Avtogol za anale

Aleš Maver 20.6.2016 6:36
 
karamarko

Tomislav Karamarko

Preslagivanje” je v teh dneh pri naših južnih sosedih poleg, morda, izraza “huligani” modna beseda. Za njen preboj v ospredje je najzaslužnejši Tomislav Karamarko, po lastnih besedah voditelj največje hrvaške stranke in tisti možakar, ki je na začudenje vseh zrušil vlado stranke, ki jo vodi. Dogodke pri sosedih je vredno vzeti nekoliko pod lupo tudi zato, ker nam ne morejo uiti nekatere vzporednice z dogajanjem v domačih logih iz bližnje preteklosti. Navsezadnje je Zoran Janković pred dvema letoma potopil svojo lastno vlado in stranko zaradi Karamarkovim precej podobnih motivov.

Težavni “tretji človek”

Razlika je kajpak v tem, da se je ljubljanski župan na silo vrnil na vrh naključne stranke, ki se je izkazala za muho enodnevnico, Karamarko pa je s svojim ravnanjem osmešil HDZ, najpomembnejšo blagovno znamko na hrvaškem političnem trgu.

Seveda lahko rečemo, da je bila vlada pod vodstvom Tihomirja Oreškovića od prve minute na trhlih temeljih. Da je bila takšna, je znova v prvi vrsti Karamarkova zasluga. S svojo nekarizmatičnostjo in zgrešenim predvolilnim bojem je namreč precej prispeval k temu, da je Milanovićeva koalicija zadnje volitve zgolj izgubila, njegova Domoljubna koalicija, v kateri je ob HDZ sicer zbral vse od sredine do nacionalistične desnice, pa ni zmagala. S čimer je nekdanji Sanaderjev notranji minister zapravil velikanski bonus, pridobljen zaradi nepričakovanega uspeha strankine kandidatke Kolinde Grabar Kitarović na predsedniških volitvah slabo leto prej. Iz podobnega izhodišča je Kaczynski skoval absolutno večino.

Marsikdo, tudi jaz sam, je zato kot pravilno in celo modro ocenil Karamarkovo potezo, da se odpove mestu ministrskega predsednika in tako vendarle omogoči svoji Domoljubni koaliciji vstop v vlado. Ker ni imela lastne večine, je bila namreč odvisna od podpore novoustanovljenega Mosta neodvisnih list. Slednji je sicer vsaj v svojem dalmatinskem jedru bližji konservativcem, vendar je bil po volitvah prav tako v velikanski zadregi. Ne le, da je bil pisana druščina, v kateri se je znašel tudi nekdanji Karamarkov namestnik na čelu HDZ-ja, marveč bi lahko svoj velikanski volilni uspeh in položaj “tretje sile” ohranil samo, če ne bi očitno skočil v posteljo z enim od blokov. Od tod dolgo vztrajanje pri nesmiselni zahtevi, naj novo vlado tvorijo vse tri najpomembnejše politične sile v državi. V takih razmerah se je odločitev za postavitev “tretjega človeka” na čelo kabineta, za katero je imel veliko zaslug ravno Karamarko, zdela salomonska. Ob njej smo mnogi pomislili na sestavljanje slovenske vlade po volitvah 2011. Kajpak se je smiselno vprašati, ali je bil nazadnje prejkone naključno izbrani kanadski Hrvat Tihomir Orešković najboljša izbira. Vsekakor je za Karamarka kmalu postal težava.

Zrela stranka?

Jedro težave seveda ni bil kanadsko-hrvaški gospodarstvenik, niti ne to, da se je po vsem videzu bolj kot s HDZ-jem, ki ga je predlagal, razumel z Mostom in njegovim prvakom Božom Petrovom. Bistveni problem je bil, da se šef HDZ-ja že od prve minute ni mogel sprijazniti s svojo vlogo. Da je Most vodilni stranki odščipnil prestižno in uporabno notranje ministrstvo, je njegovo svetobolje še povečalo. Če k temu dodamo raznolikost manjšega partnerja, so bile manjše in večje krize nekaj običajnega.

Veliki finale je vseeno presenetil. Karamarka je k njemu res spodbudil zunanji dražljaj, razprava o njegovem domnevnem konfliktu interesov v zvezi z arbitražo o prodaji Ine madžarskemu MOL-u, kar je za Hrvate izjemno občutljiva tema, toda pot, ki jo je izbral, je dogajanje naglo spremenila v farso. Da bi prehitel glasovanje o lastni razrešitvi z mesta podpredsednika vlade, je sprožil pobudo za odpoklic lastnega premierja Oreškovića. Ironično je ob tem na mizo vrgel prav tiste argumente, s katerimi so pred nekaj meseci mahali Milanovićevi, češ, Tihomir Orešković nima mandata volivcev, saj da zanj ni nihče glasoval. Bolj kot slepilo je kot nekakšen adut iz rokava potegnil še zdaj že slavno “preslagivanje”, preustroj vlade, za katerega pa bržkone v nobenem trenutku ni bilo prave osnove. Četudi bi se našlo kar nekaj poslancev, ki bi v strahu za svoj stolček podprli katerega koli kandidata za sestavo vlade, in četudi je bil Karamarko nenadoma pripravljen obnoviti HDZ-jeve naveze iz Sanaderjevih časov in v vlado vzeti voditelja hrvaških Srbov Milorada Pupovca in celo starega mačka Radimirja Čačića.

Tisto, kar znova nastavlja ogledalo slovenski politiki, ni samo Karamarkova zagledanost v lasten položaj. Še zanimivejši je odziv njegovih strankarskih kolegov na salto mortale. V Sloveniji smo vajeni, da se stranke vseh političnih barv brezpogojno postavijo v bran svojim ljubljenim voditeljem, naj si bodo njihove pobude še tako nesmiselne in dolgoročno nevzdržne. Hadezejevci niso ravnali tako. Res jih je večina podprla predlog za Oreškovićev odhod, nekateri s stisnjenimi zobmi, toda glasna manjšina je bila proti. Posebej močno so odmevala ločena mnenja vseh evro parlamentarcev iz vrst največje hrvaške stranke, sina strankinega ustanovitelja Miroslava Tudjmana in nekdanjega generala Damirja Krstičevića. Karamarka je že zgodaj okrcal tudi vplivni urednik časopisa Glas koncila Ivan Miklenić, čeprav si je potem med vrsticami prislužil grajo hrvaških škofov.

Porazen rezultat

Znaten odpor je dosegel predvsem to, da je Karamarko vnovič obesil na klin premierske ambicije. A če kdo misli, da bi bil v vladi pod vodstvom finančnega ministra iz svoje stranke Zdravka Marića bolj priden, se bržčas moti. Ni pa bilo v HDZ-ju dovolj modrosti za preklic odločitve o odpoklicu premierja. Karamarko je vseeno odstopil, Oreškovićeva vlada pa padla. V “preslagivanje” ob šefu HDZ-ja verjetno verjame samo še njegov najzvestejši oproda, predsednik parlamenta Željko Reiner. Odkar je svojo naklonjenost predčasnim volitvam izrazila predsednica, ki se je v kriznih razmerah vse bolj osamosvajala od svoje politične matice, teh skoraj ni več mogoče zaobiti.

Bržkone tudi tega ne, da jih bo HDZ izgubil. Njegov poraz, kot kaže, resda ne bo katastrofalen, kot bi skoraj moral biti, saj je stranka evropski fenomen. Velik del volivcev je preprosto zvest blagovni znamki, ne glede na to, ali jo trenutno predstavlja Tudjman, Sanader ali Karamarko, in ne glede na to, kakšne so podrobnosti strankinega programa in predvsem njene konkretne poteze. A ker bo precej bolj v levo nagnjeni Živi zid po vsej verjetnosti zamenjal Most kot tretja sila, Zoranu Milanoviću ne bi smelo biti pretežko sestaviti naslednje vlade.

Glede na dinamiko reševanja podobnih sporov v HDZ-ju doslej Karamarko kmalu ne bo več predsednik stranke. Zelo verjetno niti član ne. V to smer že kaže sobotni dopis nekaterih ustanovnih članov Tudjmanove druščine.

 

 
Značke:

8 komentarjev

  • Karamarko je delal napake, a je vprašanje, če je imela koalicija (ki se tako ni smela niti imenovati)z Mostom sploh kakšno prihodnost.

    Most je bil namreč partner, ki je bil formalno v poziciji, v resnici pa nenehno v opoziciji. S takšnim partnerjem ne more preživeti nobena vlada. Milanović bi že brez volitev lahko sestavil vlado, a se je, ko je videl, kakšen parner je Most, raje odločil za nove volitve.

    Rušenje vlade je sprožil prav Most, ki ga niso motila nečednosti Milanovićevega kroga, zelo ga je po motil koalicijski partner Karamarko s svojo večinsko stranko HDZ.

    • Glede česa in do koga je bil pa Most v opoziciji?

      Ne spomnim se, da bi bil do premiera Oreškovića. Nenazadnje je bil Most edini od celotnega sabora razen dveh ali treh poslancev, ki je na koncu ostal zvest Oreškoviću in ni glasoval proti razrešitvi lastnega premiera. Kot je glasovala celotna HDZ in se pustila voditi slepcu in nesposobnežu Karamarku, kljub temu da je bilo ogromno dobronamernih glasov, ki so jih opozarjali, naj ne rušijo svoje vlade.

      Most je bil v opoziciji kvečjemu do neskritih ambicij HDZja, da spet privatizira državo, vključno s celotnim represivnim aparatom, po prevzemu oblasti, kot je vajen iz prejšnjih mandatov. In se jim pač niso dali, zakaj bi se jim morali ( dobili so 15% v primerjavi s HDZjeveih manj kot 30% in postali odločilen jeziček na tehtnici), vključno z notranjim ministrom Orepićom iz Mosta, ki ni hotel menjati ljudi po strankarski volji HDZja. In premier, ki ga je iz Kanade priklicala HDZ, se je postavil na stran Mosta.

      HDZ ni skrival ambicij po nepartnerskem odnosu v koaliciji in po tem, da čimprej zmelje manjšega partnerja. Indikativno, da je v Omišu, iz katerega je bil priljubljeni župan Kovačić izvoljen v šefa poslanskega kluba Mosta, na čelo lokalnega HDZja spet postavil korumpiranega dolgoletnega HDZejevska župana Škaričića, ki je bil sploh razlog, da je Kovačić vstopil v politiko.

      A je to partnerska poteza HDZja takoj po oblikovanju koalicije? Kovačić se je raje odpovedal mandatu v saboru po tem, rekoč, da s takimi nima kaj sodelovati.

      Tvoje obtožbe Mosta so absurdne, toliko bolj, ker je ta stranka vzbudila upanje, da se sosednja država končno izvije iz edine njene dosedanje alternative ali ji vladajo eks-komunisti, ali pa vlada nacionalpopulistični HDZ, oboji pa klientelistično, koruptivno, neučinkovito, z zadolževanji in z odsotnostjo vsakršnih reform. Skratka s politiko, ki našo sosedo rine na rob bankrota in bi se ta brez dohodkov od poletnega turizma na obali ob taki politiki tudi že zgodil.

      Škoda samo, da je Most moral izbirati med Scilo in Karibdo. Upam, da na naslednjih volitvah nastopi skupaj z Oreškovićem in da vsaj ponovi podporo z zadnjih volitev.

      • Most je izsilil eksperiment z Oreškovićem. Pokazalo se je, kar je bilo znano že prej, da premier ne more biti samostojen, če za seboj nima odločilne stranke oz. trdne koalicije in tesnega sodelovanja. Eksperiment je seveda propadel.

        Most je nenehno izsiljeval (kar se dogaja tudi z našimi manjšimi strankami), ščitil opozicijske akterje in napadal partnerske, se vtikal v kadrovanje partnerske stranke itd.

        Most po volitvah verjetno ne bo več obstajal ali pa bo marginaliziran. Pač stranka za enkratno uporabo. Po volitvah bodo razmere zelo verjetno podobne tistim, kot po teh volitvah, le da bo na mestu Mosta kakšna druga stranka.

        • Oreškovića je pripeljal HDZ, ne Most. Sicer je bilo Mostu ponujeno, da njegov voditelj Božo Petrov postane premier, a ta ni pristal. To je ponudil HDZ in po drugi strani tudi Milanovićeva stranka, ki sta obe Most potrebovali za udeležbo na oblasti.

          Most ni čisto nič izsiljeval, prej se je odpovedoval moči, ki bi jo lahko dosegel. Ni pa pustil HDZju, da po mili volji kadruje na mostovih ministrstvih. Predvsem notranjem. To je bil glavni vir spora.

          Tudi vir spora med Karamarkom in Oreškovićem. Orešković je po izglasovani nezaupnici priznal, da s svojim lastnim podpredsednikom Karamarkom ni imel daljšega pogovora vsaj 2 meseca in to od trenutka, ko je podprl notranjega ministra Orepića v stališču, da mu HDZ ne bo diktirala, kaj bo počel in koga nastavljal.

          Očitno vlečeš analogijo s Slovenijo. Je pa to nekoliko nasilje and resnico. Most ni Zares ali LDS, ali Virantova ali Jankovičeva ali Cerarjeva lista. Most vodijo nekateri dobri katoliki ( Petrov je bil celo v bogoslovju, preden se je odločil za medicino), in ljudje, ki se ne korumpirajo.

          Vsaj ožje vodstvo. Seveda niso vsi, ki se priključijo, taki. Most je tako od svojih prvotnih 19 poslancev ostal pri 12 tistih, ki ostali zvesti Petrovu in premieru. Petrov je resda mlad in politično neizkušen in se je od volitev naprej lovil. Tudi zaradi svoje pretirane predvolilne obljube, da ne bo šel v vlado ne z HDZ, ne z SDP.

          Verjamem v prihodnost Mosta, če gre na naslednje volitve v navezi dvojice Petrov-Kovačić z premierom Oreškovićem, ki po lastnih trditvah namerava ostati na Hrvaškem.

  • svitase

    Upam, da tuj izraz “preslagivanje” ne bo zdaj postal slovenski, saj so mediji krivci, da izginja po nepotrebnem veliko lepših slovenskih besed kot so pa tujke.

  • Je prava komedija, kako so se vsi poslanci HDZja pustili voditi Karamarkovi fikciji ( tudi tisti, ki so prej ugovarjali podiranju premiera, npr. Miroslav Tudjman, Gordan Jandroković), da bojo po nezaupnici svojemu premieru Oreškoviću sestavili vlado brez Mosta.

    Totalno jih je zavedel, zaradi svojega privatnega interesa, da se obdrži na vrhu ( pa čeprav je evidentno nesposoben in nepriljubljen in škodljiv za lastno stranko) in jim zagotavljal, da ima glasove za novo vlado. Zdaj se je pa pokazalo, da skoraj nikogar nima za to svoje “preslagivanje” in da znantna saborska večina pelje v nove volitve.

    Ni čudno, da je Karamarka pred dnevi hvalil in branil prav Milanović. Sam se ne bi mogel spomniti boljšega plana, kako se čimprej vrniti na oblast. In po vseh anketah se nakazuje skorajšnja vrnitev SDPja na oblast po predčasnih volitvah. Kljub temu, da so se prejšnji mandat izkazali kot nesposobna, pa zato toliko bolj arogantna oblast.

    Če se ta garnitura HDZja čimprej ne zamenja, bojo Hrvaško prihodnja leta vodili eks-komunisti. Verjetno so naslednje volitve za njih že izgubljene. Najbolje za HDZ bi bilo, če na vrh pride ekipa, ki trenutno HDZ predstavlja v evropskem parlamentu. Na čelu z Andrejem Plenkovićem, Davorjem Stierom, Dubravko Šujico.

    • S tem se strinjam.

    • No, kot da sem ga jaz napovedal. Andrej Plenković danes na Dnevniku HTV napovedal kandidaturo za predsednika HDZ. 🙂 Tule na posnetku približno od 8:00 – 15:00:

      http://www.hrt.hr/enz/dnevnik/

      Če imajo še kaj pameti med članstvom in funkcionarji HDZja, kar zadnje dni niti približno niso izkazali, bojo sprejeli to ponudbo in ga izbrali za svojega novega predsednika.

      Plenković je inteligenten, elokventen, zmeren, moderen evropski politik krščanskodemokratske EPP usmeritve in poklicno vrhunsko šolani diplomat. Ni tipičen večinski predstavnik svoje stranke, zato ni samoumevno, da ga bojo izbrali.

      Želim mu, da ga izberejo na čelo glavne desno-sredinske stranke pri sosedih. In še, verjetno važnejše, da mu pustijo nadaljevati tudi, če septembra izgubi na volitvah. Karamarkova ekipa je tako zamočila, da bo v dveh mesecih vse skupaj skoraj nemogoče popraviti.

      Če bojo pustili Andreju Plenkoviću, po rodu z otoka Hvara, da postane na daljši rok lider hrvaške desne-sredine, bo postavil visoko lestvico za primerjavo političnih liderjev širše regije. Tudi desni sredini na Slovenskem.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI