I. Štuhec, Nova24tv.si: Država ne živi od kruha in iger

Časnik 20.6.2016 9:32
 

Zakaj naj bi imel svojo državo rad in bil nanjo ponosen? Če pa pobira davke, na vsakem koraku me oguli za takšne in drugačne takse. Če iščem kakršnokoli dovoljenje, me pošilja od enega do drugega uradnika, krade mi čas in dobro voljo, še posebej če me na drugi strani okenca gleda kaj zoprno naveličanega in birokratsko oblastnega.

Če gledam in poslušam svoje predstavnike v parlamentu, večine tako ali tako ne poznam, nekateri so pravi anonimneži. Le kako jim to uspe, si mislim. Bog pomagaj, pa njihova inteligenca. Politiki se prepirajo, še tisti, ki bi se po vseh zgodovinskih in nazorskih razlogih morali razumeti, si vsake toliko časa spustijo kakšno bombico, da se mediji lahko veselo ukvarjajo z njihovimi razlikami, zamerami, prizadetostmi in karakternimi posebnostmi.

Če pogledam čez mejo, vidim, da je država lahko urejena, da lokalna samouprava deluje, da imajo ljudje višje plače, da imajo državljani drugačno zavest o pripadnosti, da so si politiki sicer tudi vsak k sebi, a vendar – ljudje čutijo pripadnost naciji, skupni kulturi, tradiciji, in ko je potrebno, celo veri. Tako in podobno danes – po petindvajsetih letih samostojne države – razmišlja prenekateri Slovenec oziroma Slovenka. Velikokrat je res tako, ne pa vedno, in vprašanje je, ali tak razmislek zadene jedro problemov.

Država, ki je zlorabljala identitetne elemente

Tisti, ki smo še doživljali nekdanjo komunistično državo Jugoslavijo, vemo, da je Tito s svojimi pajdaši sistematično poskrbel za graditev pripadnosti njemu in njegovi Jugoslaviji. Vzpostavil je obrede in ikonografijo. Ko smo prestopili v osnovno šolo, torej prag iz družine v državno ustanovo, se je zgodil obred iniciacije v pionirčke. Ko smo dopolnili osemnajst let, so te lahko povabili v zvezo komunistov, če si bil nadarjen, zgrajen, ambiciozen, pravega porekla, družbeno zainteresiran in aktiven.

Naloga sekretarjev partije je bila, da so v vsaki organizaciji skrbeli za podmladek. Še posebej mikavno je bilo, ko so obljubljali štipendije za nadaljnji študij. Naslednje sito je bila obvezna vojaščina. Če ne prej, si se tam lahko izkazal, kaj ti pomeni pripadnost domovini. Takoj po vojni so temu služile delovne brigade, ko je Titova »omladina« gradila od nacizma porušeno Jugoslavijo. Z namenom spominjanja in poveličevanja junakov partizanskega boja in antifašizma so bili uvedeni prazniki.

V perspektivi pripadnosti “tekovinam naše revolucije” se je instrumentaliziralo šport, glasbo, film, gledališče in umetnosti nasploh. Vse to je služilo realsocialističnemu duhu naprednega in novega človeka. Tudi jezik se je poenotil in vsi – od Triglava do Gevgelije – smo govorili srbohrvaščino. Identitetna struktura je bila domišljena in popolna, večina ljudi jo je sprejela, eni sicer s stisnjenimi zobmi, a vendar – vsi smo bili zraven, vsi smo bili bolj ali manj okuženi. Naša zgodovinska zavest se je gradila na spominu in dogodkih druge svetovne vojne in po njej. Vse, kar je bilo pred tem, je bil mračni predrevolucionarni čas. Razsvetljenstvo je nastopilo s partijo in avandgardo. Kdor ni mislil tako, je bil nazadnjak, zgodovina ga je povozila. In večina ljudi ne želi, da bi bili za časom! Ta identitetna struktura je padla s komunizmom. Nekateri jo nostalgično oživljajo, drugi so padli v prazen prostor, tretji ustvarjajo novo. In s to novo imamo težave.

Več lahko preberete na nova24tv.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

12 komentarjev

  • Dober članek, ki ga bi morali v šolah pri urah družboslovja nujno obravnavati.

    Vendar avtorju ne morem reči hvala in sicer zaradi:
    a) ker je duhovnik v letih in kljub temu ne upa biti poimenski
    b) ker državo obravnava kot osebo z voljo, npr. “Država, ki je zlorabljala identitetne elemente”. Država ne more zlorabljati, lahko pa zlorabljajo Jože, Milan, Janez …

    Če so duhovniku vzeli bistrost misli in pogum, kaj potem preostane družinskemu očetu, ki mora prehraniti otroke, a hrano ima tisti, ki ima oblast? Nič drugega kot samocenzura tako v mislih kot dejanjih.

  • Zdravko

    Slovenec oziroma Slovenka.
    =========
    Takšni jezikovni izpadi so čisto odveč.
    Kaže pa da niti Cerkev ne najde besed, ki bi lahko opisale našo zgodovino.
    Morda pa Cerkev ne sme pisati zgodovine in mora čakati, da jo sami napišemo… in zato molči?!
    Tudi beseda osamosvojitev bi najprej cerkvi morala iti v nos. Vsaj Cerkev ve, da nikoli v zogodovini se noben narod še doslej ni “osamosvojil”. Nobena zgodovina še nikoli ni nikomur priznala osamosvojitve. In je tudi Slovencem ne bo!

    • “beseda osamosvojitev bi najprej cerkvi morala iti v nos”

      Brez žal misli, kajti z mislijo gospoda Zdravka se sicer strinjam, bom malo popravil v smislu nekaj več znanja o krščanstvu.

      Če napišemo cerkev, potem mislimo zgradbo, hišo. Če napišemo Cerkev, potem mislimo na organizacijo, ki je iz:
      a) Jezusa kot Božjega sina,
      b) duhovnikov oziroma redovnikov (to je posvečenih oseb)ter
      c) laikov (to je neposvečenih oseb).

      Torej … gospod Zdravko verjetno misli tako:
      “beseda osamosvojitev bi najprej Cerkvi morala iti v nos”.

      Ker pa na Božje misli nimamo vpliva in ker od laikov ne moremo terjati to, kar sicer terjamo od posvečenih oseb in ker je Cerkev hierarhična organizacije, bo bolj določena misel gospoda Zdravka sledeča:
      “beseda osamosvojitev bi najprej škofom morala iti v nos”.

      • Zdravko

        Vas lahko vljudno naprosim, da se ne ukvarjate z mojimi komentarji. Že večkrat sem vas zavrnil kot sogovornika v pričakovanju, da mi boste izkazali toliko spoštovanja.
        Vnaprej se vam zahvaljujem.

        • Gospod Zdravko,
          očitno ne razumete. Nisem vaš sogovornik, temveč popravljam vaše nerazumevanje oziroma in milo rečeno šikaniranje komentatorjev, ker očitno admin tega dela pri vas ne opravlja.

          Pa lep pozdrav!

          • Še pojasnilo, kaj je pogovor: pogovor je izmenjava mnenj, če sledimo SSKJ. Izmenjava pa lahko poteče le, če oba sprejemata drugačno mnenje in tega pri gospodu Zdravku ni. Gospod drugačno mnenje ne sprejme, temveč začne omalovaževati.

          • Zdravko

            Aha, zdaj ste že administrator. Tudi prav.
            vsekakor, vnaprej hvala za izraženo spoštovanje. Razen če mislite ignorirati še naprej to, da niste sogovornik.

          • No, to je nekako smisel forumov. Izmenjava in plemenitenje mnenj.

            Vsakdo bi si verjetno želel prepovedati odgovore na svoje trditve, tako pač najlažje dosežeš, da navidez obvelja tvoja.

            Z registracijo na forumu se torej strinjaš, da tvoje mnenje postane nekakšna javna zadeva.

            Če pa kdo želi monolog, pa lahko hladnokrvno registrira domeno, začne razpravo in klati karpačže.

            Mislim pa, da je jasno, kaj se zgodi, če ljudje takega tipa pridejo na oblast. 😉

  • svitase

    Izjemno pomembna je kulturna dediščina, ki vsebuje tudi zgodovinsko zavest o naši identiteti.

    Pri tem sta posebej odločilni ljudska pesem in ljudska glasba kot tudi navade in šege ter folklora z nošo.

  • svitase

    Vendar je neobzirna politika povzročila do izvirne slovenske kulturne dediščine že veliko škodo:

    – v slovenski alpski pevski in glasbeni melos vpeljuje balkanske elemente, ki nimajo nič skupnega s slovenskim melosom

    – štajersko nošo je spravila na nivo hlapčevske noše, pri kateri ima glavno vlogo moški šircelj ( predpasnik), ki se uporablja za najgrša opravila pri delu, da se očuva delovno oblačilo. SAZU trdi, da se je to začelo uvajati po 2. svtovni vojni in da zaradi tega danes že lahko rečemo, da je šircelj štajerska oblačilna ikona kot za Gorenjsko gorenjski nagelj.
    Ali ni to žalostno in omalovaževalno do prave praznične štajerske noše, ki jo opevajo številne ljudske pesmi, ki pravijo ” in zelen klobuk bom na glavo dal”.

    Za zeleno Štajersko so bila značilna zelena folklorna oblačila.
    Tudi to je del naše zgodovinske zavesti.

  • Franc Mihič

    Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«

    • “… ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.”

      Že, že, že … ampak najprej pravo, sodniki in podobno. To obvezno mora biti.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI