Nadškof dr. Alojzij Šuštar in slovenska samostojnost

Anton Jamnik 14.6.2016 10:04
 

sustar lipaPlebiscit – odločitev za samostojno in neodvisno državo Slovenijo: Zrelo, modro in pogumno

Adventni tedni leta 1990 so bili za slovenski narod še posebnega pomena. To je bil advent slovenskega naroda saj se je v tistih dneh dopolnil čas, ko naj bi se odločili za samostojno državo. Pri tem je dejavno sodelovala tudi Cerkev na Slovenskem, tako verni laiki kot vodstvo Cerkve.

Slovenska škofovska konferenca je na svoji redni seji 11. decembra 1990 posebno pozornost posvetila odločitvi Skupščine Republike Slovenije za plebiscit. Škofje so sprejeli izjavo z naslovom “Zrelo, modro, pogumno”. Tudi v tej izjavi je poudarjeno, da škofovska konferenca podpira parlamentarno odločitev za plebiscit, ker je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in z načeli demokracije. “Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda. Čeprav se zavedamo, da naša pot v prihodnost ne bo lahka in bo zahtevala velika prizadevanja za duhovno, družbeno in gospodarsko prenovo, odločno zavračamo vsako širjenje malodušja, strahu ali obupanosti. Pošteno in iskreno delo vseh prebivalcev Slovenije, zaupanje v lastne moči in božjo pomoč je edina prava pot v prihodnost.”

Nadškof dr. Alojzij Šuštar je v posebni izjavi na nacionalni televiziji 20. 12. 1990 (TV- Dnevnik) ponovno povabil kristjane in vse druge, da se udeležijo plebiscita in glasujejo ZA samostojno Slovenijo. Še posebej je poudaril, da naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje. Takole je nagovoril gledalce pred TV ekrani: “Glasovanja o samostojni in neodvisni državi prihodnjo nedeljo ni mogoče primerjati s kakimi politični volitvami. Gre namreč za izredno pomemben zgodovinski dogodek. Politična opredelitev, pomen in posledica glasovanja je stvar vlade, predsedstva in političnih strank. Katoliška Cerkev pa je v Sloveniji večinski sestavni del družbe. Zato imajo katoliški kristjani pravico, nalogo in dolžnost, da sodelujejo pri tem zgodovinsko odgovornem dejanju in se trezno, modro in pogumno odločajo za udeležbo pri glasovanju. Slovenska škofovska konferenca je v svoji izjavi 11. decembra 1990 podprla parlamentarno odločitev za plebiscit, ker je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in z načeli demokracije.

Vabim vse kristjane pa tudi vse druge, da se udeležijo glasovanja in s svojim DA potrdijo življenjsko moč in ustvarjalno politično voljo slovenskega naroda. Storimo vse, da bo plebiscit uspel. Potem bomo sicer v trdem skupnem delu, a v močnem zaupanju v lastne moči in v še močnejšem zaupanju v božjo pomoč gradili prihodnost samostojne in neodvisne države Slovenije. Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi. Bog, ki je gospodar zgodovine, se je z učlovečenjem svojega Sina približal človeštvu in tudi našemu narodu. Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda. Bog daj, da bi bilo tako!”

Razglasitev samostojne države Slovenije

Priprave na razglasitev samostojne države Slovenije so se po odlično uspelem plebiscitu vedno bolj intenzivno nadaljevale. Slovenski škofje so ob vseh pomembnejših priložnostih poudarjali pomen tega zgodovinskega trenutka na katerega so čakale že mnoge generacije. Sprejemali so različne obiske iz tujine pa tudi mnoge predstavnike domačega političnega življenja.

Ko je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar obveščen, da bo najkasneje 26. 6. 1991 Republiška skupščina sprejela potrebne zakonske in ustrezne odločitve ter razglasila samostojno državo Slovenijo, je župnijskim uradom in samostanom poslal posebno pismo v katerem jih vabi, da se v svojem kraju dejavno vključijo v praznovanje tega zgodovinskega trenutka. Slovenska škofovska konferenca je ob razglasitvi samostojne Slovenije pripravila posebno izjavo, v kateri je povabila vernike k molitvi in odgovornemu vključevanju v graditev mlade države.

“Slovenska škofovska konferenca pozdravlja razglasitev Republike Slovenije za samostojno, neodvisno in suvereno državo. S tem so izpolnjena tisočletna pričakovanja slovenskega naroda. Katoliška Cerkev v Sloveniji se pridružuje splošnemu veselju. Z nami ga delijo tudi Slovenci po svetu. Veselje Cerkve je še toliko večje, ker je s svojim verskim in moralnim, prosvetnim in kulturnim delovanjem podpirala ta prizadevanja slovenskega naroda.

Voljo po življenju v svobodi in dostojanstvu so državljani Republike Slovenije prepričljivo izrazili na plebiscitu decembra 1990. S tem so uresničili pravico do samoodločbe, ki jo narodom priznavajo božje in človeške postave. Zato je razglasitev samostojnosti Republike Slovenije tudi moralno upravičena.

Dejanje osamosvojitve pa ni uperjeno proti nikomur in naj tudi ne bo. Naš narod se ne osamosvaja zato, da bi prekinil sožitje in sodelovanje z drugimi narodi, temveč zato, da bi bilo to sožitje enakopravno in pravično, s tem pa tudi trajno. Z drugimi narodi, predvsem pa s tistimi, s katerimi nas vežejo tesnejše zgodovinske vezi, želimo živeti in sodelovati v miru, medsebojnem razumevanju in spoštovanju.

Ko naš narod stopa na samostojno pot, ostaja katoliška Cerkev na Slovenskem z njim povezana in solidarna. Tudi v prihodnje želi v svobodi izvrševati svojo versko in moralno poslanstvo ter s tem prispevati k moralnemu in duhovnemu življenju državljanov Republike Slovenije. Moralna trdnost in duhovnost sta nepogrešljivo jamstvo za trajno, uspešno, srečno in blagoslovljeno prihodnost.

Vodstvo katoliške Cerkve na Slovenskem vabi vse verujoče, naj v teh slovesnih trenutkih svojemu veselju pridružijo tudi goreče molitve za domovino v veri in zaupanju, da je Bog z nami na naši poti. Pred nami so leta odgovornega in požrtvovalnega dela. Slovenski škofje pozivamo vse vernike in vse ljudi dobre volje, da se med seboj spoštujemo in delamo za skupni blagor.« (25. junij 1991)

Po razglasitvi samostojne države Slovenije, 25. junija in slovesnem praznovanju 26. junija 1991, je namesto veselja in zadovoljstva, da je prišlo do tega zgodovinskega dogodka, že naslednji dan, 27. junija, sledila drugačna resničnost. Ravno, ko se je v dopoldanskih urah v Ljubljani začel Svetovni slovenski kongres, so že prihajala poročila o napadih jugoslovanske vojske na Slovenijo z vseh strani. Že 27. junija je bilo jasno, da je bil napad dobro pripravljen.

Na slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je nadškof Šuštar slovesno blagoslovih lipo, kot simbol slovenstva. Da pa politični akt osamosvojitve Slovenije ni prinesel tudi osvoboditve miselnih ideoloških spon, je nazorno pokazal tudi naslednji dogodek. Ko je bila na programu blagoslovitev lipe, sem kot tedanji tajnik nadškofa Šuštarja povedal organizatorjem, da nadškof potrebuje mikrofon, da prebere blagoslovno molitev. To je bilo že nekaj dni pred slovesnostjo sporočeno organizatorjem. Toda ko je nadškof stopil pred mikrofon za pozdrav in molitev, je bil mikrofon, ki je še pred nekaj sekundami brezhibno deloval, izključen. Nadškofov pozdrav in molitev sta bila tako »utišana«, toda prav zaradi tega še toliko bolj zgovorna in jasen krik, da bo pot iz totalitarnega sistema v demokracijo dolga in zahtevna. Več poslancev prvega sklica parlamenta mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, »da Šuštarjevo blagoslavljanje lipe naj tej proslavi nima kaj delati. Zato, če bo že Šuštar blagoslavljal lipo, mora biti mikrofon izključen. Kot sva se z nadškofom peš vračala s proslave mi je po poti dejal takole: »Tone, tega z mikrofonom pa res ne morem razumeti…. Saj hočem samo nekaj dobrega storiti za Slovenijo…. Težka in zahtevna pot je pred nami. Toda ohranjati je treba upanje, korak za korakom bo šlo… (tako sem tistega večera zapisal v svoj koledar dogodkov- Anton Jamnik).

So pa slavnostno vzdušje dneva samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije že v nočnih urah zmotili tanki jugoslovanske armade, ki je hotela nasilno pokoriti Slovenijo. Nadškof kar ni mogel verjeti, da je jugoslovanska vojska posegla po sili in je o vojaških aktivnostih nemudoma obvestil vse predsednike evropskih škofovskih konferenc, svoje prijatelje iz javnega in političnega življenja v Švici ter številne prijatelje in znance po svetu. 27. junija je poslal telegram papežu Janezu Pavlu II. s prošnjo »za očetovsko besedo poguma in moči … zelo bi bili hvaležni za Vaše očetovsko povabilo k pravičnosti in miru ter prenehanju prelivanja krvi«, je zapisal nadškof v telegramu svetemu očetu. Na nadškofovo prošnjo je papež 29. junija poslal telegrame predsedniku predsedstva Jugoslavije Anteju Markoviću ter predsednikoma Milanu Kučanu in Franji Tuđmanu. V njih je izrazil svojo prizadetost zaradi vojaškega konflikta. »Dvigujem svoj glas, da prosim za končanje nasilja in vzpostavitev dialoga med prizadetimi stranmi«, je zapisal papež v telegramu predsedniku Markoviću. »Pravice in upravičena pričakovanja slovenskega in hrvaškega naroda ni mogoče in se ne sme zadušiti s silo«, je poudaril sveti oče tudi v nagovoru pred nedeljsko opoldansko molitvijo na trgu svetega Petra v Rimu. Papež se je zavzel za pravično rešitev konflikta. To je edina pot, ki zagotavlja mir in bratsko sožitje. Papež je izrazil povezanost z ljubljenima narodoma Hrvaške in Slovenije in izrazil sožalje sorodnikom padlih in ranjenih.

Nadškof Alojzij Šuštar je imel vso podporo papeža Janeza Pavla II.

Cerkev je delila usodo in skrbi ter prizadevanja slovenskega naroda. Storila je vse, da bi mednarodna javnost zvedela resnico o dogodkih v Sloveniji. Torej, kot je bilo že zapisano je v četrtek, 27. junija zvečer, je nadškof dr. Alojzij Šuštar poslal telegram papežu Janezu Pavlu II. “Sveti oče, oborožene sile jugoslovanske zvezne vojske so začele okupacijo Republike Slovenije. Obstaja nevarnost državljanske vojne in prelivanja krvi. V teh okoliščinah je Cerkev na Slovenskem združena v neprekinjeni molitvi za mirno rešitev resnih problemov. Vašo svetost prisrčno prosim, da nas s svojo očetovsko besedo potolažite in opogumite. Zelo bi bili veseli vašega poziva k pravičnosti in miru. Ko Vas prosim za apostolski blagoslov, izražam svojo vdanost v Kristusu.”

Naslednji dan, 28. junija 1991, je papež Janez Pavel II. v konzistoriju omenil napad na slovenski narod in poudaril pravico slovenskega naroda do samostojnosti in uveljavljanja človekovih pravic. Prav tako je to storil 29. junija pri umestitvi novih kardinalov: “Moja misel se danes posebej obrača k dragim prebivalcem Hrvaške in Slovenije. Blizu sem vsem tistim, ki objokujejo svoje padle, ranjenim in vsem, ki žive v žalosti in strahu. Še enkrat ponavljam, da ni mogoče in se ne sme zatreti s silo pravic in legitimnih želja narodov. Na ta način želim opogumiti vse tiste pobude, ki so usmerjene v iskanje pravičnih rešitev, samo na ta način je namreč mogoče zagotoviti mir in bratsko sožitje med narodi. Zato še enkrat pozivam vodstva vseh jugoslovanskih republik, naj pokažejo dejavno voljo do dialoga in daljnosežno modrost. Vse te želje za dobro in mir vseh jugoslovanskih narodov zaupam materinskemu posredovanju božje matere in svetih apostolov Petra in Pavla.”

Na težke razmere v Sloveniji je opozoril tudi pri molitvi Angel Gospodov v nedeljo, 30. junija, pri splošni avdienci v sredo, 3. julija, in v posebnem telegramu, ki ga je na naslov ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja poslal državni tajnik kardinal Sodano v imenu svetega očeta: “Ob dramatičnih dogodkih v Sloveniji, ki so povzročili številne človeške žrtve, uničenje in tolikšno trpljenje, vas prosim, da zagotovite svojim slovenskim sobratom v škofovstvu in vsemu narodu bližino in solidarnost svetega očeta z vsemi, ki objokujejo svoje mrtve in trpijo zaradi nasilja. Sveti oče nujno poziva vse odgovorne, naj takoj preneha nasilje in naj dialog nadomesti uporabo orožja, da bi s pomočjo pogovorov našli pravično rešitev nerešenih vprašanj v spoštovanju pravic in zakonitih teženj slovenskega naroda ter kliče materinsko zaščito Kraljice miru na drago Slovenijo. Iz srca pošiljam apostolski blagoslov.”

Nadškof Šuštar in milanski kardinal Martini

Takoj ob napadu na Slovenijo je nadškof dr. Alojzij Šuštar prosil predsednika Sveta evropskih škofovskih konferenc kardinala Martinija za moralno pomoč in solidarnost škofovskih konferenc. Izrednega pomena je bilo, da se je večina škofovskih konferenc v Evropi, pa tudi v Kanadi in Združenih državah Amerike hitro oglasila in izrazila svojo solidarnost s slovenskim narodom, podprla njegova prizadevanja za svobodo in se obračala na vlade v svojih državah, naj se zavzamejo za Slovenijo. Cerkev je v teh dneh še posebej pozivala k molitvi, k zaupanju v božjo pomoč in poštenemu sodelovanju.

V nedeljo, 30. junija, je nadškof dr. Alojzij Šuštar še enkrat poslal vabilo vsem evropskim škofovskim konferencam, naj podprejo prizadevanja za mir in za samostojno Slovenijo, da bi pod vplivom mednarodnih odločitev prenehali napadi na Slovenijo. “Katoliški škofje Slovenije ponovno in nujno pozivamo vse škofovske konference v Evropi in svetu ter vse katoliške organizacije, naj nadaljujejo in krepijo svoja prizadevanja, da bi prenehala vojaška agresija in okupacija Slovenije, ki jo izvaja jugoslovanska armada. Katoliška Cerkev v Sloveniji je prejela veliko spodbud in izrazov podpore. Naša Cerkev izraža vso svojo hvaležnost za besede, ki jih je izrekel sveti oče Janez Pavel II., in za vsa dosedaj prejeta sporočila solidarnosti, ki so jih poslali kardinali in škofovske konference. (…) Najbolj učinkovito sredstvo za obrambo demokracije, človekovih pravic in civilnega prebivalstva v tej mali deželi Evrope, ki se imenuje Slovenija, bi bilo takojšnje priznanje suverene države Slovenije. Kajti Slovenija je razglasila neodvisnost zato, da bi zavarovala svojo demokracijo. Zato vas prosimo, da si v tem smislu prizadevate pri vaših vladah. Zahvaljujemo se vam za vašo solidarnost in povezanost v molitvi.”

Nadškof Šuštar in prijateljstva v Švici

Slovenski škofje so se v pismih in telegramih obračali na različne pomembne osebnosti političnega življenja po Evropi in po svetu. Od vsepovsod so prihajali pozitivni odzivi, naj tu omenim samo enega, ki ga je prejel nadškof dr. Alojzij Šuštar: “Tako kot sem že povedal po telefonu, sporočam, da sem prosil zveznega predsednika Flavia Cottija, naj prek švicarske vlade stori vse, da bi prišlo do prenehanja nasilja v Sloveniji. Poslal sem mu tudi kopijo tvojega telefaxa. V Bruslju, kasneje pa tudi v Luksemburgu, sem o razmerah pri vas obvestil osebno tajnico in šefa kabineta predsednika Jacquesa Delorsa. Sporočilo bo brez dvoma doseglo predsednika Delorsa. Pričakujem njegov klic. Oris postopka: prenehanje nasilja je prioritetna naloga. Istočasno začeti s pogajanji z Beogradom s ciljem, da bi našli poti do dokončne miroljubne ureditve v Jugoslaviji. Dr. Kurt Furgler, švicarski zvezni svet.”

Odločilna vloga Svetega sedeža pri mednarodnem priznanju Slovenije

Ko se je po volitvah leta 1990 in po plebiscitu istega leta decembra ustvaril nov položaj v Jugoslaviji in Sloveniji, je Sveti sedež z vso pozornostjo spremljal novo nastale razmere. “Kmalu se je pokazalo, da obstaja resna nevarnost, da se bodo obstoječe napetosti še povečale in celo izrodile v konflikt. Zato je sveti sedež konec januarja 1991 jasno pozval:
– k spoštovanju pravice narodov do samoodločbe
– k spoštovanju človekovih pravic in pravic narodnih skupnosti
– k odpovedni uporabi sile pri reševanju nesporazumov
– k neutrudnemu iskanju dialoga med sprtimi stranmi
– k vzpostavitvi mirnega sožitja med narodi Jugoslavije ob medsebojnem spoštovanju in pravičnosti.”

Ta načela, ki jih je poudaril Sveti sedež so bila jasna podpora tudi slovenskim prizadevanjem za samostojno državo. Podobne zahteve so se še večkrat ponovile, tako pri papeževih govorih (30. januarja, 21. aprila, 8. maja, 23. maja 1991), kakor tudi na mednarodni ravni, še posebej na srečanjih Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE). Ta prizadevanja in posredovanje Svetega sedeža so se še bolj okrepili po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in Hrvaške 25. junija 1991. Omenili smo že papeževo posredovanje 28. junija, 29. junija, 3. julija, omeniti pa velja še njegovo posredovanje 21. julija, 24. julija, 26. avgusta ter 5. septembra 1991.

Sveti sedež je podprl oblikovanje mednarodnega soglasja o primernosti takojšnjega priznanja obeh novih držav, Slovenije in Hrvaške. S tem namenom je kardinal državni tajnik 26. novembra 1991 izročil ambasadorjem držav članic KVSE memorandum. V njem se sklicuje na načela mednarodnega prava in odredbe jugoslovanske ustave iz leta 1974 glede pravice do odcepitve od federacije in priporoča začetek sporazumnega in pogojnega priznanja neodvisnosti Slovenije in Hrvaške in drugih republik, ki bi se za to odločile. Ta postopek podelitve pogojnega priznanja je bil vezan na zahtevo, da se republike formalno obvežejo,
– da bodo spolnjevale zakonite zahteve, vsebovane v dokumentih KVSE,
– še posebej glede zaščite človekovih pravic,
– glede demokracije
– in zaščite narodnih manjšin.

“Sveti sedež je z izjavo Tiskovnega urada 20. decembra 1991 bolj podrobno opredelil svoje stališče glede krize v Jugoslaviji in z diplomatskimi notami zunanjim ministrstvom Slovenije in Hrvaške sporočil svojo pripravljenost priznati njihovo suverenost in neodvisnost, hkrati pa je postavil pogoje glede tega priznanja. Ko je Sveti sedež 13. januarja 1992 prejel formalno obvezo Republike Slovenije in Republike Hrvaške, da bosta spoštovali te pogoje, je prišlo tudi do priznanja samostojnosti.”

Na srečanju ministrskega sveta zunanjih ministrov držav članic KVSE, ki je zasedal v Pragi 30. in 31. januarja 1992, je nadškof Msgr. Jean-Louis Tauran, tajnik oddelka za odnosa z državami, takole povzel stališče Svetega sedeža: “Sveti sedež je vedno upal, da se bo mogoče izogniti konfliktu v Jugoslaviji. Zato je, od začetka krize vztrajal pri zahtevi, da se federativne republike navdihujejo pri urejanju medsebojnih odnosov na 10 načelih zaključnega helsinškega dokumenta, po drugi strani pa, da čimprej začnejo z ustavnimi reformami, ki bodo pospeševale spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s pravicami narodnih manjšin in tako ustvarijo pogoje za demokracijo in za resnično pravno državo. Razvoj dogodkov in predvsem uporaba orožja so na žalost spremenili to upanje v iluzijo.

Priznavajoč obstoj Hrvaške in Slovenije – to priznanje ni bilo naperjeno proti nikomur – je Sveti sedež vzel na znanje položaj, ki je bil posledica legitimnih in na demokratičen način izraženih teženj. Ko je za to priznanje postavil zahteve, je Sveti sedež želel predvsem pospešiti uresničitev vseh obveznosti, ki so bile sprejete v helsinškem procesu, in podčrtati dejstvo, da bo KVSE morala biti porok zaupanja v vprašanjih, ki se nanašajo na položaj narodnih manjšin. S tem je Sveti sedež hotel, da se te nove države hkrati s priznanjem samostojnosti in neodvisnosti svečano obvezujejo, da bodo prispevale h gradnji Evrope – Evrope človekovih pravic in demokracije.”

Priznanje Svetega sedeža samostojne države Slovenije je bilo odločilnega pomena za ostala priznanja, ki so temu sledila (15. januar 1992) in za vključevanje mlade države v mednarodno skupnost. Ob tem so zanimivi tudi vsebinski poudarki oziroma neke vrste pogoji, ki so povezani s priznanjem. Vsekakor je Sveti sedež zelo dobro poznal slovenske razmere in zato opozoril na tisto, kar je bilo zares ključnega pomena pri postopni graditvi vedno bolj demokratične dežele.

Sklepne misli

Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.

Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve in tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Prav posebno vlogo pa je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja, ki so sledila 15. januarja in pozneje.

Še več o vlogi nadškofa Alojzija Šuštarja najdete v novi knjigi Jerneja Vrtovca, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, in jo lahko naročite na povezavi.

 
Značke:

11 komentarjev

  • Hvaležen spomin človeško blagemu nadškofu Šuštarju, obenem veliki duhovni in moralni avtoriteti. To, kar so mu naredili ob blagoslavljanju osamosvojitvene lipe 25.junija 1991, mi ne gre iz glave in simbolično veliko pove o Sloveniji takrat ( in še danes). Ne vem, zakaj ti, ki so Šuštarja na tisti simbolični trenutek rojstva države tako utišali, ne dobijo imena in priimkov. Mislim, da škof Jamnik ve za katero od teh imen.

  • planinka

    Zelo dobro se še spominjam tistega blagoslova lipe. Jaz se nisem nič čudila, kot g. Šuštar, kaj se je zgodilo z mikrofonom, saj mi je bilo takoj jasno, da so to storili namenoma. No lipo so pozneje tudi večkrat poškodovali, da se je posušila. Šele nekaj pozneje zasajena lipo so pustili v miru.

    Bi bilo pa res dobro, da bi se objavila tudi imena, kdor ve zanje !

    In kaj je danes drugače, kot je bilo takrat? Ko je nekaj let pozneje duhovnik na željo učiteljskega zbora , hotel blagosloviti neko obnovljeno šolo je bilo to preprečeno. Poznam neko podružnično šolo, kjer je župnik s soglasjem vodje šole, lahko poučeval verouk v šolskih prostori, po končanem šolskem pouku. Letos, pet in dvajset let po osamosvojitvi, pa je ministrstvo za šolstvo to prepovedalo, češ, da sta država in vera ločeni. Kdo bo imel od tega korist; verouk se je vršil v razredu, po končanem pouku, zaradi tega ni bilo nobenih dodatnih stroškov, ali dela. Bilo je pa v olajšanje staršev in župnika. Sedaj bodo morali starši voziti otroke v par kilometrov oddaljen župnijo, župnik bo moral pozimi nalašč ogrevati veroučne prostore.

    TAKA JE REALNOST, SLOVENCI DO KDAJ BOMO ŠE DOVOLJEVALI TAKE ANOMALIJE !!!

    • Zdravko

      V Sloveniji delajo z nami kar hočejo. Nihče se več ne poteguje za pravico. Nihče ne zna braniti svojo pravico. Niti nek župnik, ne.

      • 25 let že to poteka, na 45 let podlage …!!!Čiščenje MOTEČIH … ?

        • “Čiščenje MOTEČIH”

          Lep izraz, gospa Amelie. Težko, da se lahko bolje zapiše. Mogoče tako: “Čiščenje in odstranjevanje MOTEČIH!”

          Vsa čast in slava Ivanu Krambergerju!

          • Ja, saj zadostuje že samo odstranjevanje od vpliva in moči.
            Tako komikontinuiteta izvaja svojo lustracijo.

          • V bistvu pa nam ves čas kažejo način, kako se temu streže.
            A smo slepi in gluhi ?
            Samo da bi to morali počet v imenu Ljubezni (namenoma napisano z veliko), in ne v imenu sovraštva kot edino znajo to “naši” !

  • Zdravko

    mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, »da Šuštarjevo blagoslavljanje lipe naj tej proslavi nima kaj delati.
    ===============
    Kdo, gospod Jamnik?! Sami sebe diskreditirate. V škodo članka. V škodo stvari. Ste pa na varnem. Na toplem.

  • Nadškof Alojzij Šuštar je toliko naredil za samostojno Slovenijo, da mu gospod Milan ni mogel odreči javnega priznanja. Ob 10. obletnici osamosvojitve je Šuštar prejel najvišje državno odlikovanje za pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije. In priznanje, kdo mu je že izročil?
    😉

    Ah, drugo pa je bila njegova borba proti komunizmu, tu so ga pa pošteno vlekli za nos. Tako pošteno, a bo skoraj že vseeno, a smo se osamosvojili ali ne. Skoraj.

  • svitase

    Za Slovence je v tistem času veljal nadškof Šuštar za nespornega duhovnega vodjo.

    S svojo preudarno modrostjo in mirnostjo je bil kvas za vse različno misleče ob prizadevanjih za osamosvojitev Slovenije.

  • Za preobrat glede ameriškega odnosa do slovenske državnosti ima pa velike zasluge pred dnevi umrli George Voinovich.

    Večkratni uspešni župan Clevelanda, guverner Ohioa in 12 let senator. Zmeren, povezovalen, zelo spoštovan republikanec. Po materi Slovenec. Predan katoličan in družinski človek.

    Sprejel je premiera Peterleta in ministra Rupla, ko v ZDA še ni bilo nobenega razumevanja za slovenske korake.

    Človeka kot je George Voinovich bi se slovenski mediji pač lahko spomnili z veliko več pozornosti in spoštovanja ob njegovi smrti. Na TV npr. sploh nisem registriral poročila o tej novici. Ne vem, če je dobil 10% pozornosti naših medijev v primerjavi s smrtjo zadrogirane rokovske zvezde Prince-a.

    Takole se ga spominja njegov prijatelj in politični somišljenik, nedavni republikanski kandidat John Kasich – Voinovich je bil prva politična figura, ki je javno podprla njegovo kandidaturo:

    http://www.governor.ohio.gov/MediaRoom/PressReleases/TabId/200/ArticleId/441/language/en-US/kasich-statement-on-the-passing-of-george-voinovich-6-12-16.aspx


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI