Slovenija – praznujemo s teboj

Peter Sušnik 10.7.2016 15:40
 
Predsednik RS Borut Pahor med spominsko mašo v družbi predsednika Nove zaveze Petra Sušnika in Justina Stanovnika

Predsednik RS Borut Pahor med spominsko mašo v Kočevskem rogu 2015 v družbi predsednika Nove zaveze Petra Sušnika in Justina Stanovnika

Za načrtovanje bodočnosti moramo najprej razumeti svojo preteklost. Šentjošt jo ne le razume, ampak s ponosom obuja spomin na prehojeno pot. Nismo se zbrali naključno v prvih dneh julija, da bi izkoristili poletno vreme in nedeljo zato, da praznujemo zgolj državnost. Zbrali smo se zato, ker bo v tem tednu obletnica ustanovitve prve vaške straže. Ob pojmu “vaška straža” se v večini našega naroda, še tisti najbolj kleni, pojavijo čudni občutki. A ti občutki nam narekujejo, da o njih samih in o razlogih zanje jasno in odkrito spregovorimo.

V preteklih slovesnih tednih smo večkrat slišali za “vrednote”. Ta pojem se počasi bliža enaki zlorabljenosti kot nekateri drugi pojmi v slovenskem jeziku: “enotnost”, “sprava”, “izdaja”, “kolaboracija”. Vse to so pojmi, ki nam jih iz dneva v dan servirajo slovenski mediji, politiki in javne osebnosti.

Če kaj, je bila ustanovitev vaške straže tu v Šentjoštu najprej izraz strahu pred spremembo vrednostnega sistema. “Vrednote”, ki so bile v narodu privzete v obliki verskih, vzgojnih, poslovnih in političnih običajev in so določale civilizacijske temelje za oblikovanje morale in prava, je boljševistična revolucija razglasila za sovražne in si zadala za cilj njihovo odpravo. Revolucionarni teror leta 1941 in 1942 je v slovenske vasi prinesel do tedaj nevideno gorje. Nedvomno po zaslugi hudiča, se je pojavila pretkana dilema: ali ohraniti vrednote za ceno sodelovanja s tujim gospodarjem ali pa zavreči vrednote očetov za ceno enotnosti proti okupatorjem? Prefinjeno trkanje na narodno zavest in enotnost je že leta 1941 služilo za paravan komunističnemu zlu, ki je revolucijo zavil v rdeč celofan plemenito zvenečega Narodno Osvobodilnega Boja.

Obstanek obsodbe vaških straž kot “kolaborantskih enot”, pri kateri vztraja slovensko pravo in večina politike, hkrati pa jo tiho sprejema večji del civilne družbe, je hkrati tudi afirmacija in legitimizacija komunistične revolucije kot temelj vrednostnega sistema slovenskega naroda. Če je boj proti revoluciji nečasten, če ne že kriminalen, je torej revolcuija častna. Če država povečuje javna sredstva za namene društev, ki ohranjajo vrednote NOB, je dejstvo, da so vrednote terorja, izvensodnih likvidacij, uzurpacije oblasti, kraja premoženja, tajne zakonodaje in sovraštvo do cerkve, kmetov, obrtnikov in podjetnikov v očeh države cenjene.

Ideologija zla, ki je temelj boljševistične revolucije in s tem tudi slovenskega NOB, je najvišja vrednota v očeh njenih protagonistov. To spoznanje je težko razumljivo poštenemu človeku, vzgojenemu v tradicionalnem prepričanju, da smo ljudje načeloma dobri in da zvijača in laž nista človeku lastni. Prav ta nedolžna naivnost slovenskih demokratov, ki so nasedli prevari, da so slovenski komunisti spoznali zgrešenost svojih politik in dela ter so zaradi Slovenije pripravljeni sestopiti iz oblasti in delati za nastanek demokratične in pravne države, nas je privedla do grenkobe ob 25 letnici njenega obstoja.

Prevaram je skupno samo eno: vse je v interesu branjenja komunistične revolucije, njenih nosilcev, njenih idej in njenih osebnih in kolektivnih dosežkov. Stalna kameleonska metamorfoza iz zmagovitih stalinističnih internacionalistov pod sovjetskim vodstvom v zagovornike titoističnih samoupravnih fantazij v duhu neuvrščenosti in spet v slovenske separatiste v jugoslovanski zvezni partiji ter nato v neodvisne kandidate z rahlo simpatijo do socialdemokracije; vse je zgolj in samo način kako ostati na oblasti, ki ti jo zagotavlja pripadnost ideologiji rdeče zvezde. Ta je njihov kruh in razlog za njihov uspeh; brez nje bi bili nič in zato so ji dolžni vse.

Za branjenje revolucije se je 1990 uporabila grožnja, da narod ne bo “enoten”. To potrebo po enotnosti so, žal, nadvse visoko cenili tako v vrhu Demosa kakor tudi v vrhu slovenske Cerkve. Kljub temu, da narod nikoli ni bil “enoten”, se je zaradi te vrednote sprejelo diktirane pogoje sobivanja revolucionarjev in priviligirancev v novi, načeloma demokratični družbi. V odnosu do preteklosti se ni spremenilo ničesar. Od nikogar se ni pričakovalo, kaj šele zahtevalo, da bi se opravičil, obžaloval, odgovarjal ali vsaj priznal, da je bilo od leta 1941 zaradi NOB ali partije karkoli narobe. Nikoli se ni družba soočila s komunistično in socialitsično zgodovino in jo ocenila kot zgrešeno: ne njeno ideologijo, ne njene voditelje, ne njeno klavrno končno podobo. Tako je slovenska družba dopustila, da o zgodovini nimamo vrednostne sodbe. Žrtev “enotnosti” je civiliziran obračun z narodovo vestjo. Zaradi “enotnosti” je bila ohranjena tudi drugorazrednost nasprotnikov komunizma. Logična posledica je, da brez kančka sramu rabljev in njihovih potomcev še danes po slovenskih breznih leži več desettisoč pobitih. Zaradi naše “enotnosti” smo tiho, ko se išče razloge za relativizacijo slovenskega genocida.

Zadnjih 25 let smo priča podreditvi naroda in države rdeči zvezdi. Njim, ki jim ideologija predstavlja več od naroda, države ali civilizacije, smo mi, ki nam je državnost, narod, demokracija in pravo sveta stvar, pripravljeni ustreči, se jim podrediti. Ker se tako spodobi? Ker naivno verjamemo, da je to bolje za narod in državo? Nam štejejo v dobro, ko zardevamo ob omembi škofa Rožmana? Nas spoštujejo, če vsegliharsko krivdo valimo na vse enako, ker “nihče ni bil povsem nedolžen”? Smo bolj enotni, če vljudno ploskamo, ko nam kvasijo neumnosti o več resnicah? Kdor se sam ne spoštuje, spoštovanja ni vreden in zato smo v njihovih očeh drugorazredni, živi zgolj zato, ker so tako dopustili. Ničesar nam ne priznajo, nobene enakopravnosti in nobenih pravic.

Od državne proslave do proslave smo demokrati, ali če hočete, desni(!) tisti, ki se uklonimo in pripustimo simbole totalitarnosti, da v posmeh pobitim in preganjanim, plapolajo in paradirajo z vsem cinizmom. Je s tem narod enoten? Se bojimo, da nam bo kdo očital, če bi v pričo tujih državnikov vstali in odšli? Koliko drugorazrednosti smo pripravljeni potrpeti za našo državo, za katero nam naši poniževalci itak razlagajo, da ni bila njihova intimna želja ali opcija? Spoštovanje bomo zaslužili le s pokončno in dosledno držo, samozavestno in odločno.

Naš problem, podoben kot leta 1941 in 1942 je, da demokratični tabor slovenskih politikov, strank, mislecev in civilne družbe, ne loči kratkoročnih lastnih koristi od vitalnih interesov slovenskega naroda. Prepiri, izvirajoči iz prestižnih bojev, ljubosumnosti, častihlepnosti in nečimernosti posameznikov, so na široko odprli vrata levim prevarantom, ki z majhnimi denarji in prijaznimi ter sladkimi medijskimi pozornostmi še dodatno slepijo zaslepljene. Po vseh izkušnjah nam sedanji desni voditelji dokazujejo, da se niso ničesar naučili in da modrosti ne premorejo. Zdi se, da hrepenijo, da bi bili drugi njihove najbolj idealne zrcalne podobe. In tako bitke v otroškem peskovniku jemljejo moč za spopad s pomembnimi vprašanji naše bodočnosti.

Najbolj pomembno vprašanje pa je: kako obsoditi komunistično revolucijo, njene nosilce in izvrševalce, njene pridobitve in njeno dediščino ter na čem postaviti civilizacijski temelj slovenske državnosti? Dokler se slovenska demokratična politika in civilna družba ne moreta enotno opredeliti do tega vprašanja, bomo pri tem razsulu, ki ga imamo, saj vse izvira iz shizofrenosti odnosa do preteklosti.

To ni dilema črkopisja, ki bi jo rešila dobro napisana resolucija, ustavna sprememba ali zakon. To je kompleksna dilema, ki terja korenite spremembe v šolstvu, kulturi, družbenem življenju, pravu, sodstvu, gospodarstvu in v vseh drugih porah življenja. V vseh se je, iz revolucije in njenega pozitivnega vrednotenja, privzelo temeljne komunistične metode in s pomočjo avtocenzure in politične korektnosti zagotovilo presojo do vsakega vprašanja, ki se ga javno postavi tako, da je izid vedno v škodo tradicionalnim slovenskim in katoliškim vrednotam, torej poštenju.

Gre za epohalne spremembe, ki smo jih prisiljeni storiti, saj slovenska država ni evolucija predhodnih totalitarnih državnih tvorb. Gre za premik v glavah, ko razločimo razloge za slabo voljo, malodušje in razočaranost nad državnostjo po 25 letih. V osnovi nas tepe naše izogibanje obračunu z lažjo in prevarami zadnjih 75 let.

Žal je tako, da smo zaradi demokratične “deformiranosti” dolžni upoštevati pravno državo pri izvršitvi sprememb v slovenski ureditvi. Ni nam dopuščena lažja pot – revolucija – ki bi v enem temeljitem zamahu opravila delo. Vzpostaviti je treba stranke z voditelji, ki so vredni zaupanja. Podpreti jih je treba na volitvah. Terjati je treba odgovornost za njihovo delo in naše zaupanje, a hkrati ne nasedati lažem, govoricam in ne prispevati k delitvam. Ob vsem pa se stalno spraševati: koliko drugorazrednosti bomo še trpeli? Postaviti se je treba po robu politični korektnosti, ki nas pelje v skušnjavo, da bi se za “enotnost” prilagajali in se odpovedovali lastni identiteti: če smo ponosni na svoje prednike, se ne branimo “kontaminiranih izrazov” domobranec, vaški stražar, saj jim niso v sramoto.

Ko bomo v Šentjoštu srečali državne voditelje, ki bodo iskreno priznali, da bi zmaga vaških straž in domobrancev pred skoraj osmimi desetletji za Slovenijo pomenila boljšo prihodnost ter lažjo pot do državnosti, kot nas je doletela zaradi zmage boljševikov, bomo vedeli, da smo vzpostavili pošten odnos do svoje zgodovine in s tem dosegli tudi resnično “spravo”. Ko bomo pa naslednji dan odprli časopise in iz njih ne bosta bruhnila peklensko žveplo in ogenj poročevalcev, komentatorjev, pisem bralcev in politikov ob poročilu o taki slovesnosti, bomo pa vedeli, da smo normalni.

Ob 25 letnici države, ki je nastala iz krvi naših brezen, vam čestitam in voščim upanja, da bi normalnost čimprej dosegli. Bog blagoslovi Slovenijo in slovenski narod!

Pripis: besedilo je nagovor na slovesnosti Slovenija – praznujemo s teboj pri Kapeli mučencev v Šentjoštu nad Horjulom.

 

 
Značke:

68 komentarjev

  • Vprašanje sicer, če bi ohranitev predvojnega stanja ( vrednostnega in formalnega), torej kraljevine Jugoslavije s Karađorđevići na čelu, res pomenilo lažjo pot do slovenske državnosti. Da bi bilo bolje, če nas ne bi obvladali komunisti, je izven dvoma.

    Sicer bi bilo hipotetično za slovenski demokratični blok mnogo bolje, če bi uspel zoorganizirati dejavno in relevantno odporništvo proti okupatorju, recimo paralelno dogajanju ponekod na zahodu ( Francija, tudi Italija) pogojno Srbija.

    Zopet hipotetično, meni osebno se zdi za ljubljansko pokrajino še najbolj sprejemljiva medvojna drža Andreja Gosarja ali Jakoba Šolarja, ki nazorsko nista mogla ne z enimi, odporniki s komunizmom v ozadju in protirevolucionarji, povezanimi z okupatorjem ( domobranci bolj kot vaške straže). Res pa je bila ta drža možna v Ljubljani, na deželi pa mnogo manj.

    • Domobranec

      Veličina domobranstva je ravno v tem, da so se odločili braniti slovenska življenja med okupacijo in slovensko svobodo po okupaciji za ceno “sodelovanja z okupatorji”, ki so bili za domobrance breme. Če bi domobranci razmišljali oportunistično,bi prepustili Slovenijo komunistom brez odpora, s tem ko so se jim uprli na takrat edino možen način, čeprav jim je bila zaradi tega prilepljena etiketa “kolaboracije”, so pokazali, da so za slovenski narod in domovino pripravljeni žrtvovati ne le svojih življenj,ampak tudi svoje dobro ime.

    • Domobranec

      Demokratični blok je organiziral odporništvo (Slovenska legija itd.), a so komunisti onemogočili njegov prehod v oboroženo obliko. Gverile za ceno izgube 10 slovenskih življenj za eno okupatorsko, ob tem da to za končanje okupacije ni bilo niti najmanj potrebno, se demokrati niso bili pripravljeni iti, ko pa je nastala možnost, da bi Slovenci dražje prodali svojo kožo, pa demokratična gverila več ni bila možna, ker so komunisti zasedli ilegalni teren.

      • Gotovo demokrati ne bi mogli na tak način peljati odporništva, kot so ga komunisti oz. španski borci. Na način Dražgoš ( če odmislimo direktne revolucionarne poboje), torej ne glede na ničesar krive civilne žrtve kot posledice okupatorjevega maščevanja.

        Vseeno se mi zdi škoda in ne razumem ravno, zakaj so podtalne organizacije kot Slovenska legija ( samo zaradi grožnje OF?) nehale obstajati. Čudim se tudi nekomunističnim delom OF in partizanstva, tudi kristjanom, da so bili pripravljeni komunistom prepuščati vse vajeti, ne glede na njihovo ideološko barbarskost in izpričano krutost.

        Tudi ne odrekam ljudem pravice do vojaškega samoorganiziranja v obrambo domov ( in svojih dragih) pred revolucionarnim nasiljem; a vseeno pogrešam strateški razmislek tistih, ki takšno organizacijo vodijo – v smislu, kaj bo ob koncu vojne. Nobenega realnega scenarija v njihovih glavah za dober razplet, da so se šli celo umikat čez Karavanke skupaj s poraženo in osovraženo Hitlerjevo vojsko?

      • Franc Zabukošek

        Avtor državniško analizira spravno problemetiko tragične preteklosti, ki bi jo morala urediti demokratična oblast države Slovenije. S tem bi potrdila demokratično naravnanost in pripomogla k narodni spravi, ki je nujna zaradi zlobnežev, ki hočejo ohraniti privilegije, ki so si jih prigrabili.
        Za ureditev tega je potrebno upoštevati misel avstr. predsednika Heinza Fischerja, izrečeno v Mauthausnu, 10. maja 2015:
        “Centralna vrednota je človeško dostojanstvo in brez sočutja ni človeškega dostojanstva. Zato je potrebno to senzibilizirati.
        Samo očiščene in čiste rane lahko zacelijo, ne da bi se ponovno vnele !!”

  • Ne obsojam ne slovenskih fantov, ki so se odločali za partizanstvo, ne fantov, ki so šli k domobrancem. Obsojam le tiste, ki so delali zločine ali tiste, ki so drugim naročali, jih napeljevali k zločinom. Če je ta pozicija komu vsegliharska, tudi prav.

    Lahko bi ji rekli spravaška. Za paralelo, Franjo Tudjman ( nekoč partizanski oficir in celo Titov general, nato eden od dolgo zaprtih zaradi dejavnosti v hrvaški pomladi zgodnjih sedemdesetih in v devedesetih oče nove Hrvaške) je bil nosilec take spravaške politike pri sosedih.

    Interpretacije zgodovine na Hrvaškem niso obrnili za 180 stopinj, kot razumem, da bi hotel Sušnik, ampak mogoče za 90 stopinj. Podobno tudi v Srbiji, kjer so v pravicah Mihajlovićevo četniško vojsko izenaćili s partizansko.

    Mogoče je bila Tuđmanova in HDZjeva politika tako uspešna ( dobila je domovinsko vojno, zmagovala na volitvah) tudi zaradi svojega spravaštva. Mnogo eks-komunistov in ex-udbovcev je brez cirkusa vključila v svoje vrste, če so začeli prisegati na nove vrednote. Vsekakor je vrednostno Hrvaška postala mnogo bolj normalna od Slovenije. Npr., na Hrvaškem kot drugje leta spet vsi štejejo po Kristusu, v Sloveniji smo glede tega ateistični kuriozum.

    No, HDZ je nedavno s Karamarkom in Hasanbegovićem poizkusila drugo politiko. Z zahteva po diferenciaciji od komunistov, celo po lustraciji 25 let po tem. In rezultat? Ta politika je povsem pogorela. Kljub neprepričljivi levi vladi ni uspela z jasno večino na volitvah. Potem je sestavila vlado z Mostom, v kateri je takšna HDZ povzročala same ideološke probleme in viharje, namesto reševanja bistvenih problemov države. Na koncu je nezadovoljna, ker ni imela vseh vajeti v rokah, šla v rušenje lastne vlade ( Oreškovića), da bi se “preslagivala” v bolj svojo vlado. Tega preslagivanja sicer ne bo, ker nanj nihče ni pristal. Karamarko je šel v zgodovino, HDZ je trenutno nižje po ugledu kot kdajkoli.

    HDZ v poraznem stanju trenutno prevzema evropski poslanec Andrej Plenković. In kaj obljublja? Kaj drugega kot spravaško politiko. Zmerno, evropsko, vključevalno, sredinsko.

    S hrvaško analogijo, zame je perspektiva HDZ in sosednje države Plenković ( in tudi Most), ne Hasanbegović.

    • IF,
      pišete: “Mogoče je bila Tuđmanova in HDZjeva politika tako uspešna (…) tudi zaradi svojega spravaštva. Mnogo eks-komunistov in ex-udbovcev je brez cirkusa vključila v svoje vrste, če so začeli prisegati na nove vrednote.”

      Pa saj je tudi politika Demosa, s tem ko se je odrekla lustraciji, delovala v smeri “spravaštva”, ali bolje rečeno, je šla po poti reafirmacije “zamrznjeno-odmrznjenih” komunistov.

      In še koliko nekdanjih komunistov in udbovcev je nova politika samostojne Republike Slovenije brez cirkusa vključila v svoje vrste – tudi če ti niso začeli prisegati na nove vrednote!
      Takratno “spravaštvo”, oziroma mešanje nove politike s staro, Slovenci zelo drago plačujemo.

      Kar se hrvaškega “spravaštva” tiče, moramo obvezno izpostaviti, da so Hrvati dobrih dvajset let po ustanovitvi neodvisne države (ko menda leta spet štejejo po Kristusu?) nekaj nekdanjih udbovcev predali nemškemu pravosodju, naj presodi o njihovi kriminalni preteklosti.
      Menim, da kvečjemu taka pravična dejanja in ne “spravaštvo” za vsako ceno, prispevajo k večji normalnosti Hrvaške v primerjavi s Slovenijo.

      Kajti sprava ne sme biti preproga, pod katero pometemo zločinska dejanja. V Sloveniji pa nekaterim sprava pomeni prav to – pometanje zločinov pod preprogo v imenu pozabe.

      Hrvati so nemškemu sodstvu med drugimi predali tudi Josipa Perkovića, ki je bil v Tuđmanovi vladi celo svetovalec obrambnega ministra Gojka Šuška.

      http://www.novilist.hr/Vijesti/Hrvatska/Bivsi-obavjestajac-Perkovic-pomogao-organizaciju-Prvog-sabora-HDZ-a

      • Imaš prav v marsičem. Sicer je bilo potrebno kar nekaj nemških pritiskov na hrvaške leve oblastnike, da so te vodilne udbovce, osumljene konkretnih atentatov na hrvaško diasporo ( torej državnega terorizma) na koncu vendarle izročili. Najprej so jih zaščitili z nekimi vladnimi odredbami ali celo predlogi zakonov, pa so jih pod evropkimi pritiski morali umakniti. Perković je sicer sodeloval že s Tuđmanovimi oblastmi pri vspostavljanju in vojaški obrambi hrvaške državnosti. Danes menda, celo življenje prej zaposlen pri udbi, v priporu na Bavarskem redno hodi k sv. maši, od tiska pa prejema le Glas koncila.

        Da se razumemo, ne me šteti med advokate udbe. In seveda zagovarjam, da je za zločine treba odgovarjati pred sodiščem. Sem le prepričanja, ki je vsebinsko zelo krščansko, da je prav, če ima vsak človek možnost, da se spreobrne, da začne znova.

        Razumen in human smoter lustracije ni kaznovanje, še manj maščevanje. Pač pa razbijanje starih mrež, ki lahko hromijo zagon mladih demokracij. Individualno pa ni razloga, da ne bi ljudem, tudi ex-komunistom omogočili novega začetka. In jim, seveda ne naivno, a dobronamerno omogočili vključevanje v demokratične strukture, tudi stranke.

        • Lepo je slišati to o Perkoviću 🙂
          Morda pa spreobrnjenje (resnično ali navidezno?) ter spokorjenost in skesanost obtoženca lahko vplivajo tudi na višino dosojene kazni? 😉

          V slovenski politiki se kaže vsebinsko zelo krščanski, širokogruden in velikodušen odnos do nekdanjih sodelavcev tajnih služb totalitarnega režima, saj imajo ti ljudje možnost biti izvoljeni za poslance, ne glede na njihovo morebitno spreobrnjenje oziroma nespreobrnjenje 🙂

          http://www.demokracija.si/komentar/vinko-gorenak-udbovski-sodelavci-ponovno-med-poslanci

          • Ampak tudi Vinko Gorenak, ki ga sicer cenim kot odličnega razpravljalca, je bil nekoč v partiji. Pa Janez Janša, Miha Brejc, Peter Jambrek, Dimitrij Rupel. Celo Jože Pučnik. Če jim za to članstvo zaradi drugih pomembnih razlogov upravičeno pogledamo skozi prste, je verjetno prav, da na splošno nismo preveč strogi ali celo dlakocepski z ljudmi. Motiti se je človeško, huje je vztrajati v zmoti, posebej če je jasno, da s tem onesrečuješ mnoge soljudi. Mislim, da je 1990 taka prelomnica, da je prav, če javne osebnosti ocenjujejo predvsem po tem, kaj počnejo in zagovarjajo od takrat naprej in predvsem danes ter kakšne načrte ponujajo ljudem za naprej.

          • “Mislim, da je 1990 taka prelomnica, da je prav, če javne osebnosti ocenjujejo predvsem po tem, kaj počnejo in zagovarjajo od takrat naprej in predvsem danes ter kakšne načrte ponujajo ljudem za naprej.”

            Torej vam je povsem prav, da Slovenijo obvladujejo stare politične elite.

          • IF,
            menim, da je vaš odgovor nekakšen izhod v sili, kakršnega se poslužujejo predvsem nasprotniki lustracije 😉

            Saj je vendarle obče znano, da samo članstvo v Zvezi komunistov ne pove nič o dejanski vlogi posameznega člana.

            Marsikdo se je med komunisti znašel le zato, ker je bilo članstvo “prostovoljni mus”, kot se je reklo, torej pogoj za pridobitev določene zaposlitve. Tak človek je običajno prispeval le članarino, ne da bi v stranki kakorkoli drugače participiral.

            Menim, da je najprej treba pogledati, kaj je kdo kot komunist počel in ovrednotiti njegovo vlogo, saj biti sodelavec tajnih služb ni bilo isto, kot biti nepomemben član ZK, ki se je le tu in tam, ker je bilo ob članstvu v stranki to obvezno, udeležil kakega partijskega sestanka.

          • Mislim, da je zakonska lustracija zamujena zgodba in da bi svet debelo gledal, če se je nekdo v Evropi loteva leta 2016. Proti razkrivanju zlodel totalitarizmov pa nimam pa; nasprotno, to je prej naravna intelektualna in etična dolžnost novih demokracij. Seveda da iz teh razkritij normalno izhajajo posledice za krog storilcev in načrtovalcev zlodel. Če nič drugega, da se sami umaknjejo v anonimnost in ne rinejo več v področje odločevalcev. Po naravni omiki in politični higieni, tudi brez zakonskih prisil.

          • “sami umaknejo”

            Vi, gospod IF to resno?

          • IF: “Če nič drugega, da se sami umaknejo v anonimnost in ne rinejo več v področje odločevalcev. Po naravni omiki in politični higieni, tudi brez zakonskih prisil.”

            Temu ne morem dodati drugega kot nasmešek in reklo: “Iz vaših ust v božja ušesa.” 🙂

            IF,
            očitno verjamete v obstoj naravne omikanosti in politične higiene med politiki. Jaz žal ne verjamem. Pri nas tega ni.

            Tudi v slovenskem pravosodju lahko opazimo ničelno stopnjo naravne omikanosti in, v tem primeru, pravniške higiene, saj zakon o sodniški službi prepoveduje opravljati sodniško funkcijo vsem, ki so v preteklosti kršili človekove pravice in pri tem sprejemali strokovno napačne odločitve, pa se na to določilo pri imenovanjih na sodne funkcije nihče ne ozira.
            Kako naj pričakujemo, da bi se nek sodnik ali tožilec sam umaknil in ne bi rinil med odločevalce, če pa se dogaja ravno nasprotno: oni z največ masla na glavi se najbolj rinejo v ospredje.

          • To, da imamo 25 let po zlomu totalitarizma na vrhu tožilske in sodniške piramide dvoje jugokomunističnih jastrebov, je res prvovrstni škandal. Predvsem škandal politične levice, ki si je drznila na sam vrh te veje oblasti potisniti dve tako sporni osebnosti, ki se očitno niti najmanj ne kesata svoje vloge v preteklem režimu. Mislim, da je bilo to ob ministrovanju Aleša Zalarja.

            Za primerjavo, v nekdanji vzhodni Nemčiji so z družitvijo z zahodno stranjo takoj razrešili okoli 90% dotedanjih sodnikov. Seveda Slovenija ni imela niti resursov za tako radikalen korak. Ampak vseeno, Masleša in Fišer se ne bi nikakor smela zgoditi.

          • Še to – to da imamo tako novinarstvo 25 let po zlomu komunizmu, gre za najbolj spremljano TV postajo v državi, je tudi katastrofa od katastrofe. Bolj ali manj slučajno sem zdajle na tole naletel.

            Oddaja Preverjeno, prispevek Alenke Marolt na temo komunistov in komunizma.

            http://www.24ur.com/novice/slovenija/kdo-so-bivsi-komunisti.html

            Katastrofa v glavah res. In ta očitno pro-komunistična mlajša ženska dela za TV postajo v lasti nekega ultra-konzervativnega ameriškega kapitalističnega bogataša, ki se mu smeji zaradi dobičkov iz večinskega deleža oglaševalskega kolača v naši državi. Drugo ga ne zanima.

            Za bruhat, kakšna kombinacija!

  • Z drugimi besedami, še to bi dodal, čas je, da slovensko politično sredino končno zavzame neka izvorno demokratična politična opcija.

    Čas je torej, da se neha z zgrešeno politiko od leta 1992 naprej pristanka na to, da kontinuitetne sile stalno izumljajo razne “sredinske stranke” in z njimi zavzemajo odločilen prostor za obvladovanje parlamentarne večine. Začenši z LDS ( “ne levo, ne desno – na bolje”) pa vse do Cerarja.

    Vse uspešne evropske ljudske stranke, predvsem krščanskodemokratske, pogojno tudi socialdemokratske naslavljajo ta sredinski prostor. Celo katoliška družbena doktrina je od Leonove Rerum novarum bolj ali manj naravnana v ta prostor.

    Članki v naših nekontinuitetnih ( pomladnih, konzervativnih, desnih) medijih, pa ne mislim zdajle tegale Sušnikovega, ki politično sredino diskreditirajo, smešijo, jo označujejo za brezbarvneže, mašilo, vsegliharje, oportuniste ipd. so torej po mojem v temelju zgrešeni in kontraproduktivni. Kot da bi jih skoordinirali v kakem “murgelskem” štabu.

  • Izraza vaški stražar in domobranec označujeta že besedno dobro vsebino,saj pomensko jasno izražata nujno potrebno,legitimno in dobro delovanje-še posebno v vojnem času:namreč straženje in branjenje domov prebivalcev.Za ustanovljanje takih služb ne le,da se ni treba nikomur zagovarjati,ampak so tako organizatorji kot aktivni sodevalci vredni le pohvale.Za razliko od teh pa je zavednemu Slovencu že izraz v tujem jeziku partizan bil upravičeno ssumljiv.Izobraženci pa so poleg tega dobro vedeli,da gre v resnici za služabnike-četudi mnoge nevedne in zavedene z lažmi- komunističnega totalitarnega režima. Odpor proti totalitatarističnemu komunizmu pa je bil in je vedno legitimen in nujen.

  • Zdravko

    Mar ne bi bilo tole vredno novice v katerem od dnevnikov na TV? Nisem opazil nič, ne na nacionalki, ne na pop TVju.

    • Problem je, da so naši dominantni mediji bolj levo ideološko zadrgnjeni kot pred 25 leti, ali pred zlomom komunizma. Ni presenetljivo, če pogledaš kdo so uredniki, urednice. Urednica dnevnoinformativnega programa TV SLO Mojca Pašek, glavna urednica POP TV partnerka Draga Kosa. itd. Seveda da bi si novica zaslužila priti v TV dnevnik; že zato, ker sta bila tam obenem predsednik države in edini slovenski kardinal. Na HTV ali na RAI bi bila v dnevnih novicah, zanesljivo.

      Kot pravim, imamo ideološko zadrgnjeni levi tabor ( pri čemer so novinarji ali velik del pravosodja morda še bolj zadrgnjeni od samih politikov). Odgovor na to pa eni pomladniki vidijo v ideološko zadrgnjenem desnem taboru. Vmes pa strašanski, prepaden jarek.

      Evo, zakaj mi je všeč Pahor. Ker se stalno iskreno, tudi za ceno lastne osovraženosti in javnega smešenja z leve in desne ( publicistične) strani trudi s prehodi in mostovi čez ta jarek. V sebi tako razklana nacija ne bo nikoli zacvetela.

      • IF: “Evo, zakaj mi je všeč Pahor. Ker se stalno iskreno …”
        ========================

        Iskreno, hahahahahahahahahaha …

        Pahor je hinavec, ki se prilizuje, ker si obeta glasove tudi z desne. Ko je bil premier je jasno odklonil vsako sodelovanje z desnico. Pahor je tudi nasprotoval izvedbi plebiscita o samostojnosti leta 1990. Pahor ni nikdar in ne bo nikdar dobil mojega glasu.
        Prilizuje pa se vsakokratni oblasti tudi cerkev in, zato ni čudna fotografija ob naslovu.

      • Domobranec

        Pahor ni bil danes v Šentjoštu. Fotografija je iz slovesnosti v Kočevskem Rogu pred mesecem dni.

      • Odgovor na ideološko zadrgnjen levi tabor bi morala bit resnica.
        Samo resnica bi toliko razsvetlila ta prostor, da bi se šele potem lahko pogovarjali naprej.

        • Franc Mihič

          Serija prispevkov,kot poskusov, da se pride do resnice.

          Ne bo se izšlo?
          DELO, 4. julij 2016

          G. A. Potočnik mi v pismu marsikaj očita in celo podtika, tudi pristaštvo avtorju »tvita«, kar je plod domišljije. Pravi, da pišem samo o državljanski vojni, nič pa da ne pišem o uporu zoper okupatorja. Zadnje pismo pa zaključim:« Če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, je prav, da državna politika in njene inštitucije sprejmejo objektivno zgodovinsko resnico o uporu in državljanski vojni ter ne razdvajajo narod »na zmagovalce in izdajalce«. Samo to je pot do sprave, ki je znak kulture naroda in je predpogoj za naš razvoj, ugled in perspektivo!» Vselej pišem tudi o uporu.

          Žal pa je res, da so komunisti povsod upoštevali pakt Hitler-Stalin, kar so mnogi narodi drago plačali. Partija je pričela revolucijo že l. 1941 in že tedaj oklicala monopol nad uporom. Vsak drug upor je bil za partijo oz. OF izdaja naroda, ki ga je partija zatrla, npr. likvidacija »plave garde«, pripadnikov kraljeve vojske v domovini l. 1943 v Grčaricah.
          To so bili vzroki za državljansko vojno in za velike žrtve na obeh (!) straneh. To ni samo moje mnenje, to je tudi mnenje akademika prof. dr. Aleksandra Bajta in še marsikoga.
          O velikosti upora pa govori podatek, da je med vojno in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! To kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja.
          Prof. dr. Matjaž Zwitter, iz partizanske družine, zapiše v Delu 4. 1.2014:« Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov.«
          V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih naroda! Oboji so del naroda, kar terja spravo. Upor med okupacijo seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije.
          Zelo obžalujem državljansko vojno.
          Partizan dr. France Bučar pravi: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
          Izjava vredna vsega spoštovanja, ki terja spravna ravnanja demokratične države!
          Franc Mihič

          • tolmun1 tolmun1

            G.Muhič,po vojni smo vsi heroji,vendar postavljam vprašanje o
            čistosti in poštenju delovanja Bučarja med vojno in takoj po njej?Ne bom omenjal zapisov in izjav ljudi,ki so videli v njegovih postopkih in delovanju v Vetrinju,umazane rabote.Glede na to je še toliko bolj vprašljiv tudi njegov odziv na izedbo lustracije,vsi vemo,da je lustracijo zavrnil,ki naj bi se lahko izvedla samo preko njegovega trupla,kaj pa desettisoči trupel žrtev,ki ste jih omenjali?Hipotetično vprašanje,ali je težko žrtvovati,oziroma onemogočiti postopek lustracije na račun enega,ali je morda Bučar s svojo izjavo reševal vse ostale,ki so diktirali morijo med in po končani vojni?
            Šlo je namreč za obstoj režima,ki je leta dvaištirideset onemogčil sodelovanje celotnega naroda v odporu proti
            okupatorjem in si hkrati dovolil celo paktiranje z njim,ki je
            ostalo ljudem do osamosvojitve prikrito in zatajeno,ob tem se
            seveda pojavi tudi vprašanje vojnih zločinov,tistih,ki jih je
            ščitil Bučar s svojim truplom!Celo rusi so po dolgem času morali priznati genocid nad Poljaki in zločine v katinskem
            gozdu,ali vam to kaj pove?Ali so morda rusi spregledali,rekel bom,da ne saj sedaj počnejo podobne zločine v Ukrajini in še kje!Partizan Bučar je takrat ponovno stopil nazaj v partijski komplot,kar mu je omogočila podtaknjena dvomljiva sestava
            takratnega Demosa!
            Svet se je v času do osamosvojitve že toliko civiliziral in vsaj
            v Evropi opustil smrtno kazen tudi za vojne zločine,povsem jasno je,da zato ne bi bilo potrebno truplo omenjenega partizana,dovolj bi bilo,da bi slovenci,ki so bili pripravljeni takrat,bolj kot kdajkoli prej stopiti na pot demokracije,ki bi
            omogočala enakopravno sestavljeno vlado brez ortodoksnih zamrznjenih komunistov in nekdanjih “narodnih herojev”,ki
            so si pridobili ta naslov na račun zločinov nad LASTNIM
            NARODOM!

          • tolmun1 tolmun1

            In še nekaj vas bi vprašal g.Muhič,zakaj so nastale vaške straže
            in domobranci in zakaj je bilo potrebno pobijati srbske rojaliste,
            ki so prisegli kralju,ki jih je izdal in ne samo njih,celo državo?
            Vse pa kaže na to,da so ostanki kraljeve vojske kljub vsemu
            ostali lojalni državi in kralju,recimo Draža Mihajlović,ki se je edini takrat spopadel z nemško vojsko in vztrajal pri tem,skrivnost kako je gledal na NOB pa je odnesel s seboj v grob!
            Današnji čas je prinesel svoje,najmanj polovica slovenskega naroda se obravnava,kot izdajalce in kolaborante,namerno
            sem izpustil domobrance in vaške straže,ki so se borili za pravo stvar z razlogom!
            G.Muhič,ali vam je to razumljivo,ali smo slovenci,ki spoštujemo
            svoj narod resnično drugorazredna kategorija nam lastnega naroda?

          • tolmun1 tolmun1

            In še nekaj vas bi vprašal g.Muhič,zakaj so nastale vaške straže
            in domobranci in zakaj je bilo potrebno pobijati srbske rojaliste,
            ki so prisegli kralju,ki jih je izdal in ne samo njih,celo državo?
            Vse pa kaže na to,da so ostanki kraljeve vojske kljub vsemu
            ostali lojalni državi in kralju,recimo Draža Mihajlović,ki se je edini takrat spopadel z nemško vojsko in vztrajal pri tem,skrivnost kako je gledal na NOB pa je odnesel s seboj v grob!
            Današnji čas je prinesel svoje,najmanj polovica slovenskega naroda se obravnava,kot izdajalce in kolaborante,namerno
            sem izpustil domobrance in vaške straže,ki so se borili za pravo stvar z razlogom!
            G.Muhič,ali vam je to razumljivo,ali smo slovenci,ki spoštujemo

    • V večerndm dnevniku je bilo prvih deset minut,v takoimenovani špici, posvečeno nogometu.
      Naslednja osrednja novica je bila iz kongresa SMC, kjer so po dveh letih vladanja, prvič predstavljali svoj program.
      Prispevek iz Šentjošta pa je bil posredovan šele v večernih poročilih, ob 22.30 uri.

  • “Ko bomo v Šentjoštu srečali državne voditelje, ki bodo iskreno priznali, da bi zmaga vaških straž in domobrancev pred skoraj osmimi desetletji za Slovenijo pomenila boljšo prihodnost ter lažjo pot do državnosti, kot nas je doletela zaradi zmage boljševikov, …”
    =============================

    Narobe napisano, pravilno bi bilo:

    “Ko bomo v Šentjoštu srečali državne levičarske voditelje …”

  • Slovenija včeraj:

    https://pbs.twimg.com/media/Cm7cF4_XYAAHyaf.jpg:large

    … Slovenija danes, Slovenija jutri, …

    • tolmun1 tolmun1

      Slovenija večno……pahorček pa srečno!2o16-do kararze

  • Domobranec

    Dobro ste povedali g. Sušnik. Ničesar bolj ne razkriva bede slovenske desnice kot dejstvo, da se sramuje domobranstva, namesto da bi bila ponosna nanj. V 26 letih demokracije še sami niso uspeli izoblikovati pozitivnega odnosa do domobranstva, ampak so ostajajo ujetniki boljševiških klišejev, kako naj bi potem rehabilitirali domobranstvo v slovenski javnosti, vsaj v njenem nelevem delu. In dokler domobrancem ne bo vrnjeno dobro ime, se desnica zaman trudi, da bo kdaj sama, brez rdečih podtaknjencev in saboterjev (levi del Demosa 1990-92, Desus 2004-08, 2012) prišla na oblast v Sloveniji.

  • Dober članek.

    Narod, katerega temelj so dokazani zločini, nima prihodnosti. Dokler ne bo resnica zamenjala mite, katarza pa laži, bomo nosili breme, ki nas bo vleklo navzdol.

  • Zdravko

    Odkod na Časniku lažna slika?! Uredništvo?

  • “Ko bomo v Šentjoštu srečali državne voditelje, ki bodo iskreno priznali, da bi zmaga vaških straž in domobrancev pred skoraj osmimi desetletji za Slovenijo pomenila boljšo prihodnost ter lažjo pot do državnosti”

    S tem stavkom je toliko narobe, da sploh ne vem kje začeti.

    Morebitna zmaga hitlerjevih kolaborantov (pa jih lahko avtor imenuje kakorkoli hoče, to je pač empirično dokazano dejstvo) bi pomenila tudi zmago tretjega rajha v 2. svetovni vojni. Vsaj tako kot so domobranci delovali (napadi na slovenske ljudi in zavezniške enote tudi po 9. maju 1945, drugače takšen scenarij ne bi bil možen. Kakšno usodo pa je Tretji rajh namenil “manjvrednim” slovanskim narodom pa tudi vemo.

    Ostalo avtorjevo pisanje je brezveze. KAko tolerantni smo v spravnem duhu verjetno govori dejstvo, da smo verjetno edina država v EVropi, kjer je kolaborantska “veteranska” organizacija sploh dovoljena.

    • Zdravko

      Zakaj je treba lagat? kakšni napadi na zavezniške enote po 9.maju 45? kakšni napadi na slovenske ljudi?
      Po 100.000 mrtvih v breznih in rudnikih, ti o “empirično dokazani” kolaboraciji? Saj ne moreš biti tolk butast.

      • Očitno nisi podrobno seznanjen z zgodovino med 9.5. in 15.5. 1945. Priporočam študij.

        • Zdravko

          Očitno ti sploh nisi razumel kaj si prebral.

        • tolmun1 tolmun1

          rx170,ko smo že pri zgodovini,zgodovina slovenije v obdobju 2.svet.
          vojne in po njej,je ena sama laž in sprenevedanje vse do osamosvojitvein še ta je zlagana,zakaj so po skupni 90% odločitvi o odcepitvi Slovenije od juge vsi,ali vsaj večina takratnih vidnih politikov zamrznili partijske izkaznice,
          nekateri pa so jih celo zavrgli!Začeli pisati so novo zlagano zgodovino in se prelevili v sedanjo SD in podobne bleferske stranke,ki so postale naslednice nekdanje KP in brez vsakega sramu nadaljevali s partijsko ideologijo!Govoriti o kolaborantih in izdajalcih je podlo in do skrajnosti sprevrženo,ali bi ti,rx170 gledal,kako ti tolpa podivjanih revolucionarjev maltretira družino in ropa vse do najnujnejših potrbščin za življenje in vlači iz hleva še tisto kar je še v
          njem ostalo.Tvoje” junaško” pisarjenje na tem spletu je perverzno in z njim postavljaš prebivalce trpinčenega Šentjošta na laž,povej to kar si napisal,domačinom na kraju storjenih zločinov v preteklosti,če te je kaj v hlačah,ali ti ni dovolj,da se najdejo ljudje,ki še danes
          skrunijo kraje nesrečnih in tragičnih dogodkov!Kaj je storil otrok star 12 let,da ga je bilo treba pobiti,ki je pred smrtjo gledal,kako so odvlekli in pobili njemu najbližje,mater,očeta,brate in sestre
          Tragedija slovenskega naroda je v tem,da je moral iskati pomoč pri sovražni vojski,da bi se branil pred lastnim narodom,ki je
          nasedal komunističnim teriristom,ki so podivjani opravljali krvav posel v zavetju noči s tako imenovanimi trojkami,strahopetnimi
          podleži,ki so po opravlenem poslu poniknili v noč in grape gozdov!
          Oglej si pokopališča hribovskih vasi,kjer koli in se zamisli nad napisi
          nagrobnikov!Seveda je bilo potrebno pobiti tudi otroke in mladoletnike in tako odstraniti morebitne priče,če bi seveda ostali pri življenju!Priporočam ti rx170,da ti in tebi podobni zgodovinarji,
          pridobite ustrezna pričevanja o takratnih tragičnih dogodkih,že
          takrat razklanega slovenskega naroda,hkrati si dovolim imenovati
          tiste,ki jih zagovarjate in ustvarjate mite o njih,da so bili prav oni
          kolaborirali z okupatorjem in se z njim dogovarjali,kako prevarati
          slovenski narod,kar velja tudi za “turjaško”epopejo,ko so skupaj s kapitulirano italjansko soldatesko udarili po slovencih z od italjanov
          dobljeno artilerijo!Kako velika je bila mržnja do ljudi,ki so videli in spregledali,kako sprevrženi so “osvoboditelji”dokazuje tudi dogodek
          v bližini Ljubljane.ko je brat visok oficir v partizanski vojski na dvorišču svoje rojstne hiše ustrelil svojega brata,ker mu ni hotel izročiti konja iz domačega hleva!
          Ne trdim,da so bili vsi,ki so bili v partizanih zakrknjeni režimski
          morilci,med njimi so bili tudi poštenjaki,ki so spoštovali svoj narod
          in mnogo prepozno prišli do spoznanja,da se ne borijo proti okupatorju,ampak lastnemu narodu,na žalost je spoznaje prišlo
          prepozno,ob koncu vojne so bili celo življensko ogroženi!

          • tolmun1 tolmun1

            Spodaj lepo piše,da iz Kočevskega roga,navedeno je tudi leto nastanka,g.Zdravko!

          • tolmun1 tolmun1

            popravek*beri:
            …………hkrati si dovolim imenovati tiste,ki jih zagovarjate in ustvarjate mite o njih,da so bili prav oni tisti,kiso kolaborirali z okupatorjem in se z njim ………….

          • Mislim, da so podnapis pod fotografijo kasneje dodali ( ali dopolnili). Lahko tudi, da sem ga včeraj spregledal. Spomnim se ga ne, ko sem domneval, da je bil Pahor včeraj v Šentjoštu.

        • tolmun1 tolmun1

          Tvoje priporočilo si vtakni nekam,če je kdo potreben ne študija,ampak poštenega in nepristranskega pogleda,so to pisci iznakažene zgodovine in resnice,ki ji ti slepo zaupaš in verjameš!Ni vse zlato kar se sveti,
          Tisočletja star pentagram,so komunisti in boljševiki obarvali rdeče in
          danes predstavlja zaščitni znak komunističnega terorja in dikture po celem svetu,enako kot nekoč svastika,ki jo je hitler privzel kot simbol nacizma,čeprav je/sanskrit suastika/ tisočletja star hindujski verski simbol!Tako lahko ugotovimo,da so iz verskih simbolov,povsem drugega pomena,nastale grozljive oznake komunistične diktature in
          nacizma!Zločinska sodrga ne spoštuje ničesar!

          • Odgovarjaš na nekaj o čemer nisem pisal (pa sem poznal človeka, ki so mu domobranci pred očmi ubili mater, ker je bil drugi sin pri partizanih tako, da mi lahko z demagogijo o zločinskosti samo ene strani prizaneseš=). Samo napisal sem nujen pogoj za zmago formacij o katerih govori avtor. To je pa zmaga 3. rajha v drugi svetovni vojni. S tem sem zgolj problematiziral zgolj avtorjevo tezo, da bi v primeru zmage kolaborantskih enot bilo Slovencem bolje.

          • V bistvu zganjaš demagogijo ti rx170 – pa ker nisi neposredno udeležen, si še pokvarjen, ker osebno tragedijo nekoga zlorabljaš, a bi manipuliral z našimi čustvi.

            Tebi logika ne deluje. Od domobrancev ni bilo odvisno, kdo bi zmagal v Evropi – le v Sloveniji.

      • Marsikdo je seznanjen z dejstvi, tako ali drugače. Zakaj se levica o tej temi noče pogovarjat ?
        Zgodovina da je že napisana in da je ni potrebno spreminjat, pravi.
        Je resnica njena last, da tako govori ?
        Čigava last je sploh ?

    • Aha, za tebe se zgodovina začne cca septembra 1943.

    • tolmun1 tolmun1

      rx170,s tvojimi pa je vse narobe,vedno,permanento…..!

    • rx170 res ne zna logično razmišljati.

      Torej od slovenskih domobrancev in partizanov naj bi bil odvisen izid celotne vojne v Evropi. Kakšna neumnost.

      Smo edini v Evropi, ki problematiziramo antikomunizem.

  • Dokler komunistični medvojni in povojni zločini ne bodo priznani in obsojeni, se Sloveniji ne obeta dobra prihodnost.

    Zaradi tega, ker ti in takšni zločini niso obsojeni, nam danes vladajo mafijske združbe, se je zgodila Srebrenica in drugi hudi zločini, se še danes dogajajo montirani politični procesi itd.

    Nemci so svojo katarzo izvedli in jo še izvajajo, mi pa zločince ščitimo in celo odlikujemo.

    rx170, čas je da pravljice nadomestijo dejstva, tj. vsa dejstva, ne samo tista, ki komu ustrezajo. Samo to je pot v svetlejšo prihodnost.

    • Zdravko

      Zločinov se ne more priznat kar sam od sebe. Ne vem, to je meni kot nasprotna provokacija, z namenom da se nič ne zgodi. Kot je v Sloveniji sicer vsepovsod že kar značilno. Nobena zgodovina lastnega naroda ne more kar spljuvat. To bi bila druga laž.

      • Kaj bi ti rad povedal ?
        Da se ne sme obtožit odgovornega in da ta ki je za nekaj odgovoren tega ne sme priznat ?
        Sem prav razumela ?

        • Zdravko

          Mislim, da ne.
          Mislim, da ne moremo narediti narodnega samomora. To kar počnemo sedaj. Na ta način se bomo samo iztrebili, do zadnjega.
          Oni nas obtožujejo izdajstva, mi njih zločina, vse do genocida. To pelje v iztrebljenje.
          Njim je to prav.
          Ni tako preprosto, obtožit odgovornega do priznanja. Tole naše pljuvanje je narodni samomor. Še židje ne pljuvajo nemcev tako kot se tu med seboj.

          • “Še židje ne pljuvajo nemcev …”
            Nemški iztrebljevalci Židov so bili in vojaško premagani in obsojeni. Za komunistične zločine pa kot da bi veljala zapovedana pozaba. To je pomembna razlika.

        • Narodni samomor delamo zdaj, ker se ne premaknemo naprej. Kot da smo zavozlani, se mi zdi.
          Tisti ki nosijo odgovornost, se ne morejo osvobodit tega, ne razumem zakaj. So se obvezali, da bodo molčali do konca, bodo sami sebe ugonobili ?
          Drugi spet čakajo na razplet. Kljub temu da so odpustili, čakajo priznanje, ker to morajo slišat, da se napetost med obema stranema sprosti, da se dovoli življenju da steče.

          • Zdravko

            Ne vem zakaj je tako potrebno priznanje? Te skrbi zanje ali kaj? Oni bodo že odgovarjali pred Bogom, zase.
            Mi pa nimamo niti pravice zahtevat priznanja. Tudi sami ga ne bi bili pripravljeni dat, za svoje grehe.

          • Čudno .. za koga pa tebe skrbi ?

          • Zdravko

            Za nas, žive in za naše zanamce. Za Kučana in Kardeljevo kamarilo me prav gotovo ne skrbi.

          • Zakaj so pa Nemci svoje postavili pred sodišče ?
            Niso jih kar prepustil Bogu ?

          • No saj tudi mene za nas žive.
            Prav zato !

  • Zdravko, ne gre za obtoževanje, gre za ugotovitev in priznanje dejstev.

    Resnica nas bo osvobodila.

    • Zdravko

      Če je tako, potem gre to lahko samo v smrt, v samomor naroda, kajti “ugotovitev in priznanje dejstev” je očitno isto, samo lepše povedano. Na videz.
      Smrt nas bo torej osvobodila namesto resnice. In kosti bodo še vedno ostale po grapah. Za vedno.

      • Priznanje resnice pomaga pri osvoboditvi od krivde.
        Čudno razmišljaš danes.

  • Zdravko, laganje, sprenevedanje in pometanje pod preprogo, zlast tako težkih zločinov, v nobenem primeru ni temelj, na katerem bi čvrsto stala hiša. Niti hiša države niti hiša osebnosti.

    Vse to je umazanija, ki povzroča bolezenska stanja. In Slovenija žal je bolna in potrebna ozdravitve.

  • Franc Mihič

    O zamolčani zgodovini, je potrebno govoriti in pisati, a ne samo v DEMOKRACIJI!

    Zamolčana zgodovina-tretjič!
    ONA, 5. julija 2016

    V zadnji ONI me g. Miroslav Potočnik v svojim pismu šestkrat poimenuje in me poziva, kaj smem pisati in mi podtika, kaj vse da ne pišem, pa bi moral, ter upa, da sem bil vsaj ob osamosvojitveni vojni polnoleten. Piše mi, da naj se preneham ukvarjati z zgodovino NOB, ker je to le za pametne ljudi. Pove mi torej, kam me uvršča, a me sploh ne pozna. Pravica do drugačnega mnenja zanj ne obstoja. Namiguje, da hočem ponovno povzdigniti fašizem, kar je nesramno in neumno. Nevestno bere moja pisma v ONI. Ne opazi mojega pisma »Kučan ni izdajalec, Krkovič ni kriminalec, ONA, 31. maja. Ne bom pa pisal na zahtevo! Dejstvo je, da smo se Slovenci šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo. »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega,bi bilo prav«, pravi tudi dr. Spomenka Hribar. Številke popisa žrtev v Sloveniji v vojnem in povojnem nasilju, znanstvenega Inštituta za novejšo zgodovino, so govoreče. Med vojno vihro in revolucijo je umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer cenim. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji, ni izdajalcev naroda! Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! G. Potočnik in somišljeniki mi vztrajno pripisujejo, kot da sem edini, ki trdi, da je bila med NOB revolucija oz. državljanska vojna. To dejstvo ugotavlja večina zgodovinarjev in Inštitut za novejšo zgodovino, ki navajajo, kdo in kdaj je pričel revolucijo med okupacijo. Nepojmljivo je, da g. Potočnik prezre celo izjavo prvega predsednika parlamenta, dr. Franceta Bučarja, partizana, člana DEMOS-a, ki je vse do smrti ponavljal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Priznanje državljanske vojne je edina pot do sprave, ki je znak kulture naroda in je predpogoj za naš razvoj, ugled in perspektivo!
    Franc Mihič

  • Franc Mihič

    Dr. Milan Brglez je zamolčal zgodovino!
    DEMOKRACIJA, št. 19, 12. maj 2016
    Na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju je najvišji predstavnik oblasti v RS predsednik DZ RS dr. Milan Brglez zamolčal zgodovinska dejstva. V govoru ni niti enkrat ni uporabil besede revolucija in državljanska vojna! Zamolčal je revolucijo, ki je sprožila državljansko vojno. Revolucija je potekala med okupacijo in po končani vojni ter povzročila ogromne žrtve naroda. V objavah Inštituta za novejšo zgodovino o prvem popisu žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji piše, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne.
    Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je tedaj dejal: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
    To je večkrat ponovil slovenski javnosti vse do smrti. V državljanski vojni so namreč le začetniki in zagovorniki revolucije in s tem državljanske vojne in na drugi strani napadeni nasprotniki revolucije. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda!
    Predsednik dr. Brglez je dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo, kar ni res, saj je v Sloveniji oz. Jugoslaviji po zmagi komunistično vodene NOB nastopila najtrša stalinistična diktatura in represija, podobno kot še v številnih vzhodnih državah, ki so potem trpele pod Stalinovo diktaturo in torturo.
    Dr. Milan Brglez javnosti tudi pove, da naj bi bila zmaga nad okupatorjem in seveda potem tudi uveden enopartijski nedemokratičen režim SFRJ temelj osamosvojitve in demokratičnosti Slovenije. Niti enkrat pa ne pove, da so se Slovenci šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo.
    Franc Mihič

    P.s.:Za spravo pa je predpogoj priznanje, da sta za to potrebna oba, ki si iskreno prizadevata za spravo.Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, pa je na spravni okrogli mizi v Zavodu Sv. Stanislava vpričo predsednika države jasno in glasno povedal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. V državi, v kateri politiki upoštevajo vse državljane, bi bilo to povsem razumljivo in dovolj za spravo! Slovenci smo se šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo, zavrnili revolucijo in končali državljanko vojno. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji, oboji so del naroda. Ni izdajalcev naroda! Dejstvo, ki omogoča in terja spravo! Med okupacijo je bil upor proti okupatorju in bila je državljanska vojna! Ne tajimo tega več! V demokraciji je dopustno, da nismo vsi enakega mnenja. Skrajni čas pa bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da državna politika in njene inštitucije, odgovorne za naš razvoj, sprejmejo objektivno zgodovinsko resnico in prenehajo razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce, na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom«. Samo to je pot do sprave, ki je znak kulture naroda in je predpogoj za naš razvoj, ugled in perspektivo!

  • Martin_

    “… se je pojavila pretkana dilema: ali ohraniti vrednote za ceno sodelovanja s tujim gospodarjem ali pa zavreči vrednote očetov za ceno enotnosti proti okupatorjem?”

    Obstajala je tudi tretja pot, ki je bila najtežja. To tretjo pot je izbral npr. A. Grozde.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI