A. Poljanec, Družina: Deklica angel

Časnik 17.7.2016 0:02
 

Nepredstavljiva mora biti stiska matere, ki je vpletena v nasilno smrt lastnega otroka kot posledico izjemno brezčutnega prenašanja stisk odraslega na popolnoma nemočnega otročka. Takšno izživljanje oz. trpinčenje je ekstrem nasilja nad otroki, to pa se običajno izraža v blažjih, čeprav vseeno nedopustnih in groznih oblikah: od klofut do šeškanja, lasanja … Brezčutnost, ki pripelje do smrti, pa vsebuje ničelno sposobnost sočutja in se običajno rodi iz nasilja, zlorab, zanemarjanja in travm v prejšnjih generacijah. To pomeni, da gre za »odrasle žrtve«, ki so nesposobne prepoznati lastno stisko, obup, nemoč in bolečino. Vse, kar v sebi težkega doživljajo, dobesedno stresejo na šibkejšega, kar je najpogosteje otrok. K poglabljanju problema pripomorejo še alkohol, odvisnost od drog, nasilje ali konflikti med partnerjema, duševne bolezni, osebnostne motnje, izredno nizka samopodoba ipd. Takega početja namreč ni sposoben nekdo, ki nima poškodovanih prav vseh mehanizmov, ki so v starše po naravni poti vrojeni – zaščita in skrb za svoje potomce. To je preprosto stvar patologije oz. določene oblike nenormalnosti. Teh staršev zagotovo nihče od bližnjih ni imel rad. Raven sočutja, ki so ga bili deležni, je najverjetneje zanemarljiva. Taka odrasla oseba preprosto ne zmore čutiti otrokove stiske, saj je od otroštva naprej preveč prežeta s svojo … Ko pa je kozarec poln, voda teče čez; in to vedno na šibkejšega, bolj nebogljenega.

Ob tako pretresljivih vesteh se v marsikom nabirata globoka žalost in jeza. Sprašujemo se, koliko življenj bo še potrebnih, da bodo institucije delovale bolj zagnano, bolj usklajeno in učinkovito. Odgovor je zelo kompleksen. Ustanove se namreč na nasilje nad otroki večinoma odzivajo in delujejo skladno. Luknja se pri tako majhnem otroku pojavi že samo zato, ker tak otrok, če ni v skupinskem varstvu, ni poleg družine z nikomer v stiku. Na splošno je problem družinskih zlorab močna prikritost pred družbo.

Ena od težav je tudi strah, s katerim je preplavljena naša družba. Ljudje si kljub temu, da kaj sumijo, pogosto rečejo, da se raje ne bodo vmešavali, strah jih je, da se bodo komu zamerili, da se bodo izpostavili, da bodo v primeru, da niso imeli prav, osramočeni ipd. S tem se dela velika škoda. Vsi smo odgovorni za zdravo odraščanje otrok v naši družbi, ne le starši.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

10 komentarjev

  • Še en primer, ko se skuša vzgajanje (discipliniranje) in normalne starše primerjati z brutalnim nasiljem psihopatov.

    Gotovo sta mama in očim človeka brez sočutja. Ne vemo pa kako sta to postala: ali sta živela v ekstremnem sadizmu, alkoholu v družini. Ali pa jih je eden od staršev razvajal kot angela.

    Toda psihopati nimajo krivde, zato kot neobčutljivi zelo malo ali ničelno trpijo v moralnih stiskah.

    Poglejmo te psihopatske mame, ženske in številne psihopatske komentarje, kako bi jih bilo treba mučiti. To delajo razvajenci, ki vedno najdejo hitro opravičilo za svoje brutalne impulzivne napade in nasilja.
    http://m.slovenskenovice.si/crni-scenarij/doma/foto-mucitelju-male-arine-ne-zasluzis-si-smrti-ampak-trpljenje

    Vedno bolj naša družba postaja drhal. Spretni medijski in politični voditelji nažigajo kurjenje čarovnic, medijske uboje.

    Ničelna toleranca nasilja je čisti ideološki konstrukt, ideal in sanjarija razvajencev. Otroško magično mišljenje. Orodje v rokah novih mladih socialistov za izdelavo totalitarno nadzorovane in vodene družbe. Zakaj jim Ognjišče in Družina nasedata s tako nerazumnostjo in lahkoto?

    • Nasilje ali nenasilje je zelo raztegljiv pojem. Lahko pomeni kaj resnega lahko se pa tudi gre v ekstreme kot so na primer nekatere vrste vegetarianstva. Prav zato je dober pripomoček pri izdelavi totalitarno nadzorovane družbe saj hitro ponudi izgovor, da lahko ‘vskočijo’ inštitucije. Po drugi strani je pa treba pazit, da se takšnim pošastim kot sta bila tista dva ne daje potuhe. Recimo, če bi imeli smrtno kazen, potem bi si jo v moji knjigi ona dva (in podobni Fritzli) bila med najbolj primernimi. Je to totalitarno? Je, če govorimo samo o načinu kaznovanja. Lahko je bil ekstremni sadizem ali pa ekstremni nihilizem. Kdove.

      • Smrtna kazen ni kazen, ampak maščevanje. Kazen je orodje za spreminjanje obnašanja pri sebi ali drugem. Če človeka ubiješ, ne moreš doseči, da se po boljša.

        Je pa za sociopate značilno, da nimajo občutka krivde, vesti. Zato ne priznajo napake. Zato se tudi iz napak ne učijo.

        Odzivi številnih, tisočih na FB so tako sovražni in nasilni, hudobni, da mi povejo, da nista bila samo morilca te 2-letne deklice psihopata, ampak je večina teh komentatorjev psihopatov, ki javno pozivajo k sadističnemu mučenju in umoru teh dveh psihopatov.

        • Zdravko

          Torej za sociopate je kazen.
          Smrtna kazen je legitimna. Vedno je izrečena vnaprej.
          Kazen ni namenjena le krivcu, da se poboljša, ampak je namenjena tudi vsem drugim, da spoznajo kaj je prav in kaj ne. Da spoznajo, da postava ni nekaj za igračkanje in skušanje.

          • Tudi sam imam take pomisleke in dvome. Ne znam ti odgovoriti.

        • Nihče ni omenjal mučenja. No pa ravno o civiliziranosti smrtne kazni sedaj nočem diskutirati, ker je poleg bistva, ki sem ga hotel povedati. Hotel sem povedati, da sta omenjena starša za moje pojme zločinca hujše vrste.

    • Zdravko

      Spomnim se pogovora z enim učiteljem o nasilju. Nenasilje, to je vse kar imamo, je rekel. Sej nimaš nič drugega.
      To je torej edini moralni imperativ, ki je ostal v šoli. Dobro in zlo, pravica in krivica, resnica, vse to so komunisti v temelju odpravili. Če sta se dva stepla sta oba kriva. Konec, primer zaključen. Nič ni važno zakaj, kako. Resnica ne obstaja. Tisti, ki je po pravici kaznovan, se mora sam obtožiti, da si je kazen zaslužil, tisti drugi, ki je po krivici kaznovan, no, on pa uživa enega od Krstusovih blagrov. Tako bi lahko z ne majhnim sarkazmom, ali celo cinizmom, označili vzgojo v šoli. Ali kot jaz pravim, “pravičnost komunizma je v tem, da se krivica ne godi samo nekaterim, včasih (kot je to v ne fer imperializmu), ampak vsem enako, ves čas.”
      Kam to pelje, pa si ni težko predstavljati.

      • ‘Vse kar imamo’ te definicije ne razumem najbolje. Podobno je v vojski, če se stepeta dva, je kaznovana cela ekipa zato, ker morajo držati skupaj. Ja v socializmu je bilo tako, da zasebna lastnina ni bila zaželena in potem je bilo vse prisilno timsko delo in prisilna kooperacija ter skupinska odgovornost kar se, kot vemo, ni dobro obneslo.

  • Zdravko

    Doklej bo Časnik še objavljal takšna skropucala?! Takšne zlorabe tuje nesreče za lastno propagando?!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI