A. Kodelja, Novi glas: Prah na polpretekli zgodovini

Časnik 1.6.2016 9:50
 

Vsak čas pusti za seboj neke spomine. Zadnje čase se nekaj več razpravlja o dveh Leljakovih knjigah; Udba in Špiclji UDBE. Zanimivo je, da se dobijo v našem ljubem prostoru tudi nekateri, ki skušajo sodelovanje posameznikov z UDBO omiliti, kolikor ga celo ne opravičujejo. Je že res, da so nekateri bili prisiljeni vohljati za Udbo, prav tako je tudi res, da so se dobili nekateri, ki so to opravljali iz golega koristoljubja, seveda pa poznamo tudi takšne, ki so to počenjali iz ljubezni do domovine – beri partije. Pa še kakšen drugačen vzrok bi dobili.

Pri vseh teh odkritjih pa me vedno moti, da se povsod navaja: “Med udbovci so bili tudi duhovniki! ” So nekateri, ki jih še lepo naštejejo, da ja podkrepijo to trditev, da je resnična. Leljakovo pisanje ima svojo težo, pa tudi svoj pomen. Če je neki duhovnik na UDBI pri zasliševanju “referiral”, da je škofu ob birmi dal tri salame in vrečo krompirja, pa so oni tam to zapisali in ga potem še naprej zaradi tega pestili, je pač povedal to, kar je res naredil. Takšni smešni zapisniki so obstajali. Ali so še ali ne, ne vem. Prav tako ni nobena skrivnost, da je kakšen duhovnik ob zasliševanju povedal, da ga je škof vprašal, koliko nekrščenih ima v svojem kraljestvu, ki je od tega sveta. Potem ga je po navadi mož postave podučil: “To škofa ne sme zanimati! S tem škof ruši naš socializem in tudi komunizem, saj komunisti ne dajemo otrok krstit! Škof pa se vtika v naše privatno življenje! ” Običajno je duhovnik v takšnem “štrbunku” možu postave prikimal, že zato, da ga je čim prej odslovil… So pa bili duhovniki tudi sila spretni ob takšnih zasliševanjih. Posebnost med njimi zasluži vsekakor znani primorski duhovnik Ljubo Marc. On je vsa zasliševanja tako zabelil, da, če so bila javna, tipkarica ni vedela, kaj naj napiše, pa je velikokrat kar nekaj napisala “tja v tri dni”. Ko pa je bilo treba zapisnik podpisati, pa je sledilo novo dejanje: prerekanje, kaj je rekel, česa ni rekel, kaj so aforizmi, kaj prispodobe, kaj se tako “po domače pove”, kaj pa v fini l’blanščini, kot je on imenoval slovenščino. Po znanem tolminskem procesu so ga začeli zasliševati osebno, tako, da sta v sobi bila le on in zasliševalec. Gospod Ljubo si je tedaj izmislil poseben štos. Prinesel je v torbi klobaso, kruh in vino, seveda brez kozarca in je med zaslišanjem začel jesti, istočasno pa tudi ponujal klobaso zasliševalcu. Soba se je napolnila s prinesenimi dišavami. Dejanje pa je opravičil z izgovorom, da ima nizek pritisk in da mora večkrat jesti, ker drugače pade v nezavest, pa bo po njem in koga bodo potem imeli na muhi …? Poznali smo tudi duhovnike, za katere so vsi vedeli, da se družijo z UDBOVCI, pa na vseh zasliševanjih niso nikomur škodili, ker so znali tako spretno vrteti pogovor, da mož postave ni iz njih nič izvlekel. V tem je prednjačil nekdanji dekan iz Sovodenj. Vse mogoče jim je ob zasliševanju pripovedoval, tako spretno, da ko je odhajal, zaslišvalec ali oseba, ki se je z njim pogovarjala, ni vedela, pri čem je. Da so nekateri duhovniki sodelovali z UDBO, ni nobena skrivnost, in da so med temi bili tudi takšni, ki so svoje vohljanje usmerjali na dve strani – sodelovali so z UDBO, so pa istočasno sodelovali tudi s še kakšno drugo podobno organizacijo izven SFRJ. O teh primerih se pa ne piše, ker … – Niso pa to bili redki! Vsaj nekatere smo poznali in tudi to tedaj celo vedeli, danes pa to lahko povemo tudi “na glas”!

O laikih, še zlasti tistih, ki imajo “nekaj šol”, pa se bore malo piše, kakšno je bilo njihovo sodelovanje z UDBO. Če pa se, se jih lepo opravičuje in prav na fin način odrine iz takšnih in podobnih razprav.

Več lahko preberete na noviglas.eu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

1 komentar

  • Zdravko

    Ko bi le lahko o tem spregovorili. Toda to so tako temačne strani, da se bojim, da o njih ne bo mogoče govoriti.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI