Marko Kremžar: “Ko je bila osamosvojitev dosežena, jim je postala desnica odveč.”

Časnik 4.6.2016 6:00
 
Foto: RTV SLO.

Foto: RTV SLO.

Objavljamo del intervjuja iz knjige Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla 15. junija. V  knjigi so zbrani pogovori z osrednjimi osebnostmi osamosvojitvenega časa.

 

V Sloveniji se je ideja o samostojni državi bolj jasno izrazila v sredini osemdesetih let. Podobne pobude pa ste Slovenci v emigraciji poznali že prej.
Menim, da je glede tega treba upoštevati celotno emigracijo, ne samo argentinsko. Razvoj te zamisli je bil v Kanadi, ZDA, Evropi ali Argentini razmeroma vzporeden, a ne povsem enak. Izhodišče za Slovensko ljudsko stranko (SLS) je bil prvi program, ki ga je stranka pripravila še pod vodstvom Mihe Kreka v zgodnjih 50. letih, najprej v Rimu in nato v ZDA. Podpisan je bil 23. aprila 1954, natisnjen pa istega leta v Buenos Airesu. Prvi člen tega programa ima naslov Slovenski narod in slovenska država in zastopa stališče, da ima slovenski narod po naravnem pravu pravico do svoje države.

Deklaracija, ki jo je predstavilo javnosti vodstvo SLS-a pod načelstvom Miloša Stareta leta 1982, ob 90. obletnici stranke, je bila v nekem pogledu njen posodobljen program. Ta izjava, ki je slovensko državno samostojnost že jasno predvidevala, pravi, da si SLS prizadeva, da narod to svojo pravico uveljavi in se ves združi v slovenski državi. Za prihodnjo slovensko državo je hkrati predvidevala tudi možnost mednarodnih povezav, ohranjala pa bi tudi neodpovedljivo pravico izstopa iz državnih zvez, če se narod za to svobodno in demokratično odloči. S tako formulacijo SLS ni izključeval demokratične federacije južnoslovanskih držav, a je za slovensko državo hkrati predvidevala možnost širših povezav po zgledu Zahodne Evrope. Nov strankin program, ki smo ga pripravili sedem let kasneje, pa je bil izdelan že kot vodilo krš- čansko-demokratskega SLS-a za delovanje v okviru takrat še neobstoječe slovenske države. Pomemben Krekov korak takoj po koncu vojne je bil tudi v tem, da je bil kot načelnik SLS-a med soustanovitelji Zveze srednjeevropskih krščansko-demokratskih strank. Tako je bil SLS vse odtlej tudi enakopravna članica Evropske zveze krščansko-demokratskih strank. Programsko stališče o samostojni Sloveniji in članstvo v Evropski zvezi krščansko-demokratskih strank sta zaznamovala celoten poznejši razvoj dogodkov. Ker je moralo vodstvo stranke upoštevati dejstvo o obstoju Jugoslavije, je SLS v prvih letih emigracije formalno deloval v jugoslovanskem okviru, medtem ko sta bila vse naše delo in čutenje vseskozi slovenska.

Pomemben pobudnik slovenske državnosti je bilo Slovensko državno gibanje (SDG) z glasilom Slovenska država kmalu po vojni in se je iz Kanade in ZDA začelo širiti tudi drugod po svetu. Najvidnejša oseba tega gibanja, ki so ga začeli nekdanji člani akademskega kluba Straža, je bil Ciril Žebot. Slovensko državno gibanje ni bilo politična stranka.

Ali so se v sedemdesetih letih med slovensko emigracijo pojavljala nesoglasja v odnosu do jugoslovanske države oziroma ideje o samostojni slovenski državi?
Večina pripadnikov Slovenskega državnega gibanja je izhajala iz SLS-a, a so stranki očitali, da ohranja možnost nadaljnjega obstoja Jugoslavije, kar so sami odločno zavračali. Kasneje je zavzela podobno stališče in zahtevala slovensko državno samostojnost tudi skupina okrog revije Sij slovenske svobo- de, ki je izhajala v Argentini. Moja generacija Jugoslaviji ni bila naklonjena niti ni bila navezana nanjo. Vendar smo razumeli, da mora stranka formalno delovati v danem političnem okviru. Zahodne demokracije so Jugoslavijo priznavale in niso bile naklonjene separatizmom. To je bilo treba upošte- vati tudi pri izjavi ob 90-letnici SLS-a leta 1982, čeprav je bil poudarek na državni samostojnosti. Pri sestavi te izjave smo sodelovali člani načelstva iz Evrope, Kanade, ZDA in Argentine. Ko sem dve leti kasneje po smrti Stareta prevzel vodstvo stranke, je bila ena mojih prvih nalog izboljšanje odnosov s Slovenskim državnim gibanjem. V New Yorku sva se dobila z Žebotom, imela sva podobne poglede, obljubila sva si, da ostaneva v stiku, a je njegova smrt to preprečila. Polagoma se je kritični odnos SDG-ja do SLS-a omilil. V samem SLS pa glede tega nismo imeli notranjih napetosti.

Ste imeli pred demokratičnimi spremembami še kakšne stike z matico, kolikšen je bil pretok informacij?
Stiki s Slovenijo so bili razmeroma živahni, dokler so bili v vodstvu SLS-a ljudje Krekove in kasneje Staretove generacije. Ti so imeli stike z rojaki iz svoje generacije. S smrtjo Miloša Stareta pa se je to pretrgalo in glede tega sem se znašel v precej težkem položaju. Vendar je bilo treba najprej okrepiti stike v stranki sami. Čeprav sem bil izvoljen tudi z glasovi iz preostalih delov emigracije, me niti vsi člani načelstva niso poznali osebno. Moral sem potovati v ZDA, Kanado in po Evropi, da smo člani načelstva SLS-a lahko začeli spet delovati kot enota. Nisem pa takrat imel stikov s Slovenijo. Nekaj takih stikov so ohranjali preostali člani načelstva, recimo podpredsednik za Evropo Franjo Sekolec v Londonu, pa glavni tajnik stranke Jože Melaher v Clevelandu. Po takih in podobnih stikih smo dobivali informacije, ni pa bilo političnih po- vezav. V tem pogledu je bil pomemben obisk Andreja Capudra v Argentini. Z njim sem obširno razpravljal in potem sva ohranila stik. Po njegovem po- sredovanju je prišlo tudi do prvega srečanja z Lojzetom Peterletom. Z Ivanom Omanom pa sem skušal najti povezavo nekoč, ko sem bil na Koroškem in sem se tam srečal s skupino mladih iz njegovega kmečkega gibanja. Po njih sem poslal Omanu pozdrave v imenu stranke, ki sem jo predstavljal. Kasneje me je Oman poklical po telefonu v Argentino, da sva se dogovorila glede registracije in uporabe imena SLS v Sloveniji. A to je bilo že v času, ko so se v Sloveniji začenjale spremembe.

Ste pričakovali razpad Jugoslavije?
Morda ne razpada, vendar o tem, da bo sistem propadel in da bo totalitarne Jugoslavije konec, ni bilo nobenega dvoma! Eno leto po tem, ko sem prevzel vodstvo stranke, sem že prosil skupino pravnikov med nami, naj začnejo pripravljati slovensko ustavo.

Torej že leta 1985?
Tako je. Bilo je leta 1985. Prišlo je do priprave osnutka, potem so nas z ustavo prehiteli v Sloveniji. Bolje je, da je bilo tako.

Mislite s 57. številko Nove revije?
Da, takrat smo čutili, da je prišel trenutek, ko bo osamosvojitev mogoča. Leto prej je v Buenos Airesu pri Slovenski kulturni akciji izšla moja knjiga Obrisi družbene preosnove, katere prvo poglavje ima naslov Sanje – pričetek stvarnosti. Knjiga vsebuje družbena razmišljanja za čas, ko bomo Slovenci živeli »v svoji lastni državi, v zboru svobodnih narodov«. Ko sem leta 1984 prevzel vodstvo SLS-a, sem poskušal okrepiti stike z evropsko Zvezo krščan- sko-demokratskih strank. Prej je SLS v tej zvezi nekaj časa zastopal Ludvik Puš, ki je živel v New Yorku. Ko je zbolel, je za zastopanje slovenskih inte- resov v Zvezi krščansko-demokratskih in ljudskih strank pooblastil Poljaka Konrada Sieniewitza. Ko sem Sieniewitza obiskal v Rimu, sem videl, da ta zaveden poljski krščanski demokrat o slovenskih željah in težnjah ni vedel veliko. Takrat sem prosil Petra Klopčiča, ki je bil podpredsednik SLS-a za Kanado, naj prevzeme to zastopstvo in se udeležuje srečanj in sestankov, ki so potekali v Evropi nekajkrat na leto. Klopčič, ki je delal pri kanadski vladi in je večkrat službeno potoval v Evropo in Južno Ameriko, je to nalogo prevzel. Sieniewitzu sem se zahvalil za opravljeno delo in poslal zvezi imenovanje Klopčiča kot novega predstavnika SLS-a. Ta se je od takrat redno udeleževal srečanj v Španiji in Angliji, ni pa hodil v Francijo in Nemčijo. Za zastopanje SLS-a na sestankih krščanskih demokratov v Franciji in Nemčiji sem zato zaprosil Marjana Struno, ki živi v Franciji. Ta je nalogo sprejel in tako smo imeli v Evropi dva zastopnika, Klopčiča in Struno, ki sta zelo dobro sode- lovala. Marjan Struna je hodil na srečanja, ki so bila v Nemčiji in Franciji, Peter Klopčič pa v Anglijo in Španijo. Tako smo bili takrat Slovenci navzoči na večini srečanj evropske krščanske demokracije in tam zastopali stališče slovenske državne osamosvojitve veliko prej, preden se je osamosvajanje dejansko začelo. V tisti letih smo res delali zelo povezano.

Na čigavo povabilo ste prvič prišli v Slovenijo?
Ves čas komunističnega režima politični emigranti nismo hodili v Slovenijo v glavnem iz načelnih razlogov, ker nismo priznavali totalitarne jugoslovanske države. Konec leta 1989 sem dobil povabilo Evropske zveze krščansko-demokratskih strank na kongres v Budimpešti, ki je bil prvi tak kongres v neki državi vzhodnega bloka. Povabilo je bilo naslovljeno name kot predsednika SLS-a, s pojasnilom, da me lahko spremljata dva delegata stranke in kak somišljenik iz Slovenije. Ne spominjam se več, po kakšni poti sem Andreju Capudru poslal sporočilo, naj govori glede tega s Peterletom in Omanom, da bi skupaj šli na kongres. Dogovorili smo se, da se dobi- mo v Parizu, se tam spoznamo in pomenimo, potem pa odidemo skupaj v Budimpešto. V Pariz smo prišli Klopčič, Struna in jaz iz SLS-a, pa Lojze Peterle in Andrej Capuder kot zastopnika slovenskih krščanskih demokratov. Ivan Oman ni prišel, a je po Peterletu sporočil, da je zadržan. Ko smo začeli sestanek, je Peterle rekel, da ne more biti član delegacije, ki jo vodi SLS, ker je predsednik druge stranke. Vsi pa smo soglašali, da je za Slovenijo v Budimpešti potrebna navzočnost enotne delegacije. Prekinili smo sestanek in s Klopčičem sva se šla sprehajat po mestu. Po daljšem pogovoru sva se vrnila na sestanek s predlogom, naj gresta na kongres Peterle in Oman kot predstavnika krščansko-demokratskih gibanj v Sloveniji, SLS pa naj zastopa Struna, ki je imel največ znancev med nemškimi in francoskimi krščanskimi demokrati. Tako je Slovensko krščansko demokracijo na kongresu zastopala enotna delegacija. Na tem sestanku smo se še dogovorili, da se kasneje dobi- mo tudi z Ivanom Omanom na kakem daljšem srečanju, da se pomenimo o nadaljnjem sodelovanju. To smo uresničili nekaj mesecev kasneje v cisterci- janskem samostanu Stams na Tirolskem. Ta samostan sem poznal, ker so ga po vojni obnovili slovenski menihi in sem bil pred odhodom v Argentino tam kakih deset dni. Obiskal sem očeta, ki se je tja umaknil za nekaj časa, potem ko so ga izgnali iz begunskega taborišča. Po posredovanju prelata Ignacija Čretnika, ki je bil v Parizu dušni pastir, nas je tja povabil tamkajšnji opat. Bilo nas je pet predstavnikov SLS-a iz emigracije, poleg mene še podnačel- nik za Argentino, arhitekt Jure Vombergar, podnačelnik za Kanado, Peter Klopčič, član načelstva Marjan Loboda, pooblaščenec Marjan Struna, kot gost pa je bil prisoten tudi prelat Ignacij Čretnik. Lojze Peterle je prišel na srečanje z delegacijo krščanskih demokratov, Ivana Omana pa spet ni bilo. Po Peterletu se je opravičil, da je zadržan, kar je bila velika škoda. Po koncu srečanja je predsednik vlade Lojze Peterle povabil vso delegacijo, da smo se skupaj z njim vrnili v Slovenijo.

 

/…/

Ime Slovenska ljudska stranka je pomenilo blagovno znamko v slovenski politiki. Ali je bilo v tistem času več interesentov za posvojitev tega imena?
Ivan Oman me je poklical v Argentino že leto prej in mi povedal, da se je odprla možnost za registracijo strank in da imajo bivši komunisti namen registrirati ime SLS. Predlagal je, da to stori on, in obljubil, da imena ne bo uporabil brez dogovora z nami. Pooblastil sem ga, naj ime stranke registrira, glede uporabe pa se bomo domenili, ko se razmere v Sloveniji uredijo in se bo SLS lahko vrnil iz emigracije. Ta dogovor je bil pred srečanjem s Peterletom. Ivan Oman je besedo držal, ko pa ni bil več predsednik stranke, ni mogel več odločati.

Zakaj se je zgodovinski SLS priključil SKD-ju in ne SKZ-ju?
Kot rečeno sem imel prej stik s SKZ-jem kot s SKD-jem. Po sestanku v Parizu pa smo se dogovarjali s predsednikom SKD-ja Lojzetom Peterletom, ker Omana ni bilo na tem srečanju, pa tudi ne kasneje v Stamsu, kamor je bil povabljen. S Peterletom smo ob vsaki priložnosti iskali skupne točke in možnosti za povezavo. Z naše strani je obstajala želja sodelovati tudi s SKZ- jem, čemur je bil Oman osebno naklonjen, a verjetno manj drugi v njegovi stranki.

Ali so se takrat na vas obračali tudi predstavniki obstoječega režima?
Ne. Pred volitvami in Demosovo vlado smo bili člani emigracije obravnavani kot sovražniki države. Pred leti je Ciril Žebot iz Slovenskega državnega gibanja poskusil navezati stike s Kavčičevo vlado, pa se je poskus slabo končal. Mi s komunisti nismo iskali stikov.

Aprila 1990 je prišlo do prvih volitev. Ali ste bili presenečeni nad izidom?
Nismo pričakovali, da bo krščanska demokracija izšla kot najmočnejša stranka. To je bilo čudovito presenečenje. V emigraciji smo bili navdušeni. Takrat smo bili optimisti. Kot mnogi drugi smo tudi mi upali, da bo spre- memba političnega sistema pripeljala do spremembe mišljenja med ljudmi. V tistih prvih letih, ko je stara politična nomenklatura za nekaj časa izgubila pobudo, na žalost ni prišlo do globljih sprememb, ki bi lahko vplivale na odnos ljudi do nove družbene ureditve. Življenje v demokraciji in tržnem gospodarstvu zahteva od državljana drugačno sodelovanje, večjo angažiranost kot v totalitarnem socializmu. A na to v Sloveniji večina ni bila pripravlje- na. Da so mediji ostali v rokah starih sil, je bila velika in težko razumljiva pomanjkljivost.

Konservativni časnik Slovenec je leta 1991 vendarle začel izhajati.
Slovenec je bil zasnovan z veliko dobre volje, a po mojem mnenju precej amatersko. Vsak časopis je najprej založba, podjetje. Tu pa je bil časopis, ki je nekako lebdel v zraku. Propadel bi že prej, če ne bi bilo mecenov iz ZDA. Zame, z desetletno izkušnjo v mednarodni založbi, je bilo težko gledati, kaj se je dogajalo s Slovencem.

Vas je kdo kdaj vprašal za mnenje?
Pred ustanovitvijo dnevnika da, kasneje pa ne.

Kolikšno vlogo je odigrala izseljenska skupnost pri oblikovanju Demosa in pri njegovem delovanju?
V formaciji Demosa ni bilo nobene skupine iz povojne politične emi- gracije.

Kako ocenjujete odnos prve demokratične vlade do Slovencev po svetu? Kakšni so bili prvi koraki, ko se je Slovenija odprla?
Sprva so bili odnosi dobri in stiki pogosti. Emigracija je po svojih močeh podpirala prvo Demosovo vlado, Peterleta in krščansko demokracijo. Prvi dve, tri leta se je poznal osamosvojitveni zagon emigracije. Potem ko je Demosova vlada padla, je v domovini upadlo tudi zanimanje za emigracijo, kar se je začelo poznati tudi med nami.
Že leta 1982 sem v nekem članku napisal, kaj bo, ko bo v Sloveniji ko- nec komunizma. Do takrat bo imela politična emigracija poslanstvo in bo živela, potem pa bo odvisno od Slovenije, ali bo znala uporabiti kapital, ki ga predstavlja emigracija. Na žalost večine Slovencev in slovenskih vlad še danes ne zanima dosti niti, kaj se godi v zamejstvu, kaj šele v zdomstvu. Ta brezbrižnost ne ostaja brez posledic.

Eden ključnih projektov Demosove vlade, ki ga sicer ni izvedla – potem je to storila Drnovškova vlada – je bila privatizacija. Kako gledate na potek dogodkov v zvezi s privatizacijo kot nekdanji svetovalec predsednika vlade na tem področju.
Nekaj mesecev pred osamosvojitvijo me je poklical v Argentino predsednik vlade Lojze Peterle in me vprašal, ali lahko pridem za nekaj časa v Slovenijo, da bi sodeloval v komisiji, ki pripravlja gospodarske osamosvoji- tvene zakone. V službi sem dobil nekaj tednov dopusta in v Ljubljani me je Peterle prestavil Borisu Pleskoviču, ki je kot svetovalec vlade vodil omenjeno komisijo, v kateri je sodeloval kot zunanji svetovalec tudi ameriški ekonomist Jeffrey Sachs. Priprave privatizacijskih zakonov so potekale v mesecih pred osamosvojitvijo, ko je zakone poleg demokratično izvoljenega parlamenta sprejemal še Zbor združenega dela, ki je bil povsem v rokah bivše Partije. To je silno zavlačevalo sprejemanje zakonov, kar je dalo čas nekdanji nomenklaturi, da so s pomočjo direktorjev podjetij denar spravljali na varno in pripravljali kasnejši prevzem podjetij. V komisiji sem sodeloval v pogovorih, ko je bilo treba na podlagi pripravljenih osnutkov usklajevati vedno nove popravke in dopolnila, ki so prihajali iz raznih delov vladne koalicije. Demos ni bil enotna politična struktura, in da bi bili zakoni o privatizaciji in denacionalizaciji pravočasno sprejeti, jih je bilo treba vedno znova usklajevati, kar je seveda vplivalo na njihovo kakovost. Časa je bilo razmeroma malo, ker so morali biti zakoni sprejeti pred osamosvojitvijo. Glavna teža je slonela na Pleskoviču, s katerim sva se hitro ujela in dobro razumela. Ko se mi je dopust iztekel in sem se vračal v Argentino, je bil zakonski osnutek o privatizaciji še v parlamentarni razpravi.

Naj omenim, da sem kmalu po prihodu Pleskoviču in predsedniku vlade svetoval, naj povabita v skupino še Jožeta Bernika, ki je bil pravnik z mednarodnimi izkušnjami. Predlog je bil takoj sprejet, v Chicago sem poklical Bernika, s katerim sva bila prijatelja še iz predvojnih let, mu razložil, za kaj gre, nato pa predal slušalko Peterletu, da je bilo povabilo uradno. Naslednji dan je Bernik prispel v Ljubljano in je sodeloval s Pleskovičem še potem, ko sem se jaz že vrnil v Argentino. Naj pojasnim, da sva tako Jože Bernik kakor jaz sodelovala ad honorem, da sva si vožnjo plačala sama in živela vsak pri svojih sorodnikih, tako da nisva bremenila vladnega proračuna.

Nekateri naši sogovorniki menijo, da je bil delu Demosa primarni cilj prevzem gospodarstva. Ste svetovali pri kakšnem postopku nastavitve novih direktorjev? Prosimo za kakšen konkreten primer.
Primarni cilj Demosa je bila državna osamosvojitev in demokratizacija političnega sistema, za kar je bilo treba spremeniti gospodarsko strukturo tako imenovanih samoupravnih podjetij. Zagotoviti jim je bilo treba odgovorno lastništvo. O nastavitvah direktorjev ali ureditvi konkretnih podjetij, vsaj v času in krogu mojega sodelovanja, nismo govorili.

V čem vidite razloge za samorazpust Demosa oziroma padec Demosove vlade?
Verjetno je bilo razlogov več. V koaliciji se je sčasoma pojavilo medsebojno nezaupanje in verjetno tudi nekaj političnega ljubosumja. Mislim pa, da je glavni vzrok padca, ker so skupine v Demosu, ki so izhajale iz partijske levice, ugotovile, da bi lahko pomladne stranke v Demosu, če bi se preveč okrepile, postale zanje nevarne. Po padcu Demosa je politična pobuda začela prehajati v roke nekdanje Partije.

Je klic Spomenke Hribar »Zaustaviti desnico« povezan s temi dogajanji?
Spomenka Hribar je bila glasnica tistega dela levice, ki je v času osamosvajanja v Demosu sodeloval, da se je kot »mlada levica« ločil od svojih skrajno levičarskih prednikov. Ko je bila osamosvojitev, pri kateri so zavzeto sodelovali, dosežena, jim je postala desnica odveč, s tem pa tudi Demos.

V Demosu je bilo veliko strank z zelo različnimi idejnimi temelji.
Takrat je bil pluralni politični sistem še v povojih. Idejni temelji večine strank še niso bili jasno opredeljeni. Osnovna ideja, ki je Demos povezovala, je bila demokratizacija in osamosvojitev. Razlike, ki so obstajale od vsega začetka, so se izkristalizirale kasneje. Jasno pa je bilo, da Demos ideološko ni bil homogen in je zato prišlo do razhoda.

/…/

Sprava je bila leta 1990 enako aktualna, kot je danes. Zakaj ni videti napredka?
Sprava lahko temelji le na resnici. Stvari sprejmemo take, kot so, se z njimi sprijaznimo, kadar vemo, da so resnične. V emigraciji smo ohranjali spomin na potek revolucije, ko je v domovini vladalo enoumje. Ohranjali smo spo- min, a nismo gojili sovraštva. V vseh 45 letih v emigraciji ni bilo ne v Evropi, ne v Ameriki, ne v Avstraliji, ne v Argentini napisanega enega stavka, ki bi zahteval maščevanje. Med nami ni nihče govoril o maščevanju. Zahtevali pa smo popravo krivic in vrnitev dobrega imena žrtvam revolucije. Marksizem vidi v sovraštvu gonilno silo družbenega razvoja, za kristjane je ta silnica lju- bezen. V Sloveniji nam dediči revolucije še vedno pripisujejo lastnost, ki jo gojijo sami. To temeljno nerazumevanje gotovo zavira pomirjenje in spravo.

/…/

Za nekatere je konec zgodbe o spravi nastopil že z dogodkom v Kočevskem rogu, kjer sta si v roke segla Alojzij Šuštar in Milan Kučan.
Tam se je zgodilo prvo razočaranje po osamosvojitvi. Šlo je za zlorabo mašne daritve, ki je bila predvsem maša zadušnica. Stisk rok med nadškofom in Kučanom ni mogel premostiti morja krvi, krivic in laži. To je nadškof Šuštar dobro občutil. Komunistična likvidacija nasprotnikov ni bila le umor, ampak tudi laž. Žrtvam so vzeli dobro ime in jih zagrebli, da bi izginili celo iz spomina. Od tod pri nas množica anonimnih grobišč. Iz istega razloga so v Sovjetski zvezi prepisovali in popravljali zgodovino, črtali iz knjig in dokumentov imena. Likvidacija pomeni človeka izničiti v celoti, izbrisati. Tega ne popravi simboličen stisk rok brez besed obžalovanja, pa tudi ne kak nagrobnik.

S čim pa se to popravi?
Samo z resnico.

Sedemdeset let po tem se ločnica na levo in desno v slovenskem političnem prostoru še vedno določa v odnosu do polpretekle zgodovine oziroma med- vojnih in povojnih dogodkov, medtem ko se v razvitih demokracijah ta ločnica določa na podlagi politično-ekonomskih pogledov.
To je dolga senca revolucije. Ni bližnjic. Mislim, da je na osebni ravni veliko več pomiritve in sprave, kot ju je v javnosti. Hvala Bogu, če je tako. Revolucionarne mite pa nekateri umetno vzdržujejo, ker imajo od njih korist. Ko bo konec koristi, bo mit splahnel, resnica pa bo ostala.

Vendar to izkoriščajo tako eni kot drugi.
Le eni imajo od revolucije materialne koristi, drugi ne. Nikakor pa ni mogoče reševati tragičnih posledic nepopisnega gorja, ki je globoko ranilo in zaznamovalo naš narod, z neprizadetim molkom.

Menda so Nemci potrebovali 25 let, da so holokavst umestili v zgodovinske učbenike. Mislite, da je Slovenija 25 let po osamosvojitvi dovolj zrela, da te teme začne obravnavati drugače?
Slej ko prej se bo to zgodilo. Ne vem, ali bo to po dvajsetih ali tridesetih letih. Nekoč bo. Čim manj bo materialnih interesov za vzdrževanje revolucionarnih mitov, prej bo prišlo do poglobljenega gledanja na to obdobje zgodovine. Politična generacija traja približno 15 let. Mislim, da bosta morali miniti v demokraciji vsaj dve generaciji, da se med nami razčistijo pogledi na čas revolucije in izginejo interesi, ki to še otežujejo.

Bi lustracija ta proces kaj pospešila?
Lustracija v Sloveniji takrat ni bila mogoča iz preprostega razloga, ker se je v Sloveniji sočasno s padcem komunističnega režima začel proces državne osamosvojitve. Če bi takrat kdo zahteval lustracijo, osamosvojitve verjetno ne bi bilo, ker je bilo za to potrebno sodelovanje bivših komunistov. Cena, ki jo plačujemo za miren prehod iz totalitarizma v samostojno demokratično slovensko državo, je po mojem mnenju čas. Zato ne smemo biti neučakani. Če bi bil prehod drugačen, bi morda prišlo do nasilja, tega pa je bilo v naši bližnji preteklosti že preveč. Vendar je škoda, da kasneje nobena stranka ni odločno zahtevala lustracije, čeprav morda ne bi uspela.

 

 
Značke:

9 komentarjev

  • Amelie

    Hvala !
    Poučno, zvemo tudi, zakaj ni prišlo do lustracije.

    • Res je. Usrali so se: “Če bi takrat kdo zahteval lustracijo, osamosvojitve verjetno ne bi bilo, ker je bilo za to potrebno sodelovanje bivših komunistov”

      • str.fighting man

        ..kaj je menil Bučar ?

        • To, kar mu je gospod Milan rekel. Ampak! Pustimo tega pokojnega gospoda pri miru. Če že njegova duša na zemlji ni našla miru, naj ga ima vsaj sedaj pod zemljo.

  • Tako je, Marko Kremžar. Tako govori resen, verodoostojen in kompetenten domoljub. Dejstva so, kakršna so.

  • svitase

    Se strinjam, da takrat ni bilo mogoče izvesti lustracije, kar dokazuje tudi podatek, da so najpomebnejši zakoni glede osamosvojitve Slovenije, bili sprejeti le za las, torej z 1 glasom preglasovanja levice.

    In ker to še vse do danes ni uspelo. Saj še deklaracije o obsodbi totalitarizmov ni mogoče sprejeti. Ali ni to žalostno?!

  • Zdravko

    ohranjala pa bi tudi neodpovedljivo pravico izstopa iz državnih zvez, če se narod za to svobodno in demokratično odloči
    ============
    Vidim, da se je še leta ’54 razmišljalo res o samostojni Sloveniji. Torej je ta ideja že kar stara in seveda od vsega začetka napačna. Nikoli v zgodovini še nikjer ni obstajala nobena državna zveza, v kateri je bilo predvidena pravica izstopa. Kakšna država pa bi to bila?
    Idejo samostojne Slovenije sam že skozi zavračam, za neodvisno Slovenijo! Ne obstaja samostojna država, narod. Skozi vso zgodovino poznamo boje za neodvisnost, nikoli nikjer nobenega boja za samostojnost.
    Razlika v napuhu je očitna. In to bomo plačevali, dokler se to ne spremeni. Ni čudno, da so komunisti prevzeli nazaj vse, že po dveh letih. Cena napuha je lahko visoka.

  • svitase

    Gospod Alfe, hvala za opozorilo, da se s 6.6. 2016 začne na upravnih enotah podpisovanje za pravično slovensko pravosodje.

    Takoj 6. 6. 2016 bom to dolžnost z veseljem opravil!!!

    Vabim tudi druge, da svojo dolžnost opravijo in izrazijo svojo voljo za bolj pravično in pošteno Slovenijo! Zdaj je pravi čas!!!

    Gremo naprej!!!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI