Psihoterapija

Zoran Milivojević 16.7.2016 0:31
 

psihoterapija 2Kadar ocenjujemo, kakšna predstava o psihoterapiji je prisotna v javnosti, lahko rečemo, da se giba od podcenjevanja do idealizacije. Medtem ko nekateri verjamejo, da je psihoterapija nesmiselno psihološko razglabljanje, pa drugi vidijo v psihoterapiji vsemogočno orodje, metodo, ki jim bo pomagala, da postanejo idealne osebnosti. Tako eni kot drugi verniki oblikujejo stališča na osnovi tega, kako je psihoterapija predstavljena v filmih in TV nadaljevankah.

Sodobna psihoterapija predpostavlja, da v ozadju vsakega človeškega obnašanja obstaja logika. Tudi takrat, ko je neko obnašanje popolno iracionalno in nesprejemljivo. Govor je o iracionalnih logikah, ki so nasprotne zdravemu razumu ali racionalnosti. Običajno ljudje, ki se pritožujejo nad nekim svojim iracionalnim obnašanjem, ne prepoznajo, kaj šele razumejo tisto notranjo logiko, ki je vzrok nekega iracionalnega obnašanja. Psihoterapevti so nekakšna vrsta strokovnjakov za prepoznavanje in odkrivanje notranjih iracionalnih logik. A do teh odkritij lahko pridejo samo v sodelovanju s klientom. Če klient resnično želi spremeniti svoje obnašanje, mora spremeniti notranjo logiko. Da bi se to zgodilo, jo mora uvideti, najti prepričanja, iz katerih je ta logika sestavljena, in na koncu tudi sam spoznati, da so ta prepričanja in predpostavke v osnovi iracionalni. Ves ta postopek se v številnih različnih psihoterapevtskih šolah imenuje uvid.

Čeprav uvid sam po sebi ni zadosten pogoj, da pride do spremembe obnašanja, je vsekakor zelo važen korak. Sprememba se običajno prične tako, da klient odkriva, da nekaj ni resnica, čeprav mu še ni jasno, kaj točno ni resnično. Tipično je, da uvid v iracionalno logiko pripelje do nekega notranjega konflikta med dvema deloma osebnosti: med tistim delom osebnosti, ki še naprej zastopa iracionalno logiko, in novim delom osebnosti, ki o danem problemu začenja misliti racionalno.

V psihoterapijskem procesu ta novi, racionalni del osebnosti vse bolj krepimo, dokler v celoti ne prevlada in prevzame kontrole nad celotno osebnostjo klienta.

Sodobna psihoterapija je dogovorni, pogodbeni odnos med klientom in psihoterapevtom. Od klienta se zahteva, da definira problem, ki ga muči, in cilj, ki ga želi v procesu terapije doseči. Od psihoterapevta pa se pričakuje, da odkriva logiko in uporablja tiste tehnike in intervencije, ki bi lahko klientu pomagale, da doseže svoje cilje. Najvažnejši je odnos med psihoterapevtom in klientom, v katerem se psihoterapevt postavlja v službo ustvarjanja in doseganja tistih ciljev, ki jih klient želi doseči. Delujoč iz pozicije spoštovanja in samospoštovanja, psihoterapevt ustvarja odnos, v katerem se klient počuti varno, tako da zmore govoriti o svojih najglobljih skrivnostih brez strahu pred prezirom in zavrženostjo.

Vse raziskave so pokazale, da je najboljše zdravljenje duševnih motenj takrat, ko poleg zdravil uporabljamo psihoterapijo. Zato je psihoterapija zelo pomembna, pravica do nje je del univerzalnih človekovih pravic o zdravljenju.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

16 komentarjev

  • svitase

    V politiki je veliko iracionalnega. Kako pa to prepoznati in zdraviti?

    Vsak politik bi moral opraviti testni preizkus in ga ponoviti vsake leto. Ta bi s3e hranil v arhivu listin o izvolitvi politika.

    Na ta način bi politik preizkušal tudi samega sebe.

    • Tako v politiki kot v religiji (duhovnosti) je ogromno iracionalnega. Prav je, da v veri vsega ne znamo razumsko spoznati.

      Pri oblasti in politiki pa je edina rešitev, da na politike gledamo kot odrasli na odraslega, torej čim bolj racionalno: katere cilje ponuja politik in koliko jih uspešno dosega.

      Če politika gledamo otročje, potem ga gledamo kot Boga, ki nam bo izpolnil globoke želje. Tu človeka malikujemo in kršimo prvo božjo zapoved. Hkrati pa politiku damo 100 procentno oblast nad sabo (kar jo vodje sekt-psihopati tudi zahtevajo).

      Če pa gledamo na politika samo starševsko ( tale se zavzema za iste vrednote kot jaz), ne pa odraslo (kaj pa je v 25 letih od vseh krščanskih vrednot uresničil v družbi? Nič!), potem politiku spet podpišemo bianco, da je lahko naš diktator.

  • Bistvo je v logiki, povezavi. Dr. Eric Berne govori o igrah in o skriptu. 2 do 6 letni otrok preko vpijanja čustev in duševnosti staršev že naredi dokončni življenjski načrt. Igre so logične, a vse iracionalne.
    Pri sebi in drugih velikokrat opazimo škodljive vzorce podobne otroškim, ko mali otrok skuša magično odigrati življenjski problem. Te “nore” izpade ponavljamo celo otroštvo in pozno v odraslost.

    Ves članek je korekten in strokoven, le zadnji del zadnjega stavka mi smrdi po socializmu.

    • Čisto nič ne smrdi, očitno tvoj vohalni čut ne deluje kot bi moral. Kdor je bolan, je prav, da je družba tudi zanj urejena tako, da neko temeljno bistveno zdravljenje vsak bolnik dobi ne glede na svoj premoženjski ali socialni status ali katerokoli drugo okoliščino. In to velja tudi za duševne bolnike.

      Temu se reče družbena solidarnost, ki jo velika večina razvitega sveta skuša uresničevati med drugim z univerzalnim zdravstvenim zavarovanjem. To deluje na načelu solidarnosti v smislu, da tisti, ki ima več ali direktno preko zavarovanja ali posredno za posebna zavarovanja preko proračuna prispeva razen sebi tudi tistemu, ki ima malo ali nima nič.

      Torej: prav je, da duševni bolnik ni prepuščen samemu sebi, recimo kot brezdomec nekje pod mostom, ampak da mu je nudena, tudi če nima v družini koga, ki bi mu finančno stal ob strani, pomoč v ustrezni zdravstveni ustanovi. Torej gre za pravico.

      Nenazadnje Hipokratova prisega kot moralni imperativ zavezuje zdravnika, da pomaga vsakomur, tudi človeku brez denarja; kar z drugimi besedami pomeni, da gre za pravico, ne najprej za tržno blago. Da je to človečno, da nas to dela ljudi. Ne znamka prestižnega avtomobila parkiranega pred našo hišo.

      • “Temu se reče družbena solidarnost”

        Če je zapovedano, potem ni solidarnost in smo v socializmu. Solidarnost je vrlina in niso zakoni, pravo.

      • Verjemi, da toliko že poznam zablode socializma, ki se kažejo v podeljevanju neštetih pravic s strani oblastnikov in na drugi strani socialističnih volivcev, ki običajno rečejo: ” PRIPADA MI XY PRAVICA!”

        Danes univerzalno zdravstveno zavarovanje psihoterapije ne krije. Delček, veliko je treba doplačati. Velika večina (ki trpi samo za motnjami) si ga ne more privoščiti. Psihiatri in klinični psihologi pa preko komunističnega državnega zdravstva betonirajo monopol kot se dogaja s številnimi poklici v socializmu, ki jih licence in zbornice delajo za slonokoščena stolpe.

        Morda ga krije za duševno bolne v bolnicah, ki so itak birokratsko slabo pokriti in jih psihiatri zagiftajo “da dajo mir”, tako kot danes delajo po domovih za upokojence, na CIT, ali jih preprosto odklopijo, kar je Radan opozarjal, pa so se vsi mafijski klani v zdravstvu spravili nanj.

  • svitase

    Pisni preizkus bi moral opraviti že ob kandidaturi.

  • Zdravko

    Predvsem je ključ vsega, da gre za pogodbeni odnos in dokler klijent plačuje je vse ok.
    Povezovati to z zdravljenjem pa je povsem odveč.
    Tudi ni težko najti vzporednico s spovedjo, vendar vsa psihološka stroka vero izključuje in taji, pravzaprav. Ohranja pa neko skrivnost, ki jo preučuje. Skrivnost o kateri v Cerkvi stalno lahko poslušaš. Skrivnosti duše, skrivnosti Boga. Samo v tem je ozdravitev, da nekdo najde vero. Nekdo je za Irce, ki so veljali za globoko veren narod povedal, da jih ni mogoče psihoanalizirati.
    Iracionalna logika je že a priori nestrokovni pojem.

    • Edina primerjava med PT in spovedjo je samo v tem, da gre za pogovor. Vse ostalo je razlika.

      Spoved in verovanje je duhovni pojem, odprava iracionalne logike (ki se kaže v bolečih čustvih, psihičnih motnjah in psihičnih bolezni in z nesprejemnem družbe) pa duševni pojem.

      Psihoterapija odpravlja napačne predsodke, verovanja, magičnosti (ki jih je otrok na podlagi napačnih zaključkov sprejel v otroštvu) in jih kasneje destruktivno ponavlja. Terapevt izhaja iz motenj in problemov.

      Pri duhovnih pogovorih pa duhovnik dela na čisto drugem področju: spremlja vernika skozi življenje, kako ta živi odnos z Bogom, kje zavestno greši, kako išče smisel življenja v trpljenju, kako uporablja Božjo besedo, razlikuje duhovne vzgibe.

      Obe področji se dopolnjujeta. Psiholog ne more dajati smisla in vere pacientu ali klientu. Duhovnik pa ne more zdraviti duševnih motenj (ker jih ne pozna in še manj ve, kaj naj z njimi počne) . Veliko vernikov z “vero” pokrije (prikrije) svoje duševne motnje in bolezni, namesto, da bi zdravili svoje motnje. Sploh v sektah in v raznih “karizmatičnih” cerkvenih gibanjih je tega ogromno. Da ne rečem pri karizmatičnih (populističnih) politikih.

      Kar sem jaz skupnega odkril, je to, da ima krščanstvo sv. Trojico: Oče (Stvarnik, Zapovednik), Sin (živi z nami tukaj in sedaj) in Sveti Duh (ustvarjalec), psihoanaliza pa ima Id, Ego in Super ego.
      TA ima ego stanja Otroka, Odraslega in Starša. Odrasli človek naj bi večino dneva uporabljal vlogo Odraslega, dele dneva pa tudi ustrezno Otroka in Starša. Iracionalna logika je, ko odrasli v določenih odnosih ne ravna ustrezno odraslo, ampak otročje (uporni otrok, pretirano prilagojen otrok, sanjav otrok) ali pa ravna moralistično zategnjeno kot pretirano kritičen, strupen, oblastniški, avtoritarni starš. Laik to pri bližnjem začuti kot čudaškost. Več pa ne pozna. Taki ljudje najbolj nastradajo v najbolj prijateljskih odnosih, zato so običajno obsojeni na samoto zaradi čudaškosti. Nimajo prijateljstev, ne morejo živeti konstruktivnega partnerskega odnosa, težko je biti njihov sodelavec,…

      • Osebno mislim, da če se duhovnik spušča (brez študija, znanja in izkušenj na področje duševnih motenj in duševnih bolezni), da je šarlatan. Isto psihoterapevt, ki pacientu govori o Bogu namesto, da bi mu pomagal “avtomehanično” odkriti iracionalno logiko oz. uvideti “čudaško” obnašanje in odpraviti iracionalne (otročje, starševske, napačne) predsodke, ki so korenine iracioanalnosti.

    • “Iracionalna logika je že a priori nestrokovni pojem.”

      Čudaška reakcija ali čudaškost je nestrokovni pojem. Čudaku je njegovo obnašanje še kako logično: A+B =C. Edino dober terapevt pa bo znal to logiko prepoznati in odkriti, kje je odmik od realnosti (iracionalnost), ki tej osebi povzroča ogromno nesmiselnega trpljenja v odnosu s seboj, z bližnjim in s svetom.

  • Včasih je strašljivo, ko se zavemo kako nas mali otroci vpijajo v našem obnašanju in naši ranjeni in nepopolni psihi.

    Bral sem izpoved terapevta o neki mami, ki jo svojima malima otrokoma enkrat v jezi zagrozila, da bosta pristala nekoč v norišnici. Oba sta naredila iz tega podatka svoj življenjski načrt. Enega je peljal v motnje in v duševno bolezen. Drugi pa je v bolnici postal psihiater.

    • “… ki jo svojima malima otrokoma enkrat …”

      Pa je bilo res to samo enkrat?

      • Ne vem. Lahko je bilo enkrat. Itak otroci pijejo duhovno, duševno in telesno držo staršev in si jo na otročji način v večini iracionalno razlagajo.

        Dostikrat besede staršev, kaj šele celi racionalni stavki staršev pri malih otrocih (2 leti) sploh ne igrajo vloge. Glavno vlogo igrajo čustva, drža, dejanja in stiska starša, ki jo otrok začuti in jo velikokrat narobe razloži. Otrok ni opremljen z razumom, kar vidimo tudi pri večini “odraslih”.

      • Tipično je, da so otroci alkoholikov tudi alkoholiki. Pa ne gre za genetskost privlačnosti za alkohol. Temveč gre za duhovno in duševno držo starša, posledično tesnobo, nemir, NE-VARNOST, kar otrok kopira kot klon v prvih letih življenja in nato celo življenje vibrira z isto frekvenco kot starš. Morda se resno s psihoterapijo in poglabljanjem duhovnega odnosa (smisel, ljubljeno se, varnost) ta otrok sooči in dela na sebi, da vsaj sam ne postane lutka odvisnosti, nevrotičnosti in zasvojenosti.

        • tolmun1 tolmun1

          PavelTipično je, da so otroci alkoholikov tudi alkoholiki. Pa ne gre za genetskost privlačnosti za alkohol.
          ============================================
          Ne bom se spuščal v debato s teboj,to bi bilo resnično iracionalno,toda
          citirana izjava v tvojem nadaljevanju,je katastrofalna,celo srhljiva!
          Sreča,da otroci notoričnih pijancev ne berejo Časnika!Morda bi se moral
          celo skrivati pred tistimi,ki si jih GLOBOKO prizadel s svojimi prtencioznimi izjavami,pri tem mislim seveda na otroke pijancev!Veliko ljudi živi na tem svetu,ki se ne zavedajo,da potrebujejo pomoč psihiatra in verjetno tudi kakšnega duhovnika!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI