Kardinal Sarah: maševanje »ad orientem« pomaga postaviti Boga na prvo in pravo mesto

Časnik 13.6.2016 9:30
 
Kardinal Robert Sarah.

Kardinal Robert Sarah.

Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, je v nedavnem intervjuju za francosko katoliško revijo Famille Chrétienne med drugim spregovoril o tematiki maševanja v smeri liturgičnega vzhoda oziroma »ad orientem«. Pri tem je izrecno opozoril na dejstvo, da tovrstna liturgična usmeritev ni lastna zgolj tradicionalni obliki rimskega obreda (po misalu sv. Janeza XXIII. iz leta 1962), temveč je povsem veljavna in legitimna tudi znotraj nove oblike, to je pokoncilskega mašnega obreda (po misalu bl. Pavla VI. iz leta 1969). Še več, kardinal se je zavzel za pogostejše vključevanje usmeritve »ad orientem« v običajno škofijsko in župnijsko liturgično prakso. Po njegovem prepričanju skupna usmerjenost h glavnemu oltarju, ki predstavlja križanega in vstalega Kristusa, na simbolno pomenljiv način poudarja prvenstvo Boga in svetost liturgičnih dejanj.

Kardinalu Sarahu se zdi nujno potrebno ponovno odkriti mašo, pri kateri »so vsi [tako duhovnik kot ljudstvo] obrnjeni v isto smer, v smer prihajajočega Gospoda«. »Spre-obrniti se pomeni usmeriti se k Bogu. Globoko sem prepričan, da morajo biti naša telesa vključena v to spre-obrnjenje,« je zatrdil kardinal. »Ne gre za to, kakor se včasih govori, da bi duhovnik maševal s hrbtom proti ljudstvu. Stvar ni v tem. Gre za to, da smo vsi usmerjeni k apsidi, ki simbolizira vzhod, kjer prestoluje križ vstalega Gospoda.« Tovrsten način maševanja »je legitimen in skladen s črko in duhom [drugega vatikanskega] koncila«.

»Kot vodja Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov želim spomniti, da maševanje ”ad orientem” dovoljujejo rubrike, ki določajo, kdaj se mora mašnik [vmes] obrniti k ljudstvu.« Pri tem je ponovil svojo misel, ki jo je junija leta 2015 zapisal v vatikanskem dnevniku L’Osservatore Romano, kjer je predlagal, »naj se duhovniki in verniki usmerijo ”ad orientem” vsaj med spokornim obredom, petjem Slave, molitvami in evharistično molitvijo«.
»Več kot petdeset let po zaključku drugega vatikanskega koncila je potrebno zares brati njegova besedila! Koncil ni nikoli zahteval maševanja, usmerjenega k ljudstvu!« Kardinal poudarja, da je maševanje v smeri ljudstva (»versus populum«) zgolj neobvezujoče sredstvo, ki ga je Cerkev dala na voljo, da bi uresničevala večjo soudeleženost vernikov pri mašnem obredu. Kljub temu je po njegovem bistveno, da med povzdigovanjem vsi gledajo »ad orientem«.

»Maševati v smeri ljudstva oziroma gledajoč ljudi je možnost, ne obveza.« »Besedno bogoslužje lahko opravičuje položaj ”iz oči v oči” med bralcem in poslušalci, dialog in pastirstvo duhovnika v odnosu do svoje črede. Toda takoj od trenutka, ko se je potrebno usmeriti k Bogu – to je od povzdigovanja naprej –, je bistveno, da duhovnik in verniki skupaj gledajo proti vzhodu.« »To je povsem skladno s tem, kar so želeli koncilski očetje.«

V tem intervjuju kardinal Sarah poziva k vrnitvi svetega in obžaluje dejstvo, da so številni obredi postali »kratkočasje«. »Pogosto duhovnik ne obhaja Kristusove ljubezni preko njegove žrtve, temveč srečanje s prijatelji, skupni obed, trenutek bratstva. V iskanju izmišljanja kreativne liturgije in praznovanja obstaja nevarnost pretirano človeškega obredja, ki zadošča našim željam in trenutnim modam.« »Če se obhajanje evharistije spremeni v človeško slavljenje samega sebe, je nevarnost ogromna – Bog namreč izgine.«

Ustvarjalci bloga Ad-dominum

 
Značke:

14 komentarjev

  • Zanimivo, da avtor članka (oz. avtorji – iz “podpisa” je razvidno, da so članek pisali timsko) ne stoji za napisanim z imenom in priimkom. Ne tu in ne nikjer na blogu …

  • »Če se obhajanje evharistije spremeni v človeško slavljenje samega sebe, je nevarnost ogromna – Bog namreč izgine.«

    Brez skrbi, “iznajdljivi” bodo to tudi dosegli, pa kakorkoli jih obrneš. Za duhovnika je pomembno, ko reče: “To je moje telo, ki se daje za vas,” misli tako resno kot avtor navedenih besed.

  • Ko iz prezbiterija umaknemo oltarno mizo, da bi potem lahko maševali na starem glavnem oltarju obrnjeni vstran od ljudi ("ad orientem"), je velika verjetnost, da smo skupaj z mizo iz prezbiterija odnesli cel 2. vatikanski koncil. Če bi 2. vatikanski koncil hoteli pokazati v enem simbolu, je to prav oltarna miza. V otarno mizo, ki je obrnjena proti ljudstvu, so simbolno vgrajeni vsi dokumenti 2. vatikanca.

    http://branenacesti.blogspot.si/2015/11/liturgija-po-bezanju-naprej-zdaj.html

    • Zdravko

      Ali je 2. vatikanski koncil res tako velik? Besede tega kardinala se zdijo zelo na mestu. Ne prepriča me “duh koncila”. Veličina koncila se kaže ravno v spremembah, dovolj majhnih spremembah, ki jih ni treba še napihovati z neko nedoločljivo splošnostjo. Če vzamemo minimum minimuma, imamo toliko, da ne moremo reči, da smo “odnesli cel koncil”.

      • Pater doc. dr. Marko Ivan Rupnik ima drugačno mnenje o drugem vatikanskem koncilu. Kdor ima ušesa, naj posluša https://www.youtube.com/watch?v=cDgpMRsC19U .

        • Zdravko

          Poslušaj potem, kaj ti govorim: ne vtikaj se v moje komentarje. Ne dovolim si vašega vpadanja v besede. Motite diskusijo s tistimi s katerimi bi rad razpravljal. Gospod AlFe, saj razumete slovensko.

    • constantino

      Pater Branko, vaša trditev je hudo zavajajoča.

      Po novem Rimskem misalu iz leta 1969 (tudi njegovih kasnejših redakcijah) sta dovoljeni in formalno enakovredni obe liturgični usmeritvi: tako tradicionalna “ad orientem”, ki jo denimo zvesto ohranjajo grkokatoliki in pravoslavni, kot novodobna “versus populum”. Predpisi Cerkve so tukaj jasni, zato je vsakršno zgražanje nad usmeritvijo “ad orientem” ali svarjenje pred njo odločno pretirano in krivično. Poleg tega niti en sam koncilski dokument sploh ne omenja maševanja “versus populum”, kaj šele da bi ga predpisoval.

      Še več, ravno usmeritev “ad orientem” toliko bolj poudarja temeljno enako dostojanstvo celotnega vernega ljudstva, saj so preko nje vsi hkrati (duhovnik in laiki) obrnjeni v isto smer, v smer Gospoda, ki ga skupaj molijo in slavijo. Novodobna usmeritev “versus populum” je v resnici veliko bolj nasprotna koncilu, saj na psihološki ravni uvaja bistveno večjo klerikalizacijo bogoslužja, saj so verniki prisiljeni gledati v duhovnika (kot nekakšnega predsednika ali govornika, skorajda zabavljača), ne pa v Gospoda.

      Sicer pa je drugi vatikanski koncil zgolj eden izmed enaindvajsetih koncilov, ki jih katoliška Cerkev šteje za vesoljne. Od marsikaterih prejšnjih je tudi veliko manj pomemben, saj je bil po svoji naravi zgolj “pastoralni” in ne “dogmatični”. Zgodovina Cerkve pa povrhu vsega teče naprej in na drugi vatikanski koncil se ne bo moglo večno sklicevati s takšno vehemenco, kot se je to počelo doslej.

  • Ko smo pred leti v župniji zgolj hipotetično govorili o zamenjavi daritvene mize, je župnik rekel, da je mogoče čez nekaj let ne bomo (več) potrebovali. V mislih je imel prav vrnitev k ‘stari drži’. Meni je zlasti všeč izhodišče: “Vsi smo pred Bogom, vsi obrnjeni k Bogu.” Vsi = tudi duhovnik.

    Nekoč sem nekega drugega duhovnika vprašala, kako je maševati, obrnjen k ljudem, v smislu: koliko je moteče gledanje na ljudi v najsvetejših trenutkih maše. Pa je rekel: “Poskusim jih ne gledati, odmisliti.”

    Meni je gornja obrazložitev (ne kogarkoli, ampak) prefekta Kongregacije za bogoslužje zelo smiselna. Mogoče bi bilo to tudi za duhovnike razbremenilno – da se ne bi počutili (in nekateri se tudi tako obnašali), kot da so na odru in s tem nekakšno ‘središče dogajanja’??

    • Gospa Marta,
      hvala za vaše mnenje, kaj vam je bolj všeč. In pa za zgodbo o duhovniku, ki si ljudi “skuša odmisliti”. Nekateri seveda razmišljajo drugače, za osnovo so si vzeli “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). Tako je za njih postal brat pot do Boga. No, sicer pa sami berite:
      http://www.gibanjefokolarov.si/jezus-v-bratu

      Ja, svet je poln čudakov, medtem ko eni odmišljajo ljudi, da jih ne motijo pri pogledu na Jezusa, drugi v ljudeh vidijo Jezusa. 😉

      • G. AlFe, mislim, da to, kar navajate v zadnjem odstavku, ni nezdružljivo: vsako ob svojem času. Nenazadnje: tudi maševanje in molitev je ‘delo za brate’. Ali drugače: mati Terezija (simbol dela za druge) se je vsak dan odmaknila od ljudi – čas z Bogom in čas za Boga … (morete trditi, da v tistem času v ljudeh ni videla Jezusa?).
        Še več: drznem si domnevati, da se tisti (duhovniki), ki ‘odmislijo publiko’ in so pri maši dejansko ‘zazrti v Jezusa’, bolje in več posvečajo (ta-pravemu) ‘delu za brate’, ker če je Bog na prvem mestu, potem tudi vse ostalo ‘štima’.

        • Jaz si pa ne drznem domnevati, katera pot je boljša. Ker ne vidim v notranjost duhovnika, tako enega kot drugega.

          Do Boga vodijo različne poti, kajne?

          • Oh, sem se spotaknila ob bruno (v mojem očesu) – grem ‘flikat’ kolena. Z veseljem pa bom prebrala Vaš konstruktivni vsebinski komentar na gornjo temo. Lep pozdrav, g. AlFe, ne bom naprej dokazovala svojih zablod, da se še kdo ne spotakne obnje.

            (Mogoče boste komentirali tudi samega sebe? Npr. 13.6.2016 ob 15:26? Tam trdite nekaj, kar tukaj kritizirate? Duhovnikovo (notranjo) držo namreč. Ja, tudi jaz trdim, da če se duhovnik zaveda, kaj govori in počne, odpadejo vse dileme; le da sem to drugače zapisala.)

          • Gospa Marta,
            ne slepiva se. Eni duhovniki zelo zares mislijo, ko rečejo “… moje telo, ki se daje za vas!” Recimo …. arški župnik Vienej, ki je z bičanjem samega sebe odvadil vaškega furmana preklinjanja. Drugi so pa padli duhovniki, enkrat sem enemu komentatorju – idealistu dal listo desetih padlih papežev. In moj komentar velja za padle duhovnike, ti se bodo “znašli” pa naj sprejmemo kakršna koli pravila.

            Mimogrede, ste brali kaj od Faustine Kowalske? V njenem videnju pekla jo je presenetilo veliko število posvečenih oseb …

            Skratka, gospa Marta! V splošnem lahko govoriva o grehu, poimensko imenovati nosilca greha pa raje ne, raje niti ne pomisliva, kateri bi lahko bil padli duhovnik. Naj se s tem škof ukvarja, zakaj pa je hotel biti škof! Midva ga nisva izvolila! 😉

  • Oh! Ti duhovniki! Spremenite raje birmo, kot da prenašate mize po cerkvi in sučete mašnika okoli njegove osi.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI