Lenoba

Zoran Milivojević 9.7.2016 0:59
 

lenoba medvedPri majhnih otrocih lahko opazimo jasno razliko med igro in delom. Otroci uživajo v igri z igračami, a po koncu igre ne želijo pospraviti teh igrač. Toda prav pospravljanje igrač je za otroka prva oblika dela, s katero se otrok sreča v življenju. Od njega se zahteva, da napravi koristno dejanje, ki je zanj neprijetno. A kako pride do tega, da številnim odraslim delo ni neprijetno in lahko celo uživajo, ko večino dneva nekaj delajo? Odgovor je enostaven: do tega pride, ko starši svojim otrokom pomagajo, da razvijajo in krepijo delovne navade.

Majhnega otroka potiska motivacija, ki jo imenujemo “princip ugodja”. Otrok napačno misli, da je vse, kar je prijetno, tudi koristno. In da je vse, kar je neprijetno, tudi nekoristno. Zato se otrok stalno upira in odklanja vse dejavnosti, ki so zanj v tistem trenutku neprijetne. Naloga staršev je, da otroke poučijo o obstoju prijetnih dejavnosti, ki so škodljive in o neprijetnih dejavnostih, ki so zanje koristne. To delajo tako, da otroku nekaj prepovedujejo, postavljajo meje, dosledno zahtevajo, s ponavljanjem številnih vaj, da otrok dela neprijetna, a koristna dejanja. Ta konflikt med starši in otroci je neizbežna stvar v vzgoji, ne glede ali starši uporabljajo mehki ali trši način doseganja cilja.

Problem je, da majhen otrok doživlja tako prepoved kot zahtevo napačno, in sicer jo dojema kot nesprejetost, zavrženost, kot neljubezen. Ko starši opuščajo svoje zahteve zaradi strahu, da “ne bi travmatizirali” svojega otroka, postajajo nemočni starši.

Ko otrok, zahvaljujoč doslednosti in vztrajnosti starša, končno sprejme, da enostavno mora narediti neprijetne naloge, se zahtevam (nalogam) počasi neha v sebi upirati in jih osvoji kot svoje. Tedaj je otrok ustvaril svojo delovno navado. Otroku z delovno navado delo ni več neprijetno in se mu zato ne izogiba več oz. ne odlaša več z njim, saj mu ni več neprijetno. Zanimivo je, da mu je celo neprijetno, kadar dela ni opravil, saj ni naredil tistega, na kar se je navadil. Druga zelo pomembna posledica je dolgoročna, saj raziskave kažejo, da so otroci z osvojenimi delovnimi navadami bolj uspešni in bolj kvalitetno živijo v odrasli dobi življenja.

Kadar starši opazujejo tuje otroke, lahko napačno sklepajo, da niso imeli sreče, ker se jim je rodil len otrok. Če je lenoba izogibanje neprijetnemu, a koristnemu delu, potem je vsak otrok, prav vsak otrok, na začetku len. Samo tisti otroci, katerih starši na tak ali drugačen način dopustijo, da ostanejo njihovi otroci leni, bodo tudi v odrasli dobi ostali leni.

Lena oseba se stalno izogiba neprijetnim stvarem, kakršnih je poln vsakdanjik vsakega izmed nas. Stalno jih odlaga na jutri, tako, da se ji neprijetna dela kopičijo. Lena oseba odlaša z neprijetnim učenjem toliko časa, dokler neprijetnost neučenja ne postane večja od neprijetnosti učenja. Potem pa sledi intenzivna kampanja. Nalogi se lahko posveti strastno samo toliko časa, dokler jo doživlja kot igro, kot prijetnost. A to je jasno kratkega trajanja.

Zabloda pedagogike s konca 20. stoletja je v prepričanju, da naj bi z discipliniranjem otroke (zahteve, prepovedi, kazni) travmatizirali, uničevali naše ljubljene otroke. Tako je pedagogika ustvarila “generacijo Y”, ki jo sestavljajo lene in razvajene osebe, ki same sebe izredno visoko cenijo, čeprav so na vseh področjih neuspešne. Le kaj bo z njimi, ko ostanejo brez svojih staršev?

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

8 komentarjev

  • svitase

    Uvajanje v ustvarjanje , v delo od malega, je najboljši način, da otrok in starejši ne bo lenoben , ampak delovno ustvarjalen.

  • svitase

    s

    Seveda na način in v obsegu, ki je za otrokovo starost primeren.

  • Vse kar je prav. Je ta Milivojević Beograjčan, da se tako nemarno spravlja na nas Črnogorce? Kdo pravi, da je treba samo delati in delati? Večina človeške aktivnosti ima za najpomembnejši rezultat onesnaževanje okolja a nikakor ne povečanje sreče. 😉

    • I.D.:TI praviš-SAMO delati.a ta samo si samovoljno vtaknil vmes,avtorjev članek namreč poudarja TUDI delati in ne le uživati…se pa tudi strinjam s tabo,da delo marsikomu lahko postane dejansko tudi malik,ki ga v resnici na vse možne načine zasužnjuje…

  • “kaj bo z njimi,ko ostanejo brez svojih staršev”?Tako kot vsi zajedalci si bodo našli drugega gostitelja:partnerja ali partnerico,frende,žlahto,veze in poznanstva,državo in družbo…in,če jim bo teh in vsega zmanjkalo,si bodo omislili kako novo revolucijo…že videno…

  • Baubau, hecal sem se. A si me dobro prebral, da sem skozi hec poskušal prodati tudi nekaj resne kritike na našo družbo, ki zna samo garati za materialne dobrine, a ne zna graditi odnosov.

  • A res je včasih težko prepoznati, kdo se kdaj šali. V določenih pogledih smo si res tako zelo različni, dadobiš/dobim/dobite tis, da se drugi norca dela/delam/delajo.

  • Milivojevićev članek je seveda klasika. A življenje je kompleksnejše. Jaz recimo nimam delovnih navad, čeprav sem redko prestopal meje. V Bosni so me označili za "bubico". V športu jih nimam, ker so zahteve bosanske ulice glede nogometa bile daleč previsoke. V matematiki pa ker so bile zame daleč prenizke. Skratka še poleg teh osnovnih smernic je treba vsakega otroka upoštevati kot individuum.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI