Duhovnik – funkcionar ali oznanjevalec Božje besede?

Robert Kralj 3.7.2016 0:57
 

Duhovnik, kapucin br. Jurij ŠtravsV soboto popoldan sem si rekel, da bom prebral svetopisemske odlomke za nedeljsko mašo, da se vsaj malo pripravim.

In kot že večkrat prej me je spet presenetil apostol Pavel s svojim govorom o mesu in duhu. Ponovno sem se znašel pred uganko. V kakšnem pomenu naj razumem to besedilo: »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete« (Gal 5,16-17). Nedolgo tega smo pri maši poslušali berilo iz Pisma Rimljanom, ki prav tako govori o mesu in duhu (Rim 8,1-17). Tudi takrat sem se spraševal o tem, kaj pomeni »meso« in kaj »duh«, in pri homiliji ostal praznih rok.

Ne spomnim se, da bi kdaj duhovnik v homiliji nazorno in jasno razložil, v kakšnem pomenu apostol Pavel govori o mesu in o duhu oziroma kako razume resničnost »mesa« in »duha«. Res je, da običajno pozabim, kaj duhovniki povedo v homilijah, a včasih se mi zgodi, da se mi določena stvar tako globoko vtisne v um in srce, da je več ne pozabim – posebno če jo pove duhovnik, ki Božjo besedo oznanja s svojim življenjem. Spomnim se starejšega patra karmeličana, ki je imel tako karizmo, da je, ko je začel s homilijo, v nabito polni cerkvi zavladala popolna tišina. Lahko bi slišal las, ki je padel na tla. Ušesa vseh so bila na pecljih ali kot pravi evaneglij o Jezusu: »oči vseh so bile uprte vanj« (Lk 4,20). Zakaj? Ker je v homiliji vedno govoril o Božji besedi in jo razlagal na nazoren in razumljiv način. Še zdaj točno vem – in od takrat so minila vsaj štiri leta – kaj je povedal na praznik Jezusovega vnebohoda. Zgleda, da se je ta karmeličan res družil z Božjo besedo, da jo je tako prepričljivo oznanjal. Imel je dober zgled – Jezusa. Jezus je besedo svojega Očeta oznanjal tako, da je učenci niso pozabili. Globoko se je vtisnila vanje: »Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus« (Jn 2,22; prim 12,16). Kako duhovniki oznanjajo Božjo besedo? In kako je to počel Jezus?

V Novi zevezi beremo, da Jezus učencema na poti v Emavs razlaga Božjo besedo: »Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (Lk 24,27). Še drug primer. Jezus po vstajenju apostole poučuje o Božji besedi, da bi mogli umeti velikonočno skrivnost: »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma« (Lk 24,45). Ali danes duhovniki to delajo?

Moja izkušnja je, da so razlage Božje besede pri maši precej površinske, če se duhovnik sploh naveže nanjo. Včasih govorijo o čisto drugih stvareh, ki z Božjo besedo žal nimajo nič skupnega. Gotovo se trudijo in jo poskušajo oznanjati. Toda zakaj potem kristjani nis(m)o poučeni o temeljnih resničnostih (naše) vere? Zakaj se to ne vidi navzven, v našem vsakdanjem življenju? Že samo to, da bi redko kateri vernik znal povedati, kaj je »meso« in kaj »duh«, nam govori o bornem razumevanju naše vere. In da ne bo pomote, v mislih nimam samo intelektualnega razumevanja Božje besede, temveč predvsem njeno razumevanje v luči Svetega Duha. Res je, da mi lahko Sveti Duh odkrije pomen resničnosti vere v globini mojega srca, ne glede na to, ali jih duhovnik sploh kdaj razloži oziroma je tega sposoben. In dejansko se to dogaja v življenju mnogih ljudi, tudi nekristjanov. Toda kakšna je potemtakem vloga duhovnikov? Kolikor vem, so poklicani, da oznanjajo Božjo besedo: »Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,4). Toda oznanjevanje Besede tudi vključuje, da jo razlagajo tako, da jo bodo ljudje lahko razumeli, sprejeli in da bo v njih obrodila vidne sadove (prim Mt 13,23). Seveda ni vse odvisno samo od duhovnikov. Če človek ni dovzeten za Božjo besedo in se ne odloči, da mu bo kakor »luč na njegovi stezi« (Ps 119,105), potem tudi duhovnikova še tako izvrstna homilija ne bo imela učinka.

Pred kratkim sem poslušal pogovor teologa Draga Ocvirka, pesnice Mete Kušar in diplomata Iztoka Simonitija o nedavno objavljeni Simonitijevi knjigi Deus vult: o vrednotah kristjanov (Slovenska matica, 2015). Meta Kušar, ki je moderirala pogovor, je Draga Ocvirka vprašala, ali se duhovniki sploh zavedajo svoje odgovornosti, ko stopijo na pot duhovništva? Zanimalo jo je, kakšna je duhovna formacija bodočega duhovnika in izrazila svoj pomislek, da je veliko duhovnikov, ki postanejo funkcionarji oziroma uradniki in ki jim je bolj pomembno, da jih ljudje naslavljajo z gospod. Toda Jezus sam pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 7,21). Se pravi, da bi duhovnika namesto tega, da ga ljudje kličejo gospod, moralo bolj skrbeti to, kako jim bo pomagal, da bodo uresničevali voljo nebeškega Očeta.

Poleg tega so duhovniki običajno zaposleni s tisoč drugimi opravili. Kako naj potem z žarom in ljubeznijo prepričljivo posredujejo Božjo besedo ljudem, ki so je žejni? Težko. Duhovnik bi moral kristjana ali iskalca Resnice v prvi vrsti uvajati v Božjo besedo in mu znati razložiti osnovne pomene temeljnih resničnostih, o katerih Božja beseda govori. V našem primeru bi mu moral pojasniti, kaj je »meso« in kaj »duh/Duh«. Druga temeljna resničnost naše vere in našega življenje je to, kar imenujemo »telo«. Ali kristjani razumemo, kaj pomeni telo? Samo bežen pogled nam pokaže, kako pogosto se ta beseda pojavlja v Novi zavezi. Pa tu ne gre za sofisticirana filozofska vprašanja, povezana s telesom, ampak za resničnost, brez katere ne morem živeti. Seveda lahko o telesu marsikaj izkusim že sam preko svojega lastnega telesa, toda skrivnost in smisel telesa mi je končno dostopna samo po veri v Božjo besedo, ki je meso (telo) postala. In če je ne razumem, če me nihče ne uvede vanjo, ne bom mogel polno živeti svojega življenja. Tako pač je, če si to priznam ali ne. So stvari, ki jih lahko razumemo zgolj in samo v luči vere in Božje besede, tu lahko znanost kljub svojemu obsežnemu in utemeljenemu védenju o telesu samo umolkne.

Ali bom torej pri (nedeljski) maši dobil to, kar iščem in kar me globoko v srcu nagovarja? Mi bo duhovnik v homiliji približal Božjo besedo tako, da bo – če jo bom v svobodi sprejel – obrodila sadove v mojem življenju? Brez pomoči Svetega Duha gotovo tega ne bo zmogel. Zato je tako pomembna molitev samih duhovnikov kot tudi laikov, da bodo duhovniki usposobljeni za oznanjevanje Božje besede.

Smo v času mašniških posvečenj, ko novomašniki stopajo na pot duhovništva. Moja želja zanje je, da bi dan za dnem vedno bolj postajali podobni Jezusu, da bi ljudem odpirali um in jim razlagali Božjo besedo ter da bi ta v njih obrodila obilne sadove. Tako bo tudi predstava o duhovniku kot funkcionarju – uradniku postopoma izginila. In ker smo v svetem letu usmiljenja, je oznanjevanje Besede eno od sedmih del usmiljenja: »Žejne (Božje besede) napajati«.

 
Značke:

17 komentarjev

  • svitase

    Tudi če ima večkrat duhovniški položaj funkcijske elemente, morajo biti ti v odnosu do vernih in nevernih ljudi neopazni oziroma podrejeni, saj mora njegov odnos izžarevati duhovno globino, zaupanje, razumevanje in pomoč.

    Najslabše je, da gre za odnos arogance, vzvišenosti, nedostopnosti…

  • svitase

    Naši kurati v slovenski vojski, so lep primer vzornega primernega in aktivnega duhovnega delovanja.

    Slabo je tudi, da duhovnik le čaka, da se mu ljudje približajo, namesto da bi se približal ljudem prav on. Odprtost do ljudi in iskanje duhovnega povezovanja z njimi, bi morala biti najpomembnejša lastnost duhovnika.

  • “Ali bom torej pri (nedeljski) maši dobil to, kar iščem in kar me globoko v srcu nagovarja?”

    Da, vedno dobiš tisto, kar iščeš. Včasih celo kajenje na bencinski črpalki.

  • Odlično.

    Iskreno, ponižno, iščoče, odprto, odraslo in pogumno. V Sloveniji je dojeti kot veliko zlo, če človek kritizira svoje: kolege v poklicu, sorodnike, vernike, člane in funkcionarje politične stranke.

    Komunizem je globoko v družbo in osebo vgradil mafijske vzorce razmišljanja in obnašanja: od zapovedanega sovraštva drugih, drugačnih, tistih, ki popolnoma tako kot mi ne razmišljajo ali delajo, tistih, ki nas ne ubogajo,…do mafijske lojalnosti do svojih, ne glede ali so kriminalci, lažnivci, luzerji, lenuhi, pedofili,…

    V Sloveniji je socializem, kar se vidi v tem, da smo skoraj vsi ljudje birokrati. Redko kdo ni. Poleg medicinskih sester, zdravnikov, učiteljev,… so tudi duhovniki birokrati. Kar je katastrofa.

    A tu je vsaj eden, ki se otepa tega prisilnega jopiča podržavljenja Cerkve, korumpiranja Cerkve.

    Naključno sem včeraj poslušal isto omizje, ko sem pospravljal stanovanje. Kušarjeva in Simoniti se mi nista zdela taka zmaja. Je pa bil Ocvirk jalov v tem omizju. Klerikalizem (duhovniki so birokrati, ideologi, funkcionarji političnih strank ali vrači pri F21 ali celo mafijski botri) je še vedno problem. Problem je tudi neregulacija obnašanja v Cerkvi (prikrivanje pedofilije, umik duhovnikov, ki vero zlorabljajo kot ideologijo).

    Hvala vam.

  • Samo še to:
    Pred duhovnike so postavili vzor: arški župnik Vienej. Pa se duhovniki zavedajo tega, ko stopajo na pot duhovništva?

  • svitase

    Večja ko je birokracija, manj je zaupanja, ker se ne gradi na vrednotnem življenju in zaupanju, kar je posledica utečenih totalitarnih vzorcev, na kar opravičeno opozarja Pavel.

  • Misko Kajzar

    Avtor v članku dobro ujame duh časa. Verjetno kar večina kristjanov pri maši veliko, če ne največ, pričakujemo od pridige (homilije, razlage Božje besede).
    Z avtorjem se moram strinjati, da se duhovniki redko postopijo razlagati dnevno (nedeljsko) Božjo besedo.
    Verjetno smo tudi mi sami krivi, ker imamo previsoka (nerealna) pričakovanja od pridiganja. Verjetno vsi pričakujemo, da bo pri maši nad nas prišel plamen svetega Duha in bomo vse razumeli.
    Zavedati se moramo, da je najpomembnejši del maše darovanje. Darovanje naredi mašo to kar je bistvo maše. Sveto pismo se lahko prebira doma v družini, med prijatelji, v samoti, na trgu, …, darovanje pa lahko “opravi” samo duhovnik (pri maši).
    Res je lepo poslušati (prebrati) dobro razlago Božje besede, in v današnjem času imamo veliko možnosti, da to doživimo. Veliko večje kot v preteklosti. Vsako razlago je možno posneti, in si jo potem lahko predvajamo in nato počasi sprejemamo Resnico.

    Bi pa opozoril na dve stvari, ki ju lahko poimenujem z besedno zvezo socialistična zabloda.
    V tekstu se avtor sprašuje ali znamo kristjani povedati te in te stvari, ki so bistvene za našo vero. Verjetno bi povprečen kristjan znal povedati po svoje, kaj je npr. meso in kaj duh, vendar nihče ne more povedati popolno definicijo, ali pokazati, s takšno gotovostjo, kot pokažemo na stol in rečemo to je stol, da je to telo.
    Potrebna je vera. Vsak kristjan (človek) vero (lahko) živi, nimamo pa vsi te sposobnosti, da bi vero razlagali.
    Druga stvar, na katero bi opozoril pa je formacija duhovnikov in navajanje vprašanja Mete Kušar, ali se duhovniki zavedajo odgovornosti, ko stopajo na pot duhovništva.
    Bistvena formacija duhovnikov se začenja v družini. V odnosu med staršema, med njim in staršem in s sorojenci bodoči duhovnik na simbolen način (do)živi Trojico. V družini se mu oblikuje simbol Boga.
    Zabloda pa je v razmišljanju, da nas bo znanje, popolna formacija odrešila. Tukaj (na zemlji) ni popolnosti, so samo prioritete, kaj je bistveno in kaj je nebistveno, kaj je prvo in kaj drugo.

    • Zdravko

      Ne morem se strinjati s tem reduciranjem pomena pridige. Darovanje je seveda pomembno, vendar brez pridige je darovanje le formalnost. Povedati tri razumljive stavke tako o Svetem Pismu kot o znamenjih časov je neprecenljivo. Brez tega je darovanje kakor prazen kozarec. In ne gre samo za razlago Božje besede. Gre tudi za povezovanje z znamenji časov. Brez tega je razlaga zgolj predavanje iz teološke moralke.

      Kot drugo, nikakor tega ne more nadomestiti kavarniško razpravljanje o Božji besedi. Celo upam si reči, da je škodljivo, če laiki preveč sami berejo Sv. pismo in med sabo pametujejo o čem govori.

      • Misko Kajzar

        Glede pridige sem hotel povedati, da zanjo obstajajo alternative. Duhovnikova naloga je, da razloži in prenese Božjo besedo v današnji čas/jezik. Če pa je duhovnik slab pridigar (ali, če ne izpolnjuje svoje dolžnosti), lahko vsak poišče razlago drugje.
        Za Sveto evharistijo pa ne obstaja alternative.
        Ta ni odvisna od sposobnosti duhovnika.

        Bili so časi, ko duhovniki niso smeli pridigati.
        Je bila formacija duhovnikov še slabša kot dandanašnja.
        Upravičeno lahko pričakujemo od duhovnikov izpolnjevanje njihovih dolžnosti, vendar moramo pridigo postaviti na mesto, ki ji gre.

  • Ob vsaki evharistični daritvi si resnično želim poslušati takšno homilijo in razlago kot jo priporoča avtor prispevka-ob delavniških je lahko krajša kot ob nedeljah in praznikih,a nam je vseeno vsem nujno potrebna za aktivno vsakdanje življenje v in po Božji Besedi.Žal so tudi po mojih izkušnjah (bile) take le redko.

  • Saj se vsi zavedamo, da Satan odlično obvlada Sveto pismo, na pamet, od spredaj nazaj in od nazaj naprej, z vsemi podkomentarji in razlagami … kajne? SE ZAVEDAMO?!

    Bistvo vere tako ni znanje, ampak izpolnjevanje Božje volje ali Božjih pravil ali Božjih zakonov ali kakor koli že hočete. IZPOLNJEVANJE in ne poznavanje. Pa če poznaš samo en Božji zakon, pravilo ali kakor koli to že imenuješ, izpolni ga! In prepusti Bogu, da ti pove še drugega. In tudi tega izpolni. In tako dalje.

    • Drži. Duhovnikov vloga pri daritvi je tudi ta, da Božjo besedo prenese v naš vsakdanjik. Ne z blebetanjem, ne s prvovrstno komunikacijsko tehniko, ne neke teološke znanosti, ne psihoanalize.
      Zgolj par iskrenih stavkov kako on dojema te stavke in kje in kako mu pomagajo živeti.

      Tako kot obrtnika ocenimo po izdelku in ga spoštujemo, tako jaz spoštujem duhovnike po tem kako živijo odnos z Bogom kar se vidi v parih stavkih pridige.

      Zelo malokrat so pridige dobre. Malo je duhovnikov, ki jih spoštujem ektra. Eden pa je res dober: p. Polikarp.

  • Vsaj enako problematični kot neoptimalni duhovniki so pri sv. maši sitni, malenkostni, kritikastrski, zdolgočaseni, nevživeti, pozunanjeni, večno nezadovoljni verniki. Ali obiskovalci maše, ali ne vem, kako bi jih imenoval.

    Predan globok vernik bo vedno v katerikoli ali kakršnikoli sveti daritvi našel dovolj motiva za pristno ali celo navdušeno sodoživljanje. Že samo okolje cerkve daje dovolj senzibilnemu človeku razloga za takšno doživljenja in če nič drugega, če ga obred v celoti ne prepriča, lahko sem in tja odlopi, recimo na kakšen detajl v cerkvi, na glasbeno spremljavo, na brano Božjo besedo, na malčka, ki se plazi ali pleza po cerkvi ipd.

    Ne prepriča me vernik, ki od vsakega duhovnika pričakuje nevemkakšne bravure v pridigi. Laiki, ki stalno godrnjajo čez duhovnike, imajo često probleme s sprejemanjem samega sebe in tudi s svojo vero.

    Mislim, da smo posebej v tem materialističnem času laiki za vsakega ( novega) duhovnika lahko najprej kvečjemu hvaležni. Marsikje v zahodnem svetu vlada že velikansko pomanjkanje katoliških duhovnikov. Hvaležni Bogu in njemu samemu, ki se je odločil za to pot darovanja v dobro Božjega ljudstva.

    • Se strinjam.

    • “Marsikje v zahodnem svetu vlada že velikansko pomanjkanje katoliških duhovnikov.”

      No, pri nas tega ni. Neki kapucin mi je rekel, da je sedaj razmerje duhovnik/št.vernikov boljše kot pred 2. svetovno vojno. V smislu, da je bilo takrat več vernikov na duhovnika … Nisem preverjal izjave.

      • Trenutno je morda še tako. A ob tem ne gre prezreti, da so današnje generacije novomašnikov okoli 3 krat manj številne kot pred 40, 50 leti. Če bi jih bilo nekje 20-25 vsako leto, ne bi bilo razloga za velike skrbi, kako bo večina slovenskih župnij v prihodnosti pokritih. Tako pa …

  • Misko Kajzar

    Ali je število duhovnikov zadovoljivo, premalo, preveč ali kritično je zelo subjektivno.
    Na Japonskem in v Koreji so kar nekaj desetletij živeli brez njih, pa so ob ponovni legalizaciji krščanstva v teh deželah ugotovili, da je krščanstvo ostalo/preživelo.
    Slovenija je blizu Vatikana, mislim, da bodo vedno našli nekaj duhovnikov, ki bodo pasli ovce na Slovenskem. Če ne bodo iz Zahodnega sveta ali iz Vzhodne Evrope, bodo pa iz Afrike.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI