Dobrodošli doma

Irena Vadnjal 1.7.2016 6:38
 

dobrodosli_domaPo ljubljanskih ulicah, pa tudi po ulicah drugih slovenskih mest te dni odmevajo koraki Slovencev, ki se v Slovenijo za kratek čas vračajo iz širnega sveta, kamor jih je odpeljala pot življenja. Predstavniki Slovencev po svetu in v zamejstvu so spregovorili v Državnem zboru, svoja pričakovanja do Slovenije bodo predstavili predsedniku vlade Cerarju, srečali se bodo s predsednikom republike Pahorjem. Na festivalski prireditvi Dobrodošli doma se bodo predstavili domačinom, za njih je organiziranih kar nekaj že tradicionalnih dogodkov, od piknikov, okroglih miz, koncertov, do svetih maš in romanja na Svete Višarje. Ti dogodki so nekaj, žal pa znatno premalo.

Slovenci so svoje slovenstvo ohranili, ker ga v tujini čuvajo kot neprecenljiv dar. Pojem »slovenstvo« je njihova vez s svetom, ki je oddaljen od njih, a ker sega na čustveno raven, je pomemben element njihovega življenja. Tudi potomci izseljencev prihajajo v Slovenijo, ki predstavlja dom njihovih prednikov. Slovenci z zamejstvu, ki se ne čutijo zamejci, ampak preprosto Slovenci, se ne vračajo domov, saj so doma na ozemlju, ki je bilo nekoč slovensko.  Lahko bi rekli, da je slovenstvo v svoji izvirni obliki pravzaprav ohranjeno izven meja te države.

Država Slovenija, ki je bila mednarodno priznana z veliko pomočjo Slovencev po svetu, je za ohranjanje slovenstva naredila bore malo. Slovenstva ne ohranja v Sloveniji, izven države pa še manj.   V petindvajsetih letih bi morala to po svetu raztreseno tkivo svojega naroda povezati v dejanski enotni kulturni prostor, žal pa je ta pojem ostal v večini le dobro zveneča fraza, s katero v resnici ne vemo, kaj početi. Razlogov je veliko. Gotovo ne gre pričakovati, da bodo politični nasledniki tistih ljudi, ki so povzročili beg Slovencev v tujino, iskreno vzpostavljali stike z njimi. Priznati, da so generacije slovenskih izobražencev v tujini dosegle zavidljive mednarodne uspehe, medtem ko je Slovenija kot ena izmed federalnih republik za tesno zaprto mejo živela utopijo enotnega uma, je gotovo grenko. Nemalo težav povzroča tudi čedalje večji pretok informacij, iz katerih lahko izvemo, kako so bili Slovenci izven meja redno podkupovani za interese političnih in gospodarskih lobijev v Jugoslaviji.

Največjo težavo za ohranitev slovenstva pa predstavlja dejstvo, da do osamosvojitve o Slovencih izven meja Slovenije nismo vedeli skoraj nič, po osamosvojitvi pa prav tako skoraj nič. V Jugoslaviji smo slišali za sovražno emigracijo, naši starši so pod pritiskom strahu molčali o vsem. Učni progami, ki bi vsaj v samostojni Sloveniji morali biti polni podatkov o populaciji, za katero ocenjujemo, da šteje pol milijona ljudi, temu skoraj ne namenjajo prostora. Zanimivo bi bilo slišati odgovore kandidatov za poslance pred volitvami, če znajo povedati kaj o Slovencih v zamejstvu in po svetu, če vedo, koliko jih je, kje jih je največ, zakaj so se izseljevali, zakaj rečemo »avtohtona« skupnost? Povprečen Slovenec o svojih rojakih ne ve skoraj nič. Nasprotno pa naši rojaki o nas vedo skoraj vse.

Slovenci smo ponovno padli na izpitu. Spet smo dovolili, da je slovenstvo izraz, ki spada na parket folklore, ne pa eminentnih globalnih multikulturnih srenj. Narodni ponos, ki se je ohranil v slovenski skupnosti v Buenos Airesu, na slovenskih tleh ni moderen. Kakšnega politika so sicer včasih polna usta narodnega ponosa, a v srcu sploh ne ve, kaj to sploh je. Stvari, ki so neprecenljive, se namreč ne morejo kupiti. Nimajo žvenketa denarja, zato so nezanimive za vse, katerih življenjski moto je materija in ne ideja.

 
Značke:

10 komentarjev

  • Franc Zabukošek

    Avtorica je zapisala zelo aktualen in premisleka vreden članek za ta čas in vse nadaljnje življenje Slovencev.
    Se zelo strinjam, da se vse to vrši preveč v stilu folklore, namesto v spoštljivem, dostojanstvenem in hvaležnostnem duhu za državljanstvo, za katerega so največ doprinesli Slovenci po svetu.
    Dejstvo je da ima vsak človek dom kjer se rodi in zaživi v domačem okolju in najde svoj razvojni okoliš. Zato je to zelo koristno in prijetno srečevanje obisk v državi, ki je njihova želja in tudi dosežek za njih ponos v svetu.
    To bi morala biti osrednja vsebina in tudi sodelovanje za ohranjanje dediščine slovenstva po svetu, ker je to vir trajnostnega razvoja in prijateljskega mednarodnega sodelovanja.
    V tem smislu sem prispeval razmišljanje pri XVI, vseslovenskem srečanju v DZ pod temo “Ohranjajmo narodno dediščino slovenstva doma in po svetu”.
    V tem smislu je potrebno izkoristiti obisk rojakov iz sveta, kjer so doma, da se okrepijo in navdušijo za negovanje slovenske narodne in državniške zavesti in sodelovanje v duhu svetovnega slovenstva (SSK !)

    Velja poklon za opozorilo ga. Irene Vadnjal, ker je potrebno v teh predlogih domisliti naše narodno in svetovljansko srečevanje v svobodni in samostojni državi.!!!

  • svitase

    Dokler ne bomo ponosni na svojo kulturno dediščinsko identiteto, ki jo bomo z veseljem razkazovali svetu in turistom, ne bo spoštovanja in ohranjanja našega kulturnega bistva in zdrave samozavesti.

    To je temelj tudi našemu državljanstvu.

  • Slovensko izseljenstvo so v zvezi s tem srečanjem obravnavali tudi včeraj na nacionalki, mislim da v Odmevih. Povojno politično emigracijo je Adrijan Bakić opredelil kar, pazite, z izrazom domobranci. 🙁

    Kam bo prišla Slovenija, če bojo taki idioti oblikovalci javnega mnenja v ” elitnih informativnih oddajah” osrednje javne TV?! Vsak bimbo bi v tej deželi lahko vedel, da je bila domobranska vojska ob koncu vojne skoraj v celoti izvensodno pobita, nekateri mladoletni, ki so bili ” pomiloščeni”, pa so v glavnem ostali v Sloveniji.

    Kako je z zavedanjem pri nas, tudi če odmislimo Adrijana Bakića, o pretežno neslovenski politični emigraciji, ki jo predstavlja skoraj 30.000 ljudi, ki so po vojni odšli s področja današnje slovenske Istre? T.i ezuli ali optanti.

    Kako je z zavedanjem o odhodu ali izgonu večine nemško govorečega prebivalstva, med drugimi nad 5.000 Kočevarji? To je vse po definiciji politična emigracija.

    Enako velja za odhod večine plemstva, ki je največkrat neprekinjeno stoletja živelo na slovenskih tleh. Manjše številke, ampak vendarle, gre za en cel pomemben sloj družbe.

    Poleg teh pa seveda vsaj še 10-15.000 Slovencev, ki jih je ne glede na politično ali medvojno opredeljenost družilo to, da pač niso hoteli živeti v komunistični ali boljševiški diktaturi.

    Res za zjokat, s kakšnimi intelektualnimi profili prihajajo ljudje v tej deželi v osrednja družbena občila drugim solit pamet. S totalnimi bedarijami.

  • V isti oddaji se je proslavil tudi donedavni berlinski, danes beograjski dopisnik RTV SLO Boštjan Anžin.

    Srbe je glede na zadnji popis prebivalstva BiH proglasil za najbolj ogroženo etnično skupino v tej državi. Tudi če odmislimo, da znotraj države za razliko od drugih dveh konstitutivnih narodov ( Bošnjakov in Hrvatov) svojo ločeno politično entiteto, “Dodikovo” Republiko Srpsko, dejansko vse številke, ki smo jih videli v istem prispevku, povsem demantirajo Anžinovo trditev.

    Delež etničnih Srbov je po zadnjem ljudskem štetju v BiH pri okoli 32% in je padel le za nekaj odstotnih točk. Torej zanemarljivo. Pač pa je padel delež etničnih Hrvatov v BiH z nad 17% na nekaj nad 15%.

    To je pa znaten padec, okoli 15% hrvaškega in katoliškega prebivalstva je danes v BiH manj v primerjavi s prejšnjim štetjem. Če je katera od konstitutivnih treh etnij v BiH torej dejansko ogrožena, so to torej najprej Hrvati. Katoliki. Ne Srbi in pravoslavci.

    Če dopisniki slovenskih medijev iz Beograda že morajo težiti s pristranskimi in prosrbskimi pozicijami, naj vsaj ne počnejo tega na način, da nas imajo za popolne bedake, nesposobne matematičnih razmislekov na ravni 4. razreda osnovne šole!

    • martin75

      Saj ne da branim RTV, ampak Anžin tega ni nikoli rekel … je pa res, da je to pred njim rekla Gobec.

  • Zdravko

    Če so jim nekoč rekli sovražna emigracija, je to danes ostalo enako, le da se pojem ne izgovarja več. In ve tem je vsa razlika med Slovencem in Slovencem.
    Mene je vedno motilo, da se o naši bratih v tujini govori kot o ljudeh, ki so za vedno odšli, prostovoljno, “branit Slovenijo in slovenstvo po svetu”. Nam pa so pustili Slovenijo, za nas, ki smo tu.
    Torej nimajo interesa vrnitve, še manj da bi jih kdo vabil, še manj da bi bil kdo zaskrbljen zaradi razvoja dogodkov. Vse je fajn, vsi smo super.
    Mi imamo sedaj svojo “samostojno” Slovenijo, ki je naša in ne njihova. Oni pa naj jo kar slavijo, kot da je njihova. Bognedaj, da bi se v čem obregnili ob nas, kot recimo s tisto zastavo na tekmi v Argentini. Domobranci!
    Slovenija je izolirana. Ne bomo sprejeli nikogar, niti Slovenca, kaj šele Sirca, recimo.
    Ven gre lahko vsak, nazaj se raje ne vračajte.
    Če nam nataliteta pada, nič zato, bomo pripeljali kake tujce. Lepo, nadzorovano. To je Slovenska rešitev. Mi ne rabimo Slovencev! Mi imamo samostojno Slovenijo, vendar! In Triglav, simbol slovenstva. Tudi če jutri ne bo nobenega Slovenca več, bo simbol slovenstva ostal večno.
    Če v čem pomagamo emigraciji, je to v tem, da lahko ostane tam kjer je, da se ne bi slučajno kdo hotel vrniti. Njihovo imetje so si že zdavnaj razdelili, kaj bi torej hodili nazaj.
    V vsem tem ni niti kančka narodnega bratstva, ki je krona naroda in krasi sleherni narod na svetu. Prav vse narode, do bušmanov v divjini.

    • Ejmen, Zdravko 🙂

      …in poslednji Slovenec s sončne strani Alp bo, preden bo izdahnil svojo dušo, zavzdihnil: “E, sad nas nema više…”

  • Tako je, ker je to v interesu tistih, ki obvladujejo skoraj vse dele države. In tako bo tudi ostalo, dokler omrežja vodijo igro.

    Lahko se zgražamo, lahko jamramo, a sprememba bo lahko nastopila šele tedaj, ko bo kontinuiteta zgubila svojo moč.

  • Odličen članek s pravimi poudarki.

    Kako naj trajno izboljšamo odnos matične države (predvsem njenih državljanov) do slovenskih izseljencev, če pa v Sloveniji venomer vladajo – če ne gre v ospredju, pa iz ozadja – politični nasledniki tistih ljudi, ki so povzročili beg Slovencev v tujino.

    Vedno me globoko gane, ko vidim, kako prisrčno slovenstvo ohranjajo Slovenci v Argentini, slovenstvo brez zagrenjenosti in sovraštva, z velikim zaupanjem v Boga.

    Tako slovenstvo v domovini srečamo le še redkokje.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI