Obrazi dveh domovin na “argentinskem večeru” v Gorici

Danijel Devetak 14.6.2016 0:01
 

argentinski vecerPosebno bogat kulturni večer Obrazi dveh domovin je potekal v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in izseljenskega društva Slovenija v svetu v petek, 3. junija, v goriškem hramu. Večer je prestavil umetniški in kulturni utrip slovenske skupnosti v Argentini, ki se lahko ponaša z velikim številom likovnih, glasbenih in literarnih umetnikov, pa tudi znanstvenikov in podjetnikov. Tri potujoče razstave prikazujejo življenjski utrip med rojaki pod Južnim križem, njihov dramatični eksodus leta 1945. Razstava uspešnega podjetnika, zaslužnega kulturnega organizatorja in tenkočutne umetniške duše, Toneta Oblaka, je nastala v zvezi z njegovo monografijo ob 75-letnici begunstva. Monografija poklicnega fotografa Marjana Kocmurja je pobudila razstavo Umik čez Ljubelj, maj 1945. Razstava o vsestranskem delu duhovnika Janeza Hladnika pa zanesljivo priča o nepogrešljivosti slovenskih dušnih pastirjev pri duhovni oskrbi in ohranjanju narodnih vrednot v tujem okolju. Tri omenjene razstave so že obiskale različne kraje v matici in Avstriji ter vzbudile veliko zanimanje.

Temelj dogodka je bil razstava o Tonetu Oblaku, je povedala Erika Jazbar, “predvsem pa želja, da bi ta obiskala Gorico, da bi tudi v naš prostor ponesla nekaj tiste srčne kulture, ki je tako značilna za Slovence, ki živijo v Argentini”. Hoteli so tudi poudariti pomen te skupnosti, “ki je še danes deležna kritičnih oznak, v najboljšem primeru jo prezirajo, pa čeprav bi morala biti vsem nam v zgled. Take globoke ljubezni do matične domovine, takih močnih vrednot, jasnih načel ne boš našel ravno povsod!”. Toneta Oblaka je dr. Verena Koršič Zorn predstavila kot “zaslužnega Slovenca iz Buenos Airesa”, “podjetnika, kulturnika, vsestranskega likovnega ustvarjalca, neutrudnega organizatorja in družinskega očeta, ki je svojim štirim otrokom z veliko ljubeznijo posredoval temeljne človeške vrednote, brez katerih bi se tudi slovenska skupnost v Argentini ne razvila v to, kar je”.

Foto: Novi glas.

Foto: Novi glas.

Maja 1945 se je ljubljanski poklicni fotograf Marjan Kocmur umaknil na Koroško in nato v Argentino. Spremljal je nepregledno množico slovenskih beguncev, posnel unikatne fotografije, katerih izbor je na ogled v hodniku goriškega Kulturnega centra. Nečak Boštjan Kocmur je povedal, da so nekateri Slovenci, daleč od domovine, z neizmerno ljubeznijo do Boga, naroda in potomcev ustvarjali Slovenijo na tujih tleh, mnogi od njih pa tudi beležili dogodke iz tistega časa. Marjan Kocmur se je rodil v Ljubljani leta 1914. Škofa Rožmana je spremljal na vizitacijah in kot fotograf bil tudi sam vpet v medvojno dogajanje na protikomunistični strani. Maja 1945 je z očetom prečkal Karavanke in za vedno zapustil Slovenijo. Z izjemno tenkočutnostjo je uspel dokumentirati stisko navadnih ljudi in okolje, v katerem so se znašli. “Ni povprečen vojni reporter, ampak fotograf, ki je bil sam vpet v dogajanje tistega časa”. Skoraj tri desetletja je zapisoval pričevanja ljudi in jih s svojimi fotografijami izdal v štirih zvezkih s skupnim naslovom Odprti grobovi.

Da so se Slovenci lahko tako množično odselili v Argentino, ima velike zasluge izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je bil tam že od 30. let dalje. Delal je med primorskimi in prekmurskimi ekonomskimi izseljenci, bil neutruden dušni pastir, ki je gradil cerkve, domove, urejal publicistiko, zgradil Slovensko vas. O dokumentarni razstavi, ki je na ogled v galerijskih prostorih v prvem nadstropju Kulturnega centra, je Jože Leskovec povedal, da so jo postavili ob 50-letnici Hladnikove smrti. Njegovo veliko delo je spoznal v knjigi Od Triglava do Andov, ki je izšla pri GMD leta 1978 in je bila v Jugoslaviji prepovedana. V letošnjem letu pa so pripravili prireditev S pesmijo, besedo in sliko o delu msgr. Janeza Hladnika ter uredili zbornik. Veliko so vedeli o njegovem delu v Argentini, kjer je skrbel za Slovence, ki so šli tja iskat boljše življenje, skoraj nič pa o času, preden je šel čez Atlantik. Zato so na razstavi poudarili prav to obdobje. Njegovo največje delo je bilo to, da je v usodnem letu 1945 pri argentinskem predsedniku Peronu dobil vselitveno dovoljenje za deset tisoč Slovencev: “Dal jim je Upanje”. Če bi Slovenci imeli kot Judje v Izraelu park z imeni pravičnikov med narodi, bi moral imeti msgr. Hladnik najvišje mesto, je dejal Leskovec. “V Argentini je po njem poimenovana ulica, v Sloveniji pa imamo premnogo ulic z imeni, ki so v narod zasejali razdor, povzročili toliko gorja našemu narodu”.

Argentinski večer v Gorici se je nadaljeval v veliki dvorani Kulturnega centra.Z žlahtnim petjem – posamezno in v duu – oplemenitila večer svetovni priznani basbaritonist Marko Fink in bariton Lucas Somoza Osterc ob klavirski spremljavi Tadeja Horvata. Slovenske in argentinske pesmi so se prepletale z recitacijami domiselno izbranih poezij. Kot zadnji pa so s slovenskimi in argentinskimi plesi nastopili člani Otroške in mladinske folklorne skupine Mladika iz Buenos Airesa.

Foto: Novi glas.

Foto: Novi glas.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI