Putinova koalicija

Aleš Maver 2.6.2016 6:35
 

putin ocalaV več ozirih je rezultat avstrijskih predsedniških volitev, predvsem njihovega drugega kroga, zelo poučen. Ne le, da se je severna soseda skoraj lekarnarsko razdelila na pol, sklenjene so bile tudi izjemno zanimive koalicije volivcev, za katere bi s prostim očesom morda menili, da ne morejo najti skupaj. Alexandra Van der Bellna so nazadnje za predsednika naredili predvsem pripadniki premoženjske in izobrazbene elite, med katerimi jih na parlamentarnih volitvah mnogo naredi križ pri konservativni Avstrijski ljudski stranki. Dokaz za to ni le njegov izplen s tradicionalno konservativnega zahoda države, marveč tudi iz bogatih dunajskih okrožij in iz nekaterih konservativnejših velikih mest, kakršna sta Gradec in Innsbruck.

Hoferjeva koalicija

Kandidat desnih populistov Norbert Hofer, ki mu je nazadnje za zmago zmanjkalo nekaj deset tisoč glasov, se je po drugi plati oprl nad v Evropi vse bolj trendovsko navezo volivcev z desnega in levega roba, pri čemer je posebej impresivne uspehe beležil v tradicionalnih trdnjavah socialnih demokratov, kakršne so tiste na zgornjem Štajerskem, v katere konservativci niso imeli vstopa vse od uvedbe splošne (sprva moške) volilne pravice. Podobno sliko kažejo najmanj privilegirani dunajski okraji, v katerih so bili izidi najtesnejši ali – v Simmeringu – celo v Hoferjev prid. Lahko bi torej rekli, da je Hofer podobno kot francoska vzornica Marine Le Pen vzpostavila koalicijo, ki bi ji lahko rekli “Putinova”, saj se na podobno kombinacijo znotraj Rusije, še bolj pa med podporniki zunaj nje naslanja ruski predsednik. Na eni strani iluzija socializma in malikovanje vsemogočne države, na drugi strani atavistični nacionalizem, ki se mu zaradi lepšega reče patriotizem,  in kičasta religioznost (škoda, da si te sijajne besedne zveze nisem izmislil sam).

Razumljivo je, da se v zadnjih tednih tudi v Sloveniji marsikdo sprašuje, ali bi bilo moč po avstrijskih, morda še poljskih in madžarskih vzorih pod Alpami oblikovati Putinovo in Hoferjevo koalicijo. Ali ni nemara za naše okolje z njegovo zgodovinsko izkušnjo prav socializem s konservativnim obrazom tisto, v čemer bi se slovenski človek najbolj prepoznal?

Drugačna elita

Ne bom stopnjeval napetosti in bom takoj povedal, da po moji presoji ne. Še najmanjši problem je tisti, s katerim se srečujejo vsi Hoferjevi tovariši. Medtem ko možakar skupaj s svojo modro bratovščino lahko zaradi zapletenega avstrijskega 20. stoletja skoraj instantno računa na 20 do 25 odstotkov glasov in jih ima, ko temu doda še 25 ali 30 odstotkov, tukaj že polovico volivcev, se morajo tako rekoč vsi ostali vreči na zobe že za njegov izhodiščni dosežek, pri čemer jim kajpak poide sapa. Za slovenske razmere je veliko bolj povedno je, da smo v bližnji preteklosti doživeli podobno dilemo in izbiro kot Avstrijci 22. maja. In politična, družbena in kulturna elita se je jeseni leta 2011 opredelila podobno jasno kot avstrijska štiri leta in pol pozneje.

Ne samo, da se je odločno odločila za takratno slovensko različico Hoferja, pač pa je njegovo kandidaturo vsaj na zunaj celo izprosila. Če torej Norbert Hofer v Avstriji lahko trdi, da se zoperstavlja uveljavljeni družbeni eliti, je njegovim morebitnim slovenskim posnemovalcem, ki bi hoteli podobno kot on prodor na politični oder začeti z desne, to onemogočeno. Gospodarjem slovenske politične in kulturne scene se je namreč v zadnjih sedmih desetletjih posrečila kvadratura kroga. Čeprav imajo v svojih rokah veliko večino odločevalnih vzvodov, se še vedno profilirajo kot poroki ohranjanja domnevnih ali dejanskih socialističnih pridobitev. Zunaj sovjetskega prostora je razen v Sloveniji najbrž nemogoče, da bi isti ljudje gospodovali nad trgovkami in gradbinci, kuhali golaž na Rožniku in modrovali o pravičnem družbenem redu, pa bi jih kdorkoli vzel resno.

Tovrstno kodo slovenske elite je verjetno res najbolje, če že ne kot eden redkih dojel Janez Janša. Vendar je bil tudi on povsem brez učinkovitih orodij in idej, ko bi bilo potrebno streti njen največji paradoks, v katerem je skrivnost njenega uspeha. Metaforično ga je ponazoril Drago Jančar, ko je položil v svojem romanu Maj, november zbranim gospodarjem slovenske domovine v usta Internacionalo (pri čemer podobnost z dejanskim stanjem nikakor ni naključna). Večina običajnih Slovenk in Slovencev še vedno odkupi mantro, po kateri dejanska elita sploh ni elita, ampak zagovornica njihovih pridobljenih pravic, medtem ko so zanje dejanska grožnja še vedno pripadniki pred sedemdesetimi leti izločene in uničene elite ter (zlasti) njihovi dejanski ali domnevni dediči.

Prepovedan sad

Hendikep tega, čemur pravimo po dogovoru slovenska desnica, je torej strahoten. Ne samo, da za konkurenco na tistem polu, ki mu spet po dogovoru pravimo lev, caplja z ozirom na kapitalske vire, ki jih ima na razpolago. Na oblast abonirana opcija jo je uspešno izrinila celo z nekaterih področij, kjer bi se morala glede na evropske konvencije najbolj razcveteti. V Sloveniji tako imenovana desnica ni varuhinja tistih nacionalnih svetinj, ki jim ljudje pripisujejo največji pomen. To je, ker je uspela večino teh svetinj umestiti v obdobje svoje vladavine, tako imenovana levica. V Sloveniji tako imenovana desnica, ker ji ne pripada dejanska elita, ni prvo poklicana ohranjevalka statusa quo. Glej ga zlomka, tudi to je pri nas tako imenovana levica. In če je elita v Avstriji za ohranitev statusa quo množično glasovala za Van der Bellna, je v Sloveniji za dosego istega cilja množično glasovala za podalpskim razmeram primerno različico populista Hoferja.

Tako tudi ni pravega paradoksa v zelo verjetni podmeni, da je veliko ljudi novelo družinskega zakonika zavrnilo iz istih nagibov, iz katerih so dobro leto prej navdušeno glasovali za ohranjevalca starega stanja Cerarja. Za tiste na desni, ki bi hoteli pri nas graditi Putinovo koalicijo in socializem s konservativnim obrazom, je torej izhodišče več kot slabo. Obsojeni so namreč na to, da se bodo vedno borili na nasprotnikovem domačem terenu. Boljše socialiste in boljše varuhe “nacionalnega interesa” bo volivec vedno prepoznal v etablirani eliti, ki ji po drugi strani ne bo težko dodati elementov nacionalnega populizma in kičaste religioznosti po ruskem zgledu, če se bo za to pojavila potreba. Res pa je, da se bodo ob tem kremžili nekoliko bolj kot njihovi ruski kolegi ob svojem na novo odkritem pravoslavju. A tudi po politični fizionomiji Sloveniji precej podobna Ficova Slovaška lepo kaže, da v takih okoliščinah levica nima težav s prehitevanjem po desni.

Spogledovanje s kompromisom z varianto “nacionalnega interesa” po receptih slovenske levice je potemtakem za tisto, čemur v Sloveniji rečemo desnica, prepovedan sad. Kar je boleče izkusil že Janša, ko je prenagljeno sprejel poklonitev old boysov, najbrž v prepričanju, da gre za bližnjico do trajnejše oblasti in do rent za svoje. Seveda so ga slednji skupaj z velikim delom volivcev zapustili takoj, ko je bila stara elita spet bolj konsolidirana. Prava, čeprav zamudna in negotova je lahko le pot spopada s paradoksom elite, ki je navidezno sama sebi opozicija. Možnost gradnje “Putinove koalicije” je za slovenske razmere samo nevarna fatamorgana. Nenazadnje se čez dva meseca ruskemu vladarju ne bodo iskreno poklonili ljudje s političnih robov, kot je to običajno drugod, ampak vsa državna elita te republike.

 
Značke:

12 komentarjev

  • svitase

    Vendar pa ne smemo pozabiti, da je levica zmagala zaradi obljubljanja več življenjskih vrednot.

    To ni le najpomebneješe za slovenski razvoj, ampak tudi za volilno zmago.

    Glede vrednot pa je levica najbolj ranljiva. Desnica pa se dovolj odločno ne oklene rešilne bilke celovitih vrednot in to priložnost ne zna izkoristiti.

  • svitase

    Celovitih duhovnih in ekonomskih vrednot, ki morajo biti v medsebojnem ravnovesju.

  • Sarkazem

    Težko je primerjati neprimerljivo v neprimerljivih okoliščinah, zato se nujno pojavi megleno ugibanje namesto jasnih misli!

  • svitase

    Putinova koalicija v negativnem smislu že obstaja.

  • Že zdavnaj sem tule napisal, da mi je idealna koalicija taka, kot trenutno vlada Tirolski in tudi njeni prestolnici Innsbrucku: torej OVP ( krščanskidemokrati-konzervativci) + Zeleni.

    Seveda brez upov, da imam pri nas v tem veliko somišljnikov. Še manj, da bi tako v kratkem izgledala slovenska oblast.

    No, približno tako misleči ljudje so v Avstriji izvolili Van der Bellna. Ne sicer ravno vsi konzervativci + kar nekaj levičarjev, tudi antifašističnega tipa.

  • Je pa Maver tokrat precej enigmatičen, ko piše odklonilno o “Putinovi koaliciji” v Sloveniji. In enako o “socializmu s konzervativnimi vrednotami”.

    Dalo bi se ga razumeti, da je zanj perspektivna alternativa današnji oblasti le strikten netradicionalistični konzervativno-liberalni program. Če hočete, predvsem ekonomski desni liberalizem s kakšno zmerno socialno-konzervativno noto. Da je tu blizu Žigi Turku. Verjetno posredna, morda nehotena, podpora N.Si.

    Da svari pred koalicijami z akcentom na tem, kar predstavlja Kangler. Ali predvsem Čuš. Še več, da povleče distanco do tega, kar nastaja z iniciativo Aleša Primca.
    Morda se motim, a možno je ta precej posreden in enigmatičen članek razumeti v veliki meri prav kot odklonilnost ali celo svarilo pred političnim vzponom Aleša Primca ( ki očitno predstavlja konzervativne verdnote in obenem prisega na dediščino Janeza Evangelista Kreka).

    Če to vsaj malo drži, potem to ni moj pogled. Jaz politično iniciativo Aleša Primca pozdravljam kot zelo potrebno in manjkajočo.

    • Zdravko

      Aleš Primc nima prihodnosti. On ni politik. On se lahko zavzema za kake civilne vrednote, ampak to še ni politika. Če se ne bo uklonil levici, ga bodo pojedli še med jutranjim umivanjem zob, še pred zajtrkom.
      Kaj pa bi Čuš rad, pa še nisem ugotovil. Če sploh kaj, se sprašujem, za začetek. Njegov izstop iz SDS je zelo medel in mlačen.

      • Upam, da se motiš za Primca. On se ne ukloni kar tako. In dokazal je že dvakrat, da je zmožen zmagovati. Kar se ne bi moglo reči, da je tipično na slovenski pomladni strani. Takšne zmage, kot je bil zadnji družinski referendum, krščanska opcija pri nas od nastopa komunizma še ni doživela. In on je osrednje ime te zmage.

  • Jasno sicer- težko je dokončno podpreti ali zavrniti Aleša Primca, preden vemo, kam bo zavil.

    Dejstvo je, da je krščanske kulturne in družbene vrednote eksistentna stranka, od katere bi največ tu pričakovali- N.Si-KD v dobršni meri zanemarila. Da se je tamkajšnjim fantom Novakove očitno zdelo vredno družiti se predvsem z menedžerji, lobisti in bogataši ( pretežno leve) t.i. elite, z GZS in da so politične ideje vse bolj usmerjali samo po meri njih. Volile naj bi jih pa krščanske mamce po prihodu na volišče z nedeljske maše. Meni je to nezrelo in celo odbojno-prevarantsko do njihovih volilcev. In zato bojo verjetno plačali svojo ceno, če Primc s stranko nastopi na volitvah.

    Dejstvo je, da se tudi vodilna desno-sredinska SDS, četudi je iz socialdemokratske prestopila v skupino EPP ni kaj dosti potrudila za krščanskodemokratski program in akcent. Kakšen Cukjati to gotovo je, ampak taki so v SDS očitno vendarle manjšina.

    Gotovo v slovenskem parlamentu manjkajo prokrščanski, prodružinski in pro-life poslanci. Pro-life program je možno zavoziti v brezplodno kulturno vojno, možno se je pa zanj zavzemati tudi bolj simpatično in dialoško in s pripravljenostjo na realno dosegljive kompromise. Primc osebno nekaj tega potenciala gotovo ima. In tudi voditeljske karizme.

    In še- manjkajo po mojem tudi poslanci, ki bi gradili na politično-družbeni tradiciji Kreka in Gosarja. Torej sredinski tradiciji, ki ima smisel tudi za malega človeka. Ne le za potencialnega zmagovalca v laissez fair liberalno tekmovalni tržni tekmi oz. v socialnem darwinizmu.

    Če bo šla Primčeva iniciativa v tej smeri, jo tem bolj podpiram. Nenazadnje je to izvorna krščansko-demokratska zamisel in ne desni ekonomski liberalizem.

  • Frančišek

    Upam , da se ne bi, slučajno, slovenska Opozicija, ob obisku res krivila hrbte in se klanjala RasPutinu Osvajaču, megaturbo diktatorju štev. 1 tega planeta ! ?

  • svitase

    Odlični komentarji.

    Glede Aleša Primca pa:

    Ima odlične sposobnosti učinkovitega delovanja med ljudmi, kar je bistvo politike.

    Paziti pa mora pred mediji in podobno, da bo potrpežljiv in olikan v celovitem pomenu besede. Potem bo zmagoval.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI