»Ni dobro, da se država vmešava v subtilni odnos med starši in otroki!«

Robert Šifrer 7.6.2016 6:35
 
milivojevic 1

Foto: arhiv Z. Milivojevića.

Pogovor z Zoranom Milivojevićem, zdravnikom in uspešnim psihoterapevtov z več kot 35 leti prakse v individualni, partnerski ter skupinski psihoterapiji. Veliko izkušenj ima kot supervizor psihoterapevtov, vzgojiteljev in mediatorjev, je avtor več knjig. Njegove kolumne lahko ob sobotah prebirate na Časniku.

 

 

Vaše največje delo do sedaj je učbenik Emocije. Kaj ste želeli doseči z njim? Zapolniti praznino in zmedo v psihološki stroki na področju čustev, ki so temelj vsakega odnosa in dela s človekom.
Emocije so bile takrat, ko sem jaz študiral psihoterapijo, nekaj najbolj nejasnega v celotni snovi študija. Ta del psihologije in psihoterapije je bil v nekakšni megli. Zato sem najprej sam preučeval in raziskoval te stvari, da bi pomagal pojasniti čustva samemu sebi. Kasneje so me drugi prosili, da jim to razložim, zato sem imel ciklus javnih predavanj na tematiko čustev. Na podlagi tega so mi predlagali, da napišem knjigo o čustvih. A to ni samo knjiga, temveč je predvsem model, t. i. »grand teorija«. Ta velika teorija čustev pojasnjuje prijetna in neprijetna čustva ter zdrava in patološka čustva, funkcijo teh čustev in kako nastanejo. Lahko rečem, da je knjiga v regiji zelo dobro sprejeta, ker sem se potrudil pisati čim bolj nevtralno, tako da ima učbeniški značaj. Uporablja se kot učbenik na šestnajstih fakultetah, kar je zame velika čast. Resnično mislim, da je zares dobra knjiga, kar mi generacije mladih kolegov že leta potrjujejo.

V psihološki stroki in v nestrokovni javnosti se še kar veliko uporabljajo termini »pozitivna čustva« in »negativna čustva«, kar je napačno in povzroča zmedo.
Da. Psihologija je bila v 19. stoletju, ko je nastajala, pod vplivom fizike in kemije, zato je te paradigme vzela iz teh modelov. Tako so čustva enačili z valenco pri ionih. Pozitivna valenca je takrat, kadar emocija privlači osebo, in negativna valenca, ki odbija osebo ali žival, ki čuti. Jeza bi po tej logiki morala biti pozitivna emocija. Saj jezni ljudje pridejo k osebi, ker postanejo agresivni (»ad gradior« pomeni »priti do«) z zahtevo, da drugi spremenijo obnašanje. Ta teorija se je kasneje še dodatno izkrivila. Zato te zgodbe o pozitivnih in negativnih čustvih ne maram. Seveda obstajajo pozitivni in negativni dogodki, na katere ljudje reagirajo s prijetnostjo ali neprijetnostjo, ne pa »pozitivno čustvo« in »negativno čustvo«. Še posebno v današnjih časih obstaja trend, da vse, kar je prijetno, dojemamo pozitivno, koristno, dobro in v smislu: »potrebno je stalno biti srečen« ter samo uživati. A na drugi strani so danes neprijetna čustva dojeta kot patologija, kot nekaj negativnega in celo kot naš največji sovražnik.

V vaši knjigi »Formule ljubezni« ste razbijali številne kolektivne in individualne predsodke in iracionalnosti glede ljubezni, katerim današnji zahodni človek slepo sledi. Naštel bom tri meni najpomembnejše stavke: »zaljubljenost nima nobene povezave z ljubeznijo«, »zaljubljenost je projekcija« ter »zaljubljenost je nevrotično stanje«, kar posebej ženske zelo težko sprejemajo, kot opažam iz svojih osebnih pogovorov. Knjiga je nastala iz številnih izkušenj in številnih terapevtskih intervencij. Zakaj je sodobni človek še vedno tako velik suženj nelogičnih, vraževernih, iracionalnih zaključkov?
V nekaterih stvareh smo postali bolj racionalni, v drugih pa bolj iracionalni. Tisto, iz česar moramo izhajati, ko je vprašanje o zahodni civilizaciji, je spoznanje, da je vedno večja množica nesrečnih ljudi, ko govorimo o ljubezni. Ali so sami, ne morejo najti partnerja, ali pa so osamljeni in to praznino skušajo napolniti na raznorazne načine. Vedno znova in znova poskušajo najti pravo osebo zase. Ločujejo se, so razočarani, ne verjamejo v ljubezen, poskušajo s seksualnostjo nadomeščati ljubezen, sprejemajo dokončno odločitev, da se ne bodo nikoli več vezali. Skratka, vlada nek velik nered, ki najbolj destruktivno vpliva na družino. Ker danes ljudje ustvarijo družino iz ljubezni in zaradi ljubezni in danes je na začetku zaljubljanje. Oseba si izbere partnerja na osnovi zaljubljanja. In ljudje verjamejo v »moram se zaljubiti«, »večja, kot je zaljubljenost, večja je verjetnost, da bo sledila večja ljubezen«.

Medtem ko stroka danes zaljubljenost definira kot idealizacijo. Zaljubi se lahko nekdo, ki ima ideal. Ideal prihaja iz besede ideja. Katera ideja? Ideja, da pravi partner oz. prava ljubezen prinaša srečo. Tako smo danes v naših glavah spojili ljubezen in srečo. In tako je vrednota ljubezni, ki je že tako visoka, postala super vrednota. Dovolj je, da najdeš pravega partnerja, in boš do konca življenja srečen. In kdo si tega ne bi želel? S tem dodajanjem sreče smo prišli do, o tem so pisali psihoanalitiki v 30-ih letih prejšnjega stoletja, »precenjevanja ljubezni«, kar meni dolgo ni bilo jasno. A to, o čemer so pisali, sploh ni ljubezen, ampak je zaljubljenost.

In to, kar smo se danes zelo dobro naučili, je, da je ljubezen čustvo, zasnovano na čustvenem povezovanju, to je osnovni mehanizem. Zaljubljenost je čustvo, zasnovano na idealizaciji. Samo, če idealizirate neko drugo osebo, se lahko zaljubite. Toda, ker ne obstajajo idealne osebe (v realnosti taka oseba, kot si jo narišemo v glavi, ne obstaja), je edina nujna posledica zaljubljenosti razočaranje, ne pa ljubezen. Beseda razočaranje temelji na magičnosti, to je čaranju (o-čarati, za-čarati, raz-očarati), kar je povezano s stanjem mentalne pijanosti, izkrivljenosti. Razočaranje lahko definiramo: »sedaj vidim resnično, ampak s tem nisem zadovoljen«. Je neprijetno, a zelo koristno čustvo.

To je moje stališče, ki ga v javnosti, preko medijev, ves čas ponavljam, da vplivam na družbeno zavedanje, ker mislim, da je to dolžnost terapevta, in se čutim profesionalno odgovornega, da družbo opozarjam na velike kolektivne, družbene zablode. Moje sporočilo je: zaljubljenost ni prva faza ljubezni (lahko je prva faza ljubezenske veze, ne pa ljubezni) in da praviloma zaljubljenost vedno vodi v večje ali manjše razočaranje in ne v kvalitetno vezo. Moje sporočilo je, da v prvem koraku priznamo, da ne znamo najti primernega partnerja in da se začnemo učiti, kako poiskati primernega partnerja skozi modele, kako izbrati tako z glavo kot s srcem. Da ni samo srce, ki povezuje in je neumno, in da ni samo glava, ki je hladna in preračunljiva.

Žorž in vi sta edina med strokovnjaki v Sloveniji, ki sta že pred dvajsetimi leti govorila o permisivni vzgoji in razvajenosti. Vi, za razliko od Žorža, v vaši knjižici o vzgoji »Mala knjiga za velike starše« ne govorite samo o »razvajenih otrocih«, temveč tudi o »prezaščitenih otrocih«.
Najbolj grobo gledamo na vzgojo, ko se vprašamo, kaj potrebujejo otroci od staršev. Potrebujejo dve stvari. Otroci najbolj potrebujejo ljubezen. Ko jim izražamo ljubezen, jim pomagamo razvijati osebno vrednost, pozitivno sliko o sebi. Druga stvar: otroci rabijo discipliniranje, ker so v osnovi divji, primitivni, enostavni kot živali. Mi kot starši delamo na njih, da bi dosegli samostojnost in to v civilizirani skupnosti, jih socializiramo. A da bi to lahko dosegli, moramo preseči otroško motivacijo, ki jo imenujemo »princip ugodja«. Cilj staršev je samostojnost plus socializiranost!

Če se vrnem na tradicionalno vzgojo v Sloveniji, ki so jo bile deležne starejše generacije: otroci niso dobivali ljubezni, so pa dobivali zelo veliko discipliniranja. Ta model je bil zelo koristen za družbo, ker dela visoko produktivne posameznike, ni pa koristen za posameznika. Ta vzgoja je naredila škodo glede podobe otrok o sebi. Ker kot otroci niso dobili ljubezni ali pa niso bili nikdar prepričani, da so jih starši imeli radi in da so dovolj vredni, se ti ljudje ne počutijo ljubljene in vredne (vreden biti, ti si v redu, ti si OK, op.p.). Zato se celo življenje trudijo, da dokažejo, da so vredni, da bi bili ljubljeni. Npr. veliko delajo, zelo so produktivni, veliko zaslužijo, so perfekcionisti, skušajo družbi dati velike stvari …, da bi njihovo vrednost opazil kdo v družbi. Ta model je ustvaril posameznike, ki so koristni za skupnost. Ni pa dober model za osebo samo. Jaz imenujem te osebe »pretirano socializirane«. Vemo, da je Slovenija v vrhu po stopnji depresivnosti, alkoholizma, samomorilnosti itd. Dojeli smo, da če tem ljudem ne uspe dokazat, da so vredni biti ljubljeni, začno sebe sovražiti, prezirati in se čutiti manj vredne. Ko so ti ljudje začeli prihajati na psihoterapije, so moji starejši kolegi uvideli, da ni dobro, da starši otrokom ne pokažejo ljubezni. In jaz sem bil v Sloveniji, ko sem bil na začetku, zelo presenečen, saj sem videl številne ljudi, ki so bili izredno sposobni in pametni, hkrati pa so imeli o sebi zelo slabo mnenje. Kajti v Srbiji je ravno obratno: niso redki ljudje, ki imajo fenomenalno sliko o sebi, a v realnosti nimajo nič takega, kar bi opravičilo to sliko. Čez čas smo psihoterapevti, stroka, videli, kako slabo je za otroka, če ne dobiva ljubezni. In seznanili smo starše naslednje generacije, kako pomembno je, da otroci dobivajo ljubezen. Tako pa smo prišli v drugo skrajnost, do širjenja permisivne vzgoje. Permission pomeni dovoljenje. Otrok vpraša »ali smem?« in starši rečejo »lahko, srček moj!«. Nastal je model, ki sem ga poimenoval »ideologija srečnega otroka«. Starši nič več ne gledajo na prihodnost otroka, kaj bo z njihovim otrokom, temveč jih zanima, če je ta trenutek njihov otrok srečen. Napačno sklepajo: če je otrok srečen, so oni dobri starši, če pa je otrok nesrečen, pa so oni slabi starši.

A ne obstaja bolj nesrečen otrok kot otrok pri letu in pol do dveh let, ki želi nekaj imeti, kadar mu vi tega ne daste. Ta otrok razmišlja na napačen, otročji način: moja želja je enaka jaz. Kdor odbije, zavrne mojo željo, zavrne mene. In ko vi rečete: »Ne dovolim!«, otrok to doživi, kot da ste ga zavrnili, in je šokiran: » Oče, mama, vidva, ki bi me morala imeti rada, me sprejemati …, sta me pa zavrnila!« To je strašno in otrok začne jokati. Kaj se takrat dogaja s staršem, ko pred njim njegov otrok joka in napačno dojema, da ni ljubljen? Doživlja občutek krivde, ker je njegov otrok nesrečen in občutek krivde ga motivira, da spremeni obnašanje in popusti otroku. Tako smo v nekaj desetletjih prišli iz ene skrajnosti (napake) v drugo skrajnost (napako). Z discipline brez ljubezni smo prišli v ljubezen brez discipline. Sedaj so ti otroci že »odrasli« in strokovnjaki opažamo, da smo naredili še večji problem in škodo. Odrasli starejših generacij so bili vsaj zelo koristni za družbo. Sedanji »odrasli« pa imajo napihnjeno sliko o sebi, so heroji svojih družin, nimajo delovnih navad, ne sposobnosti, da se vzdržijo, ne zmorejo prenesti frustracij, nočejo odrasti, so hedonisti, narcisoidni … Niso koristni in vredni ne družbi ne sebi. Vredni so edino svojim staršem. Zato pogosto ostajajo vezani na svoje starše, so generacijski problem, v Italiji jim pravijo »mamoni«, v Nemčiji pa, da prebivajo v »Hotelu Mama«. Imajo velike probleme, da se osamosvojijo, pa tudi starši jih ne spodbujajo k temu. Bolj, ko gremo južno v Evropi, večja je pozna simbioza otroka in staršev.

To, kar jaz predlagam, je tretja pot. Videli smo, da ni dobra disciplina brez ljubezni in prav tako ni dobra ljubezen brez discipline. Ampak sta za vzgojo v samostojnost otroka potrebni obe. To pa je možno, če učim otroka: imam rad tebe, ne pa tega obnašanja. Torej otrok in njegovo obnašanje ni enako. Imamo radi osebo in od nje zahtevamo: to moraš ali tega ne smeš. Mi kot zunanji starši delujemo na otroka in otrok nas počasi ponotranji. V otrokovi psihični strukturi tako vplivamo na gradnjo otrokovega »notranjega starša«, ki je tako izvor notranje ljubezni do sebe kot samodiscipline. V skladu s tem sem proti iniciativam, da je vsak udarec po riti nasilje nad otrokom in napačna vzgoja. V pravni teoriji je znana definicija nasilja, ki je »vsaka uporaba sile, ki ni legitimna«. In tu sem v velikem konfliktu z večino, predvsem s temi, ki sebe želijo lepo in všečno predstavljati. Mislim, da je to, za kar se zavzemajo, slabo za otroke. In da to ne velja iz več razlogov, a glavni je, da ne obstajajo nikakršni racionalni argumenti, saj nobene raziskave tega ne morejo potrditi. Imamo celo nasprotna stališča iz raziskav v Avstraliji in Angliji, da so permisivno vzgajani otroci celo najbolj nasilni. To je za nas nekaj novega in nepojmljivega. Ni dobro, da se država meša v subtilni odnos med starši in otroki, če nima dobrih dokazov, da je dobro, da se vmeša. Prav tako ni dobro, da se vmeša, če obstajajo resne možnosti zlorabe tistega, kar predlaga. In v tem primeru nima niti dokazov, da je škodljivo, niti, da ne bo zlorabe in negativnih posledic. Nikakor ni dobro, da nekaj delamo samo zaradi ideologije otrokovih pravic, v kateri so argumenti izključno filozofski.

Se pravi, to je čista neumnost – ta »ničelna toleranca nasilja, agresivnosti«?
Ni naključno, da ste vi pomešali besedi »nasilje« in agresivnost«. Ker ljudje prevajajo besedo agresivnost v nasilje, in potem je vse nasilje. Agresivnost je psihološki pojem. Obstajata pozitivna agresivnost in negativna agresivnost. Pes je lahko agresiven ali napadalen, če je napaden. Ne smete človeških odnosov tolmačiti z agresivnostjo. Primer: mož tepe ženo, prideta policista, ki rečeta: »Nehaj!«. On noče prenehati tepsti, zato policista skočita na njega, ga zbijeta na tla in vkleneta. Mi pa rečemo: »Sram naj jih bo, vsi trije so nasilneži. Agresivci!« Skratka, eno je nelegitimna uporaba sile pri možu in drugo legitimna uporaba sile pri policistih. Policista sta naredila dobro, legitimno in koristno delo. Isto je s starši, ki morajo pravilno preceniti, kdaj morajo biti do otrok policisti.

Tako je to vse skupaj trend določenih skupin, ki se zavzemajo za večjo družbeno moč s takim načinom, da namerno izkoriščajo razširjen in nejasen pojem nasilja, da bi lahko imeli moč nad posameznikovimi usodami. Vsem tem je potrebno povedati, da se država konča tam, kjer se družina začne. In država mora imeti zelo velike in upravičene dokaze, ne pa kar neke sume. Kajti drugače vam jaz lahko naredim veliko škodo, ko CSD ves čas prijavljam, da ste nasilni do vašega otroka. Vsaka taka prijava, ki se tiče otroka, je namreč take narave, da morata policija in CSD takoj odreagirati.

Ste eden ključnih članov civilnodružbenega gibanja »Zaščitimo starše pred državo« v Srbiji. Po Evropi postopoma poteka podržavljenje družine in vzgoje, država se s pomočjo birokracije vedno bolj vtika ne samo v posameznika, tudi v družine, v vzgojo staršev – kako morajo starši permisivno vzgajati. Šole so večinoma podržavljene in nesvobodne, saj skoznje enostavno prodira teorija spola. Enostavno ni strokovnjakov z drugačnim mnenjem v javnosti. Ko sem pred pol leta organiziral omizje glede teorije spola, sem prosil številne znane strokovnjake, ki so mi privatno marsikaj povedali, a so se bali iti v javnost.
O tem sem že prej govoril. Vrniti se moramo k pojmu totalitarna država. Država mora urejati javni prostor, ne sme pa vdirati v vaš privatni prostor. Ne sme vam pripisovati, kolikokrat na teden in v kakšnem položaju imate seks s svojo ženo. Ker je to vaša privatna stvar. Država poskuša urediti tiste stvari, ki jih je težko urediti, ker ona prodira skozi vse, iščoč določena opravičila: npr. nasilje nad ženskami, nasilje nad otroki. Na koncu vsi postanemo sumljivi. Ko so vprašanje otroci, smo starši sumljivi, a država (CSD) je rešitelj. Saj ima moč, da vas kaznuje. To je ta trend, da nam sporočajo, da naši otroci niso naši, temveč so državni.

V osnovi gre za bitko za otroke. Vsa ta poučevanja o manjšinah, homoseksualcih, beguncih, pravicah itd. so v resnici bitka za prihodnjo družbo. Kdor bo otrokom prvi vsilil stališča, ta bo imel v oblasti te ljudi, ko odrastejo, saj bo večina otrok obdržala ista stališča, tudi ko odraste. Tako da zainteresirane skupine se močno zavzemajo in tudi uspevajo pri tem, da v njihovem imenu država vpliva na otroke, kar, npr. v Nemčiji, privede do prezgodnje seksualizacije otrok znotraj šolskih aktivnosti. Država nima nikakršnih argumentov, recimo vsaj glede telesne kazni, kar zelo dobro poznam. Ne obstaja niti en argument! Saj so otroci zelo dobro zaščiteni od nasilja, psihičnega nasilja, fizične in psihične zlorabe itd. Razen filozofskega stališča o otrokovih pravicah ni enega praktičnega dokaza. Da nekaj prepoveste, morate imeti dokaze, da je to škodljivo. Ali da boste nekaj prepovedali, morate tudi pokazati, da prepoved ne bo imela nekih negativnih posledic. V našem primeru pa obstajajo velike možnosti zlorabe. Npr. to lahko v skrajnem primeru daje moč otrokom, da manipulirajo s starši. Ali daje moč, da otroci starše izsiljujejo. Znani so primeri, da otrok, ki starše nekaj izsiljuje, pa tega ne dobi, pokliče CSD in obtoži starše nasilja nad njim. V enem od teh primerov je deček poklical socialno službo, ker mu starša nista hotela naročiti pice, v drugem primeru pa je nek deček klical, ker mu niso dovolili, da igra igrice na računalniku. Država pa vztraja skozi razne t. i. strokovne civilne družbe, ki pišejo peticije proti meni in me napadajo v medijih.

Vi ste rekli, da ste organizirali omizje in ste imeli težave, ker se strokovnjaki niso želeli izpostaviti v javnosti. Zakaj so povedali stališča privatno, ne pa javno? Ker se bojijo t. i. socialnih bojevnikov: to so najpogosteje mladi študenti ali magistri, ki so pametni, a mislijo, da so najpametnejši. In oni preko socialnih mrež naredijo linč in človeka diskvalificirajo in ga profesionalno ubijejo. Jaz sem terapevt in sem se s pomočjo izkušenj pri svojem delu naučil, da smo vsi mi »Janez Janša« – v smislu, da nas nekateri podpirajo, drugi nas ne prenašajo in tretjim je vseeno za nas. Ti, ki me sprejemajo, me imajo radi v celoti. In karkoli dobrega naredim, bodo tisti, ki me sovražijo, vse tolmačili negativno in me napadali. Kot terapevt vem, da je nujno, da me nekateri sovražijo.

Vedno nas nekdo napada. Moje zavzemanje iritira določene interesne skupine, ki se pod plaščem strokovnosti borijo za družbeno moč. Zoper mene sta bili napisani že dve peticiji: ena tukaj v Sloveniji in druga v Srbiji. Obe so podpisali »zainteresirani« strokovnjaki. To je skrajno neprijetno. A ni izbire: ali si tiho ali pa govoriš tisto, kar misliš, da je pomembno za skupnost. Jaz sem se odločil, da se borim, zato ker je to zelo pomembno za skupnost. Na žalost mnogi strokovnjaki tega nočejo, ker lahko izgubijo ugled, ali ne dobijo več denarja za projekt itd.

Vendar vi ste podjetnik. Oni pa so državni uslužbenci, ki se zelo bojijo.
Da. Obstaja velika cenzura in avtocenzura, ki onemogoča nujno in odprto strokovno razpravo o zelo pomembnih stvareh za družbo. Nasploh ima Evropa veliko težavo s pretirano regulacijo (over-regulation), vsaka država ima vedno večje težave obdržati avtonomnost, zavira svobodo posameznika, svobodo družine. Temu se je treba zoperstaviti in se boriti. Najprej pa je potrebno ta proces spoznati kot zelo veliko nevarnost. Že tako je privatnost preko socialnih omrežij popolnoma ogrožena. Mi nimamo tehnološkega znanja in sploh ne vemo, kako smo izpostavljeni in nadzirani, koliko informacij se ve o nas. Ko se spoji država nadzora s totalitarno država, potem »smo mi gotovi«. Tretja velika nevarnost je ukinjanje gotovine. Banka oz. država ve vse o vas, plačali ste taksi od – do. To je konec svobode in zelo velika nevarnost. Osebno mislim, da je zasebnost temelj svobode in da jo je zato potrebno ščititi.

Evropa je ogrožena z množičnim pritokom migrantov. Kaj se dogaja z evropsko civilizacijo? Kako kot ateist, ki spoštuje religiozne ljudi (nekoč ste mi rekli, da so »religiozni ljudje bolje osebnostno strukturirani«), vidite islam in krščanstvo?
Prvi motiv je, da so to neki ubogi ljudje. To je prvi pogled, navideznost, ki vzbuja sočustvovanje in usmiljenje. Drugi pogled je, da je v teh masah vsaj 60 % mladih moških, ki so dezerterji in bežijo iz vojne ali pa sploh niso iz teh držav v vojni, ampak so migranti, ki iščejo boljše življenje. Da želijo boljše življenje, je meni povsem jasno in sprejemljivo. Kar jaz ne razumem, so evropski politiki, ker se je pokazalo, da je stopnja prilagajanja islamske skupnosti evropskemu, domačemu okolju, zelo nizka. Nedavno je Ingrid Carlquist iz Gatestone instituta izjavila, da dokler jih je 1-2 %, so to prijetni državljani. Ko jih je 5 %, tedaj že zahtevajo neke izjeme: halal hrano, džamije, ločitev moških in žensk v šolah itd. Če pa jih je 10 %, pa so že veliki protesti, neredi, zažiganje avtomobilov in od celotne družbe zahtevajo, da se prilagodi njim.

Meni je bilo to jasno, ko je neka novinarka v Beogradu prišla do njihovih šotorov in so do nje takoj prišli jezni moški in jo napadli, »kako si drzne priti brez pokritega obraza«. Ona jim je pojasnila: »Počakajte, da vam pojasnim, to je moja država, ne vaša država. Tu so naša pravila, ne vaša. Tu sem jaz doma, vi ste gosti in morate sprejeti naša pravila.« Tako mislim, da je tako velika količina migrantov, recimo milijon npr. na Švedskem, ki ima 6 milijonov državljanov, samomor švedske kulture in da so neki politiki sprejeli odločitev, ne da bi vprašali državljane. Isto je v Nemčiji. In take poteze bodo povečale skrajno desnico, več bo družbene razdeljenosti in na koncu bodo izzvani tudi hudi družbeni problemi. Zelo neumna poteza evropskih politikov! Za politiko je potrebno nekaj poguma. In edini, ki je pokazal pogum in razumnost, je bil Viktor Orban. Zmerjali so ga s fašistom, diktatorjem. Na koncu pa so mnogi evropski politiki naredili isto kot on. To je edini racionalni odgovor, s katerim se neka skupnost in kultura lahko zaščiti pred velikim pretokom nepreverjenih migrantov, za katere vemo, da se v veliki večini ne bodo prilagodili.

Prej ste omenili, da razvajeni otroci so narcisoidne osebnosti in jih je vedno več (dr. Perko je na tistem omizju rekel, da imamo epidemijo osebnostnih motenj). O tem je pred kratkim v Financah pisala psihiatrinja dr. Avguštin Ahčin o slovenski družbi: »Vladajo nam patološki narcisi!«. Zakaj kult osebnosti in narcisoidna družba v komunističnih državah, ki niso naredile tranzicije? Hkrati pa porast motenj osebnosti, antisocialnih in narcisoidnih oseb.
Močan voditelj in narcisoidna družba ne gresta skupaj. Zato, ker imamo v vsaki družbi odnos posameznika do sebe in odnos do družbe. Gre za ravnotežje med tem, koliko sem jaz »jaz« in ne »mi«. Lahko je velik jaz in zato šibka družba (šibki mi), ali majhen jaz in zato močna družba (mi). Kult osebnosti je bil možen nekoč v kolektivistični Nemčiji pred Hitlerjem ali v Rusiji pred Stalinom, v taki družbi so ljudje kot mali koleščki mehanizma, sebe kot posameznika ne vidijo pomembnega. Narcisoidna družba pa je družba, kjer se vsi počutijo oboževane: vsi se vidijo zelo pomembne. Npr. v neki študiji so študente vprašali, kaj mislijo o sebi v odnosu do drugih študentov. In 90 % je sebe ocenilo kot nadpovprečno sposobne. Tako danes živimo v družbi posameznikov, pri katerih je »jaz« hipertrofiral na račun »mi«. Ljudje niso več organsko povezani. Takšne družbe so v razsulu. V njih se pojavlja želja po močnem vodju, ki bo naredil red. To je morda Donald Trump v Ameriki, ki se reklamira kot alfa samec, ki bo rešil družbo. To, kar smo imeli zadnjih 20 let v Evropi, so bili brezosebni in anemični politiki, ki se ne znajo izpostaviti, ne voditi in s tem vstopati v družbene konflikte. Kar kaže, kako je cel politični sistem skorumpiran in kako politiki v primeru TTIP delajo v interesu korporacij in ne v interesu državljanov. Zato danes živimo v zelo čudnem trenutku, ko ni avtoritete. Ljudje nikomur ne verjamejo, ne zdravnikom v primeru cepljenja, ne verjamejo farmacevtom, politikom, korporacijam. Obstaja splošno nezaupanje in družba vedno bolj razpada.

Vprašal sem še ženo za kakšno vprašanje, da niso vsa vprašanja v isti škatli. Vaše teorije so ji poznane. »Naj še kaj pove o svojem življenju, kako mu uspe te teorije živeti osebno z ženo in otroki!«
Jaz načeloma namerno ne govorim o svojem osebnem življenju. Sem javna osebnost, govorim kot strokovnjak o stvareh, ki bi lahko zanimale druge in jim pomagale, da bolj kakovostno živijo. Torej govorim o javnih stvareh in ščitim privatno življenje. Mislim, da jaz kot jaz – kot privatna oseba – sploh nisem zanimiv. Poleg tega živim na način, na katerega večino ljudi ne bi želela živeti: cigansko, potujem ves čas med tremi državami, zato mojo družinsko življenje zelo trpi in plačujem visoko ceno. Nekajkrat sem se osebno razkril, pa so me, ne novinarji, temveč uredniki, zlorabili. Tako da to ni pomembno. A svoje teorije uporabljam uspešno tako v profesionalnem kot tudi v privatnem življenju in svoja spoznanja iz svojega življenja tudi vnašam v te teorije.

Najlepša hvala.

 
Značke:

44 komentarjev

  • Zdravko

    Klobuk dol! Prvi psihiater in terapevt, ki je sprejel in priznal omejitve svoje znanosti in stroke.

  • Zelo dobro !

  • Feministka

    Nedavno je Ingrid Carlquist iz Gatestone instituta izjavila, da dokler jih je 1-2 %, so to prijetni državljani. Ko jih je 5 %, tedaj že zahtevajo neke izjeme: halal hrano, džamije, ločitev moških in žensk v šolah itd. Če pa jih je 10 %, pa so že veliki protesti, neredi, zažiganje avtomobilov in od celotne družbe zahtevajo, da se prilagodi njim.

    —————————————————————–

    Točno tako!!!

    In res osvežujoče, da pride to iz ust stroke, ker naša “stroka” ob takšnih “fašističnih” izjavah v luft skače.

    • obveznoime

      Izjava Ingrid Carlquist je pravzaprav izjava iz knjige patra(?) Petra Hammonda. Kar konkretno radikalnega kristjana (ki je, tako interneti, s paintball puško streljal na maškare (hallowen)…)
      Toliko o stroki…

      Tako strokovno, kot če bi rekli, da so kristjani prav prijazni ljudje, dokler jih je 1-2%, potem pa……
      (aja, pišuka, sej mogoče pa to pravzaprav drži?)

      • Priseljeni muslimani to žal potrjujejo z dejanji.

      • Feministka

        V bistvu niti ni važno kdo je to povedal, izjava drži kot pribito in strokovnjak ZM, menda ne oporekaš njegovi strokovnosti, ji je pritrdil.

        Česa podobnega se od raznih super korektnih Pribcev, Gabi Čačinovič Vogrinčičk ipd. pač ne moremo nadejati.

        • obveznoime

          Izjava drži kot pribito?
          Najbrž res ni pomembno, kdo jo pribije – je pa pomembno, da se preveri, če je res pribita na trdnih temeljih. Ali ji verjamemo zgolj zato, ker jo je nekdo pribil.
          ZMja o tem področju pač ne bi jemal kot strokovnjaka. Ker je družinski (psiho)terapevt – ki ima kakšno strokovno osnovo o tej tematiki?

          • Verjamem ji zato, ker tudi sama podobno razmišljam, ker sem prišla do istih odgovorov.
            In glede na komentarje vidim da nisem edina.

          • Niti ni potrebno tega verjet, če to že veš !

          • obveznoime

            Hvala Amelie – si Povedala več, kot si želela: “Verjamem ji zato, ker tudi sama podobno razmišljam…”

            Ni problema, “confirmation bias” je (žal?) zelo prisoten pri večini ljudi (sploh pri tako čustvenih zadevah), je pa pomembno, da se ga zavedamo. In pokažemo nanj.

          • Nisem vedela da se tako zdaj temu reče ? Dobro da te imamo, oi, da bomo še kaj izvedeli !

          • Obveznoime,
            kaj pa vi, komu vi verjamete?
            Ali tistim, ki razmišljajo drugače ali celo popolnoma nasprotno kot vi?
            Če boste odgovorili z ‘da’, boste lagali in nič drugega.

            Tale “confirmation bias” odnesite lepo domov in ga položite na svojo najpriljubljenejšo knjižno poličko.
            Tako boste vedno lahko pokazali nanj, ko se boste zavedeli svojega pristranskega razmišljanja 🙂

          • obveznoime

            amelie in vanja – res je, morda pa se bosta še kaj naučila. predvsem pa morda malo bolj zavedala samih sebe in svojega mišljenja.


            vanja – super odgovor, hvala! (si lepo potrdil, kako ti ravnaš s tistimi, ki se ne strinjajo s tabo – pošlješ jih nekam)
            ..
            žal nimaš sreče in me tu ne boš dobil na laži. seveda bolj verjamem stvarem, ki jih poznam že odprej in s katerimi se strinjam.
            žal pa še drugič nimaš sreče, imam pa namreč ta (zgleda zelo redki) problem, da poslušam (ni kar pogosto, se mi, seveda, zdi, tudi Slišim) nasprotno stran. in v pogovorih pogosto (tečno!) igram hudičevega advokata…

            po resini pa tudi še – veliko raje ne bi bil tak in bi živel prijetno življenje 100% prepričanosti in vedenja. takim je veliko lažje. (še toliko lažje se jih zlorablja, ampak imajo zopet srečo, ker tega ne vedo)

          • Obveznoime,
            menim, da vas ne pošiljam nikamor, kjer ne bi hoteli biti že sami 😀

            Saj imate kak kotiček, ki ga imenujete dom, ka-li?
            Pravim le, da odnesite tale “bias” domov, pa pri sebi ugotavljajte, kdaj ste pristranski. Samo to.

            V komentarjih pretežno ugovarjate ljudem drugačnega prepričanja od vašega. Ni opaziti, da bi kdaj zagovarjali nasprotno mnenje od svojega 🙂

          • obveznoime

            vanja – saj vem, da nima smisla, kdor bo želel Slišati, bo. tukaj te želje ni pogosto videti.

            imaš pravzaprav prav, res si me pošiljal domov, torej tja kjer si najbolj želim biti. sem si morda preveč napačno interpretiral, da si me želel predvsem stran, od vas. priznam, da se lahko prebere (je bilo tako mišljeno?), da naj s predsodki najprej pometam pred svojim pragom? imaš seveda prav in to poizkušam tudi početi.

            ….
            kakšen smisel bi bilo ugovarjati ljudem, ki imajo isto mnenje kot jaz? oz zagovarjati tukaj mnenje nasprotno mojemu? (morda kodrkoli od komentatorjev tu got počne to?)

            sem samo pokazal na po(ne)srečeno izjavo amelie, ki je (freudovsko?) razkrila, zakaj se njej zdi vredno strinjat s “strokovnjakom”. zato, ker se že v osnovi strinja s tem pogledom. (brez kakšnih hudih resnih podatkov in osebnih izkušenj – čeprav potem nekaj govori o njih, sem prepričan, da jih nima)


            kot rečeno v začetku (in že tolikokrat prej na teh straneh) – tu resnično nima smisla. je pristranskost pregloboko zakoreninjena, da bi jo sploh opazili…
            (in potem pride mimo še alojz, ki me kot vedno, zato ker pokažen na kakšne krščansker “vrednote”, ki kristjanom niso v čast (in si jih sami ne priznajo) pa sem prec sovražnik krščanstva in kako naj se človek potem reši iz take obsodbe. ..nemogoče, razen tako, da mu pokažem, da ga ljubim….

          • No, korak za korakom, pa bova na koncu delila enako mnenje, Obveznoime 🙂

            Prav ste razumeli, menim, da je vsakdo pristranski na svoj način.

            Lepo ste prispeli do ugotovitve, da ugovarjati ljudem, ki imajo isto mnenje, kot ga imamo sami ali pa zagovarjati nasprotno mnenje od svojega, res nima nekega smisla.
            S to ugotovitvijo se namreč popolnoma strinjam.

            Zato menim, da so vaši očitki Amelie, da je pristranska, ker se strinja z mnenjem strokovnjaka samo zato, ker se že v osnovi strinja s takim pogledom, povsem nesmiselni… se vam ne zdi?

            Razumljivo je, da smo v svojih mnenjih na tak ali drugačen način vsi pristranski.

            Torej bi pristranskost smeli očitati vsakemu komentatorju, vključujoč sebe, ali pa nobenemu.
            Tako jaz vidim te reči 🙂

          • obveznoime

            haha, do polovice se, Vanja, že strinjava.
            se pa ne strinjam s tem, da pristranskosti ne bi smeli očitati. ravno nasprotno!

            vsi smo, seveda, pristranski. ne more pa biti to izgovor za neznanje in neučenje. (zopet – ravno nasprotno, ker to vemo, moramo to upoštevati, pri svojih “vedenjih”, ne pa da smo še ponosni na to)

            se mi zdi precej absurdno speljati “pogovor” tako daleč, da nekdo reče, da verjame neki izjavi, zato ker se že od prej strinja s to izjavo. (amelie ni rekla, da se strinja zato, ker je to rekel doktor ali celo strokovnjak, ali ker je dr. citiral nekoga (morda strokovnjaka), ali ker je šla potem preverjat dejstva – ne, zakluček in argument je pripeljan na “ima prav, ker se strinjam z njim” in “strinjam se z njim ker ima prav (ker se strinjam z njim)”

            …pristranskost goralidol, naj bi poizkušali iskati resnico. in neočitati nekomu pristranskosti, če trdi, da je zemlja stara 6000 let, ko pa vendar vsi vemo…
            (seveda, je problem muslimanov, religij, migrantov, ubežnikov, sociologije, psihologije, medijev… veliko kompleksnejši, kot starost zemlje, ampak vseeno….

          • Amelie

            oi … saj Vanja ti je lepo razložila … sprašujem se kaj te tako zelo moti ?
            Pa mojo izjavo preveri, ker je nisi prav povzel (nikjer nisem napisala da se strinjam z njim).. !?

          • Amelie

            še to … če ene stvari razumemo lahko rečemo da to vemo ?
            Ali ne smemo ?
            Ker smo vsi bolj ali manj pristranski, ne smemo povedat da nekaj vemo ?
            Moramo zato molčat ?

      • Ti obveznoime si tako kot mnogi pri nas tako sovražen do krščanstva, da moraš vedno napadati.

        Zato pa tvoje pisanje nima vrednosti.

        • obveznoime

          🙂 .. ste morali stet dežurnega klona trolojza potegnit iz omare? …

          zelo rad bi se ljubil s teboj alojz, pomojem si vroč, ko se malo zjeziš!

          • Zdravko

            Kreten. Potem pa, ko bi te kdo treščil, bi pa jokal o nasilju in o tem kako ni pravice zate.

          • obveznoime

            odvisno zakaj bi me treščil. in, predvsem, bi treščil tudi jaz nazaj.

          • Vem obveznoime, da te boli, ko napišem resnico.

            In druge sodiš po sebi.

  • Feministka

    Sicer pa v celoti gledano odličen intervju, s skoraj vsem se strinjam. Lep prikaz družbenih problemov brez nepotrebnega a žal pogostega pljuvanja po ženskah, feminizmu, feminizaciji …

  • Kar iz tega intervjuja ne sprejemam, je to, da naj bi bila idealizem in zaljubljanje negativna fenomena. Saj prignano do skrajnosti, to verjetno tudi ni dobro. Ne morejo vsi stalno živeti v oblakih. In padci na realna tla so potem lahko tako trdi, da se človek ne pobere več. Vedno je najbolj zanesljiva uravnotežena srednja pot.

    A druga skrajnost nasprotna zaljubljanju je, da se dva najdeta iz čiste preračunljivosti. Da nas v odnosih vodijo leinstinkti in hladna preračunljivost. Banalno, da punce gledajo, kateri fant ima bolj frajerski avto. Zame je to resnična degeneracija.

    Koliko si danes mladi samoiniciativno izposojajo Shakespearjevo Romea in Julijo v knjižnjicah? Ali berejo samoiniciativno Petrarco ali Prešernove sonete? Po mojem so 99% bolj cool računalniške igrice in banalne izmenjave po socialnih omrežjih. In to ni dobro, ampak zgrešeno.

    Več idealizma bi spet rabili, ne manj. Socialnega idealizma. Idealizma romantične ljubezni. Pomanjkanje in ne presežek idealizma ubija današnji čas, ubija polet duha sodobnega človeka in dela sprejemljive tako banalne in nevedne le sebe polne politike, kot jih lahko danes vidimo v vzponu!

    • Tudi mene je to od začetka članka malo jezilo, potem pa je naslednji stavek postavil stvari na pravo mesto: “Da ni samo srce, ki povezuje in je neumno, in da ni samo glava, ki je hladna in preračunljiva.”

    • Shakespeare in mit o Romeu in Juliji so služili za opozorilo mladini, kam lahko pripelje iracionalnost. Danes pa so pozitivni zgled. Kar je narobe.

      Tudi v duhovnosti imamo podoben odnos gradnje ljubezni do Boga. Boga ni nihče spoznal. Zato si vernik izdeluje v glavi podobe o Bogu. Bolj ko so te podobe iracionalne, bolj nepotrebno trpi on sam in ljudje okrog sebe.Veliko ljudi odpade od vere, ker imajo napačne podobe o Bogu in jih že prva razočaranja odvrnejo od Cerkve.

      Največ škode naredijo Cerkvi verniki, ki vero dojemajo kot ideologijo in z njo manipulirajo druge.se pravi politkomisarji, ki konstruirajo ideale in konstrukte za množice.

      Slovenska Cerkev je dokaj na psu, saj jim 90 procentov mladih uide po birmi, ostajajo pa večinoma zmanipuliranci, ki še vedno verjamejo v ideale in konstrukte in se imajo za’konzervativce’. Danes je v Sloveniji težko najti racionalnega in globoko vernega kristjana.

      Mislim, da veliko škodo delajo Cerkvi Rode, Štuhec, Ocvirk, Poznič, Juhant. Kakšne osebne vere jaz pri njih ne čutim. Še manj podobnosti Kristusu. So politkomisarji klerikalizma. Osebno mislim, da niti sami ne verjamejo v te konstrukte, ki jih množici prodajajo.

  • Podržavljenje vsega kar si moremo zamisliti gre še naprej svojo pot saj je to socialistični birokratski stroj, ki se ga ne da ustaviti. Komaj smo dobili referendum, je že nov slab zakon ZZZDR pred glasovanjem.

    Vsa čast dr.Juhantu, ki je odprl več front hkrati.
    https://www.domovina.je/marko-juhant-vnuki-niso-pripomocek-za-terapijo-starih-starsev-2-del/

    • Zdravko

      Žal sam tudi potrjuje svojo tezo o “slabi stroki”. Kakšno špekuliranje na velenjskem primeru. Ni vreden svoje stroke, žal.
      Naj akademsko razpreda o permisivni vzgoji, ok, toda o konkretnih življenjskih vprašanjih pa pade popolnoma. Vprašanje otrok rešuje tam, kjer nima sploh pravice do besede: to je o tem, na kakšen način bosta stara starša vzgajala otroka. Nima pravice odpreti ust! Katastrofa.

      • Seveda pa si te pravice, da laik komentira strokovnjaka, naš gospod Zdravko ne pusti vzeti.

        Če se motim, gospod Zdravko in ste uradno potrjeni strokovnjak s tega področja, se vam opravičujem. Hkrati pa vas pozivam, da navedete link, kjer je vaše strokovno mnenje o tem problemu.

        • Zdravko

          Motiš se in utihni, ker ni dovolj biti pismen za take stvari.

          • Ja, se mi je kar zdelo, da je naš gospod Zdravko vseznalič, ki zelo rad žali. Ne smem omenjati, da je tipičen SDS, ker je izredno velika verjetnost, da ga je poslalo Murglje na tajno misijo odganjati potencialne volivce SDSa. To s svojo nesramnostjo in agresijo uspešno dela.

        • Seveda pa si, g. AlFe, – ne le enkrat – želim, da bi iz vaših zapisov razumela kaj več kot namig, da nekdo (ne) razmišlja ‘prav’, kajti med vrsticami je zaznati, da (ne)kaj veste, tega pa ne delite z nami, ki smo ‘v megli’. Mogoče vaše mnenje o primeru – v par stavkih?

          • Gospa Marta,
            ali ste kdaj razmišljali, da o vsem ne moreš imeti mnenja? Da imate premalo podatkov in premalo strokovnosti, da bi si ustvarili mnenje? Poglejte dva odvisnika od interneta oziroma internetna uslužbenca SDSa i NSIja: gospoda Zdravka in gospoda IFa. O vsem imata svoje mnenje.

            Torej … kaj veste o psiho-fizični kondicije tistih starih staršev? Bo lahko dedek učil vnuka voziti kolo? Bo z njim igral nogomet? Meni se tudi sanja ne, ali sta tega zmožna ali ne.

            Kaj vesti o miselnosti tistih staršev? Da ne bodo otroka, ki bosta živela jutri, vzgajali ljudje iz predvčeraj? Meni se tudi sanja ne o miselnosti starih staršev.

            Kaj veste o ranjenosti otrok in starih staršev ob tej grozni tragediji? NIČ! Absolutno nič! Prav tako kot jaz, tudi vi jih sploh niste videli, kaj šele spoznali. Kako torej morate trditi, da ni bolje za otrokovo vzgojo nevtralno okolje? Da začneta približno iz nule in ne minusa.

          • Gospa Marta,
            lahko pa zadevo obrnete. Če gospod Zdravko, ki je tipični propagandist SDSa, trdi, da je dobro A in ob tem vemo, da ima cilj samo prisesati Janeza&prijatelje na davkoplačevalsko korito, potem s 75% verjetnostjo upravičeno sklepamo, da je boljša varianta B.

            Še boljša pa je varianta C:
            priznamo, da nismo strokovnjaki in odločitev prepustimo strokovnjakom z referencami.

      • Zdravko, tu greš spet predaleč. Tu se vidi, kaj politična manipulacija naredi iz pametnega človeka, ko potrka na njegovo ‘svetniško’ pravičnost in dregne v njega kot v Žrtev.

        Juhant je strokovno obrazložil in smiselno. Večina od nas nima teh informacij. Smo pa upravičeno prestrašeni in zaskrbljeni, ker se moč in zlorabe CSD in Države pod SDin ZL in ministrico Kopačevo brutalno povečujejo.

        Jj je učinkovito preko Primca in Zevnikove zajahal to temo nesrečnih koroških dečkov in jo obrnil sebi v prid. Kratkoročno. Tako kot pastirček, ki je prvič priklical vaščane, ko je iz osamljenosti začel vpiti vovk.

        Prazni populizem na dolgi rok vse odbije, razen jedra sekte. In zagovarjanje, da imajo stari starši pravico do vnukov je tako arhetipsko kot new age socialistična ‘ljubezen’ in samoterapija s psi in mačkami.Ko Primc in Zevnikova postaneta strokovnjaka, bomo vse ključne referendume izgubili, ker razen norcev in ovc nikogar ne bomo več dobili na volišča. Nismo dobili vojne, zgolj eno bitko.

        Največ škode so komunizmu in socializmu naredili birokrati in mafijci in politiki z mega butastimi odločitvami. Največ škode Cerkvi naredijo duhovniki z Antikristovo logiko moči in oblasti. Največ škode desnici naredijo ‘desničarji’ s komunističnim obnašanjem in socialističnimi vrednotami.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI