M. Avbelj, Ius-info: Kako postaneš ustavni sodnik – v Sloveniji?

Časnik 16.7.2016 0:01
 

Začela se je napovedana rekonstrukcija Ustavnega sodišča. Jeseni mandat nastopita nova sodnika, ki ju je pravkar izvolil Državni zbor. Mediji so ju najavljali in predstavljali zelo kičasto, v kontrastnih barvah. Starejši moški in mlajša ženska. Sodne izkušnje in mladostna zagnanost. Ena sama, za slovenske razmere povsem nenavadna harmonija. Zakaj? Ker je bil vendar dosežen politični kompromis: en desen in en levi kandidat.

Tako je to. Leta 2016 so v Sloveniji končno vse karte na mizi. Doslej smo se še pretvarjali, da naj bi bili ustavni sodniki vrhunski pravni strokovnjaki, sposobni sistemskega ustavnopravnega, celo filozofskega naziranja. To naj bi bili posamezniki, ki s svojo strokovno persono, pripoznano ne le v pod-alpski provinci, temveč tudi onkraj Karavank, uživajo velik ugled med stroko in širšo politično javnostjo za to, kar so in kar so strokovnega dosegli.

Danes je vse to pretvarjanje končno postalo odveč. Ključni, morda celo edini, javno-prostorsko podprt, kriterij izbire ustavnega sodnika na Slovenskem je politična orientacija posameznika. Z drugimi besedami in še bolj natančno: moraš biti ravno prav desen ali ravno prav lev, da se v parlamentu tvoji in tvoje potegnejo za tebe, tako da greš mirno, čeprav z medijsko predstavitvijo v predsedniški palači, čez politično Rdeče morje.

Slednje poraja vsaj dvoje sprevrženih posledic. Prvič, motivacija ustavnosodnega kadrovanja postane udinjanje našim ali vašim politikom; ravno pravšnje odmerjanje besed; to da se preveč ne zameriš komurkoli; skratka strateško taktiziranje na plečih ustavnega prava. Drugič, to nujno privede do razvrednotenja institucije Ustavnega sodišča. Če je glavni kriterij izbire ustavnega sodnika njegov politični nazor, potem Ustavno sodišče ne more biti drugega kot politična institucija. V nasprotnem primeru bi šteli drugi, pravno-meritokratski kriteriji. Ker ne štejejo, je Ustavno sodišče še en politični organ več, ki pa ga ne potrebujemo in mu zato tudi ne zaupamo.

To še ni (povsem) opis aktualnega stanja na Ustavnem sodišču, je pa ilustracija tega, kar se bo zgodilo, sledeč logiki, ki ji je, morda celo po dobronamernem prišepetavanju dela pravne stroke, veselo sledila politika in zraven tudi kandidata. Ker ju cenim, me preseneča, da nista ne le medlo, temveč zelo ostro protestirala proti taki brutalni politični logiki, ki sta jo sedaj s svojo izbiro pozlatila. In s tem postavila precedens. Še enkrat več obstajajo odlični obeti za to, da bo narobe postalo prav.

Pri opisanem dogajanju je prav tako povsem zatajila slovenska pravna stroka, ki je prva poklicana, da vzdržuje nivo razprave in izbire. Tako pa se je, kako predvidljivo, zatekla v ad personam, selektivna obračunavanja, utemeljena, kot je v Sloveniji itak praksa, na tisočletnih medosebnih zamerah. V takem žalostnem stanju je logično, da tempo na svoj lastni način prevzame in diktira politika v ožjem smislu.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

5 komentarjev

  • svitase

    To je le dokaz, da smo še daleč od obvladovanja občutka kaj je nepristranskost, pravičnost, poštenje in odgovornost.

    Že same volitve povozijo te svete vrednote prava.

  • svitase

    Osnovno vodilo pri izbiri sodnikov bi morali biti:

    Ali obvlada občutek za nepristranskost, resnicoljubje, pravičnost, poštenje in odgovornost.

    Ne pa da je ta sklop temeljnih vrednot na stranskem tiru.

  • svitase

    Sodniški kandidat bi moral opraviti v ta namen testni pisni preizkus, ki bi se hranil v arhivu listin o njegovi izbiri.

    Testni preizkus bi moral sodnik opraviti ponovno vsake štiri leta.

    Le na ta način je mogoče uveljavljati te sodniške vrednote.

  • svitase

    Pisni testi bi imeli večstranski pomen:
    – povsem očitno bi z njimi poudarili pravosodne vrednote
    – državljani bi bolj zaupali pravosodju, saj bi vedeli, da temelji in deluje na pozitivnih vrednotah
    – sodniki bi se zavedali, da ni glavni sodni formalizem, ampak temeljne pravosodne vrednote
    – tega bi se osamozavestili tudi novinarji, politiki in izobraževalni sistem…

    Poleg tega pa bi morali vpeljati ustvarjalno sodelovanje med pravosodjem in državnim zborom in sicer v smeri:

    – uveljavljanja pravosodnih vrednot
    – oblikovanja pravičnih zakonov.

    Nesprejemljivo je, da sodniki pri svojem delu opazijo vrsto nepravičnih ali škodljivih zakonskih določb in niso spodbujeni, da bi predlagali njihovo spremembo.

    To velja tako v odnosu do vodstva v pravosodju kot tudi v odnosu do politike, torej državnega zbora.

    Po drugi strani pa je dolžnost državnega zbora, da poskrbi, da se bodo lahko uveljavljale temeljne pravosodne vrednote v pravosodju. To nikakor ne pomeni ogrožanje neodvisnosti pravosodja.

    Pravosodje je neodvisno v reševanju pravosodnih primerov.

    Vsekakor pa mora sprejemati in upoštevati vpliv javnosti oziroma državnega zbora, da se krepijo in uresničujejo temeljne pravosodne vrednote.

  • svitase

    Splošno znano je, da vodstvo pravosodja ne omogoča, kje pa spodbuja ustvarjalne predloge sodnikov, ki zadevajo vsebino pravosodnega delovanja oziroma sojenja, torej uveljavljanje pravosodnih vrednot.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI