Sovraštvo

Zoran Milivojević 25.6.2016 0:04
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Potrebno je razumeti čustvo sovraštva, ker se to čustvo z največjim uničevalnim potencialom ne pojavlja tako redko. Ne sovraži se obnašanje nekoga, temveč se sovraži drugega kot osebo. Čustvo sovraštva se začne, ko človek v sebi naredi zaključek, da je drugi človek po svoji naravi zloben človek. A za ta začetek mišljenja (da je druga oseba zlobna), se mora to drugo osebo pogledati skozi »trikotnik zla«:

  1. mora misliti, da je drug človek zavestno in namerno ogrozil neko …
  2. vrednoto, ki je prvemu človeku zelo visoko pomembna …
  3. to je naredil brez vsakega razloga ali opravičila.

In prav to, ker ne obstaja nobenega razloga ali opravičila za tuje negativno obnašanje, dela tega drugega človeka doživetega kot nerazumljivega, iracionalnega in zlega.

Običajen človek misli, da zlo ne sme obstajati, zato tudi podobno misli, da zli ljudje ne bi smeli obstajati, da si ne zaslužijo življenja. In zato je sovraštvo povezano z uničenjem, z destrukcijo, z ubijanjem druge osebe. Ne samo s fizičnim ubijanjem drugega, ampak tudi s čustvenim ubijanjem, psihičnim ubijanjem in socialnem uničenjem drugega. Oseba, ki sovraži, lahko stori tisti osebi, ki jo sovraži, najbolj krute možne stvari, brez kakršnega koli sočutja in usmiljenja.

Zanjo je drugi dobil samo tisto, kar si je zaslužil. Misli, da so bili vsi njeni postopki do druge osebe, ne glede kako so bili grozodejni, upravičeni in utemeljeni. Zato je sovraštvo vrhunec slabega in neprimernega odnosa enega človeka proti drugemu. Popolna antipatija: vse kar je drugi osebi bolj boleče, je to hkrati tistemu, ki sovraži, bolj prijetno, ker je »pravici zadoščeno«. Sovraštvo osvobaja osebo, ki sovraži, od občutkov krivde tudi kadar ta naredi najstrašnejša hudodelstva, saj oseba v teh dejanjih ne vidi nič slabega – zanjo so vsa ta dejanja vrsta zaslužene kazni.

Kadar sovraštvo opazujemo skozi logiko osebe, ki sovraži, potem vsako sovraštvo pomeni preganjanje preganjalca. Ne glede ali je beseda o sovraštvu proti posamezni osebi ali je beseda o sovraštvu proti določenemu razredu ljudi, vedno so osovraženi ljudje najprej doživeti kot preganjalci neke dobre žrtve, zaradi česar nujno sledi, da jih je potrebno preganjati.

Kot še posebno nevarno čustvo je potrebno sovraštvo razlikovati od drugih agresivnih čustev. Čeprav sta sovraštvo in prezir čustvi, ki razčlovečita drugo osebo, je razlika med njima očitna in sicer v tem, da sovražimo tisto osebo, ki jo dojemamo kot zlo osebo in da preziramo tisto osebo, ki jo dojemamo kot brez- oz. nič- vredno osebo.

Sovraštvo moramo nujno razlikovati od čustva jeze. Medtem, ko je sovraštvo čustvo, ki je usmerjeno na osebo, je jeza čustvo, ki je vedno usmerjeno na obnašanje osebe. Jeza je vedno zahteva, da nekdo spremeni svoje trenutno obnašanje. In zato, ker sovraštvo in prezir izključujeta odnos spoštovanja in ljubezni, ter s tem hkrati tudi izključujeta prijateljski odnos, je na drugi strani jeza možna samo v odnosih ljubezni in spoštovanja, v prijateljskih odnosih. Na primer: velikokrat smo jezni na naše otroke v trenutkih, ko se grdo obnašajo, da bi jih prisilili, da spremenijo svoje obnašanje iz slabega v boljše obnašanje.

Vsaka družba, v kateri tlijo sovražne delitve, od navijaških do strankarskih, je v bolezenskem stanju državljanske vojne nizke intenzivnosti, ki to družbo izčrpava in ji preprečuje, da bi se normalno razvijala.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno v knjigi Psihologike, kjer so zbrane kolumne za Politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

3 komentarji

  • Sovraštvo, jeza, prezir, zamera, … Sami neizravnani osebni dolgovi. Ko je zraven še tretji so tu potem še hujskanje, propaganda, …

    Članek pa se mi ne zdi posebej globok. Ne ponudi nobenih rešitev. Kakšen je sploh njegov namen. Pogrevanje?

    • “Kakšen je sploh njegov namen.”

      Moj odgovor: “Ozaveščanje. Izobraževanje.”

  • Mi (naši) sovražimo Švabe. Kakšno rešitev predlagam? Menim, da bi se narodi morali bolje med seboj poznati. Če bi moji sorodniki znali po nemško povedati več kot samo "niks", bi najbrž manj sovražili vse Nemce po vrsti. Morda bi jim uspeli razložiti, kaj je z njihovo ilegalno okupacijo Bosanske Krajine narobe in jim sploh ne bi bilo treba rušiti železniških tirov, da jim "razložijo" to isto.

    Sam si štejem v velikanski privilegij, da sem eno leto kot otrok imel priložnost biti praktično posvojen v ameriško družino. In videti svet še iz popolnoma drugačne perspektive. Menim, da bi praktično vsak najstnik namesto služenja vojaškega roka moral za svojo osebno rast vsaj eno leto preživeti nekje zelo daleč od doma v povsem drugačni kulturi. To bi po mojem mnenju najbolj učinkovito zmanjšalo sovraštvo. In njegove strupene posledice.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI