V. Doležal Rus, Radio Ognjišče: Bitka za podzavest

Časnik 11.6.2016 0:01
 

Pred nekaj dnevi me je hčerka spraševala o določenem naslovu na cesti, ki poteka mimo razvpitega Plečnikovega stadiona v Ljubljani. Kot iz topa sem izustila: “Pa to je na Titovi cesti”. V trenutku mi je zaprlo sapo, sramovala sem se lastnih besed, ki jih po vsaj majhnem premisleku ne bi nikoli izrekla, saj sem s preteklo zločinsko politiko in njenimi politiki v mislih in dejanjih za vselej opravila. A vendar se zgodi.

Ob tem sem se spomnila pokojne mame, ki se je rodila leta 1913 in je torej mladost preživela v državi SHS, zrela leta pa v komunističnem režimu. Njena osebnost se je oblikovala v šoli, ki so jo vodile uršulinke, življenje ji je potekalo v centru Ljubljane. Vtisi in podobe vsega , kar je okoli človeka, trajno zaznamujejo in poselijo našo podzavest, v trenutkih vzhičernosti in hitrih reakcij pa nekontrolirano planejo na dan. Kako že pravijo: “Česar je polno srce, to usta govore.” Naj ilustriram to misel: moja mama je pogosto imenovala ljubljanske ulice po starem: zanjo so se tudi v novem režimu stvari dogajale na Šelenburgovi ulici (Šelenburg je bil bogat trgovec, ki v novi jugi seveda ni smel obstajati) pa Tyrševi cesti (Tyrš je bil češki ustanovitelj telovadnega društva Sokol, katerih izpostave so se razširile po vsej monarhiji) stanovala pa je na Cesti Sv. Petra, ki se je po vojni hitro preimenovala v Trubarjevo, da ne bi žalila kakšnega naprednega ušesa.

Ob takih poimenovanjih ulic smo otroci dejali: kaj vendar govoriš mama, kje pa je to! Njej je bilo vse jasno, nam mladim pa prav nič. Ta primer iz našega družinskega kroga lepo ilustrira dejstvo, da za besedami stoji preteklost, ki smo jo živeli, okušali, sprejemali skozi oči in ušesa in se je ugnezdila v naš spomin.

Mnogi zelo dobro vedo, da vse, kar poslušamo in gledamo, postane del naše zavesti. Zaradi tega psihološkega dejstva zlasti profesionalci v političnem in socialnem inženiringu skrbno načrtujejo, svetujejo in v družbi plasirajo določene vsebine. Z zavestjo, ki je bila oblikovana včeraj, bodo jutri in v bodočnosti krmilo prevzeli v roke današnji rodovi.

Vprašajmo se, kdo je generacija, ki danes odločilno sooblikuje naše profesionalno življenje v raznih poklicih in politiki. To so ljudje, ki na lastni koži niso doživeli medvojnih grozot in trpljenja, so bili pa v številnih primerih deležni privilegijev svojih »zaslužnih« staršev, ki so vsi po vrsti izgubili spomin. Ta generacija, tudi moja in mnoge naslednje, je doživljaja posebne vrste inicijacijo v šoli ob pionirskih in mladinskih sprejemih in mitičnih proslavah. Prepevala je sentimentalne pesmi o partizanskih borcih in recitirala pesmi o kurirčkih in tragično preminulih borcih. Izpraznjen prostor prepovedanih vrednot, je prejšnji režim spretno napolnil z novimi vsebinami, ki so nam, naivnim šolarjem in prestrašenim staršem, predstavljali nekakšno nadomestilo za ukradeno tradicijo. Tudi za rekreacijo in idole so poskrbeli, saj jih mladina potrebuje. Iz rok v roke je romala štafetna palica, ki je prepotovala vso skupno državo in bila na koncu izročena velikemu vodji. Ni kaj reči: dobra prevara, kako življenje mladih generacij napolniti s sentimentom, ki zamegli razum, zbriše spomin in potrebo po iskanju resnice.

Kaj je opaziti: številne povojne generacije so živele desetletja brez Boga, brez preteklosti, brez potrebe poučiti se o pravi zgodovini. Večino ni brigalo, kaj piše v intervjuju, ki sta ga Boris Pahor in Alojz Rebula naredila z Edvardom Kocbekom, ter izdala v tržaški reviji Zaliv. Že leta 1973 bi se lahko poučili o Rogu, Hudi jami, Teharjah, a so nam zabili v glavo, da so to teme, ki se jih ne bomo dotikali. Mnogi ne poznajo niti enega stavka iz znamenite 57. številke Nove revije, ki je bila osnova za naš bodoči nacionalni program in temelje novi državi. V takih časih smo medtem dozoreli in postali strokovnjaki, politiki, starši. V naših najbolj aktivnih letih življenja je režim z nenehnimi kvazi reformami poskrbel, da nismo imeli potrebe in časa razmišljati, da se ne živi le od kruha. Standard, potovanja, sorazmerno odprte meje, vsega materijalnega v znosni meri. Tudi krediti, ki so žrli državo, privatne hiše in vikendi na deželi, koline pri sorodnikih in življensko pravilo: »Znajdi se«.

Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

4 komentarji

  • Malo pretirava gospa, kako so v komunizmu cele generacije odraščale brez Boga. Kakor se je kdo odločil ( mišljeno za odrasle, seveda). Jaz sem hodil v mestno osnovno šolo in nas je več kot polovica iz razreda še obiskovala župnijski verouk. Prvoobhajancev v enem letniku nas je bilo blizu 40. Danes v istem okolju le okoli 10% učencev ali manj obiskuje verouk, kar se mi zdi katastrofalno.

    Če bi ob menjavi ateističnega režima 1990 katoličani in Cerkev jasno zahtevali, kar nam po evropskih normah pripada, to je izbirni verski pouk v šole, ne bi bilo teh 90% otrok vzgajanih brez Boga, brez stika s krščansko tradicijo, etiko, kulturo. To je naša odogovornost, ne krivda komunistov. V sosednjih državah okoli 90% otrok obiskuje krščanski verski pouk v šolah, ki je tudi nadpovprečno priljubljen predmet pri šolarjih.

    Spomnim se v ranem otroštvu polne šentjakobske cerkve med nedeljskimi mašami, pri kaplanu Janezu Maroltu ( pozneje izstopil iz duhovništva in bil univ. profesor umetnostne zgodovine in latinščine) ali župniku Stanislavu Perčiču. Tam da konca sedemdesetih let se je obisk že več kot razpolovil. Po mojem prepričanju ne pretežno zaradi komunističnega pritiska.

    Mislim, da so predvojna poimenovanja ulic še danes živa pri delu meščanov. Moji stari starši so vedno govorili sv. Petra cesta in ne Trubarjeva ulica. Ta generacija ni več živa, ampak mislim, da nekateri meščani- vsaj 70 letniki in več še uporabljajo nekatere predkomunistične nazive, ki so bili potem zbrisani.

    • “Kakor se je kdo odločil ( mišljeno za odrasle, seveda …”

      Gospod IF,
      kako ste uskladili povojno rdeče masovno pranje možganov z zgoraj navedeno vašo mislijo?

  • IF … “Če bi ob menjavi ateističnega režima 1990 katoličani .. ”
    ————–
    Po mojem mnenju pa gospa ne pretirava, ker kot sem razumela, govori o generaciji otrok ki je odraščala v prejšnjem režimu, torej pred 1990. O generaciji, ki se je v tem obdobju oblikovala in odrasla v ljudi, kateri nas sedaj vodijo, vzgajajo naše otroke in nam nasploh oblikujejo vsakdanje življenje.
    Kakorkoli, mislim da se je šlo pri tem za zelo premišljeno nadaljevanje medvojne revolucije, tako kot je v naslovu, da je šlo za človekovo podzavest.

  • svitase

    V podzavest nam vcepljajo:

    – da ima vsak svojo resnico in da mora biti resnici marsikaj skrito

    – da je pomembno, da si v družbi privilegirancev, pri čemer uporabljaš zla metode

    – da niso pomembne civilizirane človekoljubne vrednote, ampak nevrednote nečlovekoljubnih privilegirancev


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI