Naša svoboda

Domen Mezeg 26.6.2016 15:46
 
Foto: siol.net.

Foto: siol.net.

Konec junija je tistega prelomnega leta 1991 nad našo domovino posijalo sonce svobode, a so začetno idilo kaj hitro zasenčili nevihtni oblaki desetdnevne invazije. V spominu ne hranim več dogodkov na dan razglasitve slovenske državnosti, še zlasti slovesnosti na Trgu republike v Ljubljani, so pa v mojih mislih ohranjene podobe kratkotrajne vojne za Slovenijo. Bilo pa je tako: z mlajšim bratom sva v tistih dneh obiskala stare starše v neki vasici blizu prestolnice in še vedno pomnim besede starega očeta, kako mi je nekaj razlagal o bombnih eksplozijah. Potem se spominjam še glasu radijskega komentatorja, ki se mu je tako mudilo navajati pomembne dogodke tistih dni, da je od naglice komaj požiral slino. Najbrž je opisoval premike domačih in okupatorjevih vojaških enot. V mislih so mi ostale tudi besede babice, ki mi je pomenljivo razlagala, da v primeru napada vojaških letal pobegnemo v najbližji »graben«, s seboj pa vzamemo le najnujnejše stvari. In JLA lovec je enkrat zares preletel hišo in začel sem bežati, pa me je ustavila rekoč, da je že mimo, in da je vse v redu. Takšni so moji medli spomini na tiste pozne junijske in začetne julijske dni, ko je končno vzcvetela pomlad naše samostojnosti.

Slovenija druga Švica?

Od razglasitve naše neodvisnosti mineva okroglih petindvajset let. Nekatere Slovence s tem prelomnim časom povezujejo zelo lepi občutki, a sočasno obremenjeni s tesnobo in strahom zaradi negotovosti, ki se je pojavljala ob tedanjem političnem dogajanju, tako na domačih tleh kot tudi na tujem. Preživeli so ga namreč v vsej njegovi polnosti v skladu s težo takratnih dogodkov, ko se je zgodil veličastni pogreb zloglasnega totalitarizma, rdeče pošasti, pogoltnega Frankensteina, na katerem so se solze vzhodnoevropskih narodov posušile. Mnogi drugi Slovenci pa se tistega obdobja spominjamo le bežno in o vsem skupaj lahko še največ izvemo iz pripovedovanj starejših rodov, iz javnih občil in knjig. A kakršnikoli te spomini že so, jih je vredno podeliti z drugimi ljudmi in še najbolje kar zapisati, da jim čas ne bi odvzel ostrine ter bi s tekom desetletij zbledeli. Zapisujmo torej svojo zgodovino, da jo bodo poznali tudi naši zanamci! Ob tej svečani priložnosti se je primerno za trenutek ustaviti in ozreti v preteklost ter napraviti kratko samorefleksijo. Kako smo si zamišljali našo ljubo Slovenijo pred četrt stoletja in kako jo vidimo danes? Kaj je tisto pozitivno, kar nam je uspelo doseči in kaj je tisto malce manj prijetno in koristno, kar bi bilo vredno spremeniti ali popraviti in ali je bila Titova Jugoslavija zares paradiž na Zemlji, ali pa jo mnogi kot takšno dojemajo predvsem zato, ker so bili nekoč rosno mladi in so mnoge grenkobe preteklega življenja preprosto pozabili?

Številni rojaki so ob osamosvojitvi gojili sanje, da bomo postali druga Švica in se bosta na sončni strani Alp cedila med in mleko, čeprav bi bilo zanimivo za mnenje o tej »rajskosti« povprašati kar Švicarje same ter ob tem poleg materialnih prednosti upoštevati še vse druge vidike, ki soustvarjajo prijetnost bivanja v neki državi, kot so socialni odnosi, varnost, okolje itd. Ob tem se lahko navede zanimivost, da nas nekateri narodi jugovzhodne Evrope dojemajo kot primer uspeha in ne razumejo s čim naj bi Slovenija sploh imela težave. Menim pa, da smo ob vsem slabem ustvarili razmeroma prijetno bivalno okolje upoštevajoč obe svetovni vojni tragediji in skoraj petdeset let trajajoče obdobje komunizma. In kaj je v 20. stoletju preživela Švica? A če že govorimo o tem kar bi bilo pri nas vredno spremeniti, se lahko dotaknemo dveh stvari, ki se zdita pomembni, in ki se neposredno ne nanašata na gospodarsko področje ter sta zato malce potisnjeni na obrobje zanimanja slovenske javnosti.

Ena takšnih je staranje slovenskega prebivalstva, ki bo slej ko prej resno prizadelo pokojninski in zdravstveni sistem, skupaj z njim pa narod tudi izgublja svojo vitalno moč, ki naj bi bila ključna za razvoj in napredek naše domovine na različnih področjih. V kolikšni meri lahko to težavo odpravi politika priseljevanja je vprašljivo. Morda deloma in ob tehtni presoji, a narod, ki se zanaša predvsem na takšno rešitev je kot stara preluknjana zračnica, ki jo je nujno potrebno kar naprej »flikati«. S priseljevanjem bi se porajajoče socialne težave kvečjemu prenesle v prihodnost, obenem pa bi se lahko pojavile nove. Ravno zato bi moral biti jasen cilj slovenske politike dvig rodnosti. Ob tem se pojavlja vprašanje kako to doseči. Morda z višjimi materialnimi in drugimi ugodnostmi za družine z več otroci? Nekateri so mnenja, da bi višji »standard« prinesel tudi višji naravni prirastek v kar pa močno dvomim, saj bi imeli potemtakem avtohtoni Norvežani ali Švicarji povprečno vsaj tri otroke na družino, medtem ko bi bil naravni prirastek na obubožanem Kosovu daleč pod evropskim povprečjem. Resnici na ljubo je treba priznati, da temu ni tako. Materialno stanje slovenskih družin torej ne more biti edini ali celo ključni vzrok za klavrno stanje na obravnavanem področju. Zdi se, da gre v mnogih primerih bolj kot za vprašanje finančnih zmožnosti, za vprašanje vrednot. Na žalost sodobna materialistično, potrošniško, karieristično in uživaško naravnana družba bolj ceni druge stvari kot družinski naraščaj. Slovenski prostor je vpet v določene svetovne trende, ki jim je težko kljubovati in so pisani na kožo globalnim kapitalističnim apetitom, a del odgovornosti za takšno stanje zagotovo nosijo tudi lokalni mediji in prosveta, ki soustvarjajo javno mnenje in prispevajo k družbeni sprejemljivosti velikih družin, ki so zaradi svoje drugačnosti in »posebnosti« pogosto deležne neodobravanja in zapostavljanja.

Prijateljstva in zavezništva Slovenije

Ob okroglem slovenskem jubileju pa se je vredno dotakniti še enega perečega problema, in sicer dejstva, da Sloveniji na mednarodnem političnem parketu primanjkuje pristnih zavezništev in prijateljstev, ki jih vsaka država potrebuje, če se želi uspešno razvijati in uveljavljati svoje interese v svetu. V našem prostoru je na žalost opaziti predvsem močne tovariško-mafijske naveze z Balkanom še iz »dobrih starih časov«, ki koristijo izključno določenim zelo konkretnim lobijem ne pa tudi narodu kot celoti. Povezanost z jugovzhodno Evropo ima vsekakor velik pomen za Slovenijo, vendar ne more biti osnovana na gnilih temeljih. Od nas je odvisno ali bomo tolerirali razna »botrska« omrežja in še naprej ostajali neka kolonialna enklava na obrobju razvitega sveta, ali pa bomo temu odločno rekli »ne«. Nespregledljivo je tudi dejstvo, da Slovenija zamuja veliko priložnost, s tem ko se tesneje ne poveže z državami Višegrajske skupine, ki so nam lahko za zgled tako glede hitrega gospodarskega napredovanja kot tudi po tem, da za temelj svojega obstoja, še vedno postavljajo zdrave družinske vrednote. Ozemlje današnje Slovenije je bilo vse do sredine 20. stoletja tesno povezano s tem območjem Stare celine, zato ne vidim razloga, da se te vezi nebi obnovile. Pravzaprav si želim Slovenijo videti kot pridruženo članico že omenjene skupine srednjeevropskih držav.

Slovenija, vse najboljše!

Naši deželici ob njenem petindvajsetem rojstnem dnevu želim vse najboljše, in še zlasti to, da bi po dolgoletnih naporih in željah postati drugorazredna Švica opustila svoje manjvrednostne komplekse ter si začela prizadevati za status prvorazredne Slovenije. Naj bo njena prihodnost čim bolj svetla!

 

8 komentarjev

  • Jaz sem bil Višegrajski skupini naklonjen tedaj, ko se je postavljala na noge in bi Slovenija ob jasno izraženo želji verjetno lahko prišla zraven. Tedanja vlada, Drnovšek in mislim da tudi zunanji minister Peterle so bili zadržani, če niso gledali celo malo zviška. Seveda, tedaj je bila prioriteta vključitev v EU, kar je bilo normalno in prav.

    Če bi slučajno EU šla po gobe, čeprav srčno upam, da ne bo, bi se pa lahko pokazala kot rešilna alternativa. Po možnosti v razširjeni obliki, ki bi vključuvala tudi vsaj še dežele skupnosti Alpe – Jadran, s katero ima Slovenija, sicer še v komunističnem času, izjemno pozitivno izkušnjo.

    Torej 4 glavne višegrajke + 3 baltske države + Avstrija, Slovenija, Hrvaška in morda še Italija. Temu so sicer svoj čas rekli načrt Intermarium.

    • Zdravko

      Če se prav spomnim je bil Rupel minister. Njegova vzvišenost nad višegrajsko skupino mi je zelo ostala v spominu.
      Sicer pa gre za slovenski sindrom večvrednosti od vsega kar je slovanskega. Tudi avtorju ne verjamem, glede na njegov prezir do južnih narodov. Tako prozorna je slovenska družba glede tega.
      Čeprav tudi do zahoda znamo biti prezirni. Je neka skrivnost v tem. Kdo si mislimo, da smo?!

      • Kot se spomnim iz mojega otroštva, sem pogosto slišala pogovore, ko je kdo rekel da smo nekaj več. Vem da mi je bilo to čudno, kot še marsikaj iz tistega časa. Kdo je to govoril se sprašujem in predvsem zakaj. Nekako se je to res prijelo.
        Šele kasneje sem dojela, koliko je bilo lažnega v zraku. In kako je bilo vse čudno v odnosih.
        Ne verjamem, da normalni, zreli ljudje razmišljajo, kot da smo ravno mi nekaj več.
        Smo pa drugačni. Ker vsak narod ima ene svoje posebnosti. Ne verjamem pa, da je ta večvrednostni kompleks ki ga ti tako rad poudarjaš, pa “naša” !?

        • Gospa Amelie,
          se pač gibljeta v različnih krogih. Gospod Zdravko se giblje v takih krogih, kjer je pač ta “večvrednostni” kompleks doma. Ne morem si pomagati, da ne ugibam, … SDS okolje?!

          Imate pa popolnoma prav, ko trdite “Ne verjamem, da normalni, zreli ljudje razmišljajo, kot da smo ravno mi nekaj več.” Saj to je vendar definicija normalno zrelega človeka, kajne? 😉

          • AlFe: “…, kjer je pač ta “večvrednostni” kompleks doma. Ne morem si pomagati, da ne ugibam, … SDS okolje?!”
            =======================

            Ni potrebno ugibat, saj je vse jasno.
            Okolje NSi: “Smo edina krščanska stranka, … smo stranka z najboljšim programom, … postali bomo vodilna stranka na desnici, …”

  • svitase

    Višegrajska skupina tvori Srednjo Evropo, kamor spada tudi Slovenija.

    Slovenija pa spada po evropski Alpski konvenciji tudi v regijo Alpskih držav, saj je po obsegu alpskega sveta med prvimi alpskimi državami.

    Zato je logično, da je za Slovenijo značilen alpski pevski in glasbeni melos.

    Povezovanje Slovenije je torej posledica naravne lege in naravnih pogojev kot tudi kulturnih posebnosti.

  • svitase

    Slovenska svoboda se odraža predvsem v svobodi in pravici ohranjanja slovenske kulturne identitete.

    Zlasti večglasnega petja in alpskega pevskega in glasbenega melosa, slovenskih šeg in navad ter seveda slovenskega jezika.

    To naravno svobodo in pravico, nam najbolj omejujejo tisti, ki nam vsiljujejo balkanski melos, navade in besednjak. Tudi nekateri mediji so med njimi.

    Žalostno!

  • svitase

    K tistim medijem, ki ne spoštujejo in ne ohranjajo slovenske kulturne identiteto, ki je bistvo naše identitet, se je pridružil tudi radio Veseljak, ki sicer z vsakodnevno zavajajoče opozarja, da predvaja le slovensko glasbo.

    Resnica pa je drugačna, saj predvaja tudi tuje pesmi, ki imajo le slovenski prevod in skladb nekaterih naših avtorjev, ki kopirajo balkanski melos, slovenskega pa izničujejo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI