Čas je za barve!

Andrej M. Poznič 3.6.2016 6:38
 

barveZarja rdečega dne preplavlja Slovenijo. Slovenija krvavi, a upora ni. Upora ni, ker je bil upor zlorabljen za revolucijo in si do danes revolucionarji lastijo monopol nad besedo in nad ulico. Upora ni, ker tisoči pod zastavo upora zagovarjajo svoje privilegije. Na cesti nam vlada ikonografija preteklosti, one totalitarne, kriminalne, zaostale in internacionalsocialistične, ki v posiljeni poroki partizanske zvezde s slovensko trobojnico postaja nacionalsocialistična ideologija. Upora ni, ker po tolikih desetletjih levičarske ateistične šole, cepljene na ‘gabrovizem’, otroci, mladi, ki so nam še ostali, ne razumejo niti tega, kar prebirajo. Šola proizvaja (ker se je vzgoji izrecno odrekla!) bedake, ki bodo jedli novo levičarsko hrano ideologije spolov, hodili v bedno plačane službe in trošili denar po potrebah domačih levih kapitalistov (drugih v Sloveniji ni) ali kakor jim pravijo, tajkunom. Retrogradnost je z recikliranimi parolami a la »vsi enaki, vsi enakopravni« postala ne le dominantna retorika, temveč delujoč sistem tisočih tirančkov, ki jim ne zadostuje več, da lahko nekaznovano trpinčijo drugače misleče, zato so zdaj spet odkrito začeli vpiti »Tito, mi se ti kunemo!«, kar je isto kakor vpiti preteklosti in smrti, saj je Josipe mrtev in so ga črvi že dokončno prežvečili. Josip bo vstal od mrtvih na dan sodbe. Zdaj naj počiva v miru! A med tem Slovenijo ogrinja enobarvnost, ki je enoumje. Namesto rdečega potrebujemo mavrico pluralnosti.

Vsi, ki smo Slovenci, demokrati, drugače misleči, strpni do drugih, čeprav se z njimi ne strinjamo, ki prisegamo na meritokracijo in ne na »našizem«, smo zdaj poklicani, da pokažemo svoje barve in da kljub obupnemu nesorazmerju sil, naredimo, kar je potrebno danes storiti. Poklicani smo, da Slovenijo pobarvamo z mavrico pluralnosti. »Es de hombres defender causas perdidas,«* pravijo Španci, ko opisujejo držo manjšine, ki za svoja manjšinska in pravilna prepričanja žrtvuje tudi svoje življenje. V Sloveniji se zdi, da smo prav v takem položaju. Premoč levičarstva, tajkunstva, levo-kapitalističnega bloka je tako velika, da se zdi, da nič ne more preživeti mimo njih. Zdi se, da nikoli ne bomo postali normalna demokratična, svobodna družba in zdi se, da bo naš narod, naša kultura, naš jezik, naša identiteta stvar preteklosti, nekega davnega, boljšega časa. Zdi se, da niti katoliška vera nima prihodnosti v Sloveniji, ker smo se zavezali borbenemu, protikatoliškemu ateizmu, levičarskemu internacionalizmu in z njim poročenemu divjemu kapitalizmu. Zato je prišel čas, da pokažemo svoje barve.

Preprosto se mora vsak od nas spet vprašati, kdo sem, kaj hočem postati, kdo hočem biti in ostati. In pri tem smemo in moremo pogledati v zgodovino in se navdihovati pri njih, ki so se znali upreti nasilju, terorju, revoluciji, ateizmu in internacionalizmu. Najvišji izraz demokratičnega tabora in našega naroda v preteklosti so bili in ostajajo domobranci. Možje in fantje, ki so med krvavo revolucijo, pod uničevalno okupacijo, sedanjost in prihodnost naroda branili pred najhujšo grožnjo, ono, ki je prinašala barbarstvo in smrt iz gozda pod simboli tuje tiranije. Narod se je branil pred predstavniki najbolj uničevalne ideologije, kar jih je doslej bilo in čigar nove pojave nam še danes kradejo življenjsko moč. Slovenski narod in slovenstvo, ono tisočletno in pozitivno, krščansko in evropsko, demokratično in svobodno, utelešajo domobranci, ki ležijo pobiti v Teharjah, Hudi Jami, Kočevskem Rogu in vsepovsod po naši zemlji. Zasuta usta nedolžnih, pokončnih vernih mož in fantov, ki v nemen kriku nagovarjajo naš narodni spomin in otopelo vest morilcev, narodnih herojev in borcev, ki z vpitjem na svojih proslavah poskušajo vsiliti svojo mitologijo, svoje bolestne želje narodu. Vojska mučencev, ki kličejo k Bogu po povračilu in prosijo za spreobrnjenje. Vojska, ki je ni mogoče več umoriti, saj večno živi pred oltarjem Najvišjega. Vojska, ki nam je zgled kako živeti, za kaj umreti.

Kakor domobranci moramo tudi mi, domoljubi in svobodnjaki že poslušati izključujoče opazke večnih izkoriščevalcev. Včasih se jim je reklo »narodni izdajalci«, danes pač »katoliban«, »osamosvojitelj«… Dejstva vedno bolj jasno pričajo, da so naši fantje, naši mučenci, vzor za vsakega, ki se hoče tudi danes, tukaj in zdaj, upreti tiraniji. Vzor so ne le po svojem boju, temveč tudi v svoji smrti.

Skupaj, v molitvi in pokori, v pokončnosti umorjenega a ne premaganega, se dvigajo kot strašna vojska mučencev, ki pred Bogom terja povračilo a tudi prosi za spreobrnjenje našega naroda, za njegov obstanek in predstavlja tisto moč, ki se je prebudila 25 let nazaj, ko smo na skoraj čudežen način, proti delovanju pete kolone, ki je segala do vrhov naše države v obliki malih mož totalitarne provenience, dosegli svobodo in neodvisnost naše, slovenske, države.

Zdaj je čas, da pokažemo barve. Kdo sem jaz? Kdo hočem biti? Kaj hočem postati? Ker sem demokrat, ker sem svobodoljub, ker sem narodnjak, ker sem veren, je moje geslo danes: mati, domovina, Bog. Vem, eshatološka razsežnost, ki večini Slovencev več nič ne pomeni. A kljub temu resnična in odločilna, in jaz to vem, jaz to verujem, zato to povem in sporočam naprej!

Ker sem, kdor sem, bi tudi jaz bil domobranec. Ponosno in v istem duhu, s sklicevanjem na njihove zasluge in žrtev vzklikam: Naj Bog živi Slovenijo in ves slovenski svet!

*Samo ljudje branijo svoje prepričanje do smrti.

 
Značke:

4 komentarji

  • Slovenski mučenci in mučenke! Prosite za nas!

  • “Čas je za barve!”
    Globoko pozdravljam to misel!

    Precej boljša, kot pa stalna vloga žrtve. Vloga žrtve je precej značilna za kristjane in nas samo blokira. (Vsega drugi krivi, sam ne morem nič – in potem nič ne naredim.)

    Ko bo avtor to dojel, bo tudi slog pisanja najbrž nekoliko drugačen.

  • Amelie

    Tudi mi bi mogli to dojet !
    Morda se komu zdi odveč, nepotrebno, to stalno ponavljanje o posledicah prevladujoče ideologije, ki nam je prala možgane.
    Gre za to da je pustila v nas take posledice, ki se jih marsikdo niti ne zaveda in se jih tudi noče.
    In misli kako da vse ve, vse razume in ima sploh vedno prav. In taka je večina !

  • Tako se dela: “… da pokažemo svoje barve.”

    Saj je gospod Andrej misli, da skrajni čas kristjanom pokazati in pričevati v razlikovanju dobrega in zla? Da voditeljem, ki nič ne naredijo, rečemo: “Širite zlo!”


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI