Jezus ni poslal kogarkoli

Jani Družovec 3.7.2016 0:02
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Moram priznati, da sem nad sporočilom današnjega evangelija kar malce zaskrbljen. Pri svojem delu velikokrat potujem – lahko bi rekli, da sem na misijonu kot Jezusovi učenci. Ker grem kdaj kam za več dni, vzamem dodatno obleko. Ne morem potovati naokrog z le nekaj centi v žepu; res je, da lahko potuješ lahko, a brez vsega vendarle ne gre, saj si sicer lahko le nenehno sposojaš od drugih. A tukaj je današnji evangelij, ki govori o tem, da naj ne bi ničesar jemali s seboj. Ne kruha, ne popotne torbe, ne denarja, niti rezervne obleke. Sliši se grozno in lahko se vprašamo, koliko je evangelij sploh realen.

Pa ga poglejmo še enkrat! O tem, kako Jezus razpošlje učence, ne poroča samo evangelist Luka, temveč tudi Marko in Matej. Zanimivo pa je, da se evangelisti v podrobnostih razhajajo! Marko poroča, da s seboj lahko vzameš popotno palico, Matej in Luka pa, da ne. Marko dovoljuje sandale, medtem ko jih Matej ali Luka niti ne omenjata. Poanta torej ni v detajlih, saj Jezus ne želi, da bi njegovo sporočilo brali in razumevali po črki. Srčika sporočila se skriva v tem, da Jezus ni želel, da bi njegovi učenci na poti bili obremenjeni z navezanostjo na materialne stvari. Potovali naj bi kot puščice z njegovim sporočilom – brez vse nepotrebne dodatne navlake. Živeli naj bi v največji preprostosti. Preobremenjenost z dobrinami bi jih lahko prevzela in jim prinesla le dodatne probleme, odžirala pa bi jim potrebno svobodo. Preprostost zanje torej predstavlja krila, s katerimi letijo.

In kakšen pomen ima to sporočilo za nas? Najprej lahko opazimo pomenljivo opazko: Jezus ni poslal kogarkoli, ampak je izbral posebne priče, ki so bile njegovi prijatelji. Najprej prijatelji, šele nato poslani. Glavna stvar vsakega apostolata je torej najprej biti z njim. Sam namreč pravi: »Kdor ostane v meni in jaz v njem, bo obrodil obilen sad, kajti brez mene ne morete ničesar storiti.« Sveta Terezija iz Lisieouxa je to zelo dobro povzela, ko je zapisala: »Če Bog nima tvojega srca, nima ničesar.« Ali ima tvoje srce? Ali ima mojega? O tem vsekakor moramo razmisliti. Vera nam lahko namreč predstavlja le obisk maše, žebranje nekaj molitvic in prekrižanje z blagoslovljeno vodo – torej zgolj nek življenjski ritual, ne pa darovana ljubezen. Ali moramo poglobiti svoje prijateljstvo z Gospodom v molitvi, prebiranju Svetega pisma, prejemu evharistije, v splošnem načinu življenja? Če Bog nima našega srca, nima ničesar…

Drugo sporočilo za nas lahko vidimo v tem, da smo vsi Jezusovi učenci, zato tudi od nas pričakuje preprostost. Glavna skrb nas kristjanov ne bi smele biti materialne dobrine, temveč vrednote evangelija. Ena stvar je uživati v svetnih stvareh, nekaj drugega pa je biti zasužnjen z njimi. Ena stvar je imeti denar na banki, nekaj drugega pa pomeni imeti denar v duši. Pa preprostost od nas sploh ne zahteva beraštva. Zahteva, da trdo delamo za svojo preskrbo in prispevek h gospodarskemu blagostanju, a tudi, da svoje imetje delimo z lačnimi, da njihove potrebe postavimo pred svoje razkošje. To krščansko preprostost bolj zanimajo vrednote kot imetje, bolj jo zanimajo ljudje kot stvari, bolj notranja naravnanost kot zunanja fasada. Nek angleški pregovor jo dobro opiše: polno čašo je treba nositi mirno. Preprostost se torej skriva v mirni roki.

In tretje sporočilo današnjega evangelija je, da smo mi vsi apostoli. Poslani smo na misijon, ne s tem, da kam gremo, teveč s tem, da smo. To delamo kot starši, posvečeni, delavci, študenti ali sosedje. Ker smo kot ljudje zmotljivi in šibki, seveda vsako naše delo ne bo imelo želenega misijonarskega učinka. Lahko le upamo na to, da bomo v življenju storili več dobrega kot slabega. Ne moremo biti popolni, poklicani pa smo, da smo pričevanjski. Bolj kot se trudimo živeti po veri in ljubezni, bolj pričevanjski in tudi misijonarski postajamo. Evangelij se širi le, če se ga najprej živi. Vsakemu od nas to do neke mere uspeva in važno je, da vztrajamo še bolj! Zapomnimo si ta današnja sporočila: da če Bog nima naših src, nima ničesar; da se preprostost skriva v mirni roki in da je naša pričevanjskost izrednega pomena, saj bo to morda za nekatere ljudi edina stvar, ki jih bo pripeljala k evangeliju. Zato Bogu izročimo svoja srca, bodimo preprosti in molimo za pričevanje, ki bo preko nas prinašalo dobroto v svet.

Homilija na 14. nedeljo med letom, nedeljo Slovencev po svetu.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI