M. Avbelj, Iusinfo: Kako naprej po Brexitu?

Časnik 4.7.2016 0:02
 

Zgodilo se je tisto, kar se je pač zgodilo. Razlogi za Brexit so številni in prepleteni. Posvečene so jim bile, in jim bodo še, številne pomembne analize. Nič od tega ne bo v središču te kolumne. Ta se osredotoča na vprašanje, kako naprej po Brexitu. Spet ne v smislu tehničnih podrobnosti izstopa Britancev po 50. členu PEU in njihovega bodočega odnosa z Unijo, temveč v smislu strateške politične usmeritve Unije v prihodnjih letih.

V Slovenskem prostoru se zaenkrat kažejo obrisi treh vizij. Ker me zanimajo ad rem, ne bom našteval imen njihovih zagovornikov, s čimer pa jim ne odtegujem avtorskih pravic, pohval, a graje tudi ne. Te vizije so: ustavno-federalna; sui-generis, in vizija: več Evrope, manj EU. Druži in hkrati ločuje jih (ne)razumevanje konceptualnega korpusa, ki ga imamo na voljo za politično uokvirjanje EU, in pojem ter praksa suverenosti.

Največji problem vsekakor predstavlja suverenost. Zdi se, da vsi, tako njeni zagovorniki kot nasprotniki, suverenost še naprej pojmujejo v smislu 17. stoletja, tako da je suverenost absolutna oblast, na teritoriju, katere nosilec je država, znotraj nje pa ljudstvo. Ne samo, da taka suverenost ni nikdar obstajala v praksi, je tudi konceptualno nekoherentna. V ilustracijo: če je lastnost suverenosti absolutnost, potem ta ne more biti omejena samo na nek državni teritorij, temveč se mora raztezati čez vsa ozemlja. Če se ne razteza in je omejena, pa potem ni absolutna.

Kakorkoli že, dejstvo je, da v 21. stoletju ne moremo več uporabljati jezika tradicionalne suverenosti in da se moramo zavedati, da je srž suverenosti v njeni funkcionalnosti. To je v zmožnosti njene uporabe v mednarodnih odnosih z drugimi suverenimi državami. V skladu s tem je Evropska unija rešiteljica suverenosti svojih držav članic.

Brez EU bi se države lahko še trkale po prsih, češ da so formalno suverene, a v praksi, kot smo videli in še gledamo, v kontekstu globalizacijskih gibanj države same niso sposobne nadzirati ne svoje ekonomije, ne svojih meja, ne svoje nacionalne varnosti. Vse to jim omogoča prav EU, s tem da na višjem nivoju države strnejo moči, beri: prenesejo v izvrševanje del svojih pristojnosti, zato da se lahko bolje spopadajo z izzivi, na katere same nimajo več zadovoljivega odgovora.

Tisti, ki se bojijo ustavno-federalne Unije in vztrajajo v sui-generis taboru, zato da ne bi Slovenija izgubila svoje suverenosti, zakrivijo kategorično napako. Slovenija bo toliko suverena, kolikor bo vpeta v proces EU integracije. In ne obratno.

Drugi, ki zahtevajo več Evrope, spet v imenu ohranjanja nacionalne suverenosti, in manj EU, pa niso krivi le kategorične napake, ampak preprosto govorijo neumnosti. Brez EU tudi Evrope ni in je ne bo. Taka stališča so voda na mlin Putinovi Rusiji na vzhodu, Turčiji na jugu, da o destruktivnih islamskih radikalnih silah niti ne govorim. Medtem ko eni, na škodo EU, zahtevajo več Evrope, lahko prej opisani le mirno čakajo ob reki, da bo evropski mrtvec končno priplaval mimo njih.

Tako ne skrivam, da moja normativna vizija Evropske unije sovpada s tistimi, ki se zavzemajo za ustavno-federalno unijo. Pri tem morajo paziti, mnogo bolj kot doslej, da poudarjajo nedržavni značaj prihajajoče evropske federalne tvorbe. Nobene, še najmanj pa konceptualne, potrebe ni ustvarjati Združene države Evrope, ki bi bile v opoziciji z nadaljnjim obstojem držav članic kot držav.

Več lahko preberete na iusinfo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI