Dejavno sočutje – mera demokratičnosti

Drago K. Ocvirk 6.7.2016 6:35
 

spomenik revolucijePrimera podjetnika Primoža Smrtnika in koroških dečkov sta pred srebrnim jubilejem države pretresla državljane. Kje je pravna država, da podjetnik Primož Smrtnik ne more do zasluženega plačila več kot 200.000 evrov? Še bolj neverjetno: ZZZS mu dolguje 30.000 evrov, a ga noče zdraviti za Parkinsonovo boleznijo, ker mu Smrtnik dolguje za zdravstvene prispevke 19.000 evrov. ZZZS noče nič slišati o pobotanju, zato pravnik Andraž Teršek vidi v tem popolno zlorabo oblasti. »To je že zakonsko nepravo, tako očitno nepravo, da pomeni že zanikanje prava.«

Kako je mogoče, da državna služba odvzame otroka starim staršem? Ali je moč reči, da je psihoterapevt Borut Pogačnik na seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti pretiraval, ko je vladajoče označil za »koalicijo zla«? Toda težke besede, dajo misliti: »Mi moramo imeti boljšo družbo in to zahtevamo, zaradi uresničitve te države, ki jo imamo. Dečka morata imeti stike s starimi starši vsak teden. To, kar se dogaja sedaj, pa niso počeli niti v nacistični Nemčiji niti v stalinistični Sovjetski zvezi. (…) Ljudje božji, še v zaporih se lahko obiskujejo enkrat na teden. To je zločin, ki ga je storila država, zato je proti takšnim dejanjem nujno protestirati in jih preprečiti, saj smo vsi soodgovorni.«

Kako uresničiti zahtevo »po boljši družbi, zaradi države, ki jo imamo«? Ali v tem mogoče razbrati zahteve po več skrbi za malega državljana, več vživljanja vanj in njegove stiske, skratka več sočutja? Družba potrebuje spremembe, a kdo jih bo izpeljal, če ne njeno največje in najdražje orodje, s katerim razpolaga, se pravi država, demokratična država.

Bistvena podobnost

Morda zveni povezovanje sočutja in demokracije nenavadno, ker sočutje običajno pojmujemo kot nekaj osebnega, če že ne kar zasebnega, ki pač ne sodi v javno sfero. Vendar človeka ni mogoče secirati na ločene sfere in, ker država še kako ureja celotno življenje posameznika in vso družbo, sta tudi od nje odvisna stopnja in obseg sočutja. Družbeno-politični sistemi ustvarjajo namreč pogoje, v katerih je človek človeku volk ali, nasprotno, bližnji, vrstnik, brat in se je v njem zlahka prepoznati in z njim sočustvovati.

To je pokazal že Aléxis de Tocqueville v delu O demokraciji v Ameriki (1835 in 1840), kjer primerja ameriško demokratično miselnost s fevdalno. Pri tem se opre na pismo Madame de Sévigné svoji hčeri, v katerem govori o uporu nižjih slojev v Bretaniji leta 1675, ki je bil v krvi zatrt. »Pokrajina je lep zgled za vse druge, še zlasti glede tega, da morajo prebivalci spoštovati vladajoče in njihove žene in ne smejo kaliti njihovega miru. (…) Res je, da se mi obešanje sedaj zdi kot osvežitev.« Je bila plemkinja egoistična in barbarska? Nikakor! »Svoja otroka je nadvse ljubila in je zelo sočustvovala ob žalosti svojih prijateljev, in ko jo beremo, celo ugotovimo, da je bila do svojih podložnikov in služabnikov dobra in prizanesljiva. Toda Mme. de Sévigné si ni znala jasno predstavljati, kaj pomeni trpeti, če ne spadaš med gosposko.«

Ko namreč demokracija odpravlja družbeno neenakost in vzpostavlja strukture in zavest enakosti, omogoča izkušnjo in občutek podobnosti, zato ljudje čutijo drug z drugim in laže sočustvujejo z vsemi. Razlike so potopljene v podobnost, ki je vezno tkivo družbe. Zato je na nasprotni strani drug človek, v katerem se prepoznam, ne glede na najine spore in razlike. Naš avtor sklene: »Kadar so pri kakem ljudstvu stanovi skoraj enaki in bolj ko ne vsi ljudje razmišljajo in čutijo enako, more sleherni vselej oceniti občutja vseh drugih: na hitro se ozre vase in mu zadošča. Zato ni trpljenja, ki si ga ne bi mogel predstavljati in ob katerem mu neki skrivni instinkt ne bi razkril njegove razsežnosti. (…) V demokratičnih stoletjih se ljudje redko žrtvujejo za drugega; vendar kažejo neko splošno sočutje za vse člane človeške vrste.«

Tocqueville ne trdi, da bi ljudje v fevdalni ureditvi ne bili sočutni, seveda so bili, vendar le do sebi enakih. Sočutje je bilo zato omejeno s pripadnostjo tej ali oni družbeni skupini znotraj hierarhične lestvice. Demokracija pa z odpravljanjem hierarhije širi meje sočutja na vse človeštvo in celo na vse živo. Zato je mogoče stopnjo demokratičnosti meriti s stopnjo in obsegom sočutja.

Nujna “diferenciacija”

Da je temu tako, je 20. stoletje pokazalo po negativni poti. Družbeni projekti, ki so izrecno nasprotovali demokraciji, so namreč vzpostavili nove neenakosti: rasno, nacionalno in razredno. Če so v demokraciji razlike postavljene v kontekst podobnosti in zato drugotnega pomena, so v totalitarizmu prignane do konca v imenu (ideološke) nepodobnosti in kličejo po čiščenju.

Po primere ni treba daleč, dovolj je odpreti zapisnike sekretarjev celic komunistične partije (KP) okraja Celje-mesto. »Tov. sekretar Draksler je pozval vse sekretarje celic za pritegnitev vseh partijcev, delavcev i. dr. v demonstracijo, ki se bo vršila 14. t.m. ob 5. uri pop. proti špekulantom, črnoborzijancem in kulturbundovcem. Člani morajo demonstracijo organizirati, ter pritegniti ljudstvo za sabo, da bo demonstracija čisto spontana. (…) Nadalje naj ljudstvo odločno zahteva, da se iz Celja že končno odstranijo vsi nemčurji, da bo Celje zopet čisto. Vse to pa mora ostati v konspiraciji v toliko, da ne bo nihče slutil, da to pripravljajo člani KP.« (M. Mikola, ur., Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev, 1998). Na drugi seji so na vrsti duhovniki in profesorji, ki jih je treba »točno kontrolirati« in »organizirati dobre obveščevalce (…) V zadnjem času so se duhovniki potuhnili in ravno to nas ne sme uspavati, moramo biti še pozornejši kot doslej. Isto je s profesorji.« Kljub partijskemu terorju ljudje še vedno držijo skupaj, kar silno moti tov. ministra Leskoška: »Člani Partije ne smatrajo Partijo kot vodilno organizacijo, ki vodi vse v borbo za socializem. Tega se ne zavedajo zato ni razredne borbe, ne vrši se nobena diferencijacija, vse zato, da se nikomur ne zamerijo. (…) Partijska organizacija na vasi je izolirana, ni povezana z masami in jih ne vodi – celo osovražena je med njimi, in to zaradi njenega neaktivnega dela na vasi. (…) Potrebno je, da z zadružništvom začnemo takoj. Kmetu dopovedati, da gre prostovoljno ali bo lačen. (…) Odgovor doseči s parolo ‘ali si za socializem, ali si proti’ …«

Parola »’ali si za socializem, ali si proti’« je ena od oblik ustvarjanja nepremostljive razlike med »človekom« in »nečlovekom«, med enakopravnimi in onimi z omejenimi pravicami ali brez njih. Socialistični »novi človek«, uresničen v avantgardi Drakslerjeve in Leskošekove vrste, nima nič skupnega z drugimi, ki so sicer videti kot ljudje, a so le »špekulanti, črnoborzijanci, duhovniki, profesorji, nemčurji …«, ki jih je treba razkrinkati, kontrolirati, diferencirati in počistiti.

Slikar in pedagog na ravenski gimnaziji B. Kumprej je pisal o povojnih pomorih na Lešah pri Prevaljah, kjer so »naši« pobili povsem nedolžne Avstrijce in nekaj domačinov (med 150 in 300 žrtev). »Vendar so mi nekateri prijazno svetovali, naj vse skupaj pustim pri miru. Moj prispevek ni bil poskus kakšne zgodovinske rekonstrukcije tega dogodka, namen je bil bolj humanistične narave: zastavil sem si namreč vprašanje, kaj se zgodi v človeku, da lahko nekega dne pokonča povsem neznanega človeka brez kakršnega koli razloga. Za Leše pa se je govorilo, da so bili ljudje pokončani na zelo brutalen način.« In ko se je pedagog kasneje pogovarjal o tem s svojim bivšim dijakom, mu je ta »enostavno dejal, da bi jih takrat morali pobiti še več« (M. Petek, Večer, 08.06.02).

Totalitarna hierarhija, zaradi katere ljudje v svojih žrtvah niso prepoznali sebi podobnih, enakih, sotrpinov, je pol stoletja kasneje v »demokratični« Sloveniji živa in govori skozi usta omenjenega dijaka. A ne le njega (da ne omenjam pisem bralcev in anonimnih komentatorjev na spletu), on je le simptom stanja duha. Pri nas so eni pač vedno znova za pobit … V pogovoru za Delo (14.01.02) se Franc Čopi-Borutin hvali, da je »v zmagovitem boju v Rovtu« prišel do avstrijskega policista, »ki pa je hlinil smrt in ni bil zadet nikamor. S psom in lastnikom sem nato opravil prav jaz.« Otopelost je tolikšna, da se je mogoče ponašati z hladnokrvnim umorom vojnega ujetnika. Sodišče v tem ni videlo nič posebnega in je zasebno ovadbo zavrnilo. Pri nas se zmagovalcev, pa tudi če so po vseh zakonih vojni zločinci, se pač ne postavlja pred sodišče! Leto za letom opazujemo, kako se zbirajo »zmagovalci« z vse bolj odločno voljo pokončati vse »izdajalce in pomagače okupatorja«, ki menda spet dvigujejo glavo. Totalitarni simboli zamenjujejo simbole demokracije, rehabilitacija, celo povzdigovanje partijske kriminalne združbe je na dnevnem redu … in to nikogar več ne moti. V takšnem ozračju si »ta pravi« lahko privoščijo vse, so nad vsem in vsemi! Žal, še vedno drži, kar je ugotavljal Jože Pučnik: »Slovenci smo še vedno razklani. (…) Razkol vzdržujejo današnji oblastniki v Sloveniji, ki so jim vrednote revolucije in revolucionarji še vedno moralni in politični vzor« (Večer, 29.06.02).

Kaj nam pa morejo, morejo …

Primera koroških dečkov in podjetnika Smrtnika sta le vrh leden gore. Opozarjata, da se v državnih strukturah in med njenimi »ministri« – tistimi torej, ki bi ji morali streči, služiti – krepi duh večvrednosti in posebnosti, nedotakljivosti in ošabnosti. Država omogoča nastajanje »novega razreda«, nove jare gospode, pa naj so to tajkuni in bančniki, uradniki in drugi državni uslužbenci … Imajo oblast, imajo se za oblast, in … nihče jim nič ne more! Brez težav se namreč skrivajo za zakonodajo in jo razlagajo po črki, tako da ustavni pravnik Trček, vidi v tem le še »zanikanje prava«, »nepravo«, kakor pravi.

Ker smo postopno zapuščali totalitarizem, smo še daleč od demokracije in daleč od dejavnega sočutja, ko sleherni čuti s slehernim človekom, posebej šibkim, in se zanj zavzema. Videti je, da se zato pri nas dogaja nekakšna reinkarnacija »aristokracije«, o čemer govori Napoleon III. v Pregledu Cezarjevih vojn: »Med raznimi ljudstvi in v raznih revolucijah aristokracija vedno preživi: če jo uničite v plemstvu, bo hitro našla svoje mesto v bogatih in mogočnih hišah tretjega stanu; uničite jo v teh, pa bo prišla na dan in našla zatočišče med tovarniškimi delovodji in voditelji ljudstva.« Težko se je izogniti misli, da ugotovitev Nobelovega nagrajenca za ekonomijo (2001) Josepha Stiglitza o ruski tranziciji, ne velja tudi za nas: »Deset let trajajoče tranzicije, med katero sta se izjemno povečali revščina in neenakost, medtem ko je peščica ljudi obogatela, ni mogoče opisati kot zmago za kapitalizem in demokracijo.« Tudi za sočutje ne, žal!

 
Značke:

28 komentarjev

  • uši,bolhe in podgane preživijo vse kataklizme…tudi drago ocvirk ne ponuja nobenega pravega recepta,kako se jih znebiti…a vsaj onega o osebnem spreobrnenju bi se mogel(še)domisliti…

    • Uši,bolhe in podgane (simbolično) bodo z nami vse do konca sveta. Kdor ponuja deratizacijo, je lažni bog.

      • Amelie

        Že, že, ampak .. a so primerne da se jim človek prepusti v vodenje ??

        • No, pa smo spet volivcih. Običajen človek je bil, pravzaprav je še vedno, oprane glave in je pogledal, kaj pravi moralna avtoriteta. Ta pa je nadškof! In kaj je rekel nadškof? Milan je dober fant, tako dober, da sem mu celo odlikovanje od samega papeža zrihtal! Na žalost pa nadškof ni bil avtoriteta, bil je avto, rit in teta.

          • “.. pa smo spet volivcih”..
            —————–
            Ne vem če nismo pri bivšem totalitarnem sistemu !
            Ker običajen človek nima oprane glave.
            Totalitarizem pa je pral in opral glave z enoumjem, tako da so posledično uničene dve generacije in še naprej se to prenaša.

          • Gospa Amelie: “Ker običajen človek nima oprane glave.”

            🙂 🙂 🙂 🙂 🙂 🙂
            Vi ste naša! Kar tako dalje!

          • Ja saj ☺

        • Ne. Zato pa se je dolžan boriti ali vsaj umakniti iz vsake skupine, družbe, kjer ni regulacije obnašanja, kritičnosti do svojih, naših dejanj, pozitivne selekcije.

          Ampak so v skupini, stranki, podjetju, verski skupini fevdalno gospodarjenje, avtokracija, partijska (mafijska) disciplina in stalno generiranje sovraštvo do Onih (mafijcev) z namenom preusmerjati pozornost od lastne rasti, lastnega prečiščevanja, in uničevanja razumnih, kritičnih in resnično pokončnih oseb v svojih vrstah ali v sorodnih skupinah, skupnostih.

  • Nimamo ne kapitalizma in nimamo ne demokracije.

    Imamo pa fevde. Ki jih upravlja mafija, ki je sociološko fevdalna tvorba.

    O poslih in investicijah odločajo birokrati in mafijci. Zato ima socializem veš čas globoke, milijardne luknje, ki jih pokrivamo tretjerazredni davkoplačevalci.

    Ocvirk bi bil lahko tudi samokritičen, saj je tudi slovenska cerkev fevdalna, naredila je milijardne izgube in nima regulacije obnašanja (negativna povratna zanka), ravno obratno: mafijsko prikriva kriminalce in pedofile. Brez usmiljenja pa užge po tistih, ki bi radi kaj razčistili.

    Isto je v vseh političnih strankah in v večini državnih institucij in podjetjih. Fevdalno, mafijsko delovanje in socialistična birokracija. Nekatere politične stranke pa imajo tipične komunistične reflekse obnašanja. Komunist nikoli ni politik in ni normalna oseba. Komunist je mafijec, večni zlikovec in psihopat.
    Mafija zna poskrbeti zase. Zato je aktivno sodelovala (morda celo vodila osamosvojitev). Predvsem pa je povsod, kjer je denar nastavila svoje kadre, ki do danes popolnoma obvladujejo vse vajeti, čeprav je veliko neumnih in še več nesposobnih.

    Glavni problem je, da so ljudje v 95 % socialisti in podpirajo samomorilno bohotenje birokratske države, podržavljenju (ubijanju) vsega živega (Kafka: Proces) in s tem mafijsko, fevdalno upravljanje tisočih fevdov v državi.

    Oman: “… socializem je novi fevdalizem! “

    • Franc Mihič

      Res je, “samokritičnost” slovenske RKC se odraža v slovenski družbi!

    • Franc Mihič

      Bančna luknja – imperializem zahoda in EU, ki ogroža Slovenijo?
      Rešitev bančne luknje za Slovenijo je, da pošlje na sodišče Komisijo EU in takoj izstopi iz EU, saj avtorja članka pravita: »Že od vsega začetka je Evropska komisija imela očitno namero, da mora biti znesek ugotovljene kapitalske luknje v slovenskih bankah karseda visok.«
      Včlanitev Slovenije v EU je bila torej prevara in izdaja naroda, predlagatelje veleizdajalce na sodišče!?
      Zahodni imperialisti nas zopet ogrožajo, PIF – proti imperialistična fronta je zopet aktualna za Slovence!?
      http://siol.net/novice/gospodarstvo/preberite-vse-o-resevanju-slovenskih-bank-ki-je-obremenila-generacije-slovencev-421299

    • Franc Mihič

      Veliko najemanje kreditov cerkvene ekonomije oziroma Zvonov za posle, predvsem za prevzeme podjetij, za katere so bile kot garancija za vračilo kreditov zastavljeni predvsem vrednostni papirji, delnice prevzetega podjetja, je očiten znak in značilnost slovenske tajkunske privatizacije in velik prispevek k bančni luknji, ki jo sedaj plačujemo davkoplačevalci.

      Sedaj je končno menda že tudi v Sloveniji, tudi Cerkvi, jasno, da so v večini držav EU takšni posli oziroma prevzemi podjetij, kjer se izčrpava prevzeta gospodarska družba, s tem, ko se zastavi vrednostne papirje družbe za pridobitev posojila s strani finančnih institucij (bank), sporni.

      V nekaterih državah EU je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.
      Pri teh poslih verjetno res ni šlo za poskus nedovoljenega osebnega okoriščanja tajkunov, temveč inštitucije, Cerkve, ki ima tudi svoje odgovorno vodstvo, mar ne?

      http://hubert.blog.siol.net/2015/03/17/eticnost-in-odgovornost-gospodarjenja-slovenske-rkc/

  • svitase

    Odličen prispevek avtorja.

    Samo pomislimo, koliko življenjsko nujnih področij delovanja imajo politične stranke.

    Imajo priložnost sestaviti program ukrepov, ki bo ogrel volivce in bodo šli za njim.

    Torej nič več pavšalnih zavajajočih programov in programov, ki nimajo rokov!

  • svitase

    In odličen komentar, Pavel!

    Zakaj stranke ne ponudijo celovite programe ukrepov, da se rešimo razvojnih zavor?!

    SDS sicer mnogo ponuja, vendar še premalo.

  • svitase

    Nujna je primerjalna programska volilna lista, na kateri bi bil prikazan primerljivi razvoj:

    – če bodo izvedeni tile ukrepi in do takrat, bodo nastopile tele posledice

    – če pa ne bodo izvedeni, pa bodo nastopile tele posledice

    – če bodo izvedeni ukrepi, ki jih predlaga druga stranka, pa bodo tele posledice.

    To pa še utemeljiti s pozitivnimi izkušnjami drugih držav, ki veljajo za zgledne na teh področjih.

    Možne so ekskurzije volivcev v te države, da se prepričajo o učinkovitosti teh rešitev.

    Ni treba odkrivati Ameriko.

    Za vse je enostavna rešitev.

    Osredotočiti se na odpravo problemov in vsebino ukrepov, ne pa na medsebojno obračunavanje in diskreditacije!

  • svitase

    Bistveno torej je, da se volivce ozavesti, kaj je nujno storiti, da se odpravijo naši razvojni problemi in kaj bo potem, če se to stori.

    Potem volivci ne bodo več malodušni, apatični, poneumljeni.

    • “Bistveno torej je, da se volivce ozavesti”
      —————————–
      Vprašanje za milijon dolarjev.

  • svitase

    ker takšnega pristopa ni, zmagujejo mafijske skupine in ulica.

  • svitase

    Država bi morala spodbujati in omogočiti, da se civilna družba lahko seznani s pozitivnimi izkušnjami drugih držav v evropski uniji na različnih področjih javnega življenja.

  • »Demokracija z odpravljanjem hierarhije širi meje sočutja na vse človeštvo in celo na vse živo. Zato je mogoče stopnjo demokratičnosti meriti s stopnjo in obsegom sočutja.«
    Strinjam se, a pri nas zgodovina in praksa kažeta, da je prisotno akutno pomanjkanje sočutja, empatije, tako že v državljanski vojni, začeto l. 1941 med okupacijo, in v izvedeni revoluciji, v trajanju enopartijskega režima SFRJ. To se žal nadaljuje, saj večina to ne obžaluje, podlega še naprej demagogiji, sprava pa se odmika.
    Državljansko tajijo mnogi na levici in tudi na desnici, dopuščajo samo zmago ene resnice, kar preprečuje spravo, a krepi nadaljevanje sovraštva in razkola prebivalstva, ter se izgubljajo energija in talenti naroda potrebni za razvoj in preživetje v mednarodni tekmi narodov in držav.
    Namesto empatije, poglobitve, kaj so bili razlogi in povodi za nadaljevanje razkola naroda, to je, da bi si vsaj v vrhovih politike in na državnih inštitucijah priznali, da je med okupacijo potekala državljanska vojn in potekal tudi upor zoper okupatorja, se to taji in sovraštvo še naprej gori, saj dimna zavesa mnogim ustreza, da se zamegli odgovornost za stanje države.
    G. Peter Sušnik, predsednik Nove slovenske zaveze, pred letom brez zadržkov vpričo predsednika države jasno in glasno javnosti povedal, da je bil med NOB tudi boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena.
    V državi, ki je demokratična, je to povsem razumljivo in dovolj za spravo, je moje mnenje!
    Akutno pomanjkanje empatije v samostojni RS kaže tudi divje lastninjenje »skupne« lastnine, ko državljani nismo bili enakopravni pri dostopu do družbene lastnine, kar je v nasprotju z ustavo in moralo pravičnosti. Nismo enakopravni pri uveljavljanju ekonomske svobode, kar je največje razočaranje državljanov nad demokracijo in državo. Celo pri zasluženi plači se dopušča kraja lastnine, dela plače za socialne prispevke, kar je odraz totalne odsotnosti sočutja /empatije in odsotnosti osnovne pravičnosti, v politiki in pravni državi. To je res uveljavila levica, »zavetnica delovnega ljudstva«, a je sprejela tudi »pravična desnica, ki menda spoštuje lastnino in njeno pošteno pridobivanje (?), kar je sicer bistveni temelj demokracije. V času Janševe vlade, 2004-8 je njen minister za delo celo dejal: »Delavci so sami krivi, da jim niso vplačani prispevki.« Cinizem in neodgovornost oblasti brez primere, ki še vedno velja tudi v pomladni »desni pošteni politiki«, ki naj bi poznala pravičnost in odgovornost. Žalostno je, da vsi slovenski politiki in strokovnjaki ne razumejo ali pa se cinično sprenevedajo, da velja: »Največji sistemski nesmisel je, da je delavec tisti, ki mora terjati tisto, česar ni opravil njegov delodajalec. Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami.«

    • tolmun1 tolmun1

      G.Mihič,da res je ,da pri nas manjka sočutje in to že kar nekaj časa,veliko časa,ali
      menite,da je bil kdo od tistih,ki je metal ljudi v jame in moril na vse možne načine
      sočuten,ne pogrevam že tako pregrete teme,vendar jo moram!Takrat sta namreč
      podivjani komunizem in nacizem izgubila občutek,kdo je v resnici njun pravi
      nasprotnik,na žalost je bila izguba občutka sočutja na strani komunističnih vodij
      revolucije kar nekaj tisočkrat večja od italijanskih in nemških okupatorjev,kjer so
      seveda izstopali nemci!Takrat je,tudi napadeni narod izgubil predvsem potrpljenje
      in vsiljeno resnico o “pravičnosti” delovanja revolucionarjev,ki so spretno izrabili
      vdor sovragov na ozemlje takratne Slovenije (dolomitska izjava in doktrina srbskega žida,ideloga komunizma in titove desne roke M.pijadeja),njhova strategija je bila uresničiti načrtovano revolucijo,tako da jim je vdor hitlerjeve vojske prišel kot naročen!Zloraba odpora,je bila in je še danes občutna!
      Dejstvo je,da je bil edini cilj revolucionarjev,ki so sprožili revolucijo “očistiti”
      slovenski narod takratne intilegence,industrialcev,ki niso bili vsi izdajalci in
      izkoriščevalci delavcev,kmetov in ljudi zaposlenih v državnih službah!Laži
      o herojskih podvigih “partizanov”med katerimi so bili tudi pošteni ljudje so
      postale resnica in izgovor za opravičevanje grozot,ki so jih počeli nad sicer
      neopredeljenem narodom,ki je utrpel največje izgube v materialnem in življenskem
      smislu in v tem grmu tiči problem vse večje razdeljenosti in strahu prizadetega
      slovenskega življa.ki je poleg tega moral prenašati tudi nasilje nepoklicanih
      sovragov in kriminalcev,vojnih dobičkarjev itd!Partizanske trojke na podeželju so temeljito izvajale pogrome nad neoboroženim in s treh strani ustrahovanim
      narodom,ki je posledično postal narodni izdajalec in kolaborant!Najhujše,kar se je
      lahko zgodilo,je bila nastala stiska ljudi,ki so v strahu pred vse večjim nasiljem
      iskali pomoč pri okuparorjih,da bi se branili pred lastnim narodom.Zopet premišljena poteza revolucinarjev (beri komnistov),ki so podem dejanju odkrito
      prelisičili in razdvojili zmeden in ustrahovan slovenski narod,posledice po
      “osvoboditvi”so bile strahotne,domovina je postala morišče in grob tisočev!,kar
      vi g.Mihič imenujete dimna zavesa,ki naj bi zastrla spomin in pogled na dejansko stanje v državi,skratki ljudje naj bodo veseli,da so preživeli in naj pozabijo na zločine prednikov tistih,ki nam vladajo še danes in so naredili iz slovencev narod izdajalcev in kolaborantov!Ne pričakujte g.Mihič,da bodo ljudje pozabili in oprostili
      povzročeno gorje!Tudi v američani so po končani secesijski vojni,ogromno
      storili,da so vzpostavili vsaj navidezen red v državi in onemogočili nadaljno morijo
      črnega prebivalstva,ki so ga sami navlekli,predvsem južnaki v takratno Ameriko,
      vendar se secionaške tendence ponovno prebujajo,v nasprotju z nami.kjer je pojav
      naših in vaših star že malo manj kot celo stoletje!Narod je zaspal,revolucionarji
      pa si ne želijo vsaj spanca,tisti,ki bi vendar radi prebudili narod pa so uspavani
      narazlične načine,zelo priljublen način uspavanja je sesuto šolstvo ,vzgoja in
      sodstvo po revolucionarnih načelih,ki ga vodijo ljudje ki so sodili v času
      brezpravnosti in diktature proletariata!
      Omenjate Sušnika in citirate njegovo nedavno izjavo pred predsednikom vlade,
      lahko da je tako,vendar si jo laho vsak po svoje tolmači,eden izmed teh ste tudi vi
      g.Mišič!Ne bom se spuščal v vašo razlago pomanjkanja empatije,ker je za moja
      ušesa nerealna in prikrojena!Pišete tudi o neplačanih prispevkih in ste ta problem
      obesili desni vladi v tistem obdobju,vendar vam mora biti jasno,da je delavec že vsa leta odkar nam vladajo levi politiki,kakor tudi prebivalce prikrajšan za marsikaj in je stanje njegove socialne varnosti na vseh področji porazen,primer ugrabljenih
      otrok itd!Naj bo dovolj za danes!

  • Franc Mihič

    Spustimo se na zemljo!

    Tuji kapital se ogiba Slovenije, višegrajske države pa so magnet za naložbe, to se jim pozna pri standardu, državljani treh od štirih višegrajskih držav si že lahko privoščijo več od Slovencev.
    »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda«, upravičeno piše dr. Peter Glavič, ki pravi: “Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.”
    Slovenski kapital je bil torej uspešno pregnan! To je vendar uspeh »naprednih«, tako v politiki, kot je to predvsem uspeh diskurza družboslovja, prava in ekonomije, tudi ZZB NOB, saj vse temelji na tem, da za Slovenijo še velja, da je kapital sovrag dela, delovnega ljudstva, izkoriščevalci, kapitalisti pa so izdajalci naroda. V Sloveniji so privilegirani dolžniki, izumirajo pa upniki, ki so tako izgubili kapital. Bolehajo kot »Smrtnik s Parkinsonovo boleznijo«.
    Ko še vedno slavimo pridobitve revolucije in NOB, je vendar jasno še iz tistih časov, da naj odmre narod in država, saj mora priti socialistična internacionala. V Sloveniji ta cilj še vedno obstaja in borba vsem na očem še traja in v parlamentu odzvanja!
    Mnogi Slovenci so v oblakih, saj menijo, da se krava molze na zemlji in pase v nebesih!

    Sloveniji, kjer se še vedno obožuje revolucijo in SFRJ, kapital pa zaničuje, sta Švica in perspektiva velika Utopija!

    http://www.finance.si/8846355/Vlada-zbudi-se-Visegrad-nas-je-prehitel-da-nas-ne-bo-se-Balkan?cctest

    • Franc Mihič

      Ne spreglejmo, Evropa stagnira!
      Po desetletju stagnacije so namreč največja evropska podjetja v vse večjem zaostanku za ameriškimi ali azijskimi.
      Viden je močan upad glede na začetek tisočletja.
      Padec za evropska podjetja je brutalen.
      Gospodarstvi Evrope in ZDA sta približno enako veliki, a povprečna tržna vrednost prvih 500 evropskih podjetij je kar za polovico nižja od prvih 500 ameriških.
      Povprečni profiti pa so 50-65% nižji.
      https://www.domovina.je/velika-evropska-podjetja-izgubljajo-globalni-boj-z-ameriskimi-in-kitajskimi/

      • Franc Mihič

        SDS je predlagala spremembo zakona o Banki Slovenije, ki omejila neodvisnost centralne banke.
        Predsednik ECB Mario Draghi je v pismu poudaril, da je neodvisnost centralne banke zagotovljena v evropski pogodbi in je ključni temelj EU.

        Vir: Draghi spet brani neodvisnost BS, Delo, 08.07.2016

    • tolmun1 tolmun1

      Bolje bi bilo,če bi zapisali,izkopljimo se izpod površja,zopet nazaj na površje Zemlje!
      Na površje naj spuščajo tisti,ki nas že celo stoletje vlečejo za nos in nam obetajo
      med in mleko!

  • Franc Mihič

    »Uspešni in neuspešni« tajkuni na račun podjetja!
    Menedžerji oz. tajkuni, ki so z bančnimi krediti, praviloma državnih bank, prevzemali podjetja s zastavo delnic »kupljenega« podjetja ali z drugo obremenitvijo tega podjetja in ne iz lastnih sredstev, a so uspeli plačevati najete kredite iz finančnega toka podjetja, četudi na račun razvoja podjetja in nizkih plač zaposlenih, so ugledni, vsi drugi, ki jim to ni »uspelo«, pa so (upravičeno) kriminalci, a le zato, ker niso uspeli vrniti kreditov.
    Oboji pa so prevzemali gospodarske družbe brez vložka lastnih tako, da so jih obremenjevali za anuitete in jih s tem oškodovali, kar je nepravično in nemoralno in v EU prepovedano!
    Kje je tu pravičnost politike in prava?

  • Franc Mihič

    Prvi in drugi so prevzemali gospodarske družbe brez vložka lastnih sredstev, prvi so obogateli na račun podjetja, drugi pa propadli s podjetjem, a oboji so podjetja obremenjevali za anuitete in jih s tem oškodovali, kar je nepravično in nemoralno in v EU prepovedano!
    Prvi so bogati, podjetni in ugledni, vplivni, čeprav so to postali na račun podjetja in predvsem zaposlenih, drugi pa po propadli in praviloma z njimi oškodovana podjetja in so tudi oškodovani drugi deležniki, predvsem zaposleni, ki so postali brezposelni in vsi ne- in zaposleni so brez deleža na bivši skupni družbeni lastnini, saj je politika očitno poniglavo poskrbela za menedžerje in prevzeme !
    Kje je tu sočutje, pravičnost politike in prava?

  • Franc Mihič

    Politika je očitno brez sočutja poniglavo poskrbela za menedžerje in prevzeme, neuspehe pa plačujemo davkoplačevalci in zadolženi državljani z nizkimi dohodki!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI