A. Rebula, Družina: Zakaj ni spreobrnjenj?

Časnik 14.7.2016 9:01
 

Bilo je pred petindvajsetimi leti v dneh sesuvanja komunizma na Slovenskem. S prijateljem sva se vračala z avtobusom z Gorenjskega, verjetno s kakšne gorske ture, ko mi je na višini Brezij rekel nekako tako:

»Ali se ti ne zdi, da so se danes krščanstvu na široko odprla vrata? To še najbolj onim preredkim komunistom, ki so v komunistični ideal resnično verjeli in zanj živeli? V bistvu je šlo za ljudi, rojene za Absolutno, pa jih je zavedel Marx. Zdaj ko se je ta velikanski mit zrušil, bi morali v svoji tragični praznini zahrepeneti po pristnem Absolutnem. Ne govorim pa o vseh tistih, ki so šli v partijo iz oportunizma, in teh je bilo velikanska večina. Morda bi bilo tem ljudem laže vrniti se k veri, ki so jo prodali za kruh ali še raje za kariero. Kaj misliš ti?«

»Tudi sam sem tvojega mnenja, da ima danes Kristus največje možnosti, posebno ker je v miselnem svetu zavladal nihilizem. Ti misliš, da bi se ob zrušitvi nekega mita morala vrniti v človeško zavest resnica. Toda vprašal te bom, kdaj se je človek kaj naučil iz zgodovine? Vse to bo šlo mimo in moderni Slovenec se ne bo vrnil k Bogu, ampak kakor drugi Evropejci danes k božjim nadomestkom, k avtu, turizmu, športu itd.«

»V mislih sem imel predvsem intelektualce,« je dodal prijatelj, »ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo.«

»Imamo na tisoče diplomirancev, a strašno malo resničnih intelektualcev,« je bilo moje mnenje.

»Ne vem, če bo tudi med njimi kaj spreobrnjenj.«

Minila so leta po tistem pomenku. Spreobrnjenj je bilo med izobraženci komaj kaj. Mogoče bi mi kakšen spovednik to oporekal. Toda sam moram soditi samo po tem, kar vidim, slišim in berem.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

6 komentarjev

  • Predvsem zaradi skorumpiranosti. Zadnjič smo pisali o nekvaliteti številnih pridig, ki so odraz globine in pristnosti odnosa duhovnika z Bogom, s sveto Trojico.

    In zato, ker se kristjani premalokrat o tem vprašanju vprašamo v življenju s čisto iskrenostjo.

    Vedno je namreč zaznan izrazito gospodovalni (fevdalno, mafijski) podton: “Zakaj nas ti bebci nočejo ubogati, zakaj izdajalci ne volijo za našo stranko?

  • Takoj čez Kolpo, med Hrvati je bilo teh spreobrnjenj in vrnitve h katolištvu v primerjavi s Slovenijo ogromno. Celo v najvišjih partijskih vrhovih. Zdravko Tomac je npr. eden vodilnih komunistov ( takoj za Račanom v tistem času), ki se je spreobrnil. Josip Perković, vodilni udbovec, trenutno v priporu na Bavarskem redno hodi k maši in prebira izključno Glas koncila.

    Po zadnjem ljudskem štetju se h katolištvo deklarira nad 90% Hrvatov. Približno tak delež otrok obiskuje tudi verouk kot izbirni predmet na šolah. V Sloveniji vemo, da so te številke v stalnem padanju, nazadnje nas je bilo 57%.

    ( Ob tem, da izhodišče glede vernosti v času komunizma po analizah sociologa Županova v osemdesetih letih pri nas ni bilo slabše kot na Hrvaškem – poleg Dalmacije je bila Slovenija najbolj religiozen del bivše jugoslovanske federacije)

    • Pri Hrvatih, Poljakih in Italijanih je veliko vprašanje koliko je vera res osebna in koliko je samo kulturni, kolektivni, socialni ali čredno nagonski pojav.

      Se pa vidi, da si številni politkomisarski teologi v Sloveniji zelo prizadevajo napumpati te številke in oni voditi ta monolitni kolektiv.

      • Tudi takšna, nacionalno obarvana ali tradicionalistična vera, po mojem ni brez vrednosti; je nek temelj za bolj osebno in vsebinsko vero, do katere se prebijejo posamezniki. V okoljih kjer se diha čisti sekularizem, materializem in hedonizem, tam kjer otrokom ni dano spoznati o krščanstvu nič ali skoraj nič ali celo predvsem presodke proti krščanstvu, je zelo malo možnosti, da se nekdo dvigne v močno krščansko duhovnost. Gorazd Kocijančič recimo. V vsakem primeru le izjeme. Mislim, da Jezus ni prinesel sporočila vere, ljubezni, usmiljenja le za par izjem.

  • Jaz mislim, da ima odsotnost spreobrnjenj veliko opraviti s precej pragmatičnim in mehkim karakterjem Slovenca, ki se je ustrašil protiklerikalne gonje, ki je bila sprožena takoj po izidih prvih svobodnih volitev spomladi 1990.

    Najbrž se mnogi tega ne spomnete, ampak takoj po njih in napovedih, da bo vlado prevzela SKD in Peterle, so po radijskih postajah zadonele reklame za tednik Mladina s histeričnimi protiklerikalnimi sporočili. ” Ustavite desnico” Spomenke Hribar leto po tem sploh ni prišla na suho, ampak je visela v zraku, v tej splošni histeriji.
    Odzivov na govor Andreja Capudra poleti 90 v Stični se najbrž še mnogi spomnete.

    Po vsebini je to bila tipična kulturna vojna. Ki je v Sloveniji imela neko tradicijo še iz 19. stoletja ( ali pa celo iz časa protireformacije), bolj kot recimo na Hrvaškem ali Italiji. In odziv povprečnega mehkega pragmatičnega Slovenca je bil, da se v takih razmerah k osovraženemu katolištvu ni vredno vrniti. Razen morda za zasebnost, za potico in pirhe, kvečjemu še kakšen blagoslov jedil na velikonočno soboto, ali celo za prispevek za obnovo lokalne cerkve ali kak karitativni projekt. Več pa ne.

    V vsakem primeru pa nič vsebinskega. Saj je z vseh medijev, razen cerkvenih, grmelo, da je ni večje strahote, kot če se zgodi v šolah verouk. Čeprav ga pozna skoraj vsa sekularizirana Evropa. Dovolj jasno sporočilo prilagodljivemu človeku o “javni neprimernosti” takšne vere.

  • Jao, vi kristjani ste hecni, ena odpadniška židovska sekta, zdaj bi pa kar red delali povsod. Res ste hecni no.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI