Skupina katoliških izobražencev v Mariboru: Slovenska tranzicija izdaja plebiscit!?

Časnik 14.6.2016 10:03
 

plebiscit osamosvojitevPribližuje se petindvajseti rojstni dan Republike Slovenije. Ob velikem veselju, da imamo lastno državo, o kateri so lahko rodovi naših prednikov samo sanjali, se je potrebno ozreti tudi nazaj v čas pred njenim nastankom. Zlasti v 50-letno obdobje pred osamosvojitvijo, ki je najtežje in najbolj tragično v celotni zgodovini Slovencev. To velja še posebej za leta med in po vojni. Vendar se dogajanj iz tega obdobja, še po 25-tih letih življenja v svobodi in demokraciji, ni zaželeno spominjati, čeprav so ključni razlog osamosvojitve Slovenije. Nesporno je namreč, da je nastanek samostojne Slovenije posledica večinskega spoznanja, da je nadaljnjo prihodnost naroda mogoče zagotoviti samo z vzpostavitvijo lastne države »utemeljene na spoštovanju človekovih pravic in demokraciji, ki omogoča politični pluralizem, duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije« (izsek iz Majniške deklaracije 1989). V državi torej, ki je bistveno drugačna od nedemokratičnega režima, ki so ga revolucionarji in boljševiki vzpostavili z brezobzirnim nasiljem med in po vojni (desettisoči izvensodno pobitih, nepregledna množica, ki si je z begom v tujino reševala gola življenja, odvzemi premoženja, preganjanja in zapiranja dejanskih, večinoma pa namišljenih nasprotnikov, ipd.) in ga vzdrževali do osamosvojitve Slovenije. Kot v posmeh žrtvam in preganjanim so to počeli pod visoko zvenečimi parolami »delu čast in oblast«, »človek je naše največje bogastvo«, ipd. Vse to so komunisti »uspeli« nadgraditi s skrajno neučinkovitim vodenjem gospodarstva. Zato ni čudno, da se je nekdanja država večkrat znašla pred bankrotom, pred katerim so ga reševale izdatne finančne injekcije, ki jih je od Zahoda predvsem pa od ZDA spretno izsiljeval bivši diktator s sedenjem na dveh stolih. Zavedanje o kritičnosti družbeno ekonomskega stanja ter realni nevarnosti utopitve slovenskega naroda v jugoslovanskem oz. velikosrbskem unitarizmu (spomnimo se t.i. skupnih jeder, blokade trgovskih tokov, zaplemb premoženja slovenskih podjetij, itd.) je vedno bolj prodiralo v zavest Slovencev. Premo sorazmerno s slabšanjem razmer so se krepili kritični odzivi in zahteve posameznikov in skupin intelektualcev (Mladina, Nova revija, ipd.), protesti in zborovanja, ki jih je še posebej spodbudila aretacija četverice. Vse to je privedlo do objave Majniške deklaracije 1989, nastanka strank, prvih demokratičnih volitev, plebiscita in končno rojstnega dne nove države Republike Slovenije.

Osamosvojitev Slovenije, ki je bila podkrepljena z več kot prepričljivim izidom plebiscita (ni odveč spomniti: 88,5 odstotkov vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih se je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo!), je hkrati konkreten odraz zahteve večine Slovencev, da se preseka vse vezi z bivšim nedemokratičnim režimom ter obsodi zločine, zlorabe, šikaniranja in številne druge oblike kršenja človekovih pravic. Zato je 25 let po osamosvojitvi toliko bolj krivično do žrtev prejšnjega režima in skregano z zdravo pametjo, da se ta temeljna zahteva še ni uresničila. Še več, da so danes na državnih proslavah v prvih vrstah ljudje, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna izbira po nobenem scenariju ali so ji celo nasprotovali, medtem ko ljudi, ki so zanjo nosili »glavo v torbi«, pred in med vojno za Slovenijo, danes zapirajo in jih skušajo politično likvidirati.

Zato rojstni dan naše domovine in države Slovenije iz leta v leto praznujemo z grenkim priokusom in ob spoznanju, da se odmikamo od temeljnih pričakovanj Majniške deklaracije in plebiscita. Namesto, da bi se kot narod vedno bolj povezovali in skušali kar se da popraviti krivice tisočem sodržavljanom, ki jim jih je povzročil prejšnji režim, civilizirano pokopali žrtve zločinov iz več kot 600 doslej odkritih morišč in obsodili izvajalce teh zločinov, predvsem pa tiste, ki so jih zaukazali in jih vse do osamosvojitve tajili in skrivali, smo vedno bolj razdeljeni in posledično kot država vseh pogledih bistveno manj uspešni.

Naslov tega razmišljanja je zato vprašanje in trditev hkrati. Uporabno je oboje: bodisi kot opis stanja, bodisi kot nujen poziv k spremembam, s katerimi več ne smemo odlašati, če ne želimo, da se gmotno in duhovno znajdemo povsem na repu članic EU.

Skušajmo pojasniti: današnja Slovenija je daleč od tega, kakršno je želel in pričakoval velik del volivcev na plebiscitu. Namesto temeljite preobrazbe v demokratično družbo, smo priča oživljanju monopola leve politične opcije, ki je svoje lovke razpredla po vseh področjih družbenega in gospodarskega življenja (sodstvo, banke, DUTB, SDH, javna podjetja in institucije, ipd.). Po letu 2008, ki sovpada z afero Patria, se ta monopol krepi iz volitev v volitve; k čemur je odločilno pomagala, in to počne še kar naprej, izjemno pristranska in nepoštena asistenca mainstream medijev. Rezultati so znani in jih ni potrebno ponavljati. Dovolj je, če povemo, da pomenijo drastično nazadovanje merjeno po vseh ključnih kriterijih. Kljub nekaterim pozitivnim, vendar preskromnim rezultatom, ni pričakovati bistvenega izboljšanja brez temeljitih strukturnih sprememb. Prej nadaljnje nazadovanje v primerjavi z vzhodnoevropskimi članicami EU, ki so bile samo nekaj let nazaj še krepko za Slovenijo. Kaže, da bo moral še večji del Slovencev v svojem žepu občutiti rezultate »demokratičnega socializma«, da bo končno spoznal, da za uspešno vodenje države ne zadoščajo samo »novi obrazi«. Če tudi na naslednjih volitvah ne bodo dobili priložnosti ljudje, ki znajo, hočejo in zmorejo in, ki so svojo neomajno zavezanost etiki, morali in resnici ter občutek za skupno dobro in vitalne interese naroda in države nedvoumno izkazali s svojim dosedanjim delovanjem, se nam ne piše nič dobrega.

Kljub temu se zdi, da se režiserji in akterji današnjega položaja Slovenije počutijo dovolj dobro v »sedlu«. Bolj kot kdajkoli v preteklem 25-letnem obdobju, sicer ne bi brez zadržkov, sramu in sleherne pietete do žrtev povojnih pobojev, obnavljali in odkrivali spomenikov zločincem, krvnikom prav teh žrtev. Vse to se dogaja celo v neposredni bližini enega od največjih slovenskih morišč ter ob prisotnosti predstavnikov aktualne slovenske oblasti in častne čete slovenske vojske! Istočasno se sodno preganja ključne ljudi politične in obrambne strukture Slovenije iz obdobja slovenskega osamosvajanja in tako priliva olje na ogenj slovenske razdeljenosti. Temu početju je potrebno reči odločen: DOVOLJ! Hkrati je potrebno jasno in glasno poudariti, da samostojna Slovenija ni naslednica nekdanje socialistične republike v tem smislu, da je še naprej »normalno«, da se njeno nedemokratično prakso nemoteno uveljavlja tudi v demokratični državi.

Dovolj je bilo floskul »glejmo v prihodnost in ne preštevajmo kosti«, ko se oblastniki s prej omenjenimi potezami takorekoč norčujejo iz velikega dela Slovencev. Ko domala stopamo po kosteh desettisočev pobitih rojakov in so med nami desettisoči njihovih sorodnikov, prijateljev in znancev. Dokler ne bo odkrite in poštene pripravljenosti za temeljito in odkrito soočenje o med in povojnih dogajanjih, ne bo prišlo do prepotrebne narodove pomiritve in sprave. Tembolj, ker smo trdno prepričani, da je osnovni razlog tragične narodove razdeljenosti boljševiška revolucija, ki so jo sprožili komunisti v trenutku narodove največje ogroženosti. Brez revolucije ne bi bilo ne vaških straž, ne domobrancev, ne grozljivega števila izvensodno pobitih, ne eksodusa narodno zavednih Slovencev, …. Pa tudi želo razdeljenosti bi bilo bistveno manj boleče in lažje rešljivo. Tako pa je breme strašnega zločina, ki je globoko ranil naš narod preveliko, da bi ga mogli še kar naprej z veliko bolečino in v nedogled prenašati. Z molkom torej, ki dejansko pomeni izdajo plebiscita.

Resnica nas bo osvobodila pri tem ni zgolj prazna fraza, temveč temelj, ki edini lahko pripelje do prepotrebnega preporoda ter optimistične narodove prihodnosti. Nujno je zaustaviti nadaljnje protinarodno delovanje, sicer se bo peklenski ples nadaljeval z vse večjo hitrostjo in opustošenjem. Za komuniste in njihove somišljenike – novodobne oblastnike – namreč politika ni služba ljudem in skrb za skupno dobro, ampak tehnika oblasti, ki jo navdihuje in vodi bolestna sebičnost in nekontrolirano sovraštvo do vsega, kar je kakorkoli drugačno od aktualne ateistične miselnosti, ki je ohranila skrajno anarhistične zamisli večstoletnih oblik kljubovanja evangeljskim pogledom in načelom, ki naj bi vodila politično delovanje narodov in mednarodnih združenj.

Zato je treba vztrajati, računajoč tudi na pomoč od zgoraj, ki spodbuja: »Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti« (Gal 5,1).

Skupina katoliških izobražencev v Mariboru

 
Značke:

24 komentarjev

  • Skupina katoliških izobražencev v Mariboru: Slovenska tranzicija izdaja plebiscita!?

    Zanimivo predstavo imajo ti katoliški izobraženci o plebiscitu. Kot da menijo, da je bil plebiscit enkratno dejanja, po katerem bo vse spremenjeno!? Ne, to je dolgotrajna borba, katero bi s pravočasno lustracijo zelo pospešili. Sedaj smo pa v stanju, ko ne vemo ali bo preje propad Slovenije ali bo preje konec komunistično-socialistične miselnosti. Oziroma prehod te miselnosti v šeriatsko pravo.

    • Lucijan

      Alfe, da je to dolgotrajna borba, še daljša kot smo si mislimo, vsi izkušamo na lastni koži in ne potrebujemo tvojih teatraličnih vložkov. Ponovno zastrupljaš atmosfero s svojim zaigranim dvomom in skrbjo.

  • svitase

    To je to!

    To je bistvo vzroka in posledic, da hrepenimo po civilizacijskih standardih, namesto, da bi jih uživali.

  • svitase

    Zakaj moramo trpeti ob barbarski miselnosti in dejanjih, ki žalijo in teptajo človekoljubje ( svetost človekovega življenja) kot poglaviten dosežek sodobne civilizacije.

  • svitase

    Zakaj danes kraljujejo tisti, ki žalijo človekoljubna čustva in človekoljubne standarde resnicoljubja, pravičnosti, nepristranskosti, poštenja, odgovornosti?!!

  • svitase

    In to danes, ko bi naj bila ozaveščenost ljudi večja kot kdaj koli.

  • svitase

    …..ki žalijo človekoljubna čustva in t e p t a j o človekoljubne standarde resnicoljubja, pravičnosti, nepristranskosti, poštenja, odgovornosti

  • Ja, resnica nas bo osvobodila. To je potreben, ni pa zadosten pogoj, da se bomo osvobodili.

    Na tej podlagi bo potrebna tudi izgradnja tega, kar je plebiscit obljubljal in s čimer se je večina državljanov Slovenije strinjala.

    Za oboje je potrebno čisto konkretno delovanje vseh, ki se tega zavedajo.

  • Zdravko

    Vse bolj vidim, da je “samostojnost” pokopala neodvisnost. In z njo tudi državo.

  • Franc Zabukošek

    Kot član katoliškega izobraženstva se globoko strinjam z zapisanim, toda verodostojnost v duhu zapisa se pridobi z avtorstvom, da bi avtorja lahko podprl na volitvah. Verodostojen konservativni portal kakršen Časnik.si je, ne bi smel dopuščati anonimno avtorstvo, pa tudi ne komentiranja. S tem se resnicoljubje izkrivlja in ohranja zlo, ki je v neiskrenosti komentatorjev.

    Torej rad bi izrazil iskreno čestitko avtorju in vsaj številčni skupini, ki stoji za tem zapisom. !!

    K temu naslovu pa pridajam moje mnenje. Slovenska tranzicija je izdala plebiscit že s tem, da ga je potrdila na 26.dec.1990. Plebiscit je bil 23. decembra in z načeli demokracije bi to moral biti praznik samostojnosti in svobode naroda, ker je ta odločitev sveta in lahko rečem tudi po Božji volji.

    Čas je za jasnost in odločnost, pravičnost in poštenost v celi verigi odločanja ljudi, zlasti njih predstavništva. Besede mičejo, vzgledi vlečejo in se udejanjajo.
    Bog živi Slovence in Slovenijo v skladu z plebiscitom in majniškimi deklaracijami, ki so dokaz narodne samobitnosti in državniške zavesti.

  • Lucijan

    Članek je izjemen. Natančen, da bolj ne more biti. Jaz sem shranil naslov in ga stiskal ter ga bom po svojih najboljših močeh razdelil med družinske člane, prijatelje in znance. Ta članek bi morali prebrati vsi osnovnošolci, dijaki in študenti.

    • Samo datum spremenite. Intelektualci naj bi bili pred časom in ne za časom. Še predvsem, če se kitijo s pridevnikom “katoliški”.

      • Lucijan

        Glede na omejenost tskšnih kot si ti, je vsak tak članek dosti dosti pred časom.

  • Tudi jaz sem bil vabljen na ta isti plebiscit. In tudi jaz sem razoračan (beri "pričakoval več").

    A inercije ni težko pojasniti. Vas recimo moti osebno moja inercija pri obsodbi povojnih likvidacij. A sočasno sami ne obsodite sestrelitve slovenskega pilota nad Rožnikom. Zakaj že? Ker ne želite osramotiti osamosvojitve in "osamosvojiteljev". No, podobno je na drugi strani. Najbrž danes težko najdeš slovenskega državljana, ki ne bi vedel za brutalnost, ko so v prerivanju za oblast zapirali celo najbližje sodelavce na Goli otok a nasprotnike pobijali kar v tisočih. In ga ni na celi levici, ki je ne bi, vsaj intimno, obsojal. A po drugi strani bil ponosen na slovenski prispevek k mednarodni zmagi nad fašizmom.

    • Igor Đukanović: “… In tudi jaz sem razoračan (beri “pričakoval več”).”
      ========================

      Ja, stranka Zares je propadla.

    • Igor Đukanović: “… A sočasno sami ne obsodite sestrelitve slovenskega pilota nad Rožnikom.”
      ======================

      Le zakaj neki? Bil je helikopter JLA, helikopter sovražne vojske, ki je napadla Slovenijo.
      Na helikopterju ni pisalo, da je v njem slovenski pilot, in iz njega niso visele vidne štruce kruha..

    • Lucijan

      Struktura komentarorjev na Časniku je očitno “uravnotežena” po meri antifašistov. Namesto se množično upreti nenehnemu nizkotnemu provociranju in žaljenju slovenske osamosvojitvene vojne, Slovenije, demokratičnih politikov in demokracije, puščamo takšne provokatorje kot so Đukanović, Pavel, Alfe, Ig …, da mirno lomastijo po zdravi pameti in razumu. Takšne komentatorje bi morali umakniti iz demokratičnega medija, ker to nima zveze z demokracijo, to je čisto norčevanje iz poskusov po demokratizaciji slovenske družbe in brezpogojne obsodbe Zločina in Zločincev. Takšno pisanje je škandalozno in žaljivo do desetine milijonov komunističnih žrtev po vsem svetu. Đukanović, go home!

      • Lucijan

        Ta go home ni nacionalistični bazi zaradi priimka, mnoge Srbe, Hrvate, Črnogorce, Makedonce, Bošnjake izjemno spoštujem. Pošiljam ga proč, naj gre na kak drug forum provocirat.

    • “A sočasno sami ne obsodite sestrelitve slovenskega pilota nad Rožnikom. Zakaj že?”

      Kot je zapisal gospod Riki, je bil helikopter sovražne vojske. Treba je dodati, da je letel v področju mrtve straže, kot se je včasih reklo straži, ki je imela ukaz streljati na vse, kar se premika. In pilot je vedel za to območje!

  • svitase

    Po drugi strani pa je takšen komentator koristen, ker se na ta način privajamo, da odgovarjamo nekomu, ki ima drugačno mišljenje, mirno, razumno, vljudno in argumentirano.

    To je bistvo demokracije in medsebojnega odnosa med ljudmi.

  • svitase

    Ko bo takšen komentator opazil, da njegove provokacije niso povzročile žaljenega učinka ( slabo voljo in neprimeren odziv), bo odnehal.

  • Kapodistrias

    Jaz to pisanje jemljem kot deklaracijo in jo kot takšno podpiram od prve do zadnje črke. Tako bi jo morali obravnavati vsi, ki Slovenijo nosimo v srcu, ne v denarnici. Zakaj nekatere tako moti, kdo jo je napisal? In to, da avtorji niso poimensko navedeni. Pomembno je povedano oziroma zapisano! Res pa je, da se zgolj z deklaracijami sveta ne da spreminjati. Zato moramo vsi, ki si želimo bistveno drugačno Slovenijo, nekaj narediti. Za začetek vsaj iti na volitve in oddati glas tistim, od katerih se utemeljeno pričakujejo spremembe v začrtani smeri. Vsegliharstvo ne rešuje ničesar. Če dopustimo, da nas spet “nategnejo” z novimi obrazi, potem tej in takšni Sloveniji res ni pomoči.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI