P. Lampič, Demokracija: Komunizem, fašizem in nacizem

Časnik 7.6.2016 9:54
 

V aprilu in maju se v slovenskem medijskem prostoru vsako leto veliko govori o (anti)fašizmu in (anti)nacizmu (če je politično oportuno, tj. ko je treba komu na hitro prilepiti kakšno etiketo, pa seveda tudi med letom), prav malo ali nič, in to v nobenem delu leta, pa o (anti)komunizmu.

A resolucija evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz 2. aprila 2009 je jasna ter ob bok nacizmu in fašizmu postavlja tudi stalinizem in druge komunistične režime kot totalitarne in nedemokratične.

Zakaj nezgodovinsko zaporedje?

Pri taksativnem naštevanju v resoluciji pa vendarle moti neskrbnost pri časovnem zaporedju naštetih režimov. Pod točko K so navedeni, citiram: nacizem, stalinizem, fašistični in komunistični režimi. O tem, kaj je vodilo sestavljavce resolucije, danes lahko le ugibamo. Je to le naključje? So se parlamentarci ravnali po tem, v kakšnem vrstnem redu je Evropa spoznavala posamezne režime? Je bil to izraz trenutnega ravnovesja moči v evropskem parlamentu?

Opozoriti namreč moramo, da je bila komunistična revolucija izvršena v Rusiji leta 1917, da je bil tedaj v deželi vzpostavljen enopartijski komunistični režim, ki mu je vladal Vladimir Iljič Uljanov – Lenin in da so bila prva komunistična koncentracijska taborišča za politične nasprotnike postavljena že leta 1918, legalizirana pa leta 1919.

Benito Mussolini je denimo izničil moč italijanskega parlamenta in postal diktator leta 1927, Adolf Hitler pa šele leta 1934. Prva italijanska koncentracijska taborišča so začela obratovati v afriških kolonijah od začetka trideset let naprej, v Italiji od leta 1940 do kapitulacije leta 1943, v Nemčiji pa od leta 1933 do konca vojne. Znano je tudi, da sta oba, tako Mussolini kot Hitler, začela svoji politični karieri v levičarskih strankah, Mussolini v Italijanski socialistični stranki, Hitler pa v Nemški delavski stranki. Če torej primerjamo letnice, je nesporno pravilno zgodovinsko zaporedje evropskih totalitarnih režimov 20. stoletja, kakor je zapisano v naslovu tega teksta: komunizem, fašizem in nacizem.

Posledice politične radikalizacije na vzhodu Evrope

Svetovni politični prostor pa je kakor vezna posoda. Ko se situacija radikalizira na eni, se radikalizira tudi na drugi strani. Tu moramo le opozoriti, da je Sovjetska zveza kot prva proletarska država na svetu v svoj grb postavila podobo celotne Zemlje in nanjo zarisala srp in kladivo ter s tem nakazala svojo ekspanzionistično usmerjenost, za katero je dobila pogum in alibi pri klasikih marksizma. Svoje osvajalske ambicije je razumela tako rekoč kot poslanstvo in celo kot zgodovinsko dolžnost do vsega drugega, domnevno še zasužnjenega sveta.

Vsakomur, ki hoče videti, je znano, kako se je končalo. Po vseh žrtvah, ki so hote ali prisilno padle ali bile ubite za komunizem in v njegovem imenu, je na svetu komaj za prste ene roke držav s komunistično ureditvijo in niti ene, kjer ne bi bile množično in sistemsko kršene človekove pravice in svoboščine. Večina med njimi je tudi na robu gospodarskega zloma, v Ljudski republiki Kitajski pa, ki zaradi obsega predstavlja eno največjih svetovnih gospodarstev, oblast pa naj bi imelo delavstvo, slednje predstavlja predvsem ceneno delovno silo z nizkim življenjskim standardom ter minimalnimi človekovimi in političnimi pravicami ali celo povsem brez njih.

Odnos Evrope do komunizma

Zakaj torej v Evropi, predvsem pa v vseh nekdanjih komunističnih državah bolj bučno ne proslavljamo oz. se v nasprotju z odnosom do drugih dveh totalitarnih režimov sploh ne sprašujemo o praznovanju dneva začetka boja proti komunizmu, dneva prvih protikomunističnih upornikov, dneva žrtev komunističnega nasilja in ne nazadnje tudi dneva zmage nad komunizmom? Kako to, da pri odnosu do totalitarizmov 20. stoletja še ni prišlo do mnenjskega poenotenja?

Na vseevropski ravni se stvari že premikajo v to smer. Že omenjena evropska resolucija postavlja leto 2009 kot leto, ko znova združena Evropa praznuje 20. obletnico zloma komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi ter padca berlinskega zidu in uveljavlja 23. avgust kot vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. (Ta dan sta t. i. Zahodna in Vzhodna Nemčija napovedali vnovično združitev.)

In Slovenija?

Malokdo v Sloveniji se spominja − tudi pisec teh vrstic ne − leta 2009 v tem kontekstu, slovenski koledar pa ima v avgust postavljena dva praznika, 15. avgusta Marijino vnebovzetje in 17. avgusta dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, 23. avgust pa je le dan kakor vsak drug v letu.

Videti je, kakor da bi bili pri nas komunizem in njegovi tedanji nosilci še vedno nedotakljivi. Desna politična opcija na to vse glasneje opozarja. V zadnjem času je začela celo uporabljati sintagmo »levi fašizem«, da bi agresivno, hipertrofirano in zavestno ali nezavedno večinoma na komunizmu temelječo slovensko levico vendar spomnila na njene totalitarne temelje. Podoba je namreč, da se Slovenkam in Slovencem komunizem sam po sebi še vedno ne zdi dovolj zločest, da bi bil vreden obsodbe kar pod lastnim imenom, kakor je v vseh normalnih demokratičnih državah.

Več lahko preberete na demokracija.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

5 komentarjev

  • Tole je en članek, ki ga v Demokraciji + Časniku prebere verjetno skupaj nekaj tisoč bralcev.

    Ampak skoraj istočasno ( včeraj zvečer) se zgodi Studio city Marcela Štefančiča z gostom Stipom Mesičem ( članom jugoslovanskega komunističnega predsedstva iz Hrvaške, kasneje sicer tudi premierom in en mandat predsednikom RH), ki je zaradi svojega odnosa do njihove domovinske vojne in predvsem glede prijetja Anteja Gotovine pri sosedih danes zelo nepriljubljen.

    Medtem ko Lampič, tudi v duhu resolucije Sveta Evrope poudarja temeljno sorodno zločestost vseh treh totalitarizmov, na drugi strani Štefančič in Mesić o tem, kako je fašizem v temelju povsem zločinski, komunizem pa da je dobra ideja, samo v nekaterih izvedbah te ideje da so bili problemi. In celo glede izvedbe da je bila jugoslovanska izvedba komunizma najboljša med vsemi.

    Seveda je to čista laž. Če bi izpeljali realne primerjave, je bil recimo človek bolj svoboden, politično in ekonomsko v Francovi Španiji kot v Titovi Jugoslaviji. Ta zadnja je bila bolj totalitarna.

    Ampak tako je: Štefančiča ( ker je po volji vsakokratne vladajoče levice in njenih ozadij, ima nedotakljiv status na nacionalki) in njegove leve demagoške manipulacije spremlja 10 krat ali nekaj 10 krat več ljudi kot jih bere Lampičev članek in posledica je stanje zavesti, v katerem povprečni Slovenec je.

    To stanje pa je ujetost večine Slovencev v skrajno-levičarsko interpretacijo sveta in lastne zgodovine po volji in interesu, gospodarsko-finančnem, kakopak, tranzicijske leve nomenklature in njihovega podmladka in sledilcev.

  • Ko bo vsaj 51 % Slovencev glasovalo proti socializmu, bo Slovenija začela delati pozitivne korake ven iz komunizma in fašizma po 70ih letih.

    Tako pa v Sloveniji 95 % Slovencev časti Državo, državo kot edinega ali glavnega lastnika kapitala, državno (komunistično, fašistično) šolstvo, zdravstvo, novinarstvo, sodstvo in politične stranke. Kolektivizem in kult osebnosti.

  • Neverjetno je, da so tudi pametni ljudje sprejeli opredelitev, da nacional socializem in fašizem spadata na desni politični pol.

    Socializem je pač socializem, tudi če je nacional. Fašizem se ja razvil iz socializma in je bil prav tako proti liberalni demokraciji in za močno vlogo države, kar je atribut socializma.

    V resnici so bili vsi trije totalitarni sistemi socialistični, tj. levi. Tezo, da sta nacional socializem in fašizem desna je po napadu na Rusijo razvil Stalin. Tudi antifašizem je pojem, ki ga je plasiral Stalin, potem ko so ga napadli socialistični bratje, s katerimi je do tedaj odlično sodeloval.

    Prav bi bilo, da bi končno začeli stvari poimenovati s pravimi imeni.

  • Sarkazem

    G.Tine, me veseli, da sem našel somišljenika. To, kar ste lepo razložili, mene jezi že dalj časa, saj se pojavlja celo med komentarji na tem portalu in ne samo med komipropagando dominantnih medijev. Podobno velja za nacionalizem, ki naj bi bil tudi skrajno desna deviacija, čeprav je Stalin iztrebil cele narode, je bil Milošević z druščino največji nacionalkomunist na Balkanu in so naši komunisti uveljavili nacionalni interes.

    • Zdravko

      Morda se pa ni preveč za sekirat. V vsakem primeru gre za skrajno desnico, kar pa ni dosti drugače od skrajne levice.
      Zanimivo pa je, ko so s padcem komunizma internacionalni socilaisti ostali le z nacionalnim socializmom (inter je odpadel), še vedno mislijo, da so antifašisti, tako kot prej! 🙂
      Sicer pa Stalin ni mogel reči antinacizem, ko pa je z njim prijateljeval.
      Pravi desničar je najprej rojalist, potem pa vse ostalo…


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI