Sveti sedež: država, nevladna, mednarodna organizacija ali…

Leon Marc 19.6.2016 6:01
 

vatikanSpremembe, ki jih je sprožil papež Frančišek se bodo morda dotaknile tudi načina predstavljanja Svetega sedeža v mednarodnih odnosih, in njegove diplomacije.

“Cerkev ni nevladna organizacija (NVO),” je nekoč dejal papež Frančišek. S tem naj bi želel povedati, da Cerkev ni najprej karitativna organizacija, ampak skupnost vernikov, ki jo navdihuje Božja beseda, ne pa programske smernice NVO.

Težko si je predstavljati, da takšna (nova) vizija Cerkve ne bi imela vpliva tudi na reformo kurije in s tem tudi na položaj Svetega sedeža v mednarodnih odnosih in diplomaciji.

Sveti sedež uživa status subjekta mednarodnega prava. Tega mu ne priznavata le tradicija in običaji, temveč je takšen status razviden tudi iz dejstva, da Sveti sedež vzdržuje diplomatske odnose takorekoč z vsemi državami sveta (z zelo redkimi izjemami). Sveti sedež je prav tako članica ali opazovalka v številnih mednarodnih organizacijah, tudi v najpomembnejši med njimi, v Združenih narodih (OZN). Status stalne opazovalke v OZN je pridobil leta 1964, leta 2004 pa je Generalna skupščina OZN formalizirala ta status s posebno resolucijo (Št. 58/314 1 ). Vse do nedavnega povišanja statusa Palestine v OZN je bil prav Sveti sedež edina entiteta v tej kategoriji v sistemu OZN.

Ameriški pravnik in jezuit Robert John Araujo S.J. je podrobno opisal zgodovinski razvoj mednarodno-pravne subjektivitete Svetega sedeža.2 V preteklosti je bilo sicer tudi nekaj poskusov, da bi Svetemu sedežu odvzeli ta položaj, vendar je šlo pri tem za relativno izolirane poskuse s strani radikalnih akterjev. Araujo v omenjenem delu zaključuje, da “Sveti sedež ni zgolj religija, ampak mednarodna [pravna] oseba, ki svojo suverenost izvaja kot vsak drugi subjekt mednarodnega prava”. Pri tem pa tudi priznava, da Sveti sedež ni država v običajnem pomenu besede: pravi, da ima “državi podoben status”, a da je hkrati “edinstvena entiteta” in “edinstven subjekt mednarodnega prava”, ki “ne ustreza in ne more povsem ustrezati kriteriju državne suverenosti in [pravne] osebnosti”. Pri tem navaja drugo avtorico, prof. Tiyanjana Maluwa, ki pravi, da je Sveti sedež sui generis primer, osnovan na družbenih potrebah, in ni ne država niti mednarodna organizacija, ampak njena mednarodno -pravna osebnost izvira iz izvajanja funkcij, ki jih je priznala mednarodna skupnost.

Profesor Araujo tudi opozarja, da se suverenost Svetega sedeža ne izvaja le na ozemlju vatikanske mestne države (ki je ločena pravna oseba), ampak po vsem svetu – v tem smislu je, pravi profesor Araujo, Sveti sedež zares edinstven in nad-nacionalen. V tej zvezi omenja dokument Svetega sedeža iz leta 1993, v katerem je Sveti sedež označen kot ustanova “posebne narave”, s “poslanstvom vere in moralnega reda”, in je osnovana na “minimalni ozemeljski dimenziji, ki zagotavlja osnovo za avtonomijo pastoralne službe suverenega papeža”. Obstoj mikro-države – vatikanske mestne države je torej upravičena kot praktični minimum, ki naj Cerkvi zagotavlja neodvisnost verske in moralne avtoritete v svetu. (Na tem mestu velja spomniti, da je Sveti sedež, in ne Vatikanska mestna država tisti, ki uživa mednarodno-pravni status in vstopa v mednarodno-pravna razmerja z drugimi državami.3)

Nobenega dvoma ne more biti o dodani vrednosti, ki jo Sveti sedež prinaša v sistem mednarodnih odnosov in zlasti multilateralne diplomacije, ko gre npr. za vprašanja miru in pravičnosti, revščine in lakote, vprašanja družine, reproduktivna vprašanja, človekovih pravic in verske svobode itd. V preteklosti je bil Sveti sedež tudi cenjen mednarodni posrednik pri urejanju dvostranskih vprašanj. Danes je takšnih primerov sicer veliko manj, toda spomnimo se lahko npr. kako pomembno vlogo je imel Sveti sedež pri priznavanju neodvisnosti Slovenije ali nedavno v normalizaciji odnosov med ZDA in Kubo.

V razpravah o žgočih mednarodnih vprašanjih je Sveti sedež odigral pomembno vlogo. Seveda za Sveti sedež igranje aktivne vloge na teh področjih ni bilo vedno lahko – ne samo zaradi zahtevnosti vprašanj, temveč, kakor smo videli, tudi zaradi kritike, naslovljene na Sveti sedež, da sam, v notranji ureditvi, ni zagotovil ustreznih mehanizmov za zaščito otrok pred zlorabami. (Gre za zagovor predstavnikov Svetega sedeža pred odboroma OZN, ki nadzirata izvajanje Konvencije o otrokovih pravicah in Konvencije proti mučenju.) Prav na tem področju je spet prišel do izraza poseben, edinstven – a hkrati včasih tudi nelahek – značaj Svetega sedeža, ki lahko sicer brez večjih težav zagotovi spoštovanje mednarodnih standardov na ozemlju svoje mestne državice, veliko težje pa to zagotovi za vesoljno Cerkev, kjer sicer formalno ima prav tako absolutno (sicer le versko) oblast.

Ta dvojni, posebni značaj Cerkve odpira zahtevna vprašanja, zlasti pa vprašanje, kateri mednarodno-pravni status bi bil najprimernejši za Cerkev oz. Sveti sedež danes? Kateri položaj bi Cerkvi zagotavljal nadaljnji blagodejni vpliv v mednarodnih odnosih in omogočal uveljavljanje krščanskih vrednot? Kot sem zapisal uvodoma, je to vprašanje toliko bolj aktualno s papežem Frančiškom, ki je večkrat dejal, da se mora Cerkev otresti svojih “dvornih” atributov, ki jih je celo označil za “gobavost”.

Slišali smo že pomisleke – in to z vrhov Cerkve – ali Cerkev potrebuje svojo banko. Vatikan in papež osebno vlagata velikanske napore v to, da bi Istituto per le Opere di Religione v celoti izpolnila mednarodne finančne standarde v zvezi s preprečevanjem pranja denarja. Toda podobno bi se lahko vprašali tudi ali Sveti sedež še potrebuje mestno državo in ozemeljsko suverenost.

Iz prej citiranega dokumenta Svetega sedeža je moč razumeti, da je ozemlje vatikanske mestne države razumljeno kot materialni, časni okvir, ki Cerkvi daje osnovo za moralno in versko avtonomijo. (Podobno ozemeljsko avtonomijo Grčija daje skupnosti pravoslavnih samostanov na gori Atos. Seveda obstajajo meje glede podobnosti, saj samostanska skupnost na Atosu nima mednarodno-pravne subjektivitete, po drugi strani pa suverenost Svetega sedeža primarno ne izvira iz pravnih sporazumov z italijansko državo, ki ga fizično obkroža.)

V luči agende papeža Frančiška pa bi vendar bilo moč – z vidika katoliškega laika – diskutirati, kaj je tista stopnja ozemeljskega temelja avtonomije in suverenosti, ki je Cerkvi potrebna. Katere praktične dimenzije in funkcije državi podobnega statusa Cerkev danes še potrebuje za svoje delovanje? Vsekakor sam obstoj takšne ozemeljske suverenosti ali vsaj avtonomije, vsaj majhen, še vedno (ali celo znova) zagotovo ima smisel, saj papežu in administraciji Cerkve zagotavlja fizično avtonomijo. Na mestu pa je vprašanje, kako vatikansko mestno državo napraviti manj državi podobno, manj “dvorjansko”, kot bi rekel papež. Npr.: ali vatikanska mestna država res potrebuje svoje evrske kovance, svoje znamke? Vatikan bi moral biti videti manj kot zgodovinska in politična kurioziteta, muzej ali turistična destinacija (kot npr. San Marino ali Andora), a predvsem kot živahno središče duhovnosti, teologije, krščansko navdahnjene umetnosti in študija, karitativnosti.

Eno izmed vprašanj, ki bi se ga lahko lotili v tem okviru je jezik vatikanske mestne države. Sveti Peter je postal rimski škof, ker je bil Rim središče tedaj poznanega sveta. V svetu, kot ga poznamo danes, bi tudi za papeža bila bolj kot italijanščina na mestu njegova španščina in, seveda, angleščina, ki je danes to, kar je v Petrovih časih bila latinščina. Italijanščina ne more ustrezno nadomestiti latinščine.

Podobno bi si lahko zastavili vprašanje o papeževi Švicarski straži. Potrebno je biti realist in se zavedati, da papež seveda potrebuje fizično varovanje, vprašanje pa je, ali še potrebuje ceremonialno stražo, ki je – čeprav nedvomno turistična atrakcija – zares stvar dvorjanske preteklosti. Vprašali bi se tudi lahko, ali Sveti sedež potrebuje himno, zastavo in državniške časti, ki se papežu izkazujejo ob obiskih v tujini. Morda je na mestu razmislek o slogu potovanj, ki bi bil bližji protokolu ob obisku Dalajlame – in ki ga je papež že sam nakazal z nošnjo aktovke.

Prav tako je pomembno vprašanje predstavljanja Svetega sedeža v mednarodnih odnosih in diplomaciji. Ohranitev statusa mednarodno-pravnega subjekta je za poslanstvo Cerkve pomembno, na mestu pa je razmislek, ali naj Sveti sedež nastopa raje v slogu entitet kot sta Mednarodni rdeči križ ali Suvereni malteški viteški red, torej manj kot država. S tem seveda ne sugeriram, da bi Sveti sedež moral postati mednarodna ali celo nevladna organizacija, saj ni ne eno ne drugo, temveč verska skupnost z mednarodno moralno avtoriteto. Vsekakor pa bi sodobnemu pojmovanju Svetega sedeža in poslanstva Cerkve bila ustrezna nadaljnja redukcija atributov države, kolikor jih Sveti sedež še ima. Morda bi nekoč v prihodnosti bilo smiselno v Združenih narodih imeti posebno kategorijo verskih entitet, kar bi lahko bil pomemben prispevek k medverskemu dialogu. Pri reševanju težkih globalnih vprašanj bi namreč prav moč verstev lahko v prihodnosti odigrala izredno vlogo.

S tem povezano je vprašanje diplomacije Svetega sedeža. Ali je sistem papeževih nuncijev in nunciatur še primeren nalogi prenašanja in razširjanja moralnega glasu Cerkve v svetu danes? Ali naj diplomacija Svetega sedeža seže po orodjih sodobne javne diplomacije in komunicira z javnostmi v državah, kjer je zastopana? Ali je naslovno škofovstvo nuncijev antikviteta? Ali bi v prihodnosti med diplomati Svetega sedeža lahko videli tudi katoliške laike?4

V sekularnem svetu je avtonomija Cerkve kot suverenega subjekta mednarodnega prava še vedno potrebna in smiselna. Če bi sodili po agresivnem sekularizmu v nekaterih državah ali ogroženosti krščanskih Cerkva v drugih, utegne takšna zaščita biti še večjega pomena v prihodnosti. (V zgodovini je bila že večkrat kršena ne le svoboda Cerkve in vere, temveč tudi avtonomija in mednarodna suverenost Svetega sedeža.) Nedavno je prišlo do zanimive uporabe suverenosti Svetega sedeža, ko je papež iz Grčije v vatikansko državo popeljal nekaj beguncev, jim torej zagotovil zatočišče. Ali bo zaradi naraščajočega pritiska agresivnega sekularizma Sveti sedež postal pribežališče preganjanih vernikov? Bi Sveti sedež lahko bil približek De Civitate Dei?

Hkrati sedanji mednarodno-pravni status Svetega sedeža daje Cerkvi velike možnosti za oznanjevanje. Vatikanska diplomacija je že danes – glede na fizično velikost vatikanske države – izredno močan deležnik mednarodnih odnosov, marsikaj ji zavidajo tudi večje diplomacije. Toda hkrati nekateri državi podobni atributi Svetega sedeža osnovnemu poslanstvu Cerkve niso več v pomoč ali so mu celo v oviro. Poziv papeža k skromnosti in preprostosti Cerkve in njenih vidnih ustanov se mora dotakniti tudi načina izvajanja vloge Svetega sedeža v mednarodnih odnosih, kot del reforme kurije.

  1. Glej: http://www.un.org/en/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/58/314&Lang=E
  2. Glej: http://legacy.avemarialaw.edu/ILJ/assets/articles/2011.Arujo.InternationalPerson.final.pdf
  3. Glej: http://www.vatican.va/roman_curia/secretariat_state/documents/rc_seg-st_20010123_holy-see-relations_en.html – kjer je naveden celoten seznam držav, s katerimi ima Sveti sedež vzpostavljene diplomatske odnose. Edinstven položaj Svetega sedeža je na poseben način razviden iz vnosov, kjer v rubriki datuma vzpostavitve diplomatskih odnosov ni natančnega datuma, temveč le referenca na oddaljeno stoletje!
  4. Sveti sedež je v nekaterih primerih že imenoval laike kot svoje predstavnike na mednarodnih konferencah, npr. nekdanjo norveško političarko Janne Haaland Matlary.
 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI