Eva, sin moj!

Zoran Milivojević 4.6.2016 0:05
 

otroci plesejo 2Obstajajo starši, ki pričakujejo, a včasih tudi zahtevajo, da mora biti otrok, ki se bo rodil, določenega spola. Ko so bile tipične družine z več otroki, je bila mnogo večja verjetnost, da so bila taka pričakovanja staršev izpolnjena. Danes pa, ko ima večina staršev enega ali morda dva otroka, lahko frustracija v zvezi z željo po rojstvu otroka točno določenega spola preraste v veliko starševsko trpljenje.

Tradicionalna kultura najbolj ceni sina, točneje najstarejšega sina. Korenine želje po sinu so povezane s poljedelstvom in kultom zemlje. Še iz rimskih časov izhaja princip, da zemlje oz. imetja ne podedujejo vsi otroci enakopravno, ker bi v takem primeru v nekaj generacijah prišlo do stanja velikega števila lastnikov majhnih delov tega nekoč velikega imetja.

Zato je bil običaj, da vse posestvo podeduje izključno sin, in to najstarejši, ne glede na to, kako nepravično je bilo to do drugih otrok: hčera in mlajših sinov. Poleg dedovanja zemlje je v tradicionalni kulturi obstajal še en razlog, da je rojevanje sina imperativ, zapoved. In to je, da bo on nadaljeval nošenje družinskega priimka in s tem podaljšal družinsko deblo.

Na drugi strani se je v tradicionalni kulturi na hčere gledalo kot na otroke, ki se bodo poročili in odšli. V ta namen so starši morali pripraviti doto in jo »plačati« zetu. Poroki se srbsko reče »udaja« in njen pomen prihaja iz »dati se v« v smislu, da nekdo iz Rodice odda svojo hčerko v Kamnik.

V skladu s tem je običaj spremembe priimka na poroki, s katerim dekle po pravilih postane članica nove družine. Vse to nakazuje, da so otroci ženskega spola v tradicionalni kulturi imeli manjšo vrednost.

Čeprav so odmevi poljedelskih prednikov v našem kolektivnem nezavednem še naprej močni, starši danes po pravilu želijo, da se jim rodi otrok tistega spola, ki mu pripadajo sami. Razlog je v tem, da verjamejo, da se bodo z otrokom istega spola lažje igrali in se kasneje, ko otroci odrastejo, tudi lažje družili. Rezultat so številni dečki, ki so razočarali svoje mamice, in številne deklice, ki so razočarale svoje očete.

Za pravilen razvoj otroka je najpomembnejše, da bo otrok sprejet in ljubljen s strani staršev.

Problem nastane, ko starš ne sprejme in odklanja otroka, ker se je ta rodil »napačnega« spola.

Tako kot vsak otrok želi biti ljubljen in sprejet, bo takemu otroku ostala velika frustracija in spoznanje, da je zares »manj« vreden, ker je moškega ali ženskega spola. Frustracija ostaja, čeprav se otrok neprestano bori proti zavrnitvi, tako da se trudi dobiti starševsko ljubezen, razvijajoč lastnosti, ki jih ima nasprotni, od starša zaželeni spol.

Ni redko, da se starši obračajo k svoji hčerki ali da jo trepljajo, govoreči: »Sin moj!« Tak starš sporoča: »Rad te imam, kot da si mi sin!« Če pa hčerka mora biti »sin«, da bi bila ljubljena, tedaj izražamo v kulturi ukoreninjeno diskriminacijo proti otrokom ženskega spola. Edino pravilno je, da vsakega otroka ljubimo ne glede na njegov spol.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

 
Značke:

6 komentarjev

  • Feministka

    Predvidevam, da je avtor črpal navdih za to svojo kolumno predvsem iz svojega kulturnega okolja, ki verjamem, da je še vedno izjemno patriarhalno in nenaklonjeno ženskam vseh starosti. Pri nas smo k sreči že malo bolj napredni in tudi Slovenci so manjši šovinisti in mačisti kot Srbi zato so takšni pojavi odklanjanja otroka zaradi spola precejšnja redkost. Gotovo ima vsak starš kakšno svojo preferenco ampak na koncu vendarle obvelja tisto, samo da je otrok zdrav.

    • Da, vaše predvidevanje je popolnoma pravilno, gospa feministka. Kulturno, politično, vojno in roparsko okolje je pač pripeljalo do navdušenja, če se je rodil sin. Moški imamo namreč več mišic kot ženske, smo boljši atleti kot ženske in ne nazadnje tudi boljši pretepači kot ženske. Torej, če se je rodil sin, se je možnost preživetja povečala!

      Da, imate popolnoma prav, ko omenjate drugo kulturno in vse kakršno koli območje, ki je bilo silno navdušeno nad moškimi potomci.

      A glej ga zlomka! Ravno ko smo mislili, da smo prerasli tako brutalno okolje, so k nam pričeli vdirati neki ljudje, ki imajo domorodce za drugorazredne in njihove žene za spolne sužnje, ki jih lahko po mili volji posiljujejo. Pa bomo morali moški spet stopiti v bitko in spet bodo ženske vesele moških potomcev.

      • Feministka

        Še enkrat več se motiš. Naravi sta oba spola enako pomembna, zato skrbi, da so populacije rojenih dečkov in deklic uravnotežene. Kam pripelje stupidno človeško poveličevanje enega (moškega) spola se pa najlepše pokaže na primerih kakšne Kitajske ali Indije, kjer so si z načrtnim odpravljanjem dojenčic naredili velik problem zaradi številčnega neskladja med spoloma. Ko se vsi ti mišičasti atleti zaradi pomanjkanja deklet nimajo s kom poročiti. Ker za preživetje vrste so vsaj toliko ali pa še malce bolj pomembne tiste, ki vse te pretepače rojevajo.

        Kar se tiče vdiranja ljudi, ki bi nam radi kratili pravice se je pa izkazalo, da se najuspešneje borijo proti njim Izraelci in Kurdi, ki v svoje vojaške sestave vključujejo tudi ženske. Tako da predlagam Primcu, da v luči prihodnjih črnogledih napovedi obvezno vojaško usposabljanje ne uvede samo za fante ampak tudi za punce.

        • Spoštovana,
          gospod Primc vas je slišal, preden ste predlagali – ne čisto dobesedno, a vendarle:

          “Varnostno okolje se je v zadnjih letih močno spremenilo, drugačne so oblike in tudi intenzivnost groženj, zato se zavzemamo, da se za vse fante (in dekleta, če to želijo) uvede obvezno samoobrambno usposabljanje ter vzpostavi rezervno vojaško in policijsko sestavo. Za tiste, ki zaradi svojega prepričanja ne želijo nositi orožja, se zagotovi možnost ugovora vesti z alternativnim usposabljanjem za pomoč pri naravnih in drugih nesrečah ter na humanitarnem področju v izrednih razmerah.”
          (vir: http://www.zaotrokeindruzine.si/programska-deklaracija/
          člen 35)

  • Gospa Feministka,
    kot ponavadi imate spet prav! In vaš sogovornik, v tem primeru jaz, ima spet narobe, še predvsem ker ne vidi uspešne borbe Kurdov, saj jih Turki, ki imajo mnogoženstvo, torej je en moški vreden več žensk, pobijajo kot zajce. Tako so morali Kurdi v svojo vojsko vtakniti ženske, saj jim primanjkuje vojakov.

    Ja, tudi kar se tiče Izraelcev imate spet prav in vaš sogovornik, to pot sem to jaz, narobe. Se opravičujem, ker gledam posnetke pravih vojaških posegov Izraelcev in med njimi ni ženske. Spet bom imel narobe, če bom zapisal, da izraelski komandosi potrebujejo ženske pri počitku med dvema bojema. Prihaja do nekih posilstev pa to. Ampak to je zloraba ženske, saj mi vsaj tu daste prav, kajne gospa Feministkinja?

  • Ni za vsakogar, še najmanj za kakšnega psihoterapevta, ki bi iztega vlekel kakšne hipoteze. Anekdota ali kaj drugega? Takole je bilo:

    Ko se je rodil prvi sin, sem ‘zgrožena’ vzkliknila: “Le kaj bom počela z njim?” Prevod: “Bom znala prav delati z njim?” Nikoli nisem predhodno želela vedeti spola dojenčka, toda po zaporednih rojstvih deklic sem šla v porodnišnico in ob sprejemu izjavila: “Sem prišla po punčko.” Nekajkrat se je obneslo – in domov smo odpeljali punčko. Enkrat pa se je ta tradicija prekinila in takrat moja gornja izjava, ki nima nič skupnega z (ne)sprejemanjem ali privilegiranjem določenega spola. Toda naslednjič nisem več ‘šla po punčko’, ampak mi je bilo povsem vseeno, saj sem ‘obvladala’ tudi vzgojo in nego fantka …


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI