Izvorna zmota progresistov

Branko Cestnik 14.6.2016 6:35
 

da fioreHočeš zgraditi stavbo, ki bo segla do neba? Utrdi najprej temelje ponižnosti.
Sv. Avguštin

Rog je, tako kot je bila Metelkova, socialni in umetniški laboratorij novih oblik ustvarjanja in novih oblik odnosov, novih idej, je zatočišče odrinjenih in onih, ki nas zanimajo te nove oblike …
Tanja Lesničar – Pučko, 7. 6. 2016 v Dnevniku o rušenju bivše tovarne Rog

So ljudje, za katere po večini ne vemo, da so obstajali, so pa imeli izreden vpliv na mišljenje človeškega kolektiva in zato še danes prebivajo v kakšnem kotičku naših možganov. Eden takih je Gioacchino da Fiore (Joahim iz Fiore, 1130-1202). Ta menih in opat je zgodovino razlagal kot napredovanje iz slabšega na boljše. Nič posebnega, boste rekli. To je storil že sv. Avguštin. Toda Gioacchino je – če uporabimo vsem razumljiv izraz – oče progresizma, ker je to storil na posebej sugestiven način ter z osebno karizmo preroka.

Če ste kdaj obenem futuristično, mistično in utopično razpoloženi; če se vam zdi, da bo jutri nujno boljše, saj da je novo nujno boljše od starega; če ste prepričani, da je edino prav biti napreden, četudi ne veste točno, kaj to pomeni; če so vam nagonsko všeč „odštekane“ karizmatične molitvene skupine ali pa „odštekani“ skvoterji, ki te dni rogovilijo po Rogu; če menite, da se je prava Cerkev rodila šele z 2. vatikanskim koncilom; …. potem je velika verjetnost, da vam iz tistega kotička možganov govori Gioacchino da Fiore.

Slednji je – avguštinsko navdahnjen, a na meji herezije – zgodovino razdelil na dobo Očeta (Stara zaveza), dobo Sina (Nova zaveza) in dobo Svetega Duha (ki naj bi nastopila v XIII. stoletju). Prva je doba pod postavo (sub lege), druga je doba pod evangelijem (sub evangelio), tretja je doba duhovnega razsvetljenja (sub spiritali intellecto). Duhovno razsvetljeni posamezniki in vsa družba bodo omogočili tisočletno kraljestvo miru, svobode in moralne čistosti, je napovedoval Gioacchino da Fiore.

Krščansko ljudstvo se je na Gioacchinove nauke odzvalo na dva načina. Uradna Cerkev se je od njega ogradila ter zablokirala poskuse njegove beatifikacije, med intelektualci – zgovorno je, da Dante Alighieri v svoji Božanski komediji Gioacchina postavlja v raj med blažene – in živahnimi poznosrednjeveškimi duhovnimi gibanji pa so njegove ideje pognale korenine, iz katerih je zraslo precej trdoživo drevo. Drevo pričakovanja „dobe duha“, t.j. notranje svobode in svetlega jutri, ni ovenelo tudi, ko je ovenelo srednjeveško krščanstvo in so se zgodili humanizem, protestantizem, racionalizem, marksizem, fašizem, spolna revolucija, rock’n’roll, newagersko gibanje, …. Tisoč let (lat. millenium) miru, blagostanja in popolnoma svobodnega posameznika v „brezrazredni“ družbi je pred nas še vedno postavljeno kot sanja in naloga, ki jo moramo prej ali slej uresničiti. Nerodno je, da je v družbi hrepenečih po novi dobi tudi Adolf Hitler, ki je redno rohnel o „tausendjähriges Reich“, toda dajmo ga na stran in priznajmo, da smo vsi vsaj malo milenaristi. Najhujša herezija je, če ne verjameš v napredek.

A senca dvoma ob progresističnem maliku ni majhna. Turinski postmoderni filozof Gianni Vattimo (rojen 1936) razmišlja o krizi razsvetljenske paradigme in moči krščanstva ter ugotavlja, da krščanstvo ostaja v veljavi tudi zato, ker so „napredne sile“ padle na izpitu pri dveh vprašanjih: pri vprašanju nasilja in pri vprašanju pravičnosti. Razsvetljenstvo, francoska revolucija, tehnična revolucija, socialna revolucija, komunistična revolucija in ostali iz te tovarišije niso rešili problema nasilja in niso vzpostavili optimalno pravične družbe. Čeprav so to obljubljali.

Če se povrnemo k naši temi, vprašanje se glasi: Kaj je narobe z idejo napredka, če tisočletnega kraljestva miru ni in ni zmožna ustvariti? Kaj je narobe z idejo napredka, če se ji zgodijo takšni „zdrsi“ kot so Katin, Auschwitz, Huda jama in Hirošima? Zmoto je treba poiskati pri enem izmed izvorov – pri Gioacchinu in pri njegovi aplikaciji Svete Trojice k zgodovini.

Ko je Tomáš Halík (rojen 1948 v Pragi) postal katoliški duhovnik, tega ni vedela niti njegova mama. Za časa komunizma je ilegalno deloval v „podzemni“ češki Cerkvi, danes ga štejemo za enega najbolj prodornih mislecev iz območja Srednje Evrope. Halík se v svojih delih rad ukvarja z vprašanjem odnosa med krščanstvom in modernim svetom. Tudi on na zgodovino in Cerkev gleda „trojiško“ oz. „tri-oblično“. Nenazadnje je Janez Pavel II. pogosto govoril, da je Cerkev (dodajmo: v širšem smislu tudi človeštvo) „ikona sv. Trojice“. Medtem ko Gioacchino da Fiore „oblike“ Očeta, Sina in Svetega Duha postavlja na zgodovinsko časovnico na način, da ena sledi drugi, Tomáš Halík v predavanju Je Cerkev zvesta modernemu človeku? razlaga, da so tri „oblike“ Cerkve sočasne.

Povedano drugače, a še vedno v jeziku Gioacchina da Fiore: zgodovina je istočasno od Očeta (postava, disciplina, izročilo, tempelj), od Sina (ljubezen do bližnjega, darovanje samega sebe) in od Svetega Duha (svoboda, navdih, iskanje novih obzorij).

Izvorna zmota progresizma je, da zadnja doba „tlači“ prejšnji dve. Kot da Duh ne potrebuje Očeta in Sina. Ko se „doba svobodnega duha“ odtrga od dobe moralnega zakona in dobe brezpogojne ljubezni do bližnjega, pride do nekakšne praznine, v katero – čeprav se to sliši neverjetno – lahko „v imenu napredka“ vstopita tako nasilje kot nepravičnost. Pride lahko do absurdnega položaja, ko v imenu „novodobnih“ pravic do zločinskih razsežnosti kršimo najbolj osnovne človekove pravice, kot sta pravica do življenja in lastnine. Na Slovenskem smo tovrstno železno pest napredka še kako okusili. In to s strani vseh treh političnih milenarizmov prejšnjega stoletja: s strani fašizma, nacizma in komunizma.

Napredek je zapisan v našo genetiko in ne smemo ga brezumno ter prestrašeno ovirati. Ne smemo pa mu dovoliti, da se prevzame. Malikovanje napredka je že njegova regresija. Nadutost naprednih je že maligni tumor napredka. Kaj nam je torej storiti, da se napredek ne izjalovi? Tomáš Halík, pišoč sicer o Cerkvi, pravi, da harmonična drža sočasno ustvarja:

  1. prostor za „dediščino očetov“, se pravi, vedno se moramo znati nasloniti na tradicijo; tudi tisočletja nazaj lahko gremo po nauk in smer za prihodnost;
  2. prostor za „novo zapoved“, za Kristusovo postavo ljubezni do bližnjega; brez nje ne smemo narediti niti milimetra naprej;
  3. prostor za „vladavino odprtosti“, za prestop mej do zdaj znanega.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

 
Značke:

10 komentarjev

  • Zdravko

    U, dober članek! Samo odpreš usta in razmišljaš. 🙂

  • obveznoime

    Lepo napisano, ampak večalimanj čisto prazno.

    Napredek ja, ampak ne. Napredek za stvari, ki se nam zdijo ok – ja (npr. verouk v šole). In napredek za stvari, ki se nam ne zdijo ok – ne (npr. Rog .. ki je ena hiša med par desettisoči v ljubljani in, ki pravzaprav opravlja podobno poslanstv, kot (bi jo vsaj morala) marsikatera cerkev po slovenskih vaseh.)

    Sklicevati se na to, da dosedanje revolucije niso prinesle nikakršnega napredka, je pa milo rečeno zavajujoče. (ampak se dandanes zelo pogosto to novo zgodovinjenje zelo rado dogaja)

    In je zaradi vseh teh “neuspelih” napredkov danes vseeno veliko več miru in pravičnosti kot pred 100, 200, 500… leti.

  • Sarkazem

    Kako levi trolli budno pazijo na vsak zapis! Na piškotka!

  • Če bi bil siten, bi ob tem tem odličnem razmišljanju pripomnil, da francoske meščanske in komunistične revoluciije ni za spravit na isti imenovalec, kot tudi Auschwitza in Hirošime ne.

    Drugače pa zelo podobno razmišljam. Priznam, v tem trojstvu imam sicer še najmanj smisla za “prestopanje mej do sedaj znanega”. Taki kot so Rogovci me nekako organsko odbijajo. Čeprav me tudi v imenu ljubezni do bližnjega, ne samo zgoraj omenjene odprtosti niti ne bi smeli.

    Najbrž tudi zato, ker žalijo mojo potrebo po harmoniji in urejenosti. Grem mimo Roga in to večkrat in gledam to totalno devastacijo, to hišo strahov sredi izložbenega konca prestolnice, gledam z neokusnimi grafiti popolno popackano okolico središča te “kulturne alternative”, posebej še popackano Trubarjevo ulico in si mislim, zakaj se to dopušča, kaj nam je tega treba.

    Nenazadnje so ti prostori nevarni, se lahko zrušijo, so brez vode, elektrike, sanitarij. Državna in lokalna skupnost naj pomagata revežem, ne pa tem kaotom. Pravzaprav naj pomagata tudi njim in to normalno zaživeti, tako da jih spodita s te “njihove” avtonomne cone. Naj se lotijo česa pametnejšega, npr. obdelovanja neobdelane rodovitne zemlje; vsekakor nečesa brez uničevanja tuje lastnine.

    • Zdravko

      Kako to ti, ki tako lepo govoriš o tem kako je javna lastnina skupno dobro itd. Sedaj pa tu o neki tuji lastnini?! Rog je torej skupna last, torej tudi od teh skvoterjev.
      Boš moral bolje razložit. 🙂

  • Sarkazem

    IF, odlično napisano. Se bo pa nadaljevalo, ker so pod zaščito komikontinuitete. Tu ga je Janković malo polomil, ker se jim bo zameril, kar zanj ni zdravo. Sicer se je takoj povlekel nazaj in dal stvar na sodišče, torej v večno neurejenost.

    • Zdravko

      Kot vem, ni nič na sodišču. Jankovič je tako kot IF, samo da iz drugačnih nagibov. Občina, to sem jaz, torej Rog je moj!

  • Svet se giblje k Bogu, gibanje pa vsebuje vzpone in padce. Npr. Libanon … nekaj je slavil Boga po krščansko, danes pa religiji, ki je kar nekaj stoletij zaostala. Seveda je to le vera in ne trda znanost.

  • svitase

    To je to!

    To so poglavitna življenjska sidra.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI