I. Štuhec, Družina: Za domovino brez Patrie

Časnik 17.6.2016 0:02
 

Najboljše želje Sloveniji ob 25-letnici samostojnosti

Praznovanja in slovesnosti so za to, da si povemo vse tisto, kar je lepo in plemenito. Tudi 25 let samostojne slovenske države je priložnost, da ji nazdravimo in izrečemo to, kar nam srce govori. Svojim davnim prednikom iz noriškega kraljestva, iz karantanskih časov, iz visokega srednjega veka, iz Trubarjeve reformacije in jezuitske protireformacije, iz časa pomladi narodov, z veseljem in ponosom kličemo v večno onostranstvo, pred petindvajsetimi leti smo ponovno postali gospodarji na svoji zemlji, na zemlji vašega znoja in krvi. Naša zavest o preteklosti nam govori, da so tu živeli ljudje, ki so to zemljo izjemno ljubili in na vse njene hribe, griče in gore postavljali svetišča, najprej poganskim božanstvom, za tem enemu in edinemu Bogu, ki ni Bog smrti in nasilja, ampak Bog ljubezni in zaveze. Krščanstvo, ki je že v rimskem času pustilo sledi v Petoviji, Celeji in Emoni ter drugih krajih ob rimski cesti, ki je čez slovensko ozemlje peljala proti vzhodu, je in ostaja trden vogelni kamen vere in narodne zavesti. Nobene tuje legije in vojske, nobene druge vere in ideologije, nobeni tuji vladarji in gospodarji niso uspeli uničiti duha krščanske kulture in evangeljske sile ljubezni, s katero so kristjani živeli in žrtvovali sebe in svoja življenja za svoj rod, dom in Boga.

V teh dneh bi, če bi lahko, dvignili čašo slovesa naši veliki možje in žene, ki so od pomladi narodov naprej živeli v prepričanju, da ima slovenski rod pravico živeti po svoji pameti in izbiri. Fran Miklošič bi na dunajski univerzi nazdravil s prleškim vinom, Janez Puh bi zbral slovenske motoriste k blagoslovu, France Prešeren bi na ljubljanskem Tromostovju recitiral sonet sreče, Ivan Cankar bi na Rožniku nazdravljal slovenski eliti, ki je snela plašč hlapčevanja in si nadela suknjo samospoštovanja, Janez Evangelist Krek bi v slovenskem parlamentu govoril o tem, da je politika stvar potrpežljivega dela in odrekanja, Edvard Kocbek bi gledal iz svojega stanovanja na Trg republike in v svoji pesniški zasanjanosti iskal tistega novega človeka, ki ga od nikoder ni, Lambert Ehrlich bi se povzpel na Višarje in nam s tromeje pridigal o skupnih evropskih koreninah, škof Rožman bi klečal v ljubljanski stolnici in molil za vse tiste, ki ležijo v stotinah grobov po slovenski zemlji, Oton Župančič bi napisal pozdravni govor resničnim osamosvojiteljem, Srečko Kosovel bi v mistični zazrtosti v daljno prihodnost posvaril pred Evropo, ki se razkraja, France Balantič bi se še enkrat pustil zažgati v svojem rodnem Kamniku pred domačo knjižnico, kakor kitajski študent na Trgu nebeškega miru, Angela Vodeb bi poromala v Rajhenburg in s prstom kazala po grajskih stenah na žensko dostojanstvo, Alma Karlin pa bi nam položila na srce: »Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del.« Boris Pahor bi odšel predavat v Pariz o pravici do samoodločbe, Alojz Rebula pa bi nas popeljal v snegove Edena in v jordansko vodovje treh veletokov: krščanstva, grštva in latinstva.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

1 komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI