sem razmišljal v odgovoru na Ocvirkov poziv k manj osebne svobode (manj individualizma).

    Marija je izbrala pogovor z Jezusom, odnos, svojo svobodo, dialog, razvijanje svoje osebnosti, razvijanje dialoga, razvijanje skupnosti z Jezusom in razvijanje ljubezni z Jezusom.

    Marta je aktivistično ponavljala monotonost, edino kar zna. Suženjsko služenje. Lahko bi šla tudi v pogovor. Lahko bi rekla: “Hej Jezus, dejmo skupaj skuhati in pripraviti obrok!”

    Marija je osebnost, ki razvija odnos in skupnost in posredno tudi svojo osebnost.

    Marta je aktivistični klon, ki je navajena na ukaze oblastnikov, ki se ne zna pogovarjati, ne zna razmišljati, ne zmore biti niti 1 minute sama pred Jezusom, .. Rabi varnost kolektiva, ne varnost ob Jezusu. Rabi strogega oblastnika, fevdalca , diktatorja in ne “moj jarem je lahek”.

  • Misko Kajzar

    Vrednost članka je v delu, ko opozori, da je Kocbek in ostala druščina šla v akcijo proti Bogu.

    Ne vem pa, zakaj nihče noče razmišljati, kaj je tisto eno potrebno, kaj je tisti dobri del, ki si ga je izvolila Marijo?

    Ali ima smisel dogodek interpretirati črno belo. Marija dobra, Marta slaba?

    • Tisto eno,edino potrebno-dano uvideti v tej pripovedi Mariji-je zaslutiti,doumeti,zaslišati,začutiti in prepoznati Resnico-Osebo,Eno in Edino potrebno pravo hrano za vse naše Življenje:namreč Njega,ki je tudi,ko prihaja na videz kot gost,v resnici Marijin in naš popolni Gostitelj-mi vsi pa smo,če le hočemo to sprejeti-dobrodošli povabljenci ter bogato pogoščeni gostje pri Njegovi mizi,na Njegovi gostiji…


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI