Vraga smo ohranili

Andrej M. Poznič 17.6.2016 6:26
 

zdravljicaV svojem bolestnem in duhamornem izganjanjem krščanstva iz slovenske javnosti, levica nehote in nevede napravi kakšno zanimivo potezo, ki razgali njeno notranje stanje. Taka poteza se je pokazala, ko so za slovensko himno izbrali le eno kitico iz Zdravljice, tisto, ki ohranja prisotnost vraga. Vemo, da kontinuiteta nima rada slovenstva in tudi Slovenije ne, sicer bi izbrala kakšno drugo kitico, ono ki opeva naš narod, kakor smo tudi peli, če smo že peli to »uporniško« pesem iz osemdesetih let, ko nam jo je hotel Beograd ali po domače partija, prepovedati.

Svojo nevero, ki je, mimogrede, tudi oblika verovanja, pač ponosno izpovedujejo. Ponos, ki je prej napuh, kajti verovati, da Boga ni, je težje in neracionalno kakor nasprotno. Čeprav torej ne verujejo v Stvarnika, še manj v Očeta in Sina in Svetega Duha, pa nimajo težav z vragom. Za našo kontinuiteto torej Boga ni in ne sme biti, nič pa nimajo proti večnemu, brezveznemu in poraženemu nasprotniku le tega. Vrag o katerem govori Prešeren je lahko samo tak, kakor ga predstavlja krščanstvo. Padli angel, ki se je uprl Bogu in od vekomaj do vekomaj vzklika »nočem služiti«. Graditi odnose na nočem pa je pač nemogoče, zato je Lucifer prototip vsakega, ki se zapira vase, ne vidi nikogar drugega kot le sebe in ne naredi ničesar za druge. Krščanstvo nam oznanja, da smo vsi ljudje zaznamovani s satanovo rano in da se lažje zapremo vase, da vidimo le sebe in težko resnično nesebično naredimo kaj za drugega. Iz tega stanja nas rešuje Bog, ki prihaja kot Odrešenik, da bi služil, da bi nas peljal k drugemu in da bi za nas (za drugega) dal življenje. V tem breznu je strnjena vsa razlika med verujočim v Troedinega Boga in verujočim v ne-obstoj Boga.

Biti nekomu drugemu vrag pomeni torej, biti nebodigatreba, izvir nemira in razdora, da celo sovraštva, ki vedno temelji na laži o človeku, o samem sebi, o svojih namenih, o družbi. Ko pojemo torej »ne vrag, le sosed bo mejak!« izražamo svojo željo po neki utopiji, postavljeno v nedoločeno prihodnost, ko bodo celo narodi živeli med seboj v miru. Kako drugačen je krščanski pogled na svet kakor utopija mileranizma, ki jo tako radi gojijo ateisti. Jezus namreč jasno pove svojim učencem, da bo v svetu napredovala hudobija, da bodo preganjani, da bodo vojske, da bo lakota, da bo vsakršno gorje in da se bo po svetu celo razširila kuga nevere… Vsi si želimo miru, ampak poznamo mir pokopališča, mir enoumja, mir totalitarizma pa tudi mir, ki prihaja od Boga, ki sloni na resnici in pravičnosti, pa tudi na ljubezni in usmiljenju in je predvsem dar. Mir je podarjen tistim, ki delajo za mir potem, ko so se resnično potrudili zanj.

Ne čudimo se torej, če med nami ni miru. Ne more ga biti. Miru ni, ker prevelik del, večinski, vladajoči del Slovenije gradi vse na utopijah, na neveri, na volji po oblasti, na izključevanju drugače mislečega, na preganjanju katoličanov, na antipatiji do lastne identitete… kaj pa naj ponuja kontinuitetno konzervativno levičarstvo, da bi iz njihove ponudbe lahko vzkalil mir? Nič. Še več, podzavestno so namesto Boga izbrali vraga, ki je prototip individualizma in obenem vsemogočnega tirana. Vladajoča klika naš narod vklepa v oba pojava. Uspeva jim najbolj radikalen individualizem in korak za korakom vzpostavljajo vsemogočno državo, ki jo pojmujejo kot svoje orodje za obvladovanje zakrknjene in zaostale množice. Zato bo država skrbela za vzgojo otrok, država bo nadzorovala zdravstvo, država bo gospodarila in država bo vse obdavčila… slika je čedalje bolj popolna in nadzor meje s katerimi so komunisti spreminjali države v zapore in udbovski nadzor prebivalstva s katerim so skrbeli za enoumje in zatirali nezadovoljstvo bledijo v primerjavi s tem, kar ta hip omogoča tehnika in znanstveni napredek v umetnosti manipuliranja, ki ga sistematično goji sociologija. Tako nam govorijo o grdem kapitalizmu najbolj kruti kapitalisti, o lepem socializmu največji privrženci kapitalizma, o strpnosti najbolj nestrpni progresisti, o družini sovražniki družine, o enakosti »vseh ljubezni« največji sebičneži… in mi, ubogi slovenski narod, moramo trpeti ta jarem, ki nas ubija. Ko hlapci postanejo gospodarji, takrat se večkrat citira zafrustriranega Cankarja in njegove hlapce. Davno je že tega, 70 let, kar so sistematično pobili našo narodno hrbtenico, gospodarje, podjetnike, svobodnjake, ki o cankarjanskem hlapčevanju niso vedeli nič. In davno je tega, kar jim je uspelo, hlapcem, zmagati s terorjem, ki je uničil vsako željo po uporu proti tiranom v našem narodu. Tirani so pa hlapci, ki nam vladajo. Hlapci po mišljenju, po obnašanju so pa sramota. In ko se brezvestni oblastniki sklicujejo na vest, etiko in moralo, ko kradejo, lažejo in ne odgovarjajo za svoje početje, takrat pridejo nad ljudstvo črni oblaki… A tudi to je skladno z vragom, ki smo ga ohranili. Vrag ruši in uničuje in prelaga odgovornost na drugega. Vrag je brez vesti in nima morale, saj je oče laži.
Rešitev je v Bogu, ki je naša moč. V naših mučencih, ki prosijo za nas. V veri, ki nam pomaga vzdržati in v upanju, ki ne osramoti. Stati inu obstati v tem novem, ne le slovenskem, temveč evropskem viharju je naša naloga. Obrnimo jadra proti vetru in pogumno zrimo v nevihto, ki prihaja. Saj lahko z istim Prešernom pojemo:

V sovražnike ‘z oblakov
rodú naj naš’ga treši gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!

Ali pa še lepše s Kremžarjem:

»Moj narod svobodnjakov rod, si kneze voli sam,
mučencev je, junakov plod,
ki ne boji se ran.
Iz tisočletnih korenin poganja naša rast,
resnico, ljubimo in mir, svobodo, vero čast.
Slovenija, moj dom brez mej,
ker nosim te s seboj;
kjer rod je moj, kjer sin je tvoj,
tam si Slovenija!«

Pripis uredništva: Avtorjeve prispevke boste lahko na Časniku po poletnem odmoru spet prebirali v začetku jeseni.

 
Značke:

5 komentarjev

  • svitase

    Odlično, čestitke avtorju!

    Tudi edinost in spravo noče levica, zato tudi nočejo, da bi peli kitico Prešernove himne:

    Edinost, sreča sprava, nazaj naj se povrnejo!

  • Sarkazem

    Zelo posrečena ugotovitev, da imamo v edini utopično-mirovniški internacionalistični kitici še vraga, ki odlično karakterizira slovenski komikontinuitetni režim. Zdaj imamo še lepši odgovor tujcem, ki se čudijo, da naša himna ne opeva svojega naroda in svoje dežele, kot večina drugih himen.

  • Upam, da mi avtor zapisa ne bo zameril, če pustim Prešernovo Zdravljico malo ob strani.
    Obstaja namreč zelo lepa slovenska koračnica z domoljubnim besedilom, ki bi lahko bila – brez vsake debate o tem, katera njena kitica je sprejemljiva in katera ne – primerna za himno, če…
    …če je ne bi povojna komunistična oblast obsodila na izobčenje iz javnosti. Zato danes to pesem pozna le malo Slovencev.

    Pesem je pred drugo svetovno vojno napisal duhovnik, organist in skladatelj Alojzij Mav med svojim delovanjem v Čukarici pri Beogradu. Njegovo pesem imajo nekateri za domobransko himno, čeprav uradno ni bila. O tem priča ocena, ki jo je leta 1958 podpisal tajnik Društva slovenskih skladateljev, Pavle Kalan, v dopisu Komisiji za priznavanje umetniškega staža pri Svetu za kulturo in prosveto Ljudske republike Slovenije:

    “O Mavovem življenju in delovanju v času zadnje vojne ne bi mogli dajati točnejših informacij in se nam zdi, da bi bilo bolje, ko bi to vprašanje rešili pristojni organi. Vendar kolikor nam je znano, Mav ni bil nikoli aktiven pripadnik bele garde. Pesem ‘Moja domovina’ je bila komponirana nekaj let pred vojno v Beogradu na srbsko besedilo in se vsaj v tej obliki menda še danes izvaja. V
    času vojne ji je Mav le predložil slovensko besedilo, ki pa – kolikor moremo presoditi – nima nobene določene politično-propagandne osti. Kolikor vemo, so jo domobranci prepevali po cestah, kakor so prepevali tudi vrsto drugih, predvsem slovenskih narodnih pesmi…”

    vir (na str. 8, opomba pod črto št.22):
    http://www2.arnes.si/~lstefa/Clanki/Totalitarnost%20rezima%20in%20glasba.pdf

    So pa to lepo pesem negovali in ohranjali živo naši rojaki v Argentini na svojih srečanjih. Za Radio Ognjišče je o tem pripovedoval operni pevec, gospod Marko Fink:

    http://oddaje.ognjisce.si/mojazgodba/2012/06/07/6-6-2012-zamol-ana-pesem-bmoja-domovinal-bas-baritonist-marko-fink

    Podobno kot gospod Fink, ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi mogla slovenska država za svojo himno izbrati pesmi ‘Moja domovina’.
    To bi bil poklon vsem slovenskim žrtvam komunističnih pobojev in nasilja, hkrati pa bi pomenilo, da smo se končno osvobodili negativnih vplivov komunizma.

    https://www.youtube.com/watch?v=A1HhA6aTOB8

  • Še nikoli slišala, je pa zelo lepa pesem.
    Dober predlog, Vanja !

  • Čeprav sem jaz Zdravljico nekako osvojila in ne vem koliko je smiselno to spreminjat.
    Pa še kitice lahko izbiramo ?!
    Ravno to nesoglasje glede vsebine pa kaže stanje duha pri nas, kot je lepo opisano v prispevku!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI