Zmaga desne sredine?

Matej Kovač 6.6.2016 16:33
 

janez jansa ljudmila novakPolitično ravnanje posameznika v državi je odvisno tudi od tega kako dojema obstoj in moč ključnih interesnih skupin v državi.  Moja teza je, da člane najmočnejše interesne skupina v Sloveniji  povezujejo materialne in statusne koristi, ki so jih oni ali njihovi predniki uživali v prejšnjem, nedemokratičnem režimu. Obstoj in vpliv te interesne skupine se sicer lahko zanika ali  omalovažuje, a v tem primeru ni mogoče pojasniti številnih posebnosti v slovenski družbi kot so: velik delež državnega lastništva v gospodarstvu, stalna uslužnost dominantnih medijev do vidnih predstavnikov te interesne skupine (v nadaljevanju omrežja), politični vpliv sindikatov v družbi, ki ni sorazmeren s številom njihovih članov, nedotakljivi cehi javnih uslužbencev ter ad hoc pojavljanje novih političnih strank, ki naj bi bile formalno neideološke in pragmatične, pa se, ko so na oblasti, izkažejo kot transmisija omrežja.

»Člani« omrežja imajo skupen interes ohraniti in nadgraditi svoj vpliv ter omejevati ali celo izničiti politično konkurenco. Skupini ljudi, ki imajo močan skupen interes ni potrebno, da bi bili formalno tesno povezani ali organizirani. Mnogi lahko celo iskreno zanikajo pripadnost omrežju, saj se formalno niso nikoli včlanili. Če parafraziram Adama Smitha, vodi njihovo ravnanje skupen interes, tako kot da bi bilo njihovo ravnanje formalno koordinirano. V kočljivih in prelomnih trenutkih, ko se pojavi negotovost kaj skupni interes je, mora intervenirati s tolmačenjem nekdo, ki ga člani interesne skupine jemljejo kot avtoriteto. Zato Milanu Kučanu ni dovolj le, da s soborci po zidanicah odloča o kandidatih za nosilce svoje politične dediščine, ampak se mora občasno tudi simbolno javno angažirati. Tako je poromal k Zoranu Jankoviću na magistrat, tako je šel Alenki Bratušek javno »svetovati glede DDV« in tako se je udeležil promocije Janši in Krkoviču sovražne knjige o sestrelitvi helikopterja JLA nad Ljubljano med osamosvojitveno vojno.

Povsem normalno je, da omrežje kot sem ga opisal zgoraj, poskuša onemogočiti oblikovanje konkurenčnih omrežji in ključen korak za to je, da prepreči političnemu zastopstvu konkurenčnega omrežja dostop do vzvodov oblasti. Metode za to so različne, a glavna je diskreditacija javnih osebnosti (politikov), ki bi lahko vzpostavili organizirano konkurenco najmočnejšemu omrežju. Kar se dogaja Janši zadnjih devet let, ni nič novega. Tudi Pučnika, Peterleta, Podobnika in Bajuka so dominantni mediji slikali kot sovražnike države in kot povzročitelje narodnega razdora vse dokler so bili resna grožnja interesom omrežja. Državne ustanove in pravosodje niso imuni na vplive omrežja. Da sta med vsemi možnimi kandidati na vrh sodstva in tožilstva prišli osebi z »najboljšimi« referencami iz nekdanjega komunističnega režima, je naključje le za lahkoverno slovensko občinstvo.

Zadnjič sem vodil pogovor o Ekonomskih izzivih Slovenije. Sodelujoče sem izzval z vprašanjem, katere reforme bi bile najpomembnejše in bi jih priporočali sedanji vladi. Začeli so naštevati reformo trga dela, reformo javne uprave, reformo šolstva in podobno. Blaž Vodopivec je izpostavil eno »reformo«: »Najpomembnejša strukturna reforma bi bila zmaga desne sredine na  volitvah v državni zbor. O vsem potrebnem in konkretnem se bodo potem stranke, kljub različnosti, brez težav dogovorile«. Ta njegova izjava se navezuje na njegov leto dni star zapis na Portalplus, kjer pravi: »Dokler ne bodo VSE slovenske desnosredinske stranke začele razmišljati tudi o optimiziranju volilnega izida desne sredine kot celote, bo ta politični pol obsojen na životarjenje globoko pod 50 %.«

Kaj lahko razumemo v Sloveniji kot desno sredino? Za mene so to stranke, v katerih ni vpliva omrežja ali pa je ta vpliv minoren. Mnogi menijo, da bi morali kot desno sredino imeti neko idealizirano stranko kot je bila Kohlova CDU ali konservativna stranka Margaret Thatcher, kar pa je utopija. Ekonomsko samostojni meščani in kmetje, ki so prepričani, da bi se morala družba ravnati po tradicionalnih vrednotah, so že v Zahodni Evropi vse bolj redka vrsta volivcev. Pri nas pa jih je bore malo preživelo med in povojno fizično iztrebljanje ter sedemdesetletno indoktrinacijo. Edina politična drža, ki si lahko obeta uspeh proti omrežju, je populizem proti uveljavljenemu »establishmentu«. Ker imamo pri nas z ustavo zapovedan proporcionalni sistem, je možno populistično nagovarjati posamezne interesne skupine iz različnih izhodišč. Na primer: domoljubno-nacionalističnega, libertarnega, socialno konzervativniega, proti-komunističnega, lokal-patriotskega. Čeprav mi to ni všeč, je očitno, da politik, ki nima v krvi populističnega nastopanja, tudi nima možnosti v volilnem boju proti omrežju. Nek avstrijski svobodnjaški politik je nedavno izjavil: »Mi ne ustvarjamo javnega razpoloženja, mi ga samo zastopamo«. Žal velja to za vse stranke, ki želijo razrahljati uveljavljene strukture politične moči.

Naš proporcionalni volilni sistem (in razmeroma velik delež volivcev, ki ne želijo nikakršnih sprememb) onemogoča, da bi volilno zmago odnesla ena sama stranka tako kot se je to zgodilo na Poljskem ali Madžarskem. Praktično ni možna koalicija z manj kot tremi strankami. Zato je povsem za lase privlečena razlaga, da je Janez Janša ovira za zmago desnice na volitvah, vsaj če kot desnico pojmujemo od omrežja neodvisne politične stranke.

Janša lahko s SDS desni koaliciji v vsakem primeru zagotovi vsaj 20% glasov. Argumentacije, kako bi za SDS glasovalo več volivcev, če bi stranko vodil kakšen ne-Janša niso bili sposobni sproducirati niti dežurni proti-janšistični politični analitiki. Dominantnim medijem všečnega predsednika SDS brez karizme, voditeljskih sposobnosti in političnih izkušenj, bi lahko stranki postavili le od zunaj.  Člani SDS si sami takega ne bodo nikoli izbrali. Če pa ga postavi Janša, se ne bi spremenilo nič, saj bi takemu novemu voditelju hitro pripisali vse Janševe atribute.

Drug argument proti Janši v politiki je, da so Janša in »njegovi verniki« tako grozni, da z njimi ni mogoče sodelovati. To argumentacijo se plasira v javnost, da bi se drugim strankam, ki nagovarjajo volivce, ki ne marajo omrežja, dalo alibi za koalicijsko sodelovanje  z naslednjo transmisijo omrežja. Izkušnje iz preteklih vladnih koalicij pa ne kažejo na to, da bi bili Janševi glavni vir nesoglasij v vladnih koalicijah.

Ključni pogoj za zmago desne sredine je, da poleg volivcev, ki jih pritegnejo Janševi, druge desnosredinske stranke (NSi, SLS in morebitno novo-ustanovljene stranke) zagotovijo na volitvah  150.000 – 180.000 glasov. To ni zlahka dosegljiv cilj (leta 2004 so jih dobile 154.000 leta 2014 pa samo še 83.000). Razumsko gledano, je trenutno zelo malo možnosti, da bi se to zgodilo na naslednjih volitvah. Ustanavljanje novih strank, ki niso po volji omrežja je zelo naporno delo in bo potrebno precej sreče, da se kakšna prebije v parlament, voditelji obstoječih pa kolebajo med všečnostjo omrežju in ofenzivno proti-oblastno držo.

Čeprav je politika umetnost možnega, so v tem poslu uspešni samo optimisti (nekateri omalovažujoče rečejo, da samo narcisi). Optimist je tisti, ki si neugodnim okoliščinam navkljub, prizadeva za malo verjeten rezultat. Vsaj dvakrat v zadnjih treh desetletjih, je optimistom v Sloveniji tudi uspelo. Če bomo hoteli postati normalna evropska država, jim bi prej ali slej moralo spet.

 

 

 
Značke:

43 komentarjev

  • domoljub1

    Zelo dober članek.
    Jaz bi dodal še:
    Vse priznanje sposobnostim in prizadevanjem Janeza Janše.
    Toda če se želimo zgledovati po zahodnem tipu vrednot in parlamentarne demokracije (kot o tem piše Štuhec v članku Milan ali Janez), moramo upoštevati tudi eno od bistvenih pravil, ki preprečujejo politična božanstva kot nadomestek verskih.
    To je:
    Američani niso brez veze uzakonili dva mandata trajajoče liderstvo socialne skupine. Vsi vemo, kateri in kakšni liderji imajo trajen ali dosmrtni mandat. (Tega se sam držim in prizadevam, da bi omejitev mandata liderstva razumeli tudi drugi.) To pravilo so povzeli celo Rusi, nekako pričakovano pa ga je Putin zlorabil. Tudi če je res, da se v ozadju vseh teh zahtev skriva ljubosumje, ker morda kakšen drug strankarski voditelj ne more prevzeti vodstva demokratične pomladi, pa je samorefleksija vedno potrebna. Naivnost in celo kolaboracija s starimi centri moči pač ne prinaša koristi, ne za stranko, še manj za državo.

    • “… pravil, ki preprečujejo politična božanstva kot nadomestek verskih”
      —————–
      Ja, tega se avtor v sicer odličnem članku ni dotaknil, ima pa pomembno vlogo pri vzdrževanju omrežja, če ne celo glavno!

    • domoljub1: “… dva mandata trajajoče liderstvo socialne skupine.”
      ======================

      Kaj naj bi se skrivalo pod “liderstvo socialne skupine”?
      Kakšne “socialne skupine” ali kakšno “socialno skupino” imate v mislih?

  • svitase

    To je to!

  • Trezen in dober članek.

    Menim, da bo do preobrata prišlo, ko bodo vse obstoječe in nove stranke na desnem polu zares dojele, kdo je njihov nasprotnik in kdo njihov naravni zaveznik.

    Seveda bodo vedno tudi nasprotniki, ki bodo zaradi lastnih interesov to vsegliharsko poizkušali preprečiti. Pomembno je, da krepka večina ve, kaj ji je storiti in da se tako tudi obnaša. Potem bo prišlo tudi do preobrata na bolje.

  • Franc Mihič

    Janez Janša je v zadnjem intervjuju na RTV SLO dejal, da je Slovenija v nenormalnem stanju: »Če se to ne bo presekalo, bodisi s spremembo volilnega sistema bodisi z neko krizo, ki si je sicer nihče ne želi, ampak očitno je samo to lahko pot do sprememb.«

    Ali bodo torej politiki »pomladnih strank«, Janez Janša, SDS, Ljudmila Novak, NSi, mag. Marko Zidanšek, SLS, končno le poskrbeli za to, da bo eden prvih ciljev vsaj pomladnih strank nov volilni sistem, saj brez tega ne bo potrebnih sprememb za napredek države?

    • Franc Mihič

      Vse je tiho, ali Janez Janša na debelo zavaja!

      • Franc Mihič

        Sedanji sistem je najslabši, je katastrofa, omogoča negativno selekcijo, izvolitev kimavcev in neodgovornost do volivcev.
        Že proporcionalen sistem z preferenčnim glasom, ki je realno dosegljiv tudi v Sloveniji,bi prekinil ledeno dobo v politiki, saj z njim volimo evropske poslance.

        • domoljub1

          Spoštovani.
          Tudi po sedanjem volilnem sistemu je možno voliti prave zaupanja vredne ljudi.
          NE VOLILNI SISTEM (tega je v bližnji prihodnosti praktično nemogoče spremeniti) .
          Prepričan sem, da je laž pravi bolezenski vzrok narodove neumnosti.
          Laž je sovražnik naše družbe, ki je močnejši od vseh zunanjih in notranjih sovražnikov skupaj. Laž, kot družbeni rak, je torej temeljni vir vsega družbenega zla.

          Ker so mediji najboljša orodja za širjenje laži ali zamolčanje resnice, so pomembnejši od vseh treh formalnih vej oblasti. To psihologijo trenutni oblastniki pač zelo dobro obvladajo.

          Že večkrat sem ponovil in bom še sledečo hipotezo:
          »Vsaka trgovina je na nek način umazana.
          Trgovina z belim blagom je zelo umazana.
          Najbolj umazana pa je trgovina z javnim mnenjem.« (ker mentalno pohablja večino državljanov).

          UPRIMO SE LAŽI IN JO IZOBČIMO, SAJ JE LE Z ZATIRANJEM LAŽI MOŽNO ZAGOTAVLJATI PRAVNI RED (ki je najbolj deficitarna dobrina), V KATEREM BO DOVOLJ PROSTORA IN MOŽNOSTI ZA USPEŠNO IN DRUŽBENO KORISTNO DELOVANJE svobodnega podjetništva.

          Rešitev za Slovenijo je, da Slovenci izberemo (tudi po sedaj veljavnem volilnem sistemu) za svoje voditelje in odločevalce ljudi, ki jih presejemo skozi naslednje sito:
          -da nimajo dosjeja sodelavcev ali virov SDV (UDBE) in do sedaj niso bili člani ZKS ali druge ideološke politične stranke,
          -da so vztrajni, prizadevni in pogumni,
          -da v zasebnem življenju nimajo očitnih podjetniških, gospodarskih ali drugih klientelističnih navez in privilegijev,
          -da so ponosni na našo domovino in jim resnično ni vseeno, kaj se dogaja v naši družbi,
          -da so pripravljeni javno zapriseči (pri vsem, kar jim nekaj pomeni in v kar verjamejo – ne proforma kot prisegajo ministri), da so za boljšo prihodnost družbe, kateri pripadajo tudi otroci in vnuki, po vseh svojih močeh in sposobnostih prispevati svoj delež.
          Le tako presejani predstavniki ljudstva bi po mojem mnenju lahko predstavljali povezovalno in državotvorno, programsko in razumsko sredinsko politično skupino, ki bi Slovenijo usmerila k švicarskemu HARMONIZMU.

          • domoljub1: “NE VOLILNI SISTEM (tega je v bližnji prihodnosti praktično nemogoče spremeniti) .
            ======================

            Razumem volilce strank, ki se komaj, ali pa tudi ne, prebijejo v parlament, ti si ne želijo spremembe volilnega sistema.

          • tolmun1 tolmun1

            Odlična kolumna,domoljub nič ne bi bilo narobe,če bi uporabli
            sito smo materiala za sejanje ne bi bilo dovolj po vašem okusu,
            glede na preteklo zgodovino nosi skoraj vsak državljan svoje
            breme,neketari manjše,drugi večje in tudi ni nujno,da so si ga
            naložili sami,sededemdeset let diktature “proletariata”je dolga
            doba in polna presenečenj!Presenečenja so pripravljali
            zapriseženi agitpropovci,ki so izhajali prav iz tiste družbe,ki bi jo vi sejali in še vedno obstoja,prav zato mi je všeč razmišljanje
            avtorja kolumne!Sejati presejane ,je utopično razmišljati!
            Veste domoljub ,problem je neizvedena lustracija,ki so jo zavozili prav tisti,ki bi radi bili nadzorni svet v podjetju sejalnice perspektivnih kadrov,resnici na ljubo je še vedno prisoten prastrah,kot je bil prisoten Avstriji v obdobju Haiderja!Koliko ljudi je podleglo partiji čisto iz eksistenčnih razlogov,čeravno so bli daleč od ortokomunizma in zopet smo pri “urangstu”,ki je glede dogajanja tudi v že osamosvojeni Sloveniji upravičeno prisoten,povzročajo ga namreč mladci iz nekdaj krščanskih družin ,ki se zgledujejo in koketirajo s svetovno internacinalistično združbo,ki je zavrgla vse kar je dišalo po prevladi razuma in morale na vseh področjih!
            Predvsem,bi bilo v Sloveniji potrebno ljudem povrniti zaupanje
            v poštenost in pravico do dela in poštenega zaslužka,ki ne bi
            bil odvisen od političnih dinozavrov,ki še vedno žive na tekovinah revolucije in uspešno krmarijo med Scilo in Karbido!

          • Franc Mihič

            “Za spremembo lahko uporabimo molitve in volitve. Oboje!”
            http://www.casnik.si/index.php/2015/08/26/le-vkup-le-vkup/comment-page-1/#comment-121329
            Od besed k dejanjem, predvsem na volitve, a ne na “partijske” z negativno selekcijo kadrov že desetletja!
            Naloga strank je, da poskrbijo za kvalitetne (človeško – nravno in strokovno) kandidate. Ker pa se kandidira predvsem po logiki »naš« v smislu strankarske struje oz. klike, potem smo priča prvi stopnji negativne selekcije, ki uničuje demokracijo od znotraj. Drugi korak naredijo potem mediji, ki močno vplivajo na izbiro državljanov. Če so mediji enoumni, kakor je to primer Slovenije, potem se kolo negativnega kadrovanja zavrti čedalje hitreje in se tako razvrednoti predstavniški sistem, ki je bistven za vsako demokracijo. Poslanci postanejo zgolj »glasovalni stroj«, kakor lahko opažamo pri nas, posebej, ko so na oblasti sile kontinuitete.
            Na slovenski ravni mora stranka prestopiti parlamentarni prag, potem pa se po volilnih enotah primerja okraje in procente glasov, ki so jih kandidati iste stranke prejeli, da se določi kdo bo prišel v parlament. V praksi to pomeni, da nihče ne ve koga voli in kdo bo izvoljen.
            Ali ne bi bilo bolje, da bi ukinili volilne okraje in uvedli strankarske liste v volilnih enotah s pravico do preferenčnega glasu? Preprosto, pregledno in pošteno. Verjetno pa je to preveč za naše strankarske lobije. Šele tako bi volivci neke stranke lahko soodločali koga hočejo in koga ne v parlamentu.
            Dr. Andrej M. Poznič, moralni teolog, publicist in dekan
            Časnik.si – 27.2.2015
            http://www.casnik.si/index.php/2015/02/27/smrt-demokracije/

      • Franc Mihič: “Vse je tiho, ali Janez Janša na debelo zavaja!”
        =======================

        Pejte se solit! O volilnih sistemih smo imeli celo referendum prav na pobudo SDS.

        • Franc Mihič

          Ponavljam samo tisto, kar je nazadnje na TV rekel Janez Janša, a ni storil in je tiho!

          • ??? Ne razumem, kje neki naj bi s tisto izjavo, ki je čisto analitično smiselna, zavajal?

  • Feministka

    Dober, predvsem pa izjemno trezen članek. Očitno se tudi v NSi počasi končuje obdobje, ko se je za vse probleme desnice krivilo Janšo.

    • So se pa zato izgleda odločili za akcijo: omejiti na dva mandata “liderstvo socialne skupine”.

      • POzabil sem na koncu dodati tole: 🙂 🙂 😉

  • svitase

    Desnica mora biti previdna tudi v svojih izjavah do volivcev.

    Do zdaj se je še vsakdo opekel, ki se je vnaprej hvalil o veliki zmagi.

    V tem tednu je padel po anketah SD in ga je prehitela ZL, ker je njihov predsednik ŽIdan prejšnji teden samohvalil, da bo SD najmočnejša stranka v Sloveniji.

    Povsem očitno je, da naši volivci ne nagrajujejo vnaprejšnjih samohval.

  • svitase

    Dvomim, da bo desnosredinski pol dosegel večino brez nove sredinske stranke.

    V to se lahko prepričamo, če seštevamo odstotke glasov po anketah.

    Željo po novi stranki izražajo sami volivci, ker je tako visok odstotek neopredeljenih.

    Neopredeljene lahko prepriča le nov obraz in nov program.

  • Volilce je potrebno zasuti z desnimi strankami:
    Kanglerjeva, Primčeva, …

    … in to tik pred volitvami, ne prej kot je to narobe naredil Kangler. Z novimi strankami se da privabiti tudi tiste, ki običajno ne gredo na volitve.

    Slovenci imajo radi hrano na žlico.
    Za njo je značilno, da se notri znajde vse mogoče:
    Malo česna malo čebule, malo popra, pa peteršiljčka, zelene, origano pa malo svinjine, teletine, pa karfijolce, krompirčka, bučk, paradižnika, fižolčka, …

    Slovenski volilec ravna po načelu, vsakemu dam malo pa bo najbolje.

    Skratka: več majhnih ali manjših strank bo privabilo več glasov kot ena ali dve močne.

  • Trezno in pragmatično. Po mojem je sicer naloga politike vendarle več kot le povzeti konkreten interes in konkretno razpoloženje ljudi in nišno potem to združiti v večino. Optimistična karizma in zmožnost vodenja, zmožnost, da prepričaš, je politični presežek, ki lahko pretehta.

    Kljub temu je realnost v Sloveniji taka, da desna sredina sama še nikoli po padcu komunizma ni imela večine. Nikoli. Niti 1990, niti 2004 ne. Zmeraj je potrebna dovoljšnja atraktivnost in dialoškost, da nagovoriš neko opcijo, ki ni iz desne-sredine. 2004 je bil to Desus. Priznajmo, da bi za prihodnost Slovenijo bilo bolje, če je v prihodnje ta partner nekdo drugo kot Desus.

    Se strinjam z oceno avtorja, kako so pretirani očitki SDSu, da oni onemogočajo oblikovanje uspešne desne sredine. Kljub temu bi bilo dobro, če se oni obnašajo, kot se za najmočnejši člen v verigi spodobi. Kot nekdo, ki ga vsak malenkost in praska ne zmoti, ki ne plane v vsak vaški pretep. Z nekaj pozitivnega pokroviteljstva starejšega brata v sebi. Z zadostno toleranco, tudi personalne narave.

    Če pogledamo večino ossrednjih likov desne sredine oz. Demosa od slovenske pomladi do danes, mi je žalostno pogledati, kako se jih je po nepotrebnem in malenkostno popackalo. In kako se jih medijsko še danes packa. Na lastni, desni strani. To samo odbija ljudi od desne-sredine.

  • Tadej Vengust

    Preminuli francoski politik Philippe Séguin je o podobnosti evropske levice in desnice izjavil, da sta to dva trgovca, ki kupujeta pri istem grosistu (EU + globalizacija). No v Sloveniji obstaja razlika v odnosu: do tranzicijskega kapitala, do bivše države,… Volivce bi pa prej ,kot na leve in desne delil: na urbane in ruralne, na zaposlene v državni upravi in ostale.
    Tista slaba polovica, ki še voli, je stabilna, tako so po moje rezerve za spremembe zgolj v privabljanju volilnih abstinentov. Desnica, mora tako predvsem delati na poglobljeni analizi vzroka, da desnosredinski volivci ostajajo doma, kaj jih je razočaralo,…

  • Desnosredinski volilci ostajajo doma, ker je na desni strani prešibka ponudba. Zato je nujno dodati nove stranke, da bo ponudba zajela vse interese desnega volilnega telesa.

    Poleg tega se desno volilno telo obnaša drugače kot levo. Levi gredo vsi na volišča in skoraj vsi volijo tistega, ki jim ga priporoča Kučan oz. njegovi mediji. Desne je treba prepričati z dobro programsko in kadrovsko ponudbo.

    Volilce bi pri nas najbolj pravilno imenovali kot tiste, ki so privrženi totalitarizmu in tiste, ki so privrženi demokraciji. Levo in desno so vsilili totalitaristi, vendar pri nas te oznake ne ustrezajo splošno priznanim kriterijem.

    • Taka delitev bi bila res bolj pravilna, samo kdo bi se sam proglasil da spada med totalitariste ? Najbrž bi se navzven vsi razglašali za demokrate !? Tisti ki to niso še posebej !

  • str.fighting man

    ..slovenska desnica znanja in bogatih izkušenj ilegale, zavajanja, agitpropa, nasilne akcije, pobijanja nasprotnika…kot ga premore levica..

    • str.fighting man

      ..popravek..nima tega znanja in izkušenj…

      • Res je, da desnica tega nima.
        Očitno je da zato ne zmaguje !

        • Zdravko

          To je kar vredu. 🙂
          Saj ima skušnjave. Ko desnica vidi kako levica zmaguje tako da se dela neumne in sprenevedave. Potem pa poskusijo tudi oni; in gredo z neumnostjo nad neumnost. In je samo še huje.
          Tako da to naj kar tako ostane. Desničarjev, ki mislijo da so zviti, potem pa jih ujamejo po treh korakih… kaj naj z njimi.

          • … ne vem, če je to v redu.
            Sicer sem želela nakazat, v čem vidim ta problem. Večkrat je bilo namreč že slišano, da naj bi morali zamenjat volilno telo.

          • Zdravko

            Vredu je v tem smislu, da je treba bit kar fejst pokvarjen, da bi bil tak kot so oni, ali celo “boljši”.

          • Amelie

            Še slabši ?
            A ne pogori vsak, ki se spusti v tekmo z levico, tudi če se spusti na njen nivo ?
            Ali pa če se ne spusti ?

          • Amelie

            Zgleda precej brezizhodno !?

  • Relativno dobra anamneza,dokaj nenatančna diagnoza in še bolj nepredvidljiva prognoza…s slabimi obeti za ozdravitev….a priznam,da drugega mnenja za izboljšanje kronične prizadetosti Slovenskega pacienta pravzaprav ni…kar pa zadeva vašo omembo”Janšinih devet?let”moram vendarle pripomniti.da so se šikaniranja tega najpomembnejšega opozicionalca partijskemu režimu raztegnila skoraj na trikrat toliko…

  • Nič novega.

    Tipična mantra janševih birokratov, ki so bili zadnja leta proti vsaki konkurenci na desni.

    Kako lahko nastane taka stranka kot Most in tako karizmatičen voditelj kot Petrov?ali je v Sloveniji sploh kakšna politična stranka, ki jo ne financira mafija?

    Ljudje so osebno siti barab. Ne marajo populističnih nategov. Hočejo v politiki človeka, ki bo kaj dobrega naredil, ne samo plenil.

    To kako JJ preganjajo, je edini volilni program socialističnih kadrov v SDS, ki so kratek čas blefirali liberalnost. Mafija ima zagotovo dovolj nedvoumnih dokazov, da ga takoj spravijo iz politike, če bi ji ustrezalo.

    Problem ‘desnice’ je socialističnost, neustvarjalnost, fevdalnost in zbirokratiziranost. Vsa birokratska nesnaga demosa se sedaj v paniki oprijema sds in se boji sprememb. Bojim se da sds ne bo niti 20.% dobila, prej 15%, kloni novih sds strank z ZL programom pa bodo dosegli, da bodo vse ostale ‘desne’ izpadle iz parlamenta.

    Rabimo Most. Karamarko je isti kot jj. In hdz je po svoje isti kot sds. Hrvati so celo na boljšem, saj imajo Most, Oreškovića in Petrova. Jj je instaliral svojega funkcionarja Viranta, a zradi fevdalnosti obeh nista mogla sodelovati.

    Komunistu je glavni sovražnik konkurenca.

    • pavel: “Tipična mantra janševih birokratov, ki so bili zadnja leta proti vsaki konkurenci na desni.”
      =========================

      Za konkurenco Janši morajo poskrbeti njegovi konkurenti in ne Janša.

      • Ja, res je! Janša mora konkurenco uničevati in ne skrbeti zanjo! No, saj to tudi dela.

        • In kako jo uničuje, ti brihta?

        • Janša ali pa komunisti ali pa …

          Pavel in Alfe, najlaže je igrat vlogo žrtve. Vsega so drugi krivi…
          To je precej slabo opravičilo za zakopavanje lastnih talentov.

  • Za vsako nesposobnost kogarkoli je kriv Janša, ali ne.

  • Vedno bolj razumem večino volivcev, ki ne gredo voliti.

    Verjetno je največji delež med njimi socialistov, ki so razočarani nad privatizacijo, ki jo izpeljujejo rdeči mafijci, ki so v resnici vsa podjetja že mafijsko sprivatizirali leta 45.

    A še vedno upam, da je več kot 5 procentov Slovencev tistih, ki prezirajo mafijsko birokratski socializem ki pod krinko humane socialnosti uničuje osebo, družino in družbo.

    Glavno vprašanje je kako financirati tako stranko in kako dobiti toliko neskorumpiranih ljudi.

    Mislim, da so vse politične stranke financirane s strani mafije.

  • Edina politična drža, ki si lahko obeta uspeh proti omrežju, je populizem … Čeprav mi to ni všeč, …”

    To je bistven stavek tega precej jasnega članka.

    In to je za kristjana resno moralno vprašanje. Ali si lahko kristjan kot politik dovoli populizem? Ali lahko jaz podpiram politika, pri katerem mi je očitno, da se gre populizem? Kje populističnemu politiku postaviti meje? Katerih stvari so svete in se jih ne sme vključevati v svoj populistični nastop?

    Po mojem mnenju populizem v sebi vključuje nekaj laži in ima ljudi do določene mere “za norca”. In so razumniki, ki take stvari hitro spregledajo (spregledamo). In potem pride do trčenj, kot je npr. med Janšo in Cestnikom. Ali pa samo nekaterim bolj svobodno razmišljujočim (npr. “Ekonomsko samostojnim meščanom in kmetom”) npr. Janša ni več dober.

    —–
    Tu gre za vprašanje konsenza med tistimi razumniki, ki imajo neko zdravo predstavo in željo po svobodni slovenski državi. (Ali je to desnica ali je tudi kdo iz levice se tukaj ne bi opredeljeval.) Konsenz o tem, da je populizem, ki nagovarja običajne ljudi, dovoljen.

    Ali je torej populizem pri kristjanu do določene mere dovoljen? Mt 10,16 pravi: “Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje.”
    Fabrice Hadjadj piše tudi o odstavku Lk 16,1-13, ki naj bi tako držo včasih celo naročal.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI