M. Feltrin Novljan, Radio Ognjišče: Bila je vojna, zato bodimo hvaležni za mir

Časnik 24.6.2016 0:01
 

Čas pred 25 leti je bil izjemen zgodovinski trenutek. Kako ste ga doživeli vi? Kje ste se veselili razglasitve samostojnosti in enotnosti? Kje ste bili, ko je bil napovedan bombni napad? Kje so bili vaši otroci? Je bil vaš mož, sin, brat tudi teritorialec? Ste med desetdnevno vojno v družini dobili novega člana in hkrati doživljali neizmerno hvaležnost ob rojstvu otroka in občutili tanko črto, ki razmejuje življenje in smrt?

Vsak med nami je delček osamosvojitvene zgodbe, vsak med nami je pomemben člen. Medtem ko se, žal tako po slovensko, prepirajo, kdo je bil bolj za služen, vas vabim, da vsak med vami ob poslušanju obudi svoja občutenja. Najprej naj bo to duh enotnosti, ki smo ga takrat dihali z vsakim atomom zraka, potem naj bo to ponos, ki je vel med nami in tudi strah, ki smo ga doživljali ob dogajanju med desetdnevno vojno, naj bo hvaležnost, da imamo danes mir in naj bo molitev za žrtve, vojne in civilne, ki jim ni bilo dano doživeti tega, kar imamo mi – samostojno državo Slovenijo.

V praznični uri, v kateri se bomo spomnili desetdnevne vojne, bodo v ospredju podatki, te boste našli v mnogih knjiga, želim vam predstaviti tri osebne zgodbe: moj brat Boris nam bo povedal, kako je bilo na Ljubelju, njegov prijatelj Lado pa, kaj je doživljal na Jezerskem. Z nami bo tudi gospa Ana, mama letošnjega novomašnika Bernarda, ki se je rodil med desetdnevno vojno. Bodite z nami tudi vi in obudite svojo zgodbo.

Mladi fantje so bil v junij vpoklicani v vrste Teritorialne obrambe, večkrat, tudi še po končani vojni, so od svojih vrstnikov in drugih slišali posmehljive opazke, kaj pa ste vendarle počeli, saj ste se samo zabavali. Boris Feltrin, ki je vojno doživljal na Ljubelju, vsem takšnim odgovarja: „Ko ti dajo v roke orožje in rečejo, da streljaj in ko ti dajo list, da podpišeš oziroma napišeš tistega, katerega naj obvestijo v primeru tvoje smrti, takrat se zaveš, da so stvari resne.“ Med teritorialeci je bil tudi Lado Bratuš: „Ko je prvič počilo na Jezerskem, takrat se je pa v meni čisto obrnilo. Imel sem res čuden občutek. Rekel sem si, če bom od tu prišel ven živ, bo pa tudi še marsikaj.“

Ana Rožman, ki je med vojno rodila tretjega otroka, sina Bernarda, za prva dva pa je trepetala, saj ni vedela kje točno sta. Ana z orosenimi očmi pripoveduje: „Pred vojno sta šla z otroki v kolonijo na morje, ko je JLA napadla Slovenijo, so se otroci in njihovi spremljevalci vračali domov. Starejša otroka sta šla prvič v življenju, ko so jih peljali iz Novega grada, so jih v Kočevju spustili ven. Nekje po gozdu se vračali, preletavala so jih letala. V tistem strahu je starejši iz kamenčka in kovanca izklesal Marijo, mlajši pa iz vejic križ, ker sta verovala, da ju bosta Marija in Jezus varovala. Doma sta rekla: Veva, da nama je to pomagalo in tudi veva, da če bomo še naprej zaupali, da nam bo to veliko pomoč. In še danes hranimo ta spomin.“

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

1 komentar

  • svitase

    Ponosni smo še zlasti, da nam je uspelo osamosvojiti Slovenijo z minimalnimi žrtvami.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI