A. Vodopivec, domovina.je: Zakaj birma pomeni slovo od Cerkve in verskega življenja

Časnik 3.6.2016 0:02
 

Po krstu, spovedi in obhajilu je birma četrti zakrament, ki ga katoličani prejmemo na svoji življenjski poti. Četrtemu zakramentu, birmi, pravimo tudi potrditev v veri … lahko pa bi ga poimenovali zakrament poslovitve od vere.

Kaj se dogaja v Sloveniji in po Evropi po prejemu birme je vsem znano: slovesna maša, kosilo, darilo in potem v 80 % primerih konec verskega življenja, tja do poroke ali še malo čez.

Na temo birmanske pastorale in kako obdržati mlade po birmi v bližini Cerkve obstaja nepregledna zbirk analiz, študij in razprav, ki kljub vsej znanosti in strokovnosti ne morejo ustrezno odgovoriti na trenutni pojav poslovitve.

Kaj se dogaja? Razumevanje tega zahteva širši pogled

Prva in največja težava ni v slabih katehezah ali zgrešenem pristopu Cerkve, ampak v prevladujoči kulturi okolja in javnem mnenju. Oba, vsak na svoj način, ponujata mladim ekstremne in mikavne vedenjske vzorce, ki so daleč od vrednot, ki jih ponuja vera.

Govorimo o modi, o tem da si »cool«, da doživljaš presenečenja in da znaš presenetiti, da si »odpičen« v dejanjih, da se vedno dogaja nekaj novega …

Če so še pred desetletji osrednjo vlogo pri vzgoji mladih imele družina, šola in Cerkev – vsaka za eno tretjino – imajo danes vse tri skupaj morda komaj še tretjinski vzgojni delež. V takem okolju je zelo težko ponuditi nekaj, kar bi res učinkovito vzgajalo otroke.

Obdobje revolucij

Drugi s tem povezan vidik je velika kulturna in miselna revolucija, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni in je zajela vse družbene segmente. Burna šestdeseta leta prejšnjega stoletja niso prinesla samo seksualne revolucije, pač pa tudi marsikatero drugo.

V Katoliški Cerkvi smo imeli drugi vatikanski koncil, ki je uvedel številne novosti, svet se je začel povezovati v veliko globalno vas, tehnologija je z internetom doživela zlato dobo … vsi ti dejavniki so zaznamovali in spremenili naš način razmišljanja in naš način verovanja.

Sedaj živimo v času, ko je birma zakrament poslovitve.

Več lahko preberete na domovina.je.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

6 komentarjev

  • Martin_

    “Prva in največja težava ni v slabih katehezah ali zgrešenem pristopu Cerkve, ampak v prevladujoči kulturi okolja in javnem mnenju.”

    Ne drži. Krščanstvo se je širilo tudi v zelo neprijaznem okolju. Krivi smo najprej starši. Na drugo mesto bi pa dal zgrešen pristop marsikaterih posvečenih oseb. Bil sem npr. pri otroški sv. maši, kjer je bila odlična pridiga. Toda to prilika je bila pravšnja za akademike, ne pa za otroke. Neštetokrat so pri šmarničnih pobožnostih zelo lepe pesmi. Toda te pesmi nagovorijo babice, ne pa otroke.

    • Tudi jaz sem mnenja, da mi nismo naredili vsega, kar bi lahko. Predvsem pa to leti na pastirja, to je škofa in šele potem ostalih posvečenih oseb.

  • Zdravko

    Ne razumem veliko tega okoli birme, kar nam Cerkev dopoveduje. Je res tako od nekdaj?
    Birma ne more biti potrditev v veri ampak kvečjemu začetek vere. Birma pomeni konec otroštva in začetek odraslosti. Birma pomeni začetek štetja naših grehov; vpis v nebeške knjige. To je birma.
    Da bi bila birma potrditev vere? Super, potem res ni treba več hoditi v Cerkev. Če smo pa potrjeni, dokončani.

  • Khm …. khm … khm … “štetje grehov” je vezano za prvo Sveto obhajilo … khm … khm …

    Copy&paste iz Katekizma katoliške Cerkve:

    Sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.

    Učinek birme je posebno izlitje Svetega Duha kakor nekoč na binkošti. To izlitje vtisne v dušo neizbrisno znamenje in podeli rast krstne milosti: globlje zakorenini v božje sinovstvo; trdneje zedini s Kristusom in njegovo Cerkvijo; okrepi v duši darove Svetega Duha; podeli posebno moč, da bi pričevali za krščansko vero.

  • simon 2. junij 2016 ob 7:58 at 7:58

    y veste, zakaj je birma mejnik? Zato, ker duhovniki takrat nad birmanci in njihovi starši zganjajo takšno verbalno nasilje pomešano z izsilejvanjem, da ga imajo eni in drugi poln kufr.
    Cerkvi je ob birmi pomembno zgolj in samo eno: KOLIKOKRAT je bil bodoči birmanec pri obredih in koliko se je napiflal njihovega blablabla.
    NIKOMUR PA NI MAR(!!!) ZATO, KAKŠNI SO BIRMANCI. KOLIKO SRČNE KULTURE IMAJO V SEBI, KAKŠNI LJUDJE SO, KOLIKO DOBREGA JIM JE USPELO VCEPTITI V NJIHOVE DUŠE.
    In zato je tako, kot je.
    Da večina birmancev, kjer se po birmi ozračje doma malo ”sprosti”, zasovraži cerkev.
    Tako. Da boste vedeli.

    Odgovori

    Gaber 2. junij 2016 ob 22:22 at 22:22

    moja izkušnja, ko sem hodil k maši pri babici v drugi župniji, kjer listkov še ni bilo, je bila nazadostnen končni izkaz pri verouku. Ja, vrgel me je. Po “kratki pripovedi” matere, če gospod mislijo, da je Bog samo v njegovi župniji, je nato dal zadostno. V spričevalu imam še vedno nezadostno, prečrtano in popravljeno v zadostno.

    Odgovori

    Rokc 2. junij 2016 ob 23:47 at 23:47

    Če komentiram to ter prispevek Gabra.
    Cerkev bi se odmaknila stran od tega KOLIKOKRAT je kdo pri maši (merjenje prisotnosti) ter kdo se je uspešno NAPIFLAL zadeve, če bi razumevajoče in resno pristopila k zadevi. Duhovnik in kateheti morajo s potrpljenjem staršem ter otrokom , ki so danes pač manj stanovitni kar se teh zadev tiče. Paziti, da zadeva ni razumljena kot PRITISK ampak kot VODENJE k Svetosti, če želite. Se iskreno pogovoriti s starši, jim svetovati, jih spraševati itd.
    Pojasniti, zakaj je obisk maše temeljno dejanje naše Vere (posvečuj Gospodov dan), kaj je temelj maše (večna Jezusova daritev oz. evharistija), kako nas maša vodi k Odrešenju, tudi mogoče kako poteka liturgični koledar, koga se spominjamo posamezne dneve (meni to ni bilo NIČ razloženo).
    Razložiti jim morajo, da ne gre za PIFLANJE blablablaja, ampak za temelje Vere, v kaj verujemo. Tu se zalomi že pri verouku in potem ne pomaga, če pred Birmo rešujejo zadeve tako, da se PIFLA blablabla.

    Nekje je bilo lepo napisano: v teh časih potrebujemo svetniške duhovnike ter katehete in katehistinje. Z usmiljenjem in jasnostjo.

    Odgovori

    Anton 2. junij 2016 ob 8:27 at 8:27

    Birma mladine je ravno v času, ko se razvije spolni nagon, socializacija v družbi, mladostni problemi … Takrat ima mlada oseba toliko dela sama s seboj, da ne more čutiti Gospoda. Iskanje izkušenj v partnerstvu, boj z odraslimi in lastnimi hormoni popolnoma preprečijo duhovni razvoj. Drugi vzrok je, da je po birmi čas za iskanje lastne vere, kar pomeni osebnega stika z Bogom. Osebne vere. Do tega je dolga pot, brez tega stika pa je vsaka verska spodbuda za dušo samo prazna marnja in plehkost. Od zunaj pa je glavna težava pomanjkanje svetih ljudi v družbi, svetih duhovnikov. Kajti kdor ni iskalec, tudi najde ne, in biti zasidran v kleru, brez da si iskalec Gospoda, je dolgočasje za poslušalce, četudi se govori Beseda. In cerkve se praznijo, ašrami pa polnijo. Je pa to normalen proces in veliko se jih kasneje vrne in tudi najde. Razen če si dobijo brezverne partnerje in potem zaradi družinske komfortnosti raje pozabijo na nauk in Cerkev, sebi in svojim otrokom v škodo. Taki pa molijo, ko pridejo v vdovstvo ali tik pred smrtjo.

    Odgovori

    Katolik 2. junij 2016 ob 8:42 at 8:42

    Tonninobellizem je v Italiji le še vir dobrih vicev. Zakaj ga skušate prodajati kot nekaj dobrega? Birmo je treba prestaviti v čas pred prvim svetim obhajilom. V škofijah kjer so to naredili so opazili kar nekaj spodbudnih znakov, ki pričajo o primernosti te spremembe.

    Odgovori

    Janez 2. junij 2016 ob 10:47 at 10:47

    Ni problem v tem, da se mladi odmaknejo od vere po birmi. Problem je že prej. K birmi in ostalim zakramentom pristopijo samo toliko, da opravijo s to “formalnostjo”. Ko je pa to za njimi pa zopet ne potrebujejo nič več. Koliko staršev hodi k maši? Tisti, ki imajo zgled v starših bodo tudi naprej ostali v veri – z manjšimio odstopanji. Otroci tistih staršev, ki ga pa pošljejo po zakrament samo zato, da ga opravi, pa živijo versko samo v času obveznosti. Tu je po moje glavni problem vsega.

    Odgovori

    Natalija* 2. junij 2016 ob 12:24 at 12:24

    Mislim, da je največji problem lenoba in to vseh, otrok in staršev. Poleg vsega otroci komandirajo starše in ne starši otrok. Otroci morajo zjutraj malo pospati, ker “so utrujeni” in cel teden zgodaj vstajajo. Že majhni otroci ne hodijo h maši, ker jim ni všeč, ker se jim zdi maša dolgočasna.
    Za to ne moremo kriviti cerkve, še manj pa duhovnikov. Otrokom se gre vedno bolj na roke. Že majhni otročički v cerkvi jočejo, kričijo, se sprehajajo po cerkvi in večkrat tudi motijo mašo, pa duhovniki vse potrpijo in nič ne rečejo. Osnovnošolskih otrok je v cerkvi vse manj. Ko je birma, nekaj časa še hodijo (pod prisilo), potem pa je konec.
    V cerkvi se vedno bolj prilagajamo mladim, cela maša brenkanje s kitaro in petje popevčic, včasih se vprašam, kam so šle lepe, cerkvene, ljudske pesmi. Župniki niso tečni (vsaj naš ni) in mislim, da kar precej pogledajo skozi prste.
    V družbi vlada proti cerkvi negativno mnenje (zdi se mi, da mnogo bolj kot v socializmu), kdor hodi v cerkev velja za nazadnjaka, starokopitnega.
    Mi smo kot mladi hodili v cerkev, tudi peš, zelo radi smo hodili h šmarnicam, to je bilo lepo druženje in smo vero ohranili kljub socializmu, komunizmu in vsemu drugemu.
    Mislim, da bo tudi tem mladim nekaj ostalo, nekaj pozitivnega in tudi če so sedaj čez cerkev naredili križ, bodo sigurno v zrelih letih ponovno prišli nazaj.

    Odgovori

    katehetko 2. junij 2016 ob 12:32 at 12:32

    Mislim, da sta ključna dva problema. Pomanjkanje vere v družinah. Otroci nimajo več zgleda v starših, ker le ti jih pripeljejo k maši sami pa ne gredo. Drugi problem pa je tudi v katehetih. Koliko je katehetov, ki sploh nimajo primerne izobrazbe? Koliko je katehetov, ki sploh ne živijo tega kar učijo! Kako bo katehet, ki živi na koruzi, otrokom razlagal zakrament sv. zakona, če pa sam ne živi tako kot bi moral! Kako bo katehet otrokom približal sv. mašo, če sam nima osebnega odnosa,…. Dajmo si naliti čistega vina. Poleg vsega tega je tudi problem neenotnost v pastorali. Ja če tu ne dobim, grem pa drugam. Sami sebi pljuvamo v skledo. Če so pravila so za vse enaka ali pa jih ni! In ja, absolutno spremeniti čas birme, ker v puberteti je najslabše.

    Odgovori

    Robi 2. junij 2016 ob 13:16 at 13:16

    Janez, deloma imate prav. Toda največji ” sovražniki ” cerkve in vere so prav tisti iz ” dobrih ” družin.

    Odgovori

    Nomen Nescio 2. junij 2016 ob 14:02 at 14:02

    Po birmi odnehajo tisti, ki se o konceptu supernaturalnega vsevednega vsemogočega bitja – vere nasplosno – ne sprašujejo. In ker jim je vseeno, družba pa ne črti tistih, ki ne hodijo k maši in ne razmišljajo o veri, nimajo razloga da bi hodili v cerkev. Odnehajo tudi tisti, ki se vprašajo kaj je to, kar me zadnjih 10+ let življenja učijo bližnji. Razumsko lahko ugotoviš le, da je z vero nekaj hudo narobe. Ne le z rimokatoliško, z vero nasploh. Ne želim razpravljati o koristnosti te ‘umske bergle’ – ne dvomim, da je vera pomagala neštetim. A to ne pomeni, da je razumsko opravičljiva.
    Ostanejo še tisti, ki nimajo miselnce kapacitete, da bi objektivno z razdalje natančno pregledali to, kar se nas je učilo večji del otroštva ali pa zavračajo dejstva kot del obrambnega mehanizma.
    In potem so tu še tisti, ki ostanejo v cerkvi tudi po birmi. Vsi, ki si dovolijo uživati v mirnosti repeticije vsakdana. In s tem ni nič narobe. Vzgoja, indoktriniranost ter dediščina so torej razlog, da v cerkvi ostaneš. In potem se sprašujete zakaj ljudje po birmi ne obiskujejo več maše? Raje se resno vprašajte, zakaj jo sploh še kdo.

    Odgovori

    Alojz Železnik 2. junij 2016 ob 17:59 at 17:59

    “Pomembne pojme svojega verovanja moramo začeti »filtrirati« in ponuditi kot razumljive besede, da bo tudi Beseda, Božja Beseda, razumljiva mladim.”

    Tak pristop ima zelo majhen izplen. Bolje je: “Pomembne pojme svojega verovanja moramo začeti »filtrirati« in ponuditi s svojim življenjem.”

    Odgovori

    Rokc 2. junij 2016 ob 19:29 at 19:29

    Pomembna tema in VELIKA POHVALA, da ste jo končno odprli. Nekaj poudarkov z moje strani:

    Preden začnemo debatirati o slovenski polpretekli zgodovini naj povem, da je problem sekularizacije zelo podoben tudi na Zahodu: mogoče še hujši. Kljub temu, da ima Cerkev tam več svoboščin (ogromno šol, itd.). Slovenija se je po osamosvojitvi približala tem Zahodnim trendom in po otoplitvi in nekem mini bumu v devetdesetih smo hitro padli v vzorce (vemo kako se je začelo z referendumi o biomedicinskem oplojevanju, napadi medijev itd.).

    Sam vidim tu kombinacijo naivnosti in napak slovenske Cerkve. Slovenska Cerkev je ravno zaradi preganjanja ter posledično preživetja starih kulturnih vzorcev dokaj dobro prišla v devetdeseta. Tudi II vatikanski koncil pri nas ni povzročil liturgičnih zlorab (kot v ZDA, Zahodni Evropi – predvsem v Nemčiji in v Avstriji). Je pa bila huda napaka, ki se je že iz sedemdesetih preslikala tudi v devetdeseta po osamosvojitvi in kasneje: SLABA kateheza in veliko PRILAGAJANJE duhovnikov brez TVEGANJA. Tako je cerkev v devetdeseta vstopila NAIVNO in že takrat teh perečih tem NI NASLOVILA. Bile so študentske, molitvene skupine, ampak družinske in predvsem pastorale zakoncev ni bilo. Cerkev se je ‘šlepala’ na hvalevredno vzgojo starih mam in dedkov – ki so številni še doživeli ljudsko pobožnost izpred WWII. Še v devetdesetih so babice in dedki nosili velik del verske vzgoje in pomagali staršem s svojo modrostjo ter JASNO BESEDO.
    Osebno sem verouk obiskoval ravno v času odjuge v devetdesetih, takrat končal tudi birmo. Vedno smo bili verna, katoliška družina, toda nikoli nismo dobili kakšne večje verske zaslombe s strani župnikov. O veri sem na razumski način vedel malo oziroma hja kar nič. Močan “pull effect” je bil kulturni in občutek za Tradicijo in to me je ohranilo kasneje po birmi v Cerkvi. Globine pa ni bilo: pridige plehke in boječe (ljubezen, ljubimo bližnje, imejmo se radi, vsi smo fajn, bodimo prijazni, mavrica se pne čez nebo), mladinske RD glasbe sem se po 10 letih naveličal, po koncu gimnazije na začetku faksa pa itak mladi izgubijo mesto v cerkvi – sploh samski kot jaz smo bili izgubljeni. Pravih navdihov pričevanja je bilo malo. Duhovne vaje so pomagale ampak tistega preboja ni bilo – imel sem občutek da je veliko deklet in fantov na duhovnih vajah nesamozavestnih, neprepričanih vase, žalostnih ker so sami že dolgo.

    Zelo dolgo sem rabil, da sem počasi prišel do neke bolj poglobljene vere, ki mi osebno veliko pomeni in od katere se ne bom ločil. Iskreno povedano, če bi izhajal iz versko bolj plehke družine, bi me ODPIHNILO.

    Verjamem pa, da je danes še težje – jaz sem zadeve doživljal v devetdesetih. Po mojem mnenju morajo biti duhovniki in kateheti usmiljeni (kot pravi papež Frančišek) a DOSLEDNI. Čeprav se soočajo z bistveno drugačnim materialom: neverni starši, otrok ne ve zakaj sploh gre k nauku, samo en veren starš, promiskuiteta na vseh področjih, itd. Moja izkušnja pri nekaterih dobrih duhovnikih je, da če so zvesti Resnici in Evangeliju in če jo povejo odločno – ne vpijejo, samo ne olepšujejo zadev po nepotrebnim – LJUDJE POSLUŠAJO. Resno. Tudi mladi, mladi pari z otroki.

    Ljudje cenijo ISKRENOST ter POGUM zagovarjati svoja stališča. Ljudje nočejo “COOL” duhovnikov, katehetov, itd. Hočejo ISKRENE katolike. Tega je bilo zadnjih več desetletij premalo, zato tudi odpad po birmi. Poskusite drugače in boste mogoče videli rezultate. Izgubiti nimate nič.

    Odgovori

    Gaber 2. junij 2016 ob 22:36 at 22:36

    Odlično povedano Rokc. 100% delim mnenje.
    Samo še piko na “i” dodan k temu “pridige plehke in boječe (ljubezen, ljubimo bližnje, imejmo se radi, vsi smo fajn, bodimo prijazni, mavrica se pne čez nebo”: Vse več politične agitacije!

    Odgovori

    Rokc 2. junij 2016 ob 23:40 at 23:40

    Se strinjam ampak bi vseeno dodal še nekaj. Politična agitacija je sporna v več smereh. Predvsem, da recimo se čisto politično sporočilo pojavi pred koncem obreda. Ker maša je obred. In nagovarjanje k politični opredelitvi v obred ne sodi. Lahko kdo pove po blagoslovu, ko duhovnik odide v zakristijo, recimo. Drugo: agitacija je sporna ker je lahko v obeh smereh. Ni samo desna (namigovanje na to naj volijo eno izmed desnih strank) – je lahko tudi leva (zvodenitev sporočila pridige na socialno pravičnost in kako je ‘Džizs en tak kul tipson’). Navsezadnje zato pridige duhovnika izpadejo neiskrene, nepogumne, nepristne – v vsakem primeru Evangelij oziroma nauk temelječ na katekizmu izstojita.

    Odgovori

    Bojan 2. junij 2016 ob 20:35 at 20:35

    Kaj naroča Jezus svojim apostolom? “Ljubite se med seboj, po tem bodo ljudje spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” In ta povezanost prvih kristjanov, ki so resnično živeli svoj krst, in pa neustrašenost pred trpljenjem je bilo tisto, kar je nagovarjalo ljudi h krščanstvu. Današnji mladini, pa tudi odraslim, manjka zgled prave krščanske skupnosti, ki v polnosti živi krščanstvo. Ker pa vsepovsod po župnijah sklepa(m)jo kompromise, je rezultat takšen, kakršen je.

    Odgovori

    Gaber 2. junij 2016 ob 22:19 at 22:19

    Moj vidik Cerkve na Slovenskem, zadnjih 100 let: V cerkev hodijo (starejše) ženske. One držijo “štango”. Možje so že redkejši, saj je praviloma poleg cerkve (bila) gostilna (ki je dobro “laufala”). Ker je pri nas tipično mati “bog-in-batina”, bodo vnuki hodili k verouku, pri čemer se otroci matere ne bodo uprli, saj nočerjo tvegat, kaj bodo drugi rekli, če ne bi. Torej bodo poleg otrok, k maši hodili tudi vnuki. Zato je nekako v cerkvi enakomerna zastopanost po spolu in starosti. Ampak to velja za nedeljske maše. Uvodno trditev, kdo je motor vsega, pa je mogoče potrditi vse ostale dneve v tednu, pri rednih bogoslužjih. Malemu otroku je sveto sporočilo zanimivo, prav tako ga zanima prejem obhajila. Zato pri prejemu prvega sv. obhajila žarijo. Potem se pa nekako pregura do birme, ko je praviloma Živ Žav bolj privlačen od nedeljske maše. Pri prejemu zakramenta sv.birme pa otroci že kažejo zadrego, neodločenost. Brezveze jim je, po drugi strani nočejo razočarati “sistema”, veselijo se žurke in (enormnih) daril, veselijo pa se tudi prostosti; Odslužili so obveznost obiska verouka in maš; lahko bodo svobodno zaživeli. Dokler se sami ne ženijo se jim tradicija obiskovanja maše ne prikaže več pred očmi. Ko se pa ženijo pa seveda spet ne želijo prekršiti “tradicije” in/ali razočarati babic. Pa se ženijo cerkveno. Nato pa se zgodba ponovi. Neko obdobje spet hodijo k maši, ko imajo otroke pri verouku. In enkrat so sami dedki in babice. Predvsem slovenske hčere so verne kopije svojih mam, zato so tudi babice nato enake in “tradicija” gre dalje. Koliko pa ima ta “tradicija” z Bogom je pa drugo.

    Seveda, poznam tudi osebe, ki so našle Boga v različnih obdobjih in tudi ljudi, ki hodijo k maši zaradi sebe (na pogovor z Bogom). Poznam tudi verne družine, ki zares verujejo, ter tako vsi živijo iz dneva v dan. Kjer ni niti dvoma o tem, če si želijo živeli tako. Kjer so zakramenti logični del poti, ne pa njen cilj. Tem v bistvu na polno zavidam v pozitivnem smislu, ker uspejo biti nad “zdrahami” (slovenske) Cerkve in grejo k maši po svoji mir in duhovno hrano. Ne vem od kod jim ta moč. Jaz vedno težje prenašam “praznost” sporočila. Dejansko mi prazna cerkev da več topline, kot polna med obredom. Takrat vsaj vem, zakaj sem tam; da ne zaradi “javnega mnenja”.

    Odgovori

    Rokc 2. junij 2016 ob 23:50 at 23:50

    Če malce dopolnim to dobro razmišljanje: Mislim, da je tu ena čudna situacija – ki je podobna tisti na Zahodu btw.: Cerkev so že dolgo časa nazaj pokonci molitveno versko držale pokonci ženske. Ampak ker se posledično da bi se jim zahvalili – vse obredje vedno bolj prilagaja ženski senzibilnosti se s tem iz cerkve ven podi moške! To pa ne more biti interes, da moški ob birmi (mnogo bolj kot punce) in kasneje kot starejši v manjši meri obiskujejo obrede.
    Branko Cestnik je lepo napisal, kako mlad bodoči župnik ko je v župniji hitro dobi domačnost v skupinici vaških, globoko vernih žensk, s katerimi se zaplete v pogovor. Mladih – mladih fantov – pa nikjer.

  • Mislim, da je to povsem naraven pojav. Otroci so določeno religiozno in vrednotno osnovo za življenje dobili. Toda ob času birme so še premladi, da bi se začeli spraševati o bistvenih življenjskih vprašanjih in da bi resno stopili na pot religioznega življenja. Rabijo še življenjske izkušnje.

    Zato je kar prav, da se tedaj odmaknejo od inštitucij (ki kot vse tudi te perejo možgane) in da stopijo na samostojno življenjsko pot. Ko bodo za resno religiozno pot dozoreli, se bodo vrnili kot zrele osebnosti ali pa ne bodo za to dozoreli in se ne bodo vrnili.

    Za dejavno življenje v višjih ravneh bivanja je treba biti dozorel, sicer gre le za formalno, dostikrat napačno razumljeno navzočnost.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI