Enajst mož odmaknjenih v divjino

Aleš Čerin 27.6.2016 7:56
 

OZM9Enajst mož se nas je odpravilo za pet dni v divjino slovenskih gozdov. 120-kilometrsko pot smo začeli v Iški vasi, na končni postaji ene od linij Ljubljanskega potniškega prometa. V prvi gostilni v Iškem Vintgarju se sploh ne ustavimo. Kmalu bosi prečkamo naraslo Iško, kar je simbolno pomenilo odmik v divjino. Ozka pot ob reki do sotočja Iške in Zale, brez-signalno območje kanjona, sopara z rahlim dežjem in soncem obenem, prvi postanek za duhovni nagovor na pobočju nad reko, in kar oster vzpon do Krvave Peči, so nam dali vedeti, da smo se odmaknili iz vsakdana življenja. Da bi zajeli iz nevsakdanjih doživetij, razmišljanj, moških pogovorov, … in Njegove milosti.

Prvo prenočišče v Mohorjih, majhni in prijazni vasici na Rutarski planoti, je bilo preprosto, skromno in primerno za odmik v divjini. Po večernem moškem pogovoru, zahvaljevalni molitvi, po razdelitvi čepkov za ušesa, smo utonili v rahli spanec in smrčanje.

Zgodnje vstajanje ob 5.30 nikogar ne moti. Ob šestih smo že na poti proti Blokam. Maša na obrežju jezera, vedno bolj odprti pogovori med možmi, gostilne brez hrane, odmik v “puščavo” (ena ura v solo samoti) z razmislekom “kje me Gospod kliče, da vztrajam”, mraz in veter, izguba prave smeri in posledično daljša pot, nobenega nerganja nad voditeljem, začetki novih prijateljstev, tovariška pomoč, gibanje po območju medveda, pivo v majhnem lokalu v Starem trgu pri Ložu, spanje na paletah v bivši farovški štali, večerni pogled nazaj na dan, nočno neurje. Vse to. Nevsakdanje, preprosto, razburljivo, navdihujoče. Za marsikoga od nas tudi boleče … Na več načinov.

Kratek enourni sprehod do gradu Snežnik, “žehta” prešvicanih cunj in kopanje rahlo usmrajenih teles v mrzlem izviru za gradom. Daljši počitek. Eno koleno se je razbolelo preko mere in našlo prevoz do Mašuna. Posledično srečanje in pogovor z gospo je morda pomenilo nov življenjski začetek. Deset se nas je zapodilo v 55-kilometrsko divjino Snežniških gozdov. Vemo, da je vmes (morda) obljuden samo Mašun, bivša gozdarska in lovska postojanka. Koča na vrhu Snežnika in Sviščaki so gotovo zaprti. Vemo, da se v labirintu gozdnih poti, vlak in cest ne smemo izgubiti. Že prvi vzpon v – zaradi žleda – podrto pobočje nad gradom nas preizkusi. Za pravo smer potrebujemo kompas. Potrpežljivo prebijanje skozi goščavo podrtih debel, zaraščeno pobočje in nekaj lahkega plezanja nas po kaki uri privede na pravo pot. Nobenega nerganja nad vodenjem, pač pa veliko zaupanje. Hvala možje! Zahvalna molitev. Srca so pripravljena na pričevanja. Ona prava moška, do globin bolečine. Začelo se je spontano in se kar nadaljevalo … Zaupanje in odkritost. Tudi “puščava” sredi gozda, razbiti štori s sledovi medvedjih šap, pripomorejo k iskrenosti. Rahel dež, pot se vleče, vrtače so zaraščene, čevlji mokri. Pričakovanje spanja na odprtem. A gostišče na Mašunu je odprto. Še več, Gospod nam je sredi snežniških gozdov pripravil suhe postelje, ki jih v skladu z ‘Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Flp 4,12-13’ tudi hvaležno sprejmemo. Posušimo mokre cunje in čevlje, se stuširamo, zahvalimo Gospodu in povečerjamo.

Razbolelo koleno se je rehabilitiralo in bilo drugo jutro pripravljeno na vzpon na Snežnik. Uvedemo duhovne pogovore na koncu kolone. Slutimo kakšno spreobrnjenje … Gor-dol skozi gozdove se je končalo s strmim vzponom na vrh Snežnika. Nismo daleč od meje Slovenije s Hrvaško. Vidimo morje in skoraj celotno domovino. Lepo je. Sveta maša na vrhu se zdi vrhunec poti. Po maši pojemo ter utrujeni pozaspimo med cvetličnimi aranžmaji. Proti večeru se spustimo do Sviščakov.

Nepričakovano odprta planinska koča, pivo, zavetje štirih sten, obljuba tople večerje … Izzivanje mož in nekaj strahu pred spanjem med medvedi. Vseeno se odpravimo naprej v globino gozda. Odločimo se, da prespimo zunaj pod milim nebom. Zakurimo ogenj in si podelimo dnevna spoznanja. Še duhovni nagovor – ne boste verjeli, kaj je duhovni voditelj izbral – o strahu in pogumu. Večerna molitev, priprava ležišč, ogenj, ki pojenjuje, polhi, ki padajo z dreves, šumenje vetra (hvala Bogu zanj – vsaj nismo slišali gomazenja nočnih živali), luna, ki je vzšla med drevjem, tišina, četudi brez spanca, premišljevanje o “kaj je meni tega treba”, možnost nočnega srečanja z medvedom, … Vse to nas v prvih jutranjih urah vendarle zaziba v spanec.

Kakšno uro naprej od našega ležišča drugo jutro opazimo sveže odtise medvedovih šap. Poznavalec oceni, da je kar velika mrcina. Morda gredo komu mravljinci po hrbtu. Sveta maša na že mediteranskem Kozleku in spust do Ilirske Bistrice. Civilizacija, vročina, vlak in veselje na zaključku poti. Bravo možje!

Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški. Odmik v divjino, izkušnjo dolge poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. Ali kot je povedal eden od mož: “Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.” Možje, drugo leto gremo spet, če se bo le dalo, v več ekipah po dvanajst.

Foto: Aleš Čerin

 
Značke:

20 komentarjev

  • Divjina slovenskih gozdov. Ojoj! To je pa moralo biti strašno divje! Sledovi medvedjih šap pa to!
    😉

    • Ja, med gradom Snežnik in Ilirsko Bistrico 55 km ni skoraj nič. Več kot 99 % divjine. V Sloveniji se več ne da.

  • ena ideja, Aleš: naslenjič vzami s sabo Petrleta, Janšo, Kučana, Omana, pa še Novakovo, da feministke ne bodo preveč jezne…

    • planinka

      Tako ja, pa naj se v tej divjini pošteno skregajo, lahko tudi stepejo,nazadnje pobotajo in se vrnejo v civilizacijo zapet koristni za SLOVEWNIJO !!!
      No, Kučana bi jaz izpustila, on je nepoboljšljiv.

  • To pa je bil podvig … čestitke !
    Doma sem od tukaj, blizu grada, zato vabljeni na kavo, če še pridete tod naokoli.

  • Po teh gozdnih cestah sem kolesaril (LJ- Rakov Škocijan- vzpon na V. Javornik- Mašun- vzpon na Snežnik po snegu, vračanje, z iskanjem bicikla v grmovju, čez Lož – Bloke Krvavo peč- Ig),
    Dejansko ti medvedje skačejo čez cesto in je potrebno paziti, da katerega ne povoziš 😉

    • Čudno se obnaša ta stran. Najprej ti navidez ne sprejme komentarja, Poklikaš vse od začetka do konca, pa nikjer tvojega komentarja, niti med rubriko “Zadnji komentarji” te ni, potem še enkrat pošlješ komentar pod imenom Amelie, dodaš dve besedi in gor se znajdeta dva tvoje komentarje.
      Dajte vi pri Časniku malo popraviti vašo spletno stran!!!

      • tolmun1 tolmun1

        Riki točno to,vendar ko sem poizkusil poslati komentar s Tvojim psevdonimom,je bil zavrnjen,spodaj sem napisal “test”,tako,da ne bi imel
        občutka,da sem hotel karkoli podtakniti.Imam občutek,da je WordPress zelo čudna zgodba,če nisem 20x vtipkal neskončno dolgo geslo in svoj psevdonim,je bilo vedno napisano pomota in vprašanje,če sem pozabil geslo,ali naj spremenim uporabniško ime,oziroma moj e-mail.Glede na to,da se zadeva še kar ponavlja,bom zadevo verjetno opustil.Navržene teme so tako,ali tako včasih nesmiselne!Mislim,da je Pavel že obupal,no je vsaj malo manj njegovega pluvanja na tem forumu!Problem je še nekje kontakt z “adminom”ni nikjer objavljen.Razlika je v tem,da sem na Požar reportu prijavljen že nekaj let in tudi kje drugje,ni nobenih problemov!Najbolj zanimivo je bilo permanentno pošiljanje gesla na moj e-mail,stvar je bila kar malo nadležna,ne bi se tako razpisal,moti me namreč nedoslednost in ignoranca urednikov,ki ne vem kje se “skrivajo”!

        Brez zamere Riki in lep pozdrav!

      • planinka

        Prav to se je meni dogajalo pred eno uro, sedaj je v redu.

  • Po teh gozdnih cestah sem kolesaril (LJ- Rakov Škocijan- vzpon na V. Javornik- Mašun- vzpon na Snežnik po snegu, vračanje, z iskanjem bicikla v grmovju, čez Lož – Bloke Krvavo peč- Ig), v cca 24 urah.
    Dejansko ti medvedje skačejo čez cesto in je potrebno paziti, da katerega ne povoziš 😉

  • Bravo, fantje! Ker ste se spravili iz udobja in vztrajali ter uspešno prestali vse preizkušnje na poti – moj spoštljiv poklon!

  • Občudujem vas. Med drugim tudi ker se niste ustrašili medvedov. Tako racionalno se jih tudi sam ne bojim. Medvedje so mrhovinarji, a edina opici podobna žival, ki jo poznajo, je človek. In ta je od nekdaj zakopaval mrtve. Tako nas medvedi nikoli niso poznali kot hrano. Obratno ne drži. Zato se nas medvedi silno izogibajo. Znanstveniki so zabeležili praktično nešteto ("bezbroj") primerov, ko so se medvedi in ljudje približali na manj kot deset metrov, a ljudje tega niso opazili. Ker se medved skrije. Razen v izjemnih primerih. Ko po nesreči stopiš med medvedko in mladiča. Ali pa, kadar so medveda kot mladiča ljudje hranili, pa se nas ne boji. Potem pa pride fehtati k očetu, ki vozi dojenčka v vozičku. Reakcija je jasna in silovita. Čeprav dejansko gre le za nerazumevanje. Zato ne pozabimo: "Don't feed the bears!"

    • Res je. Medved le izjemoma napade človeka. Največkrat se silno prestraši, v paniki dvakrat klofne in zbeži.

    • Igor Đukanović: “… Znanstveniki so zabeležili praktično nešteto (“bezbroj”) primerov, ko so se medvedi in ljudje približali na manj kot deset metrov, a ljudje tega niso opazili.”
      =============================

      Hahaha, le kako so lahko našteli “nešteto (“bezbroj”) primerov”, če pa tega ni nihče opazil? 😉 🙂 🙂

      Igor, imate res velik talenta za pisanje neumnosti.

      • Oh, teoretično je to možno. Znanstvenik je opazoval medveda, ki je bil 10 m stran od ljudi, ki ga niso opazili. Medveda namreč.

        Torej?! Ne pozabimo, da je gospod Igor matematik ali nek drug teoretik.

  • Uh, nisem si mislil, da bom moral dokazovati, da ne lažem o zadevah, ki niso povezane s političnim prepričanjem. Torej poskus je potekal tako, da so lokacijo ljudi spremljali preko prenosnih telefonov. In podobno za medvede s pomočjo oddajnikov na njihovih ovratnicah, ali kako se že temu reče. Ne, nisem se poglabljal v tehnične podrobnosti. In ne dam za njih roke v ogenj. Roko v ogenj dam za pravilno izračunane in zabeležene razdalje. Prostovoljci, ki so sodelovali v teh eksperimentih, seveda tudi po vrnitvi niso verjeli, da so res bili tako blizu medvedom.

    • Zdravko

      Seveda moraš dokazovat. Tudi to, da so medvedi mrhovinarji. Ali je to morda politično prepričanje.

  • Medved izredno slabo vidi, dobro pa sliši in če prav piha veter, medved človeka ne bo slišal na razdalji kakih deset metrov. To je doživel moj prijatelj v kočevskih gozdovih. Bil je čisto tiho in čisto pri miru ter občudoval to zver. Če bi bil glasen, mrcine sploh ne bi videl, bi se mu izognila.

    • Na to se zanašam tudi jaz: namreč ko hodimo z družino po gozdu (ki je tudi ‘odročje medveda’) ga – upam, upam, upam!! – nikoli ne bomo srečali, ker se otroci obnašajo kot … v divjini: dovolj glasni so, da jih vsak medved lahko že na daleč sliši.

      Slušalke na ušesih pa so lahko usodne, ne?:
      https://www.youtube.com/watch?v=vT_PNKg3v7s

      • Medved pozimi, na snegu je zelo neobičajen. Nekaj se je strašno zalomilo, ali pa so to čisto neki drugi medvedi kot naši.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI