Martina Krečič: Nikogaršnja dečka?

Časnik 15.6.2016 10:00
 

otrok ambicije soncePriznam: ‘velenjska dečka’ mi vse od vesti o umoru njune mame ne dasta miru. Najprej iz sočutja do otrok, ki jima je bila na najhujši možni način odvzeta mama in poteptano (še niti prav začeto) otroštvo. V nadaljevanju pa se je nemočni jezi pridružil še tesnobni občutek: kaj pa, če se meni in možu zgodi kaj takega, da ne bova več mogla skrbeti za svoje otroke? Da umreva? Kdo bo odločal in jih razporejal? Sama bi želela, da bi ostali skupaj v znanem okolju, med znanimi ljudmi: sorodniki, prijatelji, sošolci … Toda razplet – in ‘velenjski primer’ ni edini te vrste – nakazuje, da moje želje in pripravljenost sorodstva nimajo vpliva na ‘strokovne odločitve’.

Le čevlje sodi naj kopitar …

Nisem strokovnjak niti socialna delavka. Sem samo ena (navadna) mama in razmišljam najprej kot mama. Kljub temu pa z veseljem prisluhnem raznim strokovnjakom, predvsem z vzgojnega področja in zlasti tistim, ki me v moji usmeritvi utrjujejo ter zagotavljajo, da to, kar prakticira ali zagovarja večina, ni nujno najboljše.

Tako me je večkrat spodbudno nagovoril in mi izprašal vest specialni pedagog, gospod Marko Juhant, ki z dinamičnim pristopom, sočno in ilustrativno govorico plastično prikazuje zablode in zmote mnogih sodobnih staršev. Ob njegovih besedah se lahko sproščeno nasmejem(o) ali celo krohotam(o) – dokler se ne zavem(o), da se gledam(o) v ogledalu. Kje sem zgrešil, kaj lahko popravim, kaj moram spremeniti? Za dobro mojih otrok in njihove prihodnosti – če mi je njihova samostojnost in odgovorno življenje res najpomembnejši cilj vzgoje.

Roko na srce: tudi z g. Juhantom se ne strinjam v vsem (le s kom se?!), vendar ga cenim, saj je eden redkih strokovnjakov, ki javno opozarja na poguben vpliv permisivne vzgoje. Zato sem z začudenjem in nerazumevanjem prebrala njegovo mnenje o ‘velenjskih dečkih’. Mogoče je v kratkem intervjuju zgolj premalo prostora za podrobnejšo utemeljitev – ne vem, vendar me njegovi odgovori na prvi dve vprašanji puščajo v dvomih in mi vzbujajo vsaj tri pomisleke.

1. Vnuki – zdravilo ali ranjenci?

Težko si predstavljam, da bi stari starši ob tragediji, ki je vse skupaj doletela, skrb za vnuke dojemali kot terapijo v svoji žalosti. Meni se prva misel ustavi pri otrocih: kaj narediti, da bodo posledice čim manj hude? In verjamem, da tudi stari starši najprej pomislijo na pomoč otroku (ja, kdo pa sploh še otroku preostane??). Z vidika starih staršev je to gotovo dodatna težka obveznost (in daleč od ‘terapije’) – vendar jo sprejmejo kot samoumevno nalogo in postavijo svoje osebne načrte na stran. Veliko lažje in umirjeno bi preživeli svoj čas brez naporov, ki jih predstavljajo otroci in ukvarjanje z njimi v letih, ko nisi več tako prožen in vzdržljiv. Nekaj je občasno varstvo vnukov, popolna skrb zanje pa je povsem druga ‘pesem’ – kdo bi tega ne ločil? Toda ljubezen in občutek odgovornosti premagujeta marsikaj.

2. Priložnost za popravni izpit?

G. Juhant omenja ‘ne ravno uspešno’ vzgojo ene izmed hčera in posledično dvomi v uspešno vzgojo vnukov. Če je res tako: mar ni možno, da se človek iz svojih napak kaj nauči in to poskusi popraviti? Res, stari starši so že v izhodišču bolj ‘usmiljeni’ in ‘razumevajoči’ do svojih vnukov. Toda to je zato, ker so pač – stari starši; osnovno skrb in odgovornost za vzgojo nosijo starši. Ko pa stari starši prevzamejo ‘starševsko skrb’, se njihovo ravnanje v zavesti odgovornosti spremeni. Če dopuščamo razne sodobne nepreverjene (in celo preverjeno škodljive) eksperimente na področju vzgoje, ki jih vsiljujemo mladim staršem: zakaj ne bi zaupali v izkušnje starejših – tudi če se zdi, da so bili kdaj neuspešni: v spremenjenih razmerah in ob razumskem uvidu lahko takšne izkušnje vodijo v spremembo preteklih načinov vzgoje.

3. Nevtralno okolje?

Zelo me je presenetilo prepričanje g. Juhanta, da sobivanje vnukov in starih staršev ne bi bilo primerno okolje za otroka. Skrbi ga, kakšen odnos do očeta-morilca bi jima privzgojila stara starša. V rejniški družini naj bi bilo boljše – bolj nevtralno okolje.

Najprej: mar res lahko vnaprej tako zanesljivo domnevamo o občutjih, ki bodo otrokoma privzgojena? Verjamem, da tudi stanja, kakršno je sedaj, ko babica in dedek z vnučkoma nimata nikaršnih stikov, g. Juhant ne odobrava, zato me čudi njegovo mnenje, saj ga poznam kot človeka, ki svari pred potvarjanjem, (pre)zaščitenostjo, bežanjem od realnosti in izogibanjem konfliktnim situacijam. Prej ali slej se bosta otroka soočila z vso krutostjo in resničnostjo. Domnevam, da bi bil hujši šok, če bosta čez leta izvedela – povsem nepripravljena – celotno resnico. Nenazadnje ju bo tudi pri rejnikih zanimalo, zakaj sta tam: jima bodo lagali? Se pretvarjali?

Nalomljenega trsta (ne) bo zlomil?

Nedolžna otročička čaka še marsikaj hudega, čemu bi jima po nepotrebnem še dodatno grenili življenje? Pa še: koliko okolij bosta še morala zamenjati v zasledovanju njune ‘največje koristi’? In strokovni pogoji in nadzori, ki jih morajo rejniki upoštevati (pa sploh ni nujno, da so najbolj v otrokovo korist) … Kje naj otroka poženeta korenine?? Z večkratnim ‘presajanjem’ bolj težko … Bosta imela možnost, da kljub okoliščinam, na katere nimata vpliva, odrasteta in zaživita polno življenje, seznanjena, a neobremenjena z dejanji staršev? Na koga bosta uperila prst, če ne bo tako? Jima stroka pri tem pomaga ali otežuje doseganje tega cilja?

Zaenkrat imam več vprašanj kot odgovorov. Kljub temu pa bi od ‘strokovnjakov’ vseh vrst pričakovala kaj več empatije in manj (dvomljive) teorije. Ko bi le bi namesto ‘največje koristi’ za otroka iskali ‘najmanj slabo’ varianto – saj je najboljša (urejena družina) zanju neuresničljiva. Kdo ve, katero mesto na lestvici ‘primernih’ bodo določili starim staršem?

Martina Krečič, Vipava

P.S.: Razmišljanje sem sestavila, preden je bila znana odločitev Vrhovnega sodišča, po kateri otroka vsaj do dokončne odločitve ostajata v reji kljub temu, da so bile kršene njune in njunih starih staršev pravice. Teče že tretji mesec, ko sta ločena od starih staršev. Koliko časa še? Mogoče sta se vživela v novo okolje. Mogoče sta premajhna, da bi jokala, vsekakor premajhna, da bi se zavedala, kaj se jima dogaja. A najbolj mi je grozna misel: ker sta tako majhna – mogoče ne poznata več starih staršev??

Ponavljam: nisem strokovnjak niti socialna delavka. Sem samo ena (navadna) mama in razmišljam najprej kot mama: kaj neki se v otroški glavici plete, ko je iztrgan iz znanega okolja? Mar lahko nastane kaj drugega kot
ZMEŠNJAVA V OTROŠKI GLAVICI?

Le kaj se v otroški glavici plete,
ko ga sprašujejo strokovne tete?
Govorijo o babici, dedku in mami
in kako bo lepo mu v družini neznani.

  Mame ni več – to že razume.
  A babica, dedek? Res ne doume:
  “Od vedno sta dobro zame skrbela,
  pazila sta name, me rada imela.

Zakaj sta me v stiski od sebe pahnila?
Zakaj se od mene povsem odvrnila?
Kaj sem naredil, da več ne smem
po nežno tolažbo v vajin objem?”

   Le kaj se v otroški glavici plete –
   o tem ne razmišljajo strokovne tete.
  Obravnavajo zgolj strokovni problem,
  otrok je pač stranka, delček v njem.

Navajajo paragrafe, zakóne in člene,
a v njih ni sočutja, ljubezni nobene.
Izpuščajo, kar najpomembnejše je
in v kvadratnih metrih ne meri se:

   kje je tisto čuteče srce, kjer lahko izjokaš se,
   kje so tiste ljubeče roke, ki nežno stisnejo te
                                       in obrišejo bridke solze,
   kje je kotiček brez zakónov in stroke,
   a z ljubeznijo čaka svoje otroke.

Le kaj se v otroški glavici plete –
ne, tega ne poznajo strokovne tete
in zato – strokovno zagnane –
dodajajo soli na pekoče rane.

 
Značke:

26 komentarjev

  • Gospa Martina,
    zapisali ste: “Sem samo ena (navadna) mama …” in “specialni pedagog, gospod Marko Juhant”. Jaz to berem kot “gospa Martina je laik” in “gospa Marko je strokovnjak”.

    V nadaljevanju pa vidim, da gospa Martina mnenje laika enači z mnenjem strokovnjaka. Khmmm …. khmmmm! Da postaneš mama, zadošča širjenje nog, strokovnjak pa postaneš z izobraževanjem in izkušnjami. Dobro, lahko se spodbija strokovnost, kar bi moralo biti v totalitarističnih sistemih, kjer kraljuje negativna selekcija, čisto nekaj normalnega.

    Torej, gospod Marko in predvsem raziskovalni novinar, kje so reference? To vprašanje pa bi Mama takoj postavila.

    Sedaj popolnoma razumem kirurge, da svoje paciente pred operacijo uspavajo. Da jim ne solijo pamet.

    • Marjeta

      Spoštovani g. AlFe, če bi poznali gospo Martino in njeno življenje, bi o njej lahko posneli film in njej v pozdrav sneli klobuk (če ga še nosite). Je prava, dobra SLOVENSKA MATI. Žal ugotavljam, da je vaš komentar žaljiv za vsako žensko, kaj šele mamo. In če se spomnite Cefizla iz Zvezdice zaspanke, je bilo njegovo srce kamnito, vaše srce pa je verjetno iz Al (aluminija) in Fe (železa). Torej dragi AlFe, želim vam eno krasno Zvezdico ob kateri vam bo srček delal Tik-Tak in boste ugotovili namen poslanstva mater in očetov ter dedkov in babic. Vse dobro, Marjeta

  • Ena “navadna” mama je zelo velika vrednota, posebno za otroka ki je nima več, ko bi jo ta najbolj potreboval.
    Zato sprenevedanje in žalitve niso na mestu.

  • Prav tako sem tudi sama razmišljala ob branju intervjuja z g. Juhantom.
    ga Martina, hvala, da ste te svoje pomisleke prelila na papir.

  • Zdravko

    Tudi sam sem bil enako kritičen. Stroka, sploh socialna, nikoli ne more biti kaj več od “teoretiziranja”. Vse kar ta stroka “ve” je dognala iz statistike, torej empirično, brez poznavanja ozadja, brez širine, kot bi v igralnici preučeval kako premagati igralne avtomate.
    Zato “stroka” sme odločati le o manjših, vsakodnevnih zadevah, za takšne stvari pa mora odločati sodišče.
    Glede starih staršev, pa vse kaže, se potegujejo za rejniško licenco. Ne vem zakaj, ali to želijo, ali pa so jih naplahtali, da morajo. Vsekakor, v nekem malem stanovanju, z malo penzijo, bodo težko dobili rejniško licenco, po kateri bi lahko dobili še pet drugih otrok, poleg teh. Vsaj teoretično.
    In ko ne bodo dobili licence, bodo še ob vnuke. Kdo jih je tako nategnil, ali pa sama po 50 letih komunisitične tlake nista sposobna več razmišljati, ne vem. Zelo možno je, da ljudje na stara leta po preživetem komunizmu, niso več poslovno sposobni.
    Te družniske tragedije so postale slovenska posebnost. Nikjer na svetu ni toliko umorov te vrste.

    • Zanimivo. Gospod Zdravko ne potrebuje stroke.

      Iz SSKJ:
      a) strokovnják – kdor kako stroko (dobro) obvlada, se spozna nanjo
      b)stróka – navadno s prilastkom posamezna gospodarska dejavnost, znanstvena panoga

      Torej naš gospod Zdravko ne potrebuje ne strokovnjaka, ne stroke, to je znanosti.

      • Poenostavljate, zelo !!
        Pa toliko govorite o Bogu ?
        Družina je nekaj več, pravzaprav mnogo več kot lahko zajame stroka !
        Nekateri to vemo. Pravzaprav naj bi družina bila sveta, Sveta !
        Povezana je v odnosih, ki so dosti več kot lahko pove o njih stroka.
        Zato naj bi bila zaščitena.
        Ker so ti odnosi ranjeni, kar je med drugim tudi posledica bivšega režima, se v družinah marsikaj dogaja. In v te ranjene odnose posega stroka. Tako da s tem poseganjem samo še dodaja sol na nezaceljene rane.
        Vsaj tako jaz to razumem.

        • Zdravko

          Gospod ne more brez svojih neumestnih komentarjev.

  • svitase

    Če bi naši upravni organi z ministrstvom na čelu upoštevali evropsko konvencijo o otrokovih pravicah se ta totalitarna, brezčutna kalvarija z otroci ne bi dogajala in bi živela v toplem okolju pri starih starših.

  • svitase

    Ali ni dovolj pomenljivo:

    Otroci nas s svojim trpljenjem opozarjajo in opominjajo-

    Prenehajte končno že z brezčutnim totalitarizmom in spoštujte evropske človekoljubne standarde na vseh področjih javnega in zasebnega življenja!

    In končno prenehajte z barbarstvom in spoštujte vse mednarodne deklaracije o človekovih in otrokovih pravicah! Tudi tiste o totalitarizmih!

  • svitase

    Vendar se vlada, SMC in SD na vse to požvižgajo, saj jih zanima le protičloveško vladanje.

    • … “protičloveško” .. ?
      Saj je protičloveško, zato, ker ne razumejo človeka … najbrž ne razumejo niti samega sebe, morda se niti ne zavedajo da ta svet narobe dojemajo, ker niti ne vejo da je lahko karkoli več od tega in se zaradi tega o tem niti ne samosprašujejo ?

  • Res je, imamo neverjetne mite o slovenstvu. Svoj čas smo rekli, kar je tudi pisal Ivan, da smo narod hlapcev. Res je, da smo mazohističen narod. A predvsem zato, ker smo bili dolgo brez očetov. Oče pa ti da trdnost in vero vase ter ponos. Cankar svojega očeta ne omenja. Tam pa obstaja ta mati, ki je, vsa čast ji, naredila najboljše, kar je zmogla. Če bi Cankar prišel k meni na terapijo, bi najprej želel, naj pripelje s seboj mamo. Poskušal bi ga razumeti v tem izdajstvu ali prevari, karkoli je že to bilo. Zatajitev matere je gotovo grozna stvar. A rešitev njegovega problema je, da bi ga morala rešiti mati. Mati bi se morala malce bolj posvetiti svoji samopodobi. Zakaj hodi po svetu kot beračica in zahteva od svojega sina, da jo sprejme, spoštuje, ceni in občuduje? To je totalna krivica.
    (Dr. Christian Gostečnik, vodja frančiškanskega družinskega inštituta)
    http://www.mladina.si/95447/cankarjeva-mati-bi-morala-paziti-na-imidz

  • SLOVENSKA PATOLOGIJA

    “… vemo pa tudi, da sin in mati nikoli ne moreta biti prijatelja.” (dekan Teološke fakultete in družinski terapevt dr. Christian Gostečnik)
    h ttp://siol.net/trendi/odnosi/vedno-iscemo-nekoga-ki-nam-je-po-notranji-vsebini-najblizji-13156

    Oto Pestner: Mati bodiva prijatelja
    h ttps://www.youtube.com/watch?v=qVjQ6FK7PSY

  • Bi rekla, da so nekateri gornji komentarji precej mimo vsebine prispevka. Kljub temu: otroci iz istega gnezda lahko (ob isti vzgoji in istih vzgojiteljih) ubirajo povsem različne življenjske poti in usmeritve. Tudi različno dojemajo pristope in ravnanje staršev in se nanje različno odzivajo. Ne le v Cankarjevi družini. Lik Cankarjeve matere pa je prepogosto zlorabljen oz. enostransko predstavljen. O očetu pa nič?? Se pravi: z očetom pa je bilo vse v redu? In je mati tista, ki je (edina) povzročila zablode v življenju otrok??

    • Zdravko

      Ne samo zlorabljen. Gre naravnost za prezir. Za komunistični strup: prezirajte svoje starše! Te razlage lika matere nimajo nič opraviti z bistvom zgodbe.

  • Ne vem, kako konkretno so potekali postopki v velenjskem primeru. Vem, da zakon (ZZZDR) predvideva skrbništvo in rejništvo in za to določa nekatere okoliščine in pogoje. Da oče v tem trenutku ni optimalna možnost za otroka, je verjetno razumljivo vsem. Včasih se je v mejnih situacijah stiske reševalo najprej v krogu sorodstva (bližnjega in manj bližnjega – tudi ‘botrstvo’ je takrat bolj prišlo do izraza).

    Zakaj dandanes toliko ovinkov in preprek? Otrok namreč ni plišasta igrača, ki jo lahko odložiš na polico (ali brcneš v kot). Lahko jo prekladaš iz sobe na dvorišče ali v koš za smeti ali celo podariš prijatelju ali neznancu. Igrača ne bo jokala ob menjavi lastnika, enako veselo se bo nasmihala, če jo božaš ali tepeš. In nikjer v njeni notranjosti se ne bo kopičilo morje negativnih občutij, ki bi jo kakorkoli zaznamovalo. Majhna dečka – siroti pa nista ne plišasta in ne igrači.

    Večkrat se sprašujem: ali imajo odločevalci v takih ali podobnih primerih pred sabo ‘primer’ in ‘zadevo’ – ali vendarle vidijo pred sabo otroka: ranjenega, prestrašenega, negotovega …? V omenjenem primeru mi je zlasti zgovorna množica kršitev na raznih nivojih odločanja (to potrjujejo tudi nadzorni postopki in celo Vrhovno sodišče), tako da se kar ne morem znebiti občutka, da gre zdaj predvsem za to, da se ohrani ‘ugled socialnih služb’: za nobeno ceno ne priznati lastnih napak … (Razen če so v ozadju še kakšni točno določeni interesi posameznikov in je šlo za zavestne kršitve? Nič več nas ne bi smelo presenetiti …)

    Nenazadnje: kaj pa sta storila dečka, da ne smeta imeti stikov s starimi starši? In kaj so storili stari starši, da ne smejo do vnukov? Kdo predpisuje ostalim otrokom in starim staršem, kolikokrat se smejo srečati, si telefonirati, se pogovarjati, se igrati??? Čemu so ‘ukradeni otroci’ diskriminirani?

    • “Nenazadnje: kaj pa sta storila dečka, da ne smeta imeti stikov s starimi starši? In kaj so storili stari starši, da ne smejo do vnukov? Kdo predpisuje ostalim otrokom in starim staršem, kolikokrat se smejo srečati, si telefonirati, se pogovarjati, se igrati??? Čemu so ‘ukradeni otroci’ diskriminirani?”

      Da! Veliko tehtnih vprašanj in neodgovorjenih. Menda gre za tajnost osebnih podatkov. Vsega celi Sloveniji menda ni treba vedeti.

      • Menda. Vi verjamete?
        Državi, ki uvaja miselni delikt in domnevo krivde (namesto domneve nedolžnosti) ne morem verjeti, da misli iskreno, ko govori, da gre za varovanje občutljivih podatkov. Ta fraza je lahko priročna kulisa za zastiranje megle, ki je zadaj. (In le zakaj teh varovanih podatkov ni ‘država’ povedala na zaprtem delu seje? Zakaj so tedaj tisti, ki so v kamere trdili, da bodo ‘skrivnosti’ povedali, ko bodo kamere ugasnili za javnost, odšli hkrati s snemalci? Komu koristi to sprenevedanje in ‘farbanje’ javnosti?)

        Iz kakšnega drugega podobnega primera vem, da se odvzem izvede bliskovito, a vračilo sila počasi. Vmes pa … no, imam občutek, da bi razni psihologi zainteresirane sorodnike najraje ‘naredili neumne’, ko jih tolikokrat in tako preverjajo. Res moraš biti ne vem kako trden, da te vsa psiho-preverjanja ne zlomijo niti toliko, da ne bi niti enkrat v postopku vzrojil (in to povsem upravičeno in logično – zaradi ‘neumnosti sistema’, ki je tako zastavljen). To pa je verjetno že dovolj za oznako “ne najbolj primeren” ali celo “neprimeren – zaradi neuravnovešenosti”??

        • Gospa Marta,
          je težko priznati, da tej zadevi ne veva praktično nič in da zato ne moreva imeti mnenja?

          Lahko samo terjava, naj novinar, ki je objavil mnenje strokovnjaka Juhanta objavi še njegove reference. Oziroma, ga vi poznate? Vi veste za njegove reference? Saj menda niste kot gospod Zdravko, ki strokovnjake v nič daje?

          Gospa Marta,
          vem, da je mamam nemogoče razumsko sodelovati v tej in podobnih zgodbah, so preveč čustvene. IN tako je tudi prav! Samo vseeno poskusite biti vsaj malo objektivni in se ne hudujete na nekoga, ki vam pove, da o tej zadevi nimate pojma. Zato smo vendar moški na svetu, da vaša čustva prizemljimo!

          • Hvala za prizemljitev – če se Vam je zdela tako potrebna. Tista dvojina (1. os. dvojine) v Vašem prvem odstavku pa ni potrebna. Vsak lahko govori predvsem zase (= 1. os. ednine). Očitno vendarle nimate uvida v moje (ne)vedenje, ki ni osnovano (zgolj) na čustvih …

            Ponovno ‘otresam prah’ in zaključujem najin tokratni dvogovor.

          • Gospa Marta,
            če pa kaj več veste, potem pa
            – ali morate poklicno molčati
            – ali pa uvidevno molčati.
            Seveda o tem problemu. Na splošno se pa lahko pogovarjamo.

            Mir in vse dobro!

        • Uporabimo zdravo pamet.

          Odvzem otroka – in še huje – preprečitev vseh stikov ljudmi, ki jih je prej poznal (konkretno starimi starši) je tako radikalen ukrep, da je upravičen samo, če so skrbniki res eni psihopati.

          Seveda bi to moralo odločiti sodišče.

          Če bi bili stari starši res taki psihopati, bi zdaj to že vedeli, saj bi sosedje povedali novinarjem.

          • Zdravko

            In ta “strokovnjak” od Juhanta temu pritrjuje!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI