Dva dogodka ali zgodovina se ponavlja

Helena Jaklitsch 17.7.2016 6:44
 

rdeca zastavaPrvi dogodek. Gospa Lidija se odpravi iz trgovine. Na cesti ni nikogar, za njo pride le ženska, ki je malo prej kupovala v isti trgovini. Brez pozdrava ogovori gospo Lidijo in jo povpraša, če še kaj hodi prižigat svečke na Orle. Gospa Lidija ji pokaže berglo, ki ji pomaga pri hoji, in tako nakaže, da je vsaka daljša pot zanjo prenaporna. Takrat pa se vsuje. Neznana ženska se začne nanjo dreti: »Prekleta belogardistka! Da bi te hudič že vzel! Prekleta belogardistka!«.

Drugi dogodek. Zborovanje v podporo migrantom, ki prihajajo k nam. Plapolajo rdeče zastave, podporniki na prsih nosijo rdeče zvezde, posamezniki si z maskami zakrivajo obraz. Transparenti z napisi »Smrt fašizmu, svoboda ljudem«; »Tudi jaz sem begunec, bežim pred ksenofobijo«; »Sovraštvo do beguncev je fašizem«. Pesnik za množice odrecitira svojo Internacionalo. Nekateri podporniki v rokah držijo lesene palice. Menda take, kot se jih uporablja pri organiziranih pretepih.

Na prvi pogled se zdi, da sta oba dogodka vzeta iz nekega preteklega časa, časa, ki je že minil. Iz časa, ki smo se mu leta 1990 odpovedali. Zdi se, da pogrevam stare zgodbe, ker ne znam in ne zmorem pisati o ničemer drugem kot o tistem času, ki nas je kot narod tako usodno zaznamoval. Toda oba dogodka sta se zgodila leta 2016. Petinsedemdeset let po začetku tiste vojne, v kateri je svoj morilski pohod začela skupina ljudi, ki je prav tako mahala z rdečimi zastavami. Prav v imenu te zastave se je takrat ta skupina čutila poklicano, da nezasluženo stopi na oblast. In ker ni šlo drugače, je priklicala na pomoč revolucijo in vse njene »veščine« (umor, laž, ustrahovanje ipd.), ki so naš narod tako zelo spremenile. Pod okriljem te iste peterokrake zvezde je oblasti željna skupina zapovedala vsem in vsakemu, kaj sme in česa ne sme misliti. Vsak, ki se ji je uprl, morda samo v besedi, ki je obsodil njen krvavi pohod, se je znašel pod njenim kladivom. Zavedajoč se, da si oblasti ni zaslužila, da ji mesto prvega v narodu ne pripada, je zapovedala enoumje. Vsak je smel misliti le tisto, kar je govorila in razglašala samooklicana oblast. Vsako drugačno mnenje je bilo v imenu rdeče zvezde preganjano. Med vojno so zaradi nje, ker ji niso hoteli dati mesta, ki si ga je želela na silo vzeti, mnogi izgubili življenje. Še več je bilo teh v prvih mesecih po vojni. Ne samo v prvih mesecih, temveč v prvih letih po vojni. Sodišča so pospešeno delovala ter ljudi, ki so mislili drugače (spomnimo se dr. Narteja Velikonje), pošiljala v smrt. Sodišča so, da bi zadostila pravni normi »vsak je nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda«, ponarejala dokaze, z mučenjem in ustrahovanjem prisilila priče pa tudi obsojene k lažnemu pričanju. Ne, pravzaprav bi morala napisati sodniki. Ne sodišča. Sodišča so prazne stavbe, ki ne morejo nositi odgovornosti za dejanja, storjena znotraj njih. Sodniki so bili tisti, ki so sodili in pripisovali krivdo ljudem, v katerih je nova oblast prepoznala drugače misleče. (Ni čudno, da še noben sodnik ni odgovarjal za svoje odločitve, saj so vse njihove odločitve pri nas de-personalizirane.) Kasneje so namesto na smrt sodniki ali pa upravni birokrati ljudi obsojali na družbeno koristno delo ter na zaporne kazni. Marsikdo je lahko o svojem drugačnem mnenju razmišljal v samici, v kateri je noč in dal svetila luč, prostora v njej pa je bilo ravno toliko, da je lahko razmišljujoči »udobno stal«. Postopno je postajala oblast s svojo palico (ki je bila daljša) in korenčkom v svojih načrtih uspešna. Ljudje so utihnili in nehali misliti. Oziroma so se kot pijanec plota držali tega, kar je rekla oblast. Vedno več je bilo takih, ki so oblasti do skrajnosti in popolnoma nekritično prikimavali. Tako so bili najbolj gotovi, da so na varni strani. No, bodimo iskreni, tudi to ni bilo zagotovilo, da se nisi znašel na listi notranjih sovražnikov. Lahko si sicer govoril enako kot oblast in mislil enako kot oblast, toda morda si imel hišo, ki si jo je eden od oblastnikov poželel, dekle, ki je bilo nekomu na oblasti všeč, morda pa si bil le grožnja nekomu, ki se je ob tebi počutil manjvrednega. Skozi čas, morda zaradi ustrahovanja, morda zaradi ur, preživetih v celici, morda zaradi golega oportunizma, predvsem pa zaradi dolgotrajnega in temeljitega na vseh ravneh človekovega življenja obsegajočega pranja možganov, je marsikdo resnično ponotranjil misel oblastnikov, prepričan, da se je do nje dokopal kot kritičen mislec. Marsikdo je verjel – v tem je največja tragičnost in obenem pohabljenost našega naroda – da resnično misli s svojo glavo.

Da se vrnem v leto 2016. No, še prej v leto 1990, ko smo se Slovenci plebiscitarno odločili, da nočemo več enoumja, da nočemo več totalitarizma, ki človeku zapoveduje, kaj mora misliti, kaj govoriti in kaj delati. Takrat so bili vsi prepričani, da je bilo štirideset let prepovedi različnosti (strankarske, svetovnonazorske, verske ipd.) dovolj. Da smo se enkrat za zmeraj odpovedali totalitarnosti in diskriminaciji drugače mislečih. Leto 2016 nam govori drugače. Ponovno se soočamo z omejevanjem svobode govora. Ponovno se pod pretvezo, da naj bi se borili za pravice neke zatirane manjšine, uvaja totalitarnost misli. Pred nekaj desetletji komunistična, danes kulturna revolucija. Takrat totalitarizem komunistične ideje, danes totalitarizem ideologije spolov, multikulturalizma, neofeminizma. Slovenska politična levica, ki se napaja v totalitarni ideologiji že vse od leta 1941, vsakega, ki kritično spremlja njene sprevržene ideje, ki vse po vrsti napadajo temeljne krščanske vrednote, na katerih Evropa pravzaprav stoji in pade, ozmerja kot največjega bodgsigavedi kakšnega foba, ekstremista, fašista, nacionalista, rasista, nedemokrata. Po uspelem decembrskem referendumu, na katerem so Slovenci še z večjo večino kot leta 2012 zavrnili popolno razvrednotenje zakonske zveze in uničenje osnovne celice družbe, družine, so se še z večjo gorečnostjo, se opravičujem – sovražnostjo (prav je, da stvari poimenujemo s pravimi imeni), spravili na vse, ki mislijo drugače. Pri tem vedno bolj prihaja v osredje njihova totalitarnost, ki nikomur in ničemur ne pusti, da bi bil nad njo. Čeprav ustava kot temeljni pravni akt države vsem državljanom daje enako pravico svobode združevanja in svobode govora, pa se soočamo z vedno večjim omejevanjem prav teh istih pravic vsem, ki zagovarjajo krščanske vrednote, narodne vrednote, vrednote slovenstva in zvestobo naši domovini. Načelo enakopravnosti postaja vedno bolj črka na papirju. Svobodo govora naj bi smeli imeti le še tisti, ki govorijo tako, kot od njih pričakujejo naši levičarji, medtem ko je vsako drugačno mnenje nemudoma, tudi s strani institucij, ki bi sicer morale bdeti nad varstvom človekovih pravic za vse, označeno za sovražni govor. Enako velja za pravico združevanja.

Naj se vrnem na začetek. Tako na začetek tega prispevka kot na začetek komunistične revolucije. Čeprav je vmes minilo sedemdeset let, je več kot očitno, da ostajajo metode iste. Še huje. Ne ostajajo iste le metode, temveč predvsem histerična želja izključiti iz celotnega javnega diskurza vsakega, ki misli drugače. V partijskih šolah so se politiki kontinuitete učili: »najprej diskreditacija, potem likvidacija«. Tako so najbolj odločne nasprotnike komunistične ideologije najprej oblatili in jim jemali dobro ime, nato pa so jim, največkrat v zavetju noči, na skrivnem, vzeli še življenja. Ko gledamo današnji javni prostor v Sloveniji, se zdi, da spremljamo prvo fazo (kulturne) revolucije – nasprotnika je treba diskreditirati. Mediji, poleg šole najboljše orodje naših levičarjev, dnevno prinašajo prispevke, v katerih vse, ki zagovarjajo krščanske vrednote, družino, človekovo dostojanstvo od naravnega spočetja do naravne smrti – pravzaprav vse, kar je neodtujljivo povezano s tisočletno judovsko-krščansko tradicijo – obmetavajo z najbolj pritlehnimi vzdevki. Seveda kot antipod temu »zlu« zagovornike novega totalitarizma predstavljajo kot največjega branilca človekove svobode in enako(pravno)sti. Glede na vse to koli v rokah zakritih demonstrantov in rdeče zvezde na njihovih majicah ter rdeče zastave leta 2016 ne obetajo nič dobrega. To je njihov način »pogovarjanja« z drugače mislečim. Nič nenavadnega, saj oblast, ki se že vsega začetka napaja v totalitarni ideologiji, v vseh sedemdesetih letih ni uspela, zmogla, predvsem pa ni hotela obsoditi zločincev, ki so pobili vse, ki so mislili drugače. V tem duhu, da je dovoljeno na tak način odstraniti vsakega, ki ti ni po volji, so rasle generacije. Ne le to. Pobiti nekoga, ker misli drugače, ker se je postavil za narod, za družino, za temeljne krščanske vrednote, je bilo izpostavljeno celo kot najvišja oblika junaštva. Nič nenavadnega torej, da jim je tak način reševanja soočenja z drugačnostjo blizu. Na nas je torej, da to prepoznamo. Da se ne pustimo ustrahovati, temveč se pogumno, odločno in pokončno postavimo po robu. Že zdaj. In potem znova in znova. Ne z zahtevami po prepovedi svobode govora in združevanja ter s koli, kot to počne druga stran, ki prav s tem razkriva svoje najgloblje zavedanje, da to, kar skušajo uveljaviti, v sebi ne nosi trajnosti in trdnosti. Boriti se moramo z močjo argumenta, jasne besede in predvsem resnice. Seveda se zavedamo, da je naš boj boj Davida z Goljatom, saj je na oni strani ves medijski, šolski, (državni) kulturni prostor (in celotna svetovna »nova levica«). Toda David je premagal Goljata. Tudi zato, ker se ni pustil ustrahovati, ker si ni pustil vzeti pravice postaviti se v bran za to, kar je prav. Predvsem pa zato, ker je veroval.

Prispevek je bil najprej obljavljen v reviji Zaveza.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI