Odnos do napake

Zoran Milivojević 2.7.2016 6:33
 

druzina vzgoja starsi otrociStopnja uspešnosti posameznika, skupine ali naroda je v veliki meri odvisna od tega, kakšen odnos imajo do napak. Lao Tse je rekel: »Moder človek uvidi svoje napake. Ko jih uvidi, jih prizna. Ko jih prizna, jih popravi. A tiste ljudi, ki mu kažejo njegove napake, dojema kot dobronamerne učitelje.« Na žalost je malo ljudi, ki živijo v skladu s to modro mislijo.

Napako ni lahko definirati. V šoli se učimo, da je napaka delovanje oz. obnašanje, ki ni skladno s pravili ali je celo nasprotno pravilom. Taka definicija velja v zaprtih sistemih, kot sta matematika in logika. Čeprav v življenju obstajajo koristna pravila, pa življenje vseeno ni urejen sistem pravil. Zaradi tega je težko definirati, kaj je napaka v vsakdanjem življenju. Napako lahko določimo kot nek postopek, neko delovanje ali neko obnašanje, ki je povzročilo neko škodo. Seveda pa se lahko zgodi tudi to, da tisto, kar je kratkoročno povzročilo neko škodo, lahko požene tako verigo dejanj, ki bodo na koncu lahko pripeljala do neke velike koristi.

Ne ozirajoč se na prvo ali drugo definicijo napake, lahko zaključimo, da je napaka vedno nek napačen postopek, napačno delovanje, napačno obnašanje. Ne moremo razumeti napake, če ne znamo razlikovati med napačnim postopkom in osebo, ki ga je naredila. Razlikovanje nam omogoča, da ohranimo stališče, da je oseba dobra (je OK, vredna, dragocena), le njeno delovanje, njen postopek, njeno obnašanje je slabo (ni OK). Le na podlagi tega razlikovanja lahko popravljamo napačno obnašanje in se učimo na svojih napakah. To razlikovanje je tudi temelj vzgoje, saj na podlagi stališča, da je otrok dober, vreden in OK, lahko zahtevamo od otroka, da spremeni svoje slabo obnašanje (v določenem trenutku).

Pomembno je prepoznati, kaj točno je bilo v delovanju ali obnašanju napačno, da tega ne ponavljamo v življenju in prihodnosti. Prevzemanje odgovornosti za napačno delovanje pomeni, da moramo popraviti ali nadomestiti škodo, ki smo jo povzročili s slabim obnašanjem ali delovanjem. Najvažnejše je, da se opravičimo tistim, ki so bili s tem našim postopkom oškodovani ali prizadeti. S tem dejanjem jim pokažemo, da so nam pomembni, da jih spoštujemo, da ne želimo, da trpijo, da nismo namerno povzročili njihove bolečine. Še posebej kadar je napaka takšna, da popravilo škode ni več mogoče.

Raziskave kažejo, da uspešni ljudje vedno samega sebe izprašajo, kadar naredijo napako: »Kako naj naslednjič delujem v podobni situaciji?« Iščoč odgovore na to vprašanje, se učijo na svojih napakah. Glede na dolžino življenja oni iz vsake situacije, v kateri so grešili, izidejo z novim, boljšim znanjem.

Na žalost je pri nas večina ljudi takih, da sebe (osebo) izenačujejo s svojim obnašanjem, podobno kot dobro leto stari otroci. Zato mislijo, da vsakdo, ki je kritičen do njihovega slabega obnašanja ali delovanja, napada njih osebno. Posledično je rezultat tak, da svojih napak ne prepoznajo, ne vidijo in jih tudi priznajo ne. Kaj šele, da bi prevzeli odgovornost za svoje napake. Vedno je kriv nekdo drug ali neka posebna situacija. Vedno obstaja: »Da, ampak …« Ali pa je vedno nekdo drug še bolj kriv in še bolj odgovoren za storjeno napako.

Pogubno je, da otrokom potrjujemo, da jih brezpogojno ljubimo z načinom, da sprejemamo in dovolimo prav vsako njihovo obnašanje. Ko bomo spremenili stališče do svojih napak, tako da jih bomo lahko bolje uvideli, jih priznali in jih popravili, tedaj nam bo v življenju bolje.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno v knjigi Psihologike (30. poglavje, stran 73 in 74), kjer so zbrane kolumne za Politika.rs (objavljeno 21.4.2012). Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

9 komentarjev

  • svitase

    Odlično!

  • Ja res, tisti ki priznavajo napake so bližje stvarnosti kot oni drugi ki jih ne.
    Tisti ki jih pa ne, niti nimajo motiva se ji približati, saj imajo drugačne cilje.

  • Cilje manipulirati !

  • Lucijan

    Zanimiva tema. Vendar članek ne nakaže širokega mozaika variant, če se tako izrazim. Npr., da so na napake opozarjani vedno eni in isti ljudje, medtem ko se nekaterim celo življenje nihče ne upa nič reči (taka oseba je za večino Slovencev Kučan). Sprašujem avtorja: ima ta, ki je vedno opozarjan, pravico do (nefilozofske, to je vulgarne) obrambe v obliki, da, po domače povedano, popizdi? Še več primerov bi lahko naštel. Na primer veliko več bonusa glede napak imajo lepi ali simpatični ljudje (v teh kategorijah so denimo geji, ki ponavadi gredo skozi življenje kot bubreg v loju, z dostojnim standardom in ubranjeni z vseh strain – ker so povsod na položajih). Prvinski problem torej ni napaka, ampak krivica. Če bi bili vsi ljudje ocenjevani z enakimi metri, bi večina sprejemala kritiko in se trudila popraviti napako ter ne bi bila kot enoletni otroci.

    • Amelie

      Je problem v nas, ker se pustimo vodit tistim, ki napak ne priznavajo, torej osebam, ki imajo za cilj manipulirat z drugimi ?

    • Amelie

      Je problem v nas, ker se pustimo vodit tistim, ki napak ne priznavajo, torej osebam, ki imajo za cilj manipulirat z drugimi ?

    • Amelie

      Ali drugače povedano, tisti ki se ne zavedajo stvarnosti, pehajo v bedo tiste ki se je zavedajo.

      • Ne morem verjeti, da končno isto razmišljaš kot jaz. Ali pa določenim manipulatorjem slučajno še vedno pripisuješ svetniško in odrešilno vlogo?

  • Osebno mi v takih položajih veliko pomaga,da si odgovorim na vprašanje:Kaj pa lahko naredim kljub temu?…


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI