Dam, pa ne do konca. Da ohranim vpliv in moč.

Aleš Čerin 6.6.2016 7:41
 

 

V Sloveniji se je v preteklih desetletjih razpasla gradnja predimenzioniranih hiš. Tudi 400 m2 velike hiše niso izjema. Pred gradnjo namreč čisto racionalno razmislimo, dvignemo hišo za nekaj vrst “ceglov” in že imamo – namesto podstrehe – bivalno mansardo. Tako hiša dobi možnost bivanja več družin pod isto streho. Logično in seveda finančno ugodno. Računaš, da se bosta z ženo na stara leta, ko bodo noge opešale, preselila v pritličje, v nadstropjih bodo pa lepo “pospravljeni” otroci z družinami. Izgleda sanjsko.

Poznam človeka, ki je za svoje štiri otroke v isti hiši “naračunal” in zgradil za vsakega eno stanovanje. Ob gradnji, ki ni potekala na lahek način in je trajala desetletja, si je precej uničil hrbet. Sedaj je zagrenjen. Dva otroka sta že odšla, dva pa še bosta, se mi zdi. Z ženo bosta najbrž ostala sama v ogromni bajti …

Krvavi žulji in uničena hrbtenica

Če le moreš torej, narediš hišo zase in za svoje otroke. Ta mlade dva se v stanovanjski stiski in – roko na srce – tudi v iskanju komoditete, v resnici velikokrat preselita v zgornji “štuk”. Tako ju imaš kot tast na dosegu roke in v območju svojega vpliva. Tako jih lahko “pokomandiraš”, jim ukazuješ ‘kaj, kdaj in kako bomo kaj delali’ in če te ne ubogajo, jim nabijaš krivdo nehvaležnosti. Da ne cenijo dovolj tvojih krvavih žuljev in uničene hrbtenice.

Če pa bi si otrok ali bog-ne-daj zet dovolili v stanovanju kaj spremeniti – na primer podreti kakšno predelno steno, se nanj jeziš, ker ‘podira, kar s zgradil s svojimi rokami’. Daš, pa ne do konca. Da ohraniš vpliv in moč. Če sin ali zet ni dovolj močan, ali že če ni enoten s svojo ženo, težko odide, četudi bi celo finančno zmogel.

Včasih niti ni nujno, da tast lahko pride v copatih k ta mladim, pa vseeno ohrani moč vpliva. Preko čustev. Če pa še zakonec potegne s svojimi starši, je katastrofa blizu. Spet smo pri onem svetopisemskem: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.” 1 Mz 2,24, ki ga ne opravimo do konca in sploh ne v tem vrstnem redu. Včasih tega procesa ne zmoremo opraviti vse do smrti staršev, velikokrat niti po smrti staršev ne. Gre za princip “oditi-se pridružiti”, ki ga imamo zapisanega prav na začetku Svetega pisma, ko nam je Bog pravzaprav ukazal, da pretrgamo vez z matično družino in ustvarimo novo družino – novo entiteto. In vsaka entiteta ima, če želi obstati, svoje meje.

Zarisati meje, doseči dogovor in skrbeti za uresničevanje

Seveda je rešitev ‘več generacij v eni hiši’ učinkovita, cenovno ugodna in ima tudi sicer veliko prednosti. Stari starši, recimo, vidijo odraščati ‘otroke svojih otrok’, v hišo se povrne – bogdaj – otroški živ-žav, generaciji si lahko pomagata med seboj. Stari starši popazijo na vnuke, ta mladi ta starim pomagajo pri premagovanju starostnih tegob ali pa samo pri premagovanju osamljenosti.

A sobivanja se je treba lotiti odgovorno, kar je precej velika redkost. Tu nalagam težo odgovornosti na tasta. Tast mora poskrbeti za to, da se sobivanje (spo)razumno uredi. Tast je glava osnovne družine, on ima moč in vpliv v svojih rokah, on na koncu odloči. No, tako naj bi bilo … Če ni tako, potem kličemo težave v hišo in za mlade je bolje, da jo takoj popihajo stran. Tast mora najprej v svoji glavi narediti odločitev, da želi izgubiti nekaj moči– ali še bolje – se je voljan sprijazniti s tem. To vem da moškega boli.

Tast je tisti, ki poskrbi za to, da pride do pogovora o načelih in praktičnih rešitvah sobivanja, da pride na koncu do jasnega dogovora. Tast naj tudi poskrbi, da se dogovor jasno zapiše. Tako vsi vemo kaj točno smo se zmenili, zapisan dogovor je moč v prihodnosti pogledati, če je treba, spremeniti.

Tast je tudi varuh zaveze (dogovora) in njegovo uresničevanje redno preverja s sinom ali zetom. Tast tudi ustavlja svojo ženo, če slučajno preveč pametuje in se preveč vtika v vzgojo vnukov, če je preveč “proaktivna” pri pomoči, če želi biti stalno na obisku in motiti zasebnost mlade družine.

Skratka, tasti, treba se je sprijazniti z nekaj izgube moči, omogočiti risanje meja, sklepanje dogovora in skrbeti za njegovo uresničevanje. A izguba moči najbolj boli, kajne?

Foto: Ivan Vicencio, www.freeimages.com

 
Značke:

16 komentarjev

  • Feministka

    “Tast mora najprej v svoji glavi narediti odločitev, da želi izgubiti nekaj moči– ali še bolje – se je voljan sprijazniti s tem. To vem da moškega boli.”

    —————————————————————–

    Če je tast vajen delitve moči že iz primarne družine potem je tudi ta predaja na naslednike mnogo manj stresna. Zato pa bolj podpiram egalitarne kot hiearhične odnose med zakoncema, posledično je vse lažje.

  • Andrej13

    Poznam kar nekaj primerov sobivanja in v veliki večini primerov je težava v tašči, ne tastu. Tast se že v odnosu z ženo nauči molčati in prepustiti moč, tašča večinoma ne.

    Je pa res, da je tast tisti, ki lahko v pravem trenutku postavi stvari na svoje mesto, ali pa zet, če dovolj zgodaj, ko se stvari ne odvijajo, kot bi se morale, popoka svoje družino in se izseli.

    • @Andrej13: Prav imate glede tašč. Predvsem tole je problem ko pravite: “Tast se že v odnosu z ženo nauči molčati in prepustiti moč, tašča večinoma ne.” A to prepuščanje je problem tastov. Vse dobro.

  • Mogoče je pa rešitev, da se takih predimenzioniranih hiš ne bi več gradilo v nepremičninskem davku. V mnogih zahodnih državah ( sicer od ene do druge zelo variira, je treba priznati) večina ljudi zelo premisli, kolikšno hišo si bojo privoščili, tudi z ozirom na nepremičninski davek, ki se jim obeta. Ta se seveda pri večjih dimenzijah linearno povečuje ali je celo do določene kvadrature nič in se začenja pri višjih.

    Vem, da ta moja misel ni pribljubljena, ampak tako je – tistih 40-50% proračunske porabe BDPja je v zahodnoevropskih državah nekako pač treba zbrati, razlika je v virih in porazdelitvi davčnih bremen. ( Če nočeš obdavčit bajt in premoženja, so pač pretirano obdavčene plače.)

  • Še en vidik – manj predimienzioniranosti bi bilo tudi, če bi si ljudje v Sloveniji manj gradili hiše sami in bi več prepustili arhitektom, gradbenikom in predvsem urbanistom.

    En vidik relativno kaotične gradnje, kot se je pri nas dopuščala že globoko v socializmu, je velika disperzija poseljenosti, slabo gospodarjenje s prostorom in rodovitnimi kmetijskimi zemljišči in neusklajena arhitektura v smislu sračjih gnezd. No, zadnja leta se je za “češnjo na torti” na to kaotično stihijskost nadgradil še neusklajen kolorit fasad teh hiš, nekatere bodejo normalen estetski občutek na kilometre daleč.

    • IF: “…, slabo gospodarjenje s prostorom in rodovitnimi kmetijskimi zemljišči in neusklajena arhitektura v smislu sračjih gnezd.”
      ==================

      … in ravno arhitekti (ob pomoči birokratov) želijo umestiti hitro cesto v savinjski dolini čez kmetijska zemjišča. Bog se usmili arhitektov. 😉

      • Zdravko

        Arhitekti so verjetno samo narisali to kar so jim rekli.

    • Zdravko

      Ravno za ta kolorit so verjetno krivi najprej arhitekti.

    • tolmun1 tolmun1

      Še en vidik – manj predimienzioniranosti bi bilo tudi, če bi si ljudje v Sloveniji manj gradili hiše sami in bi več prepustili arhitektom, gradbenikom in predvsem urbanistom.
      ====================================================

      Urbanizma v Slovenski državi ni več,zadnji zavod,ki je še deloval na tem področju,
      je bil v Ljubljani “LUZ”,ki so ga uspešno ukinili,posledice so očitne,sedaj so na
      potezi “urbanistični strokovnjaki”v sklopu lokalnih uprav/občin/,kjer kraljujejo
      kvazi urbanisti,ki so Bog in batina,o njihovi verodostojnosti in referencah pa nič!
      Lep primer je Mestna občina Ljubljana,ki ima na tem področju razvlečene “strokovnjake” po vsem območju,ki ga obvladuje jankovićev holding!Problem je v predpisanih dimenzijah stanovanjskih objektov na posameznih območjih,ki praktično nikoli niso bila sistematično urbanizirana,drug problem so upravne enote,ki zaposljujejo na področju gradbenih dokumentacij celo diplomirane filozofe itd in te naj bi odločali o celotnem postopku pridobivanj soglasij itd!Napisal sem površno priznam,vendar naj ta zapis velja kot opozorilo za nastalo urbanistično stihijo širom Slovenije! Velike svinjarije se dogajajo že v
      samem začetku uzurpacije urbanističnih aksiomov,ki so nekdaj vsaj približno
      obvladovali sceno,spmnim naj na spremembe namembnosti kmetijski zemljišč v
      zazidalna področja,mafijska posla,po drugi strani pa je žrtev kmet,ki uspešno napreduje in pri tem seveda raste tudi potreba po spremljajočih objektih,tam
      ukrepa birokracija in osebni interesi podkrepljeni z mafijskim načinom obravnavanja problematike!Menda imamo izkušnje in v nebo vpijočih primerih
      zlorabe položajev in politične moči!

  • Arhitekti ne projektirajo cest. Urbanisti jih soumeščajo v prostor. Projektirajo jih cestni projektanti (tj. gradbeniki).

    Hitra cesta v Šaleško dolino in na Koroško je politični projekt. Del stroke, ki misli s svojo glavo, se s tem projektom ne strinja. Njihove težave se da rešiti tudi drugače.

    Gradnja prevelikih hiš je posledica socialistične ureditve, ko je bil izgradnja hiše (po možnosti s svojimi rokami) življenjski projekt. In kolikor vem, se arhitekti upirajo neatohtonemu koloritu hiš.

    • tine: “Arhitekti ne projektirajo cest.”
      ===============

      To je res.

      tine:”Urbanisti jih soumeščajo v prostor.”
      ===============

      Urbanisti pa se “kotijo” iz vrst arhitektov.

      • Pri infrastrukturnem umeščanju v prostor imajo sedaj glavno besedo okoljaši, tj. biologi. In ponekod seveda župani in njihovi zaupniki.

  • Guardini

    Tast zgradi hišo in hoče, da je po njegovo v njej. A si lahko predstavljaš to predrznost ? Mladi in stari se po pravilu ne razumejo, kajne ? In bi rad videl zeta ali snaho, ko bosta zgradila svojo hišo z delom in odrekanjem kar nekaj desetletij, kako bosta komaj čakala, da pride partner njunih otrok komandirat in razbijat narejeno (ob po možnosti financiranja tega s strani tasta in tašče), ter ju izpodrinjati iz njunega.
    Mladi pari so postali neučakani plenilci, ki v starših in taščah ter tastih vidijo le denarnico, socialno ustanovo, ki jo je treba nenehno prazniti in izkoriščati, ko je prazna ali nekoristna in onemogla, pa se je na hitro in elegantno znebiti.Tipična anomalija zahodnega sveta, potem pride izgon v dom ostarelih in nato po možnosti evtanazija. Kako skavtsko.
    To ni krščansko. Gospod Čerin, starejši so enako božji otroci kakor mladi in najmlajši. Vsem je Bog oče in Jezus brat.
    Mladi se pa dostikrat obnašajo kakor Adam in Eva v raju.Je pa med desetimi zapovedmi tudi ona o očetu in materi.
    Zadevo sem napisal malo pristransko saj jo je tudi avtor tako napisal.
    Zlobni tast z veliko hišo

  • Guardini

    Pa še glede sobivanja. Pametni in pošteni ter dobromisleči ljudje brez fig v žepih se lahko vse dogovorijo tudi brez pisnih dogovorov, pokvarjenim in zahrbtnim pa tudi pisni dogovori, overjeni pri notarju, ne preprečijo prepira in sovraštva.
    Z vero, ljubeznijo in dobrohotnostjo se vse uredi (seveda je potreba na obeh straneh), brez tega pa je bolje bivati ločeno in ne pod isto streho.

  • Izvirni greh je posedovalnost, želja po polaščanju svokega otroka, žene ali moža.

    Tega fevdalizma, gospodovanja je v Sloveniji ogromno in preveč.

    Posebej pa se kaže v politiki. Fevdalizem, rentarstvo in birokratizem se je še posebej dobro razpasel v socializmu.

    Posledica je neustvarjalnost in hlapčevstvo do svojih in pasja agresivnost do vsakega, ki malenkost drugače (kritično) razmišlja.

    Če je ‘levica’ že zdavnaj spoznala, da mora nekaj novega ponuditi, so ‘desni’ birokrati šele tik pred zdajci.

    • pavel: “Če je ‘levica’ že zdavnaj spoznala, da mora nekaj novega ponuditi, …”
      ======================

      Že zdavnaj ja, leta 1945.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI