Grobarji svobodomiselnosti in pluralnosti

Drago K. Ocvirk 8.6.2016 6:35
 
Foto: New York Times.

Foto: New York Times.

»Mi napredni (progressives) verjamemo v raznolikost in hočemo za mizo ženske, črnce, Južnoameričane, geje in muslimane – hm, če le niso konservativni. Čeprav so univerze skala naprednih vrednot, pa omalovažujejo eno vrsto raznolikosti: ideološko in versko. Z ljudmi, ki se po videzu razlikujejo od nas, se počutimo dobro, dokler mislijo enako kakor mi.« Tako Nicholas Kristof začenja svojo kolumno »Priznanje liberalne nestrpnosti« v časniku New York Times (7. maj 2016).

Pred desetletjem sta zgodovinarja Mark S. Massa in Philip Jenkins izdala vsak svojo študijo o antikatolištvu v ZDA. Podnaslov, enak pri obeh, je zgovoren: »Zadnji sprejemljivi predsodek«. Massa pokaže, kako je nazor ameriških katoličanov nenehno – nemalokrat (zlo)namerno – napačno razumljen in se ga na osnovi tega popačenega konstrukta napada. Jenkins ob navajanju primerov ugotavlja, da je žaljenje katolištva za razliko od drugih religij redko cenzurirano in se ga ne obravnava kot sovražni govor. Tudi zgodovinska stroka ima dvojna merila: »Če je bilo sprejemljivo, da so muslimani v 7. stoletju osvojiti krščansko Sirijo in Palestino z mečem, zakaj naj bi bilo potem tako zelo narobe, če so ju štiri stoletja kasneje kristjani hoteli dobiti nazaj s svojimi sulicami?« Zakaj naj bi bilo osvajanje z džihadom sprejemljivo, vrnitev izgubljenega zločin? Po Jenkinsovem je treba vse religije obravnavati enako, najsi gre za spoštovanje ali kritiko: »Človek ne sme jemati na lahko črnih herojev in mučencev, aidsa ali udrihanja čez geje, toda ko ima opravka s katoličani, je vse dovoljeno.«

Liberalna aroganca

Kristof opozarja na škodljivost »liberalne arogance«, ker drugače mislečim odreka, da bi mogli kaj prispevati h kakovosti življenja, družbenih odnosov in k razvoju znanosti. Na osnovi štirih raziskav pokaže, da je v ameriški akademiji na delu diskriminacija. V humanistiki je 6-11 odstotkov republikancev, v družbenih vedah pa 7-9 odstotkov. »Konservativce je mogoče najti v znanosti in ekonomiji, na področju antropologije, sociologije, zgodovine in literature pa so dejansko ogrožena vrsta. (…) Nasprotno pa se ima kakšnih 18 odstotkov družboslovcev za marksiste. Tako je v nekaterih disciplinah laže najti marksista kakor republikanca. Videti je, da je maloštevilnost konservativcev vsaj deloma posledica diskriminacije.« Stanje je še slabše, ko pride do religije: katoličanom so se zdaj pridružili še evangelikalci, protestantski fundamentalisti. Sociolog George Yancey je ugotovil, da »59 odstotkov antropologov in 53 odstotkov profesorjev angleščine ni pripravljeno zaposliti človeka, če bi vedeli, da je evangelikalec.«

V svoji arogantnosti imajo liberalci politično in idejno drugače misleče za ne prav bistre, če že ne kar za bedake. Zato jim Kristof postreže z nekaj imeni. »Richard Posner je bolj ko ne konservativen, a je najbolj citiran pravni strokovnjak vseh časov. Condoleezza Rice bi s svojo izkušnjo in inteligenco dvignila vsak oddelek politične znanosti. Francis Collins je evangelikalski kristjan in znamenit genetik, ki je vodil Projekt človeški genom in National Institutes of Health. In če pravite, da je konservativce še mogoče tolerirati, medtem ko evangelikalcev ne – prav, ali res pravite, da bi diskriminirali pastorja po imenu Martin Luther King Jr.?« Kristof sklene razmišljanje o liberalni nestrpnosti z željo, da bi stekla razprava o ideološki različnosti, ki se mu zdi »liberalna slepa pega«.

Kako škodljiva je takšna slepota, se zavedajo znanstveniki, ki so pod vodstvom Jonathana Haidta (poznamo ga po delu: Pravičniški um: zakaj dobre ljudi ločujeta politika in religija) ustanovili spletno nepravoverno akademijo. Njeni člani ugotavljajo, da imamo opraviti z »izgubo ali pomanjkanjem ‘raznolikosti zornih kotov’. Do tega prihaja, ko sleherni v stroki razmišlja enako o pomembnih vprašanjih, ki v resnici niso dorečena. Nočemo raznolikosti mnenj o tem, ali je Zemlja okrogla ali ploščata. Toda ali hočemo, da imamo vsi enake predpostavke pri preučevanju rase, razreda, spola, neenakosti, evolucije ali zgodovine? Ali more biti raziskovanje z ideološko uniformirane in pravoverne akademije res tako dobro, koristno in zanesljivo kakor raziskovanje z bolj nepravoverne akademije? (…) Raziskovalci, ki imajo različne vrednote, politične identitete in intelektualne predpostavke in se ne strinjajo z objavljenimi odkritji, bodo opravljali drugačne raziskave, prišli do nasprotnih rezultatov in stroka bo postopoma izluščila resnico. Razen če ni nikogar več, ki bi mislil drugače. Ali razen, če se tisto malo takšnih ljudi ne upa glasno govoriti, ker pričakujejo v odgovor jezo, celo preganjanje. To se dogaja, kadar so izzvana pravoverna verovanja in ‘svete’ vrednote.«

Kako rad bi rekel, da je vsakršna podobnost med razmerami v ZDA in pri nas zgolj naključna. Žal temu ni tako, čeprav bodo naši naprednjaki in liberalci v svojem protiameriškem zanosu hiteli razlagati, da je to dokaz več, kako v Ameriki ni ne svobode ne enakopravnosti. Res je, da radi pometajo pred drugim pragom, v svetu pred »imperialističnim«, doma pa »katoliškim«. Zato velja Kristofova kritika po njihovem za vse, razen zanje. Vendar ni njihov prag nič bolj čist kakor sosedov, kot kažeta naslednja primera.

Histerični antiklerikalizem

Naša država obhaja ta mesec srebrni jubilej. Ivan Oman, ki je nemalo zaslužen, da imamo svojo državo, je razkril (Siol.net), kako sta nas v sedanji nezavidljivi položaj pripeljala ravno liberalna aroganca in zaslepljenost. Sogovorniku, ki je menil, »da so pri SDZ-ju rahlo zviška gledali na druge partnerje v Demosu,« je Oman odgovoril: »Videli smo, kako se obnašajo, saj nismo bili slepi. Ampak vedeli smo, da jih tudi mi potrebujemo. Navsezadnje je pa prav to obnašanje, kakršno je bilo, krivo za stanje, kjer smo sedaj. To se je najbolj pokazalo spomladi 1992, ko je levi del Demosa paktiral s komunisti, da so zrušili Peterleta, in je šlo, kamor je pač šlo.« In kaj je res sesulo Demos? »Šele pred nekaj leti, ko sem v Delu prebral, da je Josip Vidmar vzkliknil: “Kako zaboga ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?” mi je postalo jasno, zakaj je bilo tako nasprotovanje Peterletu s strani Rupla, Bavčarja, Bučarja in še koga.«

Naše liberalce je v razbijanje Demosa bolj gnal histerični antiklerikalizem kakor privatizacija. »Da, razpad Demosa je huda napaka, obenem pa le odslikava dejanskega stanja. Osnovni problem za razpad je antiklerikalizem. Drugo je pa vprašanje privatizacije. (…) Spomenka Hribar ima gotovo velike zasluge za vse, kar se je dogajalo. Tine Hribar tudi in Peter Jambrek. Šlo je za histerični antiklerikalizem in tudi vsi spori Rupla s Peterletom so v tem kontekstu. Pa klerikalizma v resnici nikjer ni bilo. Kdor pa ne ve, kaj je klerikalizem, naj se pouči. Razumem, da so predvojni SLS označevali za klerikalnega, saj je bil ves čas na čelu stranke klerik. In to še tudi potem, ko to ni bilo več potrebno. Celo po smrti Antona Korošca so leta 1940 spet izbrali duhovnika Franca Kulovca. Vendarle je stranka ves čas ostala demokratična in že Krek je znotraj nje opozarjal: “Z mahom prerasli klerikalizem nima prihodnosti.”«

Glede na to, da stanje duha v Sloveniji še vedno krojijo ljudje, ki so zrušili Demos, bo naša država v imenu »liberalnosti« še dolgo izključevalna in monološka. Spomenka Hribar kot kakšna zvezda repatica vedno znova preleti medijsko nebo, ko je treba zaustavljati desnico ali/in očrniti Cerkev. Njen soprog še kar naprej odkriva »fašistoiden klerokatolicizem« in »slovenski militantni katolicizem« (ja, tako to zgleda, ko se ima proizvajalec etiket za misleca!). Tak etiketni konstrukt, ki ne obstaja, kot je povedal Oman, razglaša Hribar za »siamskega dvojčka revolucionarnega komunizma«. S tem jemlje dobro ime vsem, ki gledajo na svet drugače od njega, in sicer v spisu z naslovom: »Posvečenost mrtvih in vrnitev dobrega imena«. Satira, ironija, slepota …!?

Hribarjev spis, ki sicer že neštetič reciklira vedno isti konstrukt, je moč najti v knjigi Deus vult. O vrednotah kristjanov. Spisal jo je dr. Iztok Simoniti, ki po Hribarjevi metodi ustvari iz monoteizma, posebej katolištva, monstrum; tega ga krivi vsega zla v svetu in ga nato lakotno sesuva. »Cerkev skupaj z drugimi institucijami Zahoda ustvarja globalno nepravičnost in spodbuja mučeništvo in maščevanje drugih civilizacij. Krščanstvo je namreč danes najbolj osovražena religija, pa ne zato, ker je najbolj razširjena, temveč zato, ker s ‘krajo tujih vernikov in ozemelj’ simbolizira brutalno ekspanzijo Zahoda. Zato je nasilje proti kristjanom, ki ga je sprožil Benedikt XVI. z govorom na univerzi v Regensburgu (2006) paradigmatično za kler. (…) Ko papeži ščuvajo svoje proti drugim, tudi druge hujskajo proti svojim; kadar pa trdijo, da je Katoliška cerkev edina prava, ščuvajo kristjane proti kristjanom. Svet zaradi kristjanov nikoli ni bil boljši. Vatikanske cerkve – so, historično gledano, v imenu Boga naredile mnogo več zla, kot pa so ga preprečile, Menim tudi, da etični sistem in vanj vpete vrednote kristjanov nasprotujejo zahodni svobodi« (112). Simoniti si predstavlja, da pozna monoteiste bolje od njih samih. »Mislim, da je tudi danes toleranca poklicnih mon(ote)istov navidezna; zato ne verjamem, da so se enobožci sploh sposobni med seboj iskreno spoštovati, kaj šele, da bi spoštovali ateiste, animiste in brezbrižne« (200). Ob prebiranju Simonitija, sem pomislil, da bi bilo knjigo bolje nasloviti ali Deus Simoniti vult (Bog Simoniti hoče) ali krajše: Simoniti vult. To je liberalčeva vera v svoj izključni prav in hotenje / prepričanje, da so drugi povsem za nič.

Liberalna država – KONSERVATIVNA politika

Pa smo spet pri kolumnistu New York Timesa.

Po objavi kolumne je prejel ogromno pošte, piše v pismu 26. maja. V njem ugotavlja, da redko kdaj doživi širše strinjanje, da pa je bil zaradi Priznanja liberalne nestrpnosti dežen izjemnega soglasja. »Skoraj vsak liberalec je trdil, da se prekleto motim. ‘Z idioti ne moreš napraviti nič novega’, je bil najpogostejši komentar. Sledil je: ‘Konservativci so omejeni in prepričani, da imajo prave odgovore.’ (…) Gotovo, so bedasti ali dogmatični konservativci, prav tako kakor so bedasti in dogmatični liberalci. Zato se izogibajmo bedastih in dogmatičnih, ne da bi uporabljali politiko ali vero kot priročno mero za mentalno bistrost. Neliberalnost gojijo zdaj na univerzi liberalci.«

V Sloveniji ni neliberalnost značilna le za univerzo, marveč za vse veje oblasti z medijsko vred. Zato želim svoji državi ob njenem srebrnem jubileju, da bi liberalci prenehali biti grobarji svobodomiselnosti in pluralnosti in bi končno le uvideli, da »Slovenija potrebuje liberalno državo in konservativno politiko«, kot je modro ugotovil Ivan Oman.

 
Značke:

65 komentarjev

  • Ne razumem tega članka. Vsaj iskren mi ne deluje.

    Prva skrba liberalca je, da je država čim manjša in da fevdalci (komunisti) s svojimi fevdi ne uničujejo trga. Se pravi, da ni monopolov.

    Zgleda je to nov način pisanja ‘konzervativcev’, ki ga opažam na blogu kritika konzervativna.

    Pa kdo so ti liberalci v Sloveniji? Zakaj jih avtor ne poimenuje za socialiste in komuniste.

    Gre za umetno dilemo, ko je vsak, ki se ne strinja z menoj, kar liberalec.

    V osnovi pa gre za obrambo fevdov, monopolov in provincialno sovraštvo do konkurence. Tipična primeri:

    1. na Hrvaškem so se komunisti (levi monopolisti) SDP in ‘desni’ socialisti HDZ v večini skupaj združili, da preprečijo managerju Oreškoviću reforme: rušenje fevdov in monopolov

    2. V Sloveniji so se komunisti in ‘ desni’ socialisti Demosa učinkovito spojili pod birokratizacijo (10x povečanje), fevdalizacijo vsega skupnega in mafijsko izčrpavanje podjetij pod imenom nacionalni interes in socialistični gradualizem.

    3. Uvedba mednarodnega jezika v šole, ki omogoča odprto menjavo in tuje učitelje je konkurenčni ukrep, ki se ga najbolj bojijo monopolisti in fevdalci.

    Zakaj Ocvirk ne piše v 26 letih o tem, kako bi morale biti vse šole privatne in vpete tako v javno šolstvo?

    Zakaj očitno kot ‘konzervativec’ podpira državne (komunistične oz.fašistične) šole?
    Očitno so si lažni konzervativci (v resnici desni birokrati in fevdalci) našli lažnega sovražnika, da prekrijejo kako zelo so podobni v obnašanju in vrednotah komunistom in fašistom.

    • pavel: “…, ko je vsak, ki se ne strinja z menoj, kar liberalec.”
      =========================

      In, ko je vsak, ki se ne strinja s pavlom proglašen za socialista. 😉

      • Ne. Zelo jasno pišem. Vsak, ki podpira večanje države, državna podjetja, državnocšolstvo in državno zdravstvo.

        Tudi Primc in Nsi sta socialistična saj podpirata vstavitev vode vvustavo kar pomeni utrditev monopola komunalnih podjetij. Vsa čast SDS za pravo pozicijo tukaj in pri novi zdravstveni reformi.

        Mislim, da Ocvirk zlorablja Omana. Oman piše, da so Janša, Bavčar, Jambrek, Hribarja, Rupel rušili kristjane. To niso bili liberalci, bili so komunisti, del djilasovega novega razreda, ki je po ukazu Udbomafije rušil Peterletovo vlado. In še danes so komunisti, novi razred in delajo za Udbomafijo.

        Pokvarjene strukture Cerkve, fevdalno navezane na kapital in rente tudi podpirajo ta status quo.

    • Zato, ker pri nas je pač drugače. To so pri nas pač neke titule potem kasneje, ko je nekdo na oblasi se šele malo jasneje pokaže kakšno je pravzaprav razmišljanje. Po moje se ima recimo večina SMC-ja za sredinske liberalce, SDS pa je pogosto kot žaljivo označen za neoliberalnega. Kako lahko predpona neo pomeni tako veliko razliko? Če rečeš levi in desni je jasno, če rečeš liberalni in koservativni je to čist drugo. Neoliberalec je pa itak psovka, čeprav večina ne ve dobr čemu. In potem je nekdo bolj demokrat in drugi bolj absolutist. Kar bi lahko primerjal z demokrati in špartanci vendar to tud ni blo čist isto.

  • Gre za prečiščenje tradicije in za prečiščenje naprednosti.

    Zgornji članek pa vidim v luči kako zloraba tradicije (‘konzervativizem’) napada iracionalne napredneže z namenom blatiti liberalnost. Z namenom ustvarjanja zmede in konzervacije kriminalnega status quo v Sloveniji.

    Danes nam vladajo pacienti iz obeh skrajnosti (zloraba ttadicije, iracionalna naprednost) katerim je skupna velika dtžava, množenje birokracije, vladanje in parazitiranje osebi, družini in otrokom, fevdi, rente,monopoli,mafija.

  • Leta 91 je imelo vsako ministrstvo 40 birokratov. Danes jih ima preko 500. Vsaka demos stranka v sptegi s komunisti je pridno filala svoje socialiste na zaslužna mesta skupaj s komunisti.

  • Zdravko

    Da je to napisal Simoniti?! Nisem vedel. Hvala. Sedaj ne bi mogel imeti o njem slabšega mnenja.
    Liberalci bodo morali dojeti, da so levičarji. Da jih le korak loči od socialistov. Vsak liberalec mora pokazati veliko moč zadržanja, kajti rine v socilaizem. Zakaj? Ker je nagnjen k zagovarjanju anarhije, ki jo bo potem moral krotiti s socializmom.

    • To je Iztok Simoniti, nekdanji diplomat. Blizu levici in LDS. Ne Vasko Simoniti, zgodovinar in kulturni minister v Janševi vladi. Če se ne motim, sta sicer v sorodu.

      • Od Mrkaića naprej je jasno, da LDS ni bil liberalen. To so bili mladokomunisti. Tudi za Sdz je znano, da so bili v njem večinoma trdoroki in privilegirani komunisti(Jambrek, Janša). Stres, sobrat lazarist Ocvirka, da je Hribar (tako kot Žižek pripadal neomarksistom.
        Ta članek je žaljiv za resnične liberalce. Kot bi nekdo pisal, da so konzervativci v resnici črni komunisti.

  • Vse v članku napisano drži. Diskriminacija se nedvomno dogaja in mnogi jo sprejemajo kot samoumevno. Tudi krščanstvo in katolištvo je pogosto tako obravnavano.

    Članek je kalimerovsko informativen, kajti ne pove, zakaj krščanska in katoliška sfera dopuščata to diskriminacijo.

    Diskriminatorno so obravanavane tudi (judovske) žrtve in nacistični zločinci, ki so jih povzročili ter žrtve komunističnih revolucij in ti zločinci. Nacistični zločini in zločinci so vsespološno obsojani, komunistični zločini in zločinci se pa na splošno obravnavajo kot manj pomembna napaka, čeprav so bili ti zločini še bolj kruti in bolj množični.

    Ni pričakovati, da bodo diskiminatorji spremenili svoja mnenja. Tisti, ki so dikriminiranin, bodo morali povzdigniti glas in stvari postaviti na prava mesta.

    • “komunistični zločini in zločinci … manj pomembna napaka”
      Trdin, da je celo amnezija glede komunističnih zločinov.

  • Lucijan

    Odličen članek. Ocvirk lepo razloži liberalne konstrukte, ki niso nič drugega kot manifestacija neizmernega sovraštva, ki buhti v njih. Če bi se izražali najbolj prostaško, ne bi vzbujali toliko strahu kot s svojimi umotvori, ki niso nič drugega kot subtilna govorica hudega duha. Srh vzbujajoče izjave Simonitija, Hribarja in podobnih.

    • Če tvoje odzive na ta članek preberem, potem je Ocvirk odlično napravil svojo edini cilj, ki ga je imel. Napumpati v množicah sovraštvo do vsakega, ki ni naš. To pa je čisto komunistično obnašanje in zaradi tega je današnja ‘desnica’ v zadnjih 26 letih izgubila vse desničarje. Tragikomično, a resnično: ‘desnico’ zastopajo samo pravoverni komunisti in socialisti.

  • Gospod Ocvirk, priznam, ste se kar potrudili v pisanju, ampak vseeno ne dovolj dobro, da ne bi v vašem pisanju marsikdo prepoznal precejšnjo mero demagogije.
    Kot prvo: ko pišete o antiklerikalizmu, pozabljate, da je to legitimna pozicija vsakega demokrata. Tudi kristjana. Lahko bi našli kakšen drug izraz, namesto da ste se spravili v obračunavanje z Iztokom Simonitijem in njegovim pisanjem. S tem ste mu nehote priznali, da se v svojem pisanju ni zmotil. Mimogrede, tudi odzivi s krščanske strani po lanskem družinskem referendumu so mi dali misliti, da se očitno LGBT-aktivisti le niso tako zmotili v oceni, da je krščanska stran pravzaprav zelo nestrpna. In na žalost je res – tudi na straneh Časnika je bilo opaziti pobesnel triumfalizem, ki z evangelijem nima ničesar skupnega, mogoče s križarskimi pohodi, za katere vemo, kaj so nam prinesli.
    Kot drugo: enkrat citirate Ivana Omana, drugič navajate, kdo je sesul Demos, pozabili pa ste na bistveno figuro, ki je sprožila usoden razpad. Janez Janša je še v času moratorija na osamosvojitev predlagal, naj se Bučarja pošlje med ustavne sodnike, na njegovo mesto naj se nastavi Peterleta, vlado pa naj prevzame Bavčar. Prav to je bil tisti ključni dogodek, ki je spodnesel temelje Demosu! Morda se boste spomnili, kako so kasneje res skušali spraviti Bavčarja na vrh s konstruktivno nezaupnico, uspelo pa je šele z Drnovškom – ključni akterji takega rušenja pa so bili nagrajeni tako, da so lahko ostali v vladi, med njimi tudi Janša. Ne Spomenka Hribar, ne France Bučar in tudi ne Dimitrij Rupel niso mogli narediti takšne škode kot jo je v Demosu naredil današnji vodja SDS. Vi, gospod Ocvirk, očitno to dobro veste, ampak skušate to prikriti pred javnostjo. Oprostite, to mi zelo smrdi po intelektualni prostituciji, še malo, pa boste identični z vašim nekdanjim učencem Blažičem in njegovimi kvazi-analizami.
    In kot tretje: če ste se že spravili citirati Omana, bi bilo prav, da bi citirali tudi njegova stališča glede tega, zakaj desna stran danes ne more zmagati. Mogoče je pa resnica, ki jo je izrekel, preveč neprijetna?
    Še to: podobna vprašanja, kot jih zastavljam vam, bi jih zastavil tudi vašima nekdanjima kolegoma Juhantu in Štuhecu.

    • Zdravko

      S to vašo progejevsko pozicijo ste falili portal. Predvsem pa ste falili vsebino in s komentarjem zadeli kilometer mimo tarče.
      O intelektualni prostituciji torej raje pazite nase, da se ji ne vdajate.

      • Čisto v redu razmišljanje.

        Tega človeka prvič berem na Časniku in zgleda ste nekateri res v službi, da sovražno odganjate vse, ki mislijo iz Časnika.

        Iz te logike desnica postaja samo ‘desnica’, samo SDS, ki stalno izgublja.

    • Franc Gal, vse, kar si dejansko povedal – o sebi seveda – je to, da te moti pisanje resnice.

      Antiklerikalizem je toliko legitimen kot je legitimen rasizem.

      Pri družinskem referendumu je bilo videti predvsem veliko sovraštva in nestrpnosti s pro-lgbt strani in ne obratno.

      Seveda ne moreš mimo dežurnega krivca Janše. Ampak to ne odvzame krivde vsem levakom, ki so rušili Demos.

      Janša ni mogel narediti toliko škode Demosu, kot ravno ti, ki jih omenjaš. S tem, ko mu vse to pripisuješ – mu pripisuješ nadčloveške sposobnosti.

      Da ni tale Gal en tistih znanih – ki so že večkrat zamenjali nick.

  • Guardini

    Na youtubu je debata o Simonitijevi knjigi Deus vult. Debato je vodila M Kušar, sodelovala sta I. Simoniti in D. Ocvirk.(soc. pastir pastir akademija predstavlja), razgovor organizira Društvo slovenskih izobražencev.
    I . Simoniti -neizmerno sovraštvo do RKC
    M. Kušar (menda pesnica pa kaj še vse) – dobila piškotek s sodelovanjem v knjigi in se tako obnaša (foteljska kritika tiste cerkve, ki ji pripadam)
    D. Ocvirk (predstavljen kot teolog)- ja, za familijo je treba zaslužit, tudi , če dušo prodajaš na obroke edinemu ponudniku…
    Predstavnik RKC – ni ga

    kogar zanima naj pogleda ta poden padlih angelov

  • Enako kot Draga Ocvirka je tudi mene fascinirala pronicljivost ugotovitev staroste slovenske pomladi Ivana Omana v zadnjem intervjuju okoli tega, zakaj se je slovenska pomladna stran oz. Demos razsula.

    Nihče, niti nobeno akademsko ime z doktorati ali ameriškimi izkušnjami, ni tega točneje in bolje odmerjeno definiral kot kmet Ivana Oman z zaključeno ljudsko šolo. In z odločilnimi stiki s po vojni odrinjenim, zamolčanim rojakom Ivanom Dolencem ( biografom J.Ev.Kreka), ki je najbolj prispeval k Omanovi rasti v politično vrhunsko razmišljujočega človeka.

    Ja, razpad Demosa in restavracija oblasti starih sil se je začela z “liberalnim” vihanjem nosa nad novo močjo krščanske in ljudske opcije in z prav histeričnim antiklerikalizmom. Kot napadi na Potemkinovo vas. Celo Peterle sam, čeprav so rušili njega, tega ne zna ali noče videti, ko trdi, da so se problemi spočeli s privatizacijo.

    Pa bi moral videti že prej; recimo, ko so bili že v letu1990, vsekakor v 1991 vsi signali, da se Demosov zunanji minister (Rupel) bolje razume s Kučanom kot z lastnim premierom, je bil to čas za prve alarme. Da ne govorimo o člankih Hribarjeve.

  • Lucijan

    Nekoč se je nek novinar v intervjuju dobrikal Tinetu Hribarju in ga proglasil za največjega slovenskega filozofa. Sam Hribar se je v odgovoru skromno postavil “šele” na tretje mesto, za Žižkom in G. Kocjančičem. Ko človek prebere Husserla, Haidegerja, Adorna, Jaspersa, Sloterdijka in še veliko drugih, ima takšne filozofe kot sta Žižek in Hribar kvečjemu za filozofske dvorne norčke. Ocvirk je našel zelo natačen vzdevek (oziroma ne vem, kako bi temu rekel) za Hribarja: “etiketar”.

  • Sicer se uvodna pronicljiva observacija Nicholasa Kristofa v NYT o netolerantnih sodobnih ( predvsem akademskih) liberalcih odlično ujema s pristopom naših levih liberalcev, le da je pri njih ( morda zaradi usedlin nesvobodne totalitanre dediščine) verjetno še bolj potencirana.

    Odlični primeri so ne le v akademskem, ampak pri nas morda še bolj v medijskem prostoru. Navedel bi Ksenijo Horvat in Marcela Štefančiča z nacionalne TV. Najbrž ni potrebno analizirati, kako pristranska in tendenciozna je tako vsebina kot vodenje oddaje Studio City. Podobno intervjuji Ksenje Horvat. V zadnjem z Ladom Ambrožičem je bila polna jamranja čez kriterij pluralnosti in uravnoteženosti in proti temu, da bi se v omizja vabilo politično in drugače različno razmišljujoče ljudi, z enega in drugega spektra.

    Tadva sta zame vzorčna primerka sodobnih (levo)liberalnih nestrpnežev. Eden ukinja drugačna mnenja in je njegova oddaja v bistvu idejno promocijsko-propagandna, druga jamra, zakaj drugačna mnenja niso še bolj uknjena. 🙁

    • Naj bo jasno, da se zavedam, da pri nas obstajajo tudi na desni težki nestrpneži. Ki ne bojo pomirjeni ( se pravi v demokraciji nikoli), dokler ne bojo vsi razmišljali kot oni. Vsi, ki mislijo malo drugače, so pa sovražniki, ki jih je treba potolči. Samo desni nestrpneži pri nas ne pridejo, razen marginalno, toliko do javne besede kot levi. Levi pa diktirajo ton in tempo javnih razprav.

      • Seveda. A ne verjamem ti, da jih upaš poimenovati.

        Govorijo o ‘krščanstvu’, govorijo o ‘narodu’ in o ‘domovini’. Te konstrukte , ideale vsak dan prodajajo bolj agresivno. In imajo svojo politično stranko in so ‘verska’ sekta.

  • Še beseda o ameriški akademski liberalni nestrpnosti predvsem v humanistični in družboslovni smeri.

    Zanimivo, v tej meri to ni fenomen od vekomaj. Pred časom sem spremljal volitve za predsedniške kandidate obeh strank v državi New York. Zanimali so me med drugim rezultati v podeželskem okrožju Himrod, kjer je akademsko središče z znamenito univerzo Cornell. To je daleč severno od mesta NY, bližje Niagarskim slapovom. Nekako se je napovedovalo, da bi tu Kasich lahko premagal Trumpa, pa mu za nekaj točk ni uspelo. Sanders pa je tu premagal Clintonovo.

    Potem sem pa primerjal številke odziva na demokratske volitve in na republikanske. Na demokratske je v okrožju Himrod šlo nekajkrat več ljudi kot na republikanske. Kar kaže, kako šibko so zastopani danes v ameriških akademskih okoljih republikanci in konzervativna mnenja.

    Obenem sem prebral, da so pred desetletji Himrod ( kot akademsko oklje) in okolna podeželska okrožja države NY glasovali pretežno republikansko. Danes za demokrate.

    In obratno. Danes delavstvo, nekoč leva demokratska baza, bolj glasuje za republikance. Posebej take kot je Trump. In republikanci zmagujejo v glavnem le še v državah, ki jim gre ekonomsko slabše, kjer je velik predvsem srednji nezadovoljen, ogrožen sloj. Nekoč, recimo v času Reagana so zmagovali v prosperitetne Kaliforniji, danes so daleč od tega.

    Čuden razvoj. Po mojem slabi kazalci za konzervativce. Če bo konzervativnost enačaj za antiintelektualnost, ni prave prihodnosti za konzervativizem v ZDA. ( Tipičen primer so podnebne spremembe. Cameronu, Merklovi, Sarkozyju kot evropskim konzervativcem ne pride na misel, da bi zanikali podnebne spremembe in njihov pomen. Del ameriških konzervativcev si privošči prav to antiintelektualno pozicijo)

    • Če je zate dvom v to, da smo ljudje krivi za podnebne spremembe, antiintelektualizem, potem ne znaš logično razmišljati.

  • Mislim, da treba razlikovati med resnično in samoetikirano liberalnostjo. Tu navedeno se nanaša predvem na to drugo.

    Tudi pri nas imamo opravka predvsem s to samoetikirano liberalnostjo, ker bi rada izpadla napredna. A se to takoj podre, ko je treba tudi drugim priznati pravico do njihovega mišljenja in javnega izražanja.

    Tedaj se pokaže, da to niso nikakršni liberalci, temveč nestrpneži, polni predsodkov.

    Zato tu ne gre toliko za antagonizem med liberalci in konzervativci, ampak bolj za egoizem prikritih (samozvanih liberalnih) nestrpnežev, kjer njihova mora prevladati.

    • Zdravko

      Ja, v bistvu gre za socialistične liberalce, če ne že kar za komuniste, borce za svobodo in pravico. Kaj bi lahko bilo bolj liberalnega. Seveda so ti potem v sporu s pravimi liberalci, ker so pač v sporu z vsemi…, ker so pravi liberalci le preveč iskreni v boju za svobodo in pravico…

  • svitase

    Aktualen in zanimiv članek in komentarji.

  • str.fighting man

    ..ta liberalni napuh se končuje v lulanju žensk na moških WC- jih..in obratno..

  • Razen Zdravko je bil vsaj malo fer. Vsi ostali ste kot čreda. Gotovo If in Ocvirk vesta, da v Ameriki republikanci zmerjajo socialiste z liberalci. To delajo tudi cerkveni ‘konzervativci’, ki ne morejo preboleti razsvetljenstva (ki ni samo pozitiven, niti samo negativen) in jim je cerkev kot simbol posvetne moči, kapitala in oblasti razsul.

    Ok. Tudi vcEvropi imamo socialne ‘liberalce’, ki jih zanima osebna svoboda, a se od daleč vidi, da sledijo idealom in konstruktom socialistov: ideologija permisivnosti, ideologija spola, ideologija nenasilja, ideologija enakosti…

    Glede na to, da je Slovenija že 70 let komunistična in fašistična glede državnega zdravstva in državnega šolstva in je glavni kapitalist država, ki izgrivlja trg, bi pričakoval, da liberalci in konzrrvativci in socialdemokrati stojimo skupaj v podiranju monopolne države na trgu.

    Če so se komunisti (zsms in sdz) 20 let pretvarjali, da so liberalni, ne verjamem , da so ‘konzervativci’ tako neumni, da ne bi spregledali te mimikrije. Oznanjanje njihove liberalnosti pa je znak sprijenosti teh ‘konzervativcev’, ki za branjenje svojih fevdov, monopola in kapitala sodelujejo s komunisti in fašisti proti nujnim reformam za oslabitev Zombi socialistične Države.

    • Lucijan

      Pavel, si že bil pri psihiatru?

    • Gospod Pavel,
      preskočiva jezikanje komentatorja pred menoj in se posvetiva ideologiji LGTB. Obstaja še ena teorija nastanka te ideologije in sicer je tistih par družin, ki finančno obvladuje zahodni svet sklenilo, da je ljudi na Zemlji preveč in začelo propagirati stile življenja, ki imajo premalo otrok, da bi se človeštvo širilo. Skratka to niso socialisti niti socialistične ideje.

      Kaj menite?

      • Ta teorija mi diši po Lacanu oziroma Žižku, ker navaja očitna dejstva vzroke pa išče skoraj po pravilu po čisto naključnem vzorcu. Oziroma mogoče ta naključja pač prikroji za svoje potrebe in tako, da nepozornim se na prvi pogled ne zdijo čisto neverjetna.

      • Lucijan

        Alfe. A Pavel nas lahko kolektivno žali s čredo? Vprašanje Pavlu ni bilo nobeno jezikanje, ampak resno vprašanje.

        • Hm … torej niste nič boljši od gospoda Pavla. Se globoko opravičujem!

          Mimogrede, ste že bili pri psihiatru?

          • Lucijan

            Alfe, nizkoten provokator si, kot še nekateri komentatorji na Časniku.

          • Ah! Kje pa, gospod Lucijan! Jaz sem vam nastavil samo ogledalo. Uporabil sem vaše besede in viste avtorja teh besed označili kot “nizkoten provokator”.

          • Lucijan

            Ker se stalno motiš, si se tudi tokrat. Namesto, da si meni postavil ogledalo, si pogledal samega sebe.

        • Lucijan,
          s svojim obnašanjem delaš strahovito negativno reklamo za SDS. Če bi vsaj poslušal dobronamernega Alfe.

          Če bi ti imel sposobnega šefa v stranki, bi te on osebno prosil, da nehaš pisati. A ker je to tudi njegov modus vivendi, takole komunistično obnašanje,potem lahko razumemo graf padanja SDS v zadnjih 12 letih iz 350.000 volivcev na 70.000, In še vsi so starejši od 65 let.

          • Lucijan

            Pavel, ob vseh slovenskih zločincih oziroma vsaj zelo sumljivih osebah si ti brez dokazov totalno obseden z Janšo. Če to ni psihična motnja, kaj je? Ti si psihično motena oseba.

          • Lucijan

            Ti, Pavel, Alfe in If niste nič drugega kot provokatorji. Dobronamernost, ki jo razglašate, v smislu, da vam gre za razkrinkavanje nečednosti, je samo maska. Čudi me pravzaparav to, da je v vseh internetnih časopisih tako malo demokratično usmerjenih komentatorjev. V slovenskih razmerah je demokratično usmerjen komentator permanentni antikomunist. Ti, Pavel, si tipičen komunist. Lažeš, istočasno pa kričiš, da Janša laze.

          • Lucijan

            In še to: Ne sekiraj se ti za SDS, ker zna poskrbeti zase.

      • Zanimivo. Tudi to je možnost. In tudi socialistična, saj oni ne morejo mimo tega, da bi centralno plansko urejali družbo. Tu so podobni antikristovskim duhovnikom.

    • str.fighting man

      ..kaj si želel na moj zapis..??

  • Če neumni neo ‘konzervativci’ izzivajo vojno z liberalci, pa naj jo imajo. Evo, eno krepko porcijo o bedi ‘konzervativcev’, ki niso nič drugega kot zaplankani in provincialni socialisti. V bistvu ni velike razlike med njimi in komunisti. In zadnjih 26 let kaže, da so se ‘konzervativni’ jastrebi na usta poljubljali s trdorokimi komunisti. Njihovi sinovi pa danes obožujejo komunista Putina.

    Ti trdorokci podpirajo v Sloveniji komunista jj. Pol bančne luknje so naredili cerkveni tajkuni, pol pa rdeči. Primc pa ima od en ti sem program kot ZL razen družine. SD pa ima v državnem sektorju poleg SDS največ fevdov , rent in monopolov.

    http://www.cato-unbound.org/2011/03/07/c-bradley-thompson/neoconservatism-unmasked

    • Joj, si ideološko zagaman. Če ne bi bilo pravih konzervativcev na vodilnih položajih, ki vejo, kaj je odgovornost države za javno dobro in skupno blaginjo navznoter in navzven, po potrebi v svetu z vojaško silo države, angažirano za pravo stvar, bi danes Evropo še vedno tlačila hitlerjanski in stalinovski vojaški škorenj.

      Churchill, de Gaulle, Reagan. Konzervativci, ki so zmagovito reševali Evropo in svet. In niso bili problem, ampak rešitev.

      Laisse faire capitalism, mala državica, izolacionizem, davčna oaza, individualism – to je lahko formula za žepne državice, za Lichtenstein ali Singapur, ne pa za nacije, ki v tem svetu kaj štejejo.

      Za velike nacije mora šteti, da k državi sodi realna moč. Da državni voditelji morajo znati, kar izhaja iz imena – voditi nacijo. Inspirirati ljudi. Da morajo imeti razvit občutek altruizma, žrtvovanja za druge. Biti zgled. Občutek, da je dolžnost pred pravico.

      Občutek tudi za pragmatičnost, zmernost, kompromis in za javno dobro.

      Torej vse to, kar tvoj avtor iz Cato inštitua napada, so dejansko vrline pravih voditeljev in državnikov resnih nacij.

      S skrajnim inidividualizmom, socialnim egoizmom kot vrlino ( npr. Ayn Rand) in izolacionizmom se seveda na dolgi rok nikamor ne pride. Kar navadni ljudje vejo ali čutijo. Zato libertarci na ameriških volitvah nikoli ne grejo čez okoli 10% podpore. Zato tudi ti na tem forumu, ker nikogar novega ne prepričaš, v glavnem samo jamraš in v neskončnost deliš žaljive etikete!

      • Zdravko

        Ampak, v tem članku gre za neokonzervativce. Pojem, priznam, sploh nisem vedel zanj. Ko sem bral članek, se mi je večkrat zdelo, da prepoznavam ravno tebe.
        Churchilla, Reagana ipd. ne bi prepoznal kot da bi bili neokonzervativci.

        • Prav imaš. Oni niso bili “kao”. Oni so bili zares.

      • Reagan in Thatcher sta moja vzora, le kako ju ti tukaj hvališ?

        Kakšne etikete?

        Dejstvo je, da bi večino pro Sds in prodemos člankov lahko podpisal en človek in en štab. In so etiketarski, sovražni, jamrajoči in neustvarjalni. Zato je sds z 10 odstotki , 70.000 glasovi neke vrste jehovska margina. S svojim klerikalnim obnašanjem pa strašijo ‘napredne’ tako zelo, da jih 300.000 spravijo na volitve. ‘Dokler bo JJ, bo levica z lahkoto zmagovala.’ Oman

        Le zakaj se klerikalni jastrebi tako dobro ujamejo z ‘desnimi’ komunisti?

  • Janko Stanko

    Bog vse vidi, vse ve o nas !

    Če človek prevzame vlogo Boga, ko je prepričan, da ve vse o mislih, občutkih, dejanjih ljudi, ki jih sploh ne pozna, ko je prepričan, da vidi v dušo vsakega posameznika, ko verjame in je prepričan, da ve kako posameznik katoličan moli, pa čeprav ga nikoli ni videl, slišal, ki ga sploh ne pozna, takrat lahko govorimo o NAPUHU ! Ampak vseeno se ima za kristjana ! Napuh na kubik !

    • Iz dejanj in obnašanja ljudi.

      Recimo nekateri ob Bogu in Cerkvi pišejo tako kot, da bi jim moral sam Bog požegnati vso njihovo politkomisarsko nadstavbo o idealnosti ‘krščanstva’ in peklu vsega drugega.

      Za njih je upravičeno govoriti o napuhu in zavajanju in o mlinskih kamnih okrog vratu.

  • Gospod Janko, ki imate ime Stanko! Vidim, da je vaše molitve bog uslišal!

    Muslimanov prvič več kot katoličanov
    http://www.rtvslo.si/svet/muslimanov-prvic-vec-kot-katolicanov/85417

    • Janko Stanko

      Glede mojega imena si ga spet v kamen !

      • Opppsss! Se opravičujem! Se popravljam, pravilno je Balcebub, kajne?

  • Ravno tisti jamrajo, kako je svet iracionalno sovražen do kristjanov:
    1. ki sami največ sovraštva zlivajo do drugače mislečih, do ateistov
    2. Ki sami največ škode naredijo Cerkvi
    3. ki v Cerkev niso pripeljali niti enega novega vernika, spreobrnjenca. So jih pa z antipatičnim obnašanjem na stotine ali na tisoče odgnali.

    .

  • Družba se obnaša kot mali otrok. Infantilno. Gremo iz ene skrajnosti v drugo.Številni starci kot Simoniti in Hribar kristjane in Cerkev sovražita iz osebnih izkušenj. Verjetno jima je kdo v otroštvu, kak gospodovalen ali politkomisarski (klerikalen) ‘kristjan’ vero v samem bistvu zagabil.

  • Verjetno je za takega človeka (Hribar) veliko, da priznava , da je krščanski filozof drugi največji v Sloveniji. Tega še klerikalni jastrebi ne priznavajo, ker jih Kocijančič upravičeno ne ceni, saj delajo gromozansko škodo Cerkvi. Pa tudi demokraciji in desnici. Že 26 let. Težko verjeti, da jih ljudje podpirajo. Izgleda kot, da jih je Kučanov ( Rotar nastavil, da znotraj koncentracijskega taborišča uničujejo svoje ljudi in svojo skupnost

    • Še dobro, da se ne obregate ob Kocijančičevo poreklo, ker kri ni voda 🙂

  • Če bi mi kdaj morda zmanjkalo vseh drugih razlogov in argumentov za krščanstvo in katolištvo,bo Kristus ostal moja absolutna izbira že zato,ker Njegovi Cerkvi in tudi vsem nam Slovenskim državljanom kristjanom tako srdito nasprotujejo kvazi progresivni pajacci a la Hribarja in Simoniti etc.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI