J. Kos, Demokracija: Cankar za današnjo rabo

Časnik 13.6.2016 0:01
 

Sto štirideset let od Cankarjevega rojstva je minilo z nekaj spominskimi prireditvami in spoštljivimi zapisi, včasih pa tudi s skeptičnim pomislekom, kaj naj bi s Cankarjem v sedanjem času.

Osnovnošolci zvedo o njem komajda kaj, vedeti morajo za Skodelico kave, gimnazijci se brez prevelike vneme učijo ob odlomkih njegovih romanov in dram, odraslim sta v spominu kvečjemu cankarjevsko »hrepenjenje« in Cankarjeva »mati«, ampak kot da jim je oboje tuje. Kako torej s Cankarjem danes? Med vojnama je bil močna spodbuda nacionalni zavesti in občutku socialnih krivic, po vojni pa so si ga prisvojili komunisti, vendar pokroviteljsko, kot da prav oni rešujejo vprašanja, ki jih je samo sanjavo zaslutil. Cankar je postal uradni okras socializma in nepotrebno breme. Toda vprašanja, o katerih je kot umetnik in mislec govoril, so se v slovensko stvarnost po letu 1990 nepričakovano vrnila in Cankar je spet med nami. Od tod potreba za nov premislek, s čim nas še zmeraj nagovarja, v čem je njegova današnja aktualnost.

Nov premislek je potreben celo o simbolnem pomenu cankarjevske »matere«. Ko vidimo v njej samo ganljivo zgodbo o bolestni sinovski navezanosti, pozabljamo, da je bila Cankarjeva mati glava družine, ki jo je oče leta 1890 bolj ali manj zapustil. Medtem ko je Prešernu temelj družine oče – »hiša mojega očeta« −, se je Cankarju družinska skupnost prikazovala poosebljena v materi. Ko torej na koncu Podob iz sanj strne svojo življenjsko filozofijo v besede »mati, domovina, Bog«, imenuje z materjo osnovno celico skupnostnega življenja. V današnjem času bi prepoznal mnogotere nevarnosti za njen obstoj.

Toda Cankar postaja aktualen še na vseh drugih ravneh moralnega, socialnega in celo političnega življenja Slovencev. Prvi je kot umetnik odprl vprašanje o usodni povezanosti slovenske politike z gospodarstvom, o korupciji, ki jo spremlja. V Kralju na Betajnovi je Kantor na videz ničejanski »nadčlovek«, dejansko pa je do skrajne amoralnosti prignan »tajkun«, ki izrablja politiko za večanje svoje gospodarske moči, in narobe, gospodarska moč mu je sredstvo za politično oblast. Kantor postaja metafora za »tranzicijsko« Slovenijo.

Toda Cankar je tudi prvi odkrival dejansko početje političnih strank na Slovenskem, zlasti teh, ki imajo zaslombo v državi in gospodarstvu, podporo pa v medijih. V komediji Za narodov blagor je nazorno uprizoril, kako z ideološko manipulacijo strežejo materialnim in socialnim interesom politične elite. Sredstvo za obvladovanje volivcev so fraze o koristi »naroda« in skupnem »dobru«, se pravi o tako imenovanih vrednotah in morali. Zato so izvir vsesplošne korupcije in nemoralnosti. Ko volivci volijo, se zgodi tisto, kar v drami Hlapci izreče Jerman z besedami: »Narod si bo sodbo pisal sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.« Zato si »narod« v tej drami izvoli hudo oblast po svoji volji in kakršno si zasluži. Cankar že vidi vse pasti formalne demokracije.

Politična korupcija se v Cankarjevih delih podaljšuje v korupcijo javnosti, se pravi njenih pooblaščenih glasnikov medijev. Cankar v novinarstvu odkriva večinski del teh, ki služijo vladajočim strankam s propagandnimi gesli, z rodoljubnimi in moralističnimi vabami, njim nasproti postavlja redke pogumne iskalce resnice, danes bi dejali raziskovalne novinarje. Tak je v Narodovem blagru Ščuka, ko raziskuje smrt novinarja, ki ga je uničila vladajoča politika.

Več lahko preberete na demokracija.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

1 komentar

  • svitase

    Preroški Cankar.

    Zanima me, če ga slovenski izobraževalni sistem v tem smislu obravnava in na ta način vzgaja mladino.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI