Reporter, Žajdela Ambrožiču: Takšni so bili in takšni so. Pokvarjeni in človeško revni do konca.

Časnik 13.6.2016 9:29
 

Lado Ambrožič je v Reporterju še enkrat na moj račun natresel kup nesmislov, žaljivk in groženj – Ko se je v tej polemiki prvič oglasil, nisem mogel molčati, ker se je prav tako neskončno sprenevedal o partizanskih zločinih svojega očeta, sam pa sem doslej o teh zločinih pisal največ.

Na to njegovo zadnjo pisarijo je težko odgovarjati, ker v njej navaja same nesmisle, ovite celo s pentljo grožnje s sodiščem. No, tega komaj čakam.

Seveda ni polemiziral s podatki o zločinih njegovega očeta, ki sem jih navajal. Partizanskih zločinov na Ajdovcu, Brezovi Rebri in v Žužemberku, ki jih je vodil njegov oče, se ni niti dotaknil, ker je tam pač vse obupno jasno. Omenja le Dob in Prekmurje, v obeh primerih pa modruje, da naj bi bil njegov oče tako pri Dobu decembra 1942 kot v Prekmurju maja 1945 nedolžen.

Pri Dobu je v celoti odgovoren po poveljniški liniji, saj je poveljeval enoti, ki je tam storila hude zločine. Dejstvo je, da ga je ob koncu vojne komunistično vodstvo poslalo v Prekmurje, da je tam »utrjeval« oblast patentiranih zločincev, katerih sestavni del je bil sam. Po letu 1990 je v Sloveniji izšlo zelo veliko literature s konkretnimi podatki o ljudeh, ki so jih v mestih, trgih in vaseh ugrabili in umorili komunisti s svojimi paravojaškimi bandami.

Zakaj pa naj bi bil Ambrožič poslal v Prekmurje, če ne zato, da tam kot instruktor (z »bogatimi« medvojnimi izkušnjami obračunavanja z nasprotniki) pomaga lokalnim komunistom pri prevzemu in utrjevanju diktatorske oblasti. Danes se tako rekoč za vsak kraj v Sloveniji ve, kako je bilo to videti: da so ugrabljali, ropali, ubijali in pri tem še veseljačili kot najhujša drhal. Tako se ve tudi za Mursko Soboto in širše za Pomurje.

Ambrožič omenja Rupnika, Krenerja, Rösenerja in Javorovico. O vseh teh pojmih lahko veliko napišemo. Toda bistvo je drugje. Okupacijo in vojno je skupina komunistov izrabila za komunistično revolucijo. To je lahko naredila le z najhujšim nasiljem in lažmi (s propagandno vojno). Akcije, ki so jih izvajali pod krinko boja proti okupatorju, so ves čas zlorabljali za ubijanje Slovencev in za sejanje nepopisnega strahu.

Številke o umorjenih Slovencih s strani komunističnih paravojaških band so nepopisno visoke in grozljive. Še tistih nekaj okupatorjev, ki so jih ubili, je v veliki večini »padlo« v »akcijah«, ki so, večinoma preračunljivo, povzročile strahotne povračilne ukrepe okupatorja. Leto 1942 in t. i. italijanska ofenziva nam govorita samo o tem.

Kje v Evropi (razen pri Brozu in Kardelju) pa so uporniške organizacije leta 1941, 1942 ali 1943 sploh počele kaj bistvenega proti okupatorju, ki je zasedal njihove dežele? Nikjer, ker nikjer njihove uporniške organizacije niso upoštevale politike komunistične revolucije (v zelo specifičnih razmerah okupacije in vojne). Povsod so branili življenja domačih ljudi in se predvsem organizacijsko krepili, akcije pa izvajali predvsem na propagandnem področju.

Prav vse, kar so komunisti s svojimi paravojskami počeli v Sloveniji (in Jugoslaviji) od leta 1941 naprej, je služilo samo eni politiki, to je uničenju tradicionalnih političnih in družbenih sil, da bi potem zasedli njihovo mesto, to je oblast.

Nedavno smo dobili prevod odlične knjige angleškega publicista Petra Battyja Titova velika prevara, v kateri je vsa ta lažniva politika Brozovih in Kardeljevih komunistov dobro opisana. Branje te knjige je pravzaprav šokantno tudi za tiste, ki že dolgo vemo, da je bila komunistična druščina v Jugoslaviji poosebljena zločinska združba, ki je goljufala prav vse okoli sebe. Ta knjiga, ki se od prve do zadnje strani bere kot najhujši triler in v kateri seveda ni nič izmišljeno, prav vsakemu pove vse, kar je o tej zločinski druščini potrebno povedati.

Nekoliko bolj jo tu omenjam tudi ob Ambrožičevi omembi pojmov, kot so Rupnik, Krener, Rösenerer in Javorovica. V Battyjevi knjigi je tak pojem Draža Mihailović. Šele ko preberemo to knjigo, vidimo, kdo je bil npr. Mihailović in kdo Josip Broz Tito. Prvi je bil velika žrtev prevar, politikantskih interesov in nasilja, drugi pa prevarant in nasilnik brez primere. Batty nam v knjigi ves čas podaja tudi kontekst medvojnega dogajanja v Jugoslaviji.

Tudi o Ambrožičevih rupnikih, krenerjih, rösenerjih in javorovicah lahko govorimo le, ko poznamo ves kontekst dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Ta kontekst pa nam predoči le eno: nepopisno nasilje komunističnih partizanov, ki je služilo komunistom za prevzem oblasti. Šele ob tem nasilju oziroma v (samo)obrambi pred njim so nastali rupniki, krenerji, rösenerji, javorovice in številni drugi.

Dobro, pisarije Lada Ambrožiča objavljajo, ker se pač dobro berejo. Toda zame je osupljivo nekaj drugega (včasih že kar problem), to je neizmerno velika količina literature, ki je bila napisana o komunistično-partizanskih zločinih. Te literature je danes že nepredstavljivo veliko. Ob njeni vsebini so lahko vsi tisti, ki imajo kaj s komunističnimi in partizanskimi zločinci skupnega, tiho. Če pa niso, pač pisarijo takšne nesmisle in žaljivke, kot jih piše Lado Ambrožič.

Nedavno je »borčevska« organizacija podelila žužemberškemu županu Škufci »najvišje priznanje«. Le zakaj? Namesto da bi Lado Ambrožič in podobni svoje dostojanstvo ohranjali v pietetnem molku, rogovilijo in izrabljajo moč povsod, kjer lahko. Kakšna občina celo še po demokratizaciji Slovenije, kot na primer žužemberška, omogoči tako absurdno dejanje, kot je postavitev spomenika sredi Žužemberka partizanu Ladu Ambrožiču, potem ko je ta leta 1942 s svojo komunistično paravojsko začel nepopisno pustošenje po tem kraju. Vlada pa z donacijami omogoči »borčevski« druščini, da lahko v Kočevskem rogu 26 let po demokratizaciji postavlja spomenike najhujšim zločincem v naši zgodovini, Mačku, Rozmanu in podobnim.

Več lahko preberete na reporter.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

3 komentarji

  • Zdravko

    Tole pa je oster tekst. Sicer si Ambrožič drugega tudi ne zasluži. Provokator, da mu ni para.

  • Zamolčana zgodovina in sprava
    ZB NOB priznava le zgodovino zmagovalcev še iz časa enoumja. Dejstvo pa je, da je enostranska zgodovina napisana v enopartijskem režimu preživeta. Komunistična partija je vedno zatajevala, da je med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna. Znano je, kdo in kako jo je začel?
    Žalostno je, da tudi politična levica, ko je na oblasti in predstavlja državo, taji revolucijo, čeprav je bila ta opevana vse do osamosvojitve, saj je bila temelj režima SFRJ.
    Številke popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino so govoreče. Med vojno vihro in revolucijo je umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer cenim. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne.
    Šef OZNE Matija Maček je rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane.
    Pokojni prof. dr. Aleksander Bajt, član SAZU, medvojni član kraljeve vojske v domovini, enako kot olimpionik Leon Štukelj, je v knjigi »Bermanov dosje« zapisal: »Partija je med NOB, med okupacijo, prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije… Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.«
    Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan, kristjan, član DEMOS-a, je tedaj oklical: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Predsednik parlamenta je s tem priznanjem podal temelj za spravo. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije na temo sprave pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«
    Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.«
    Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, pa je na spravni okrogli mizi v Zavodu Sv. Stanislava vpričo predsednika države jasno in glasno povedal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. V državi, v kateri politiki upoštevajo vse državljane, bi bilo to povsem razumljivo in dovolj za spravo!
    Slovenci smo se šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo, zavrnili revolucijo in končali državljanko vojno.
    V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji, oboji so del naroda. Ni izdajalcev naroda! Dejstvo, ki omogoča in terja spravo!
    Med okupacijo je bil upor proti okupatorju in bila je državljanska vojna! Ne tajimo tega več!
    V demokraciji je dopustno, da nismo vsi enakega mnenja.
    Skrajni čas pa bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da državna politika in njene inštitucije, odgovorne za naš razvoj, sprejmejo objektivno zgodovinsko resnico in prenehajo razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce, na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom«.
    Samo to je pot do sprave, ki je znak kulture naroda in je predpogoj za naš razvoj, ugled in perspektivo!

    • Franc Mihič

      Zgodovina in vizija!
      DNEVNIK, 29. avgust 2015
      DELO, 31. avgust 2015
      DEMOKRACIJA, 3. September 2015
      Mnogi svetujejo in pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti.
      Berem pa tudi: komisija za resnico in spravo iz Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko marsikaj naučila. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve. Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj.
      Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.
      Tudi naša politika oziroma vlada pripravlja našo vizijo, t. j. postavlja strateške razvojne cilje in strategijo pametne specializacije Slovenije, ki bo opredelila, v čem smo dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji Slovenije za uveljavitev našega znanja in dela na svetovnem trgu? Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo?
      Osnovni pogoj za učinkovit razvoj in blagostanje pa je kot povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost.
      Zato me zelo skrbi in zanima naša perspektiva, saj žal premnoge zanima le to, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa raziskana zgodovina zgodovinske znanosti na ravni države.
      To ne more biti naša perspektiva!
      Koga torej res zanima naša objektivna zgodovina in vizija, temelj naše perspektive?
      Franc Mihič, Ribnica

      https://www.dnevnik.si/1042719344/mnenja/odprta-stran/zgodovina-in-vizija


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI