siol.net, Andrej Capuder: Partijska politika in samouprava, to je bilo vse skupaj blef

Časnik 31.5.2016 6:54
 

Živeli so od državnih jasli, bili zasvojeni z državnim denarjem, ker si drugače niso mogli predstavljati svoje eksistence. To je bila paradržavna kultura, ki smo jo podedovali od prejšnjega sistema, o kulturnikih v času osamosvajanja pravi takratni minister Andrej Capuder.

Kako ste postali minister za kulturo?
Spomnim se telefonskega klica Lojzeta Peterleta. Dobil me je ravno, ko smo se z ženo in z družino čez vikend odpravljali na deželo. Rekel je, da išče ministra za kulturo ter da razmišlja o Dragu Jančarju. Odvrnil sem, da je pa že bolje, če prevzamem jaz. Še danes ne vem, ali sem se prav odločil.

Stranki z demokrščansko vsebino sta dobili skoraj polovico glasov znotraj Demosa. Vas je to presenetilo?
To je presenetilo vse, predvsem pa Lojzeta Peterleta, ki ni mogel verjeti lastnim očem. No, presenetilo pa je tudi naše kolege v SDZ-ju. Dimitrija Rupla, ki se je že videl kot predsednik vlade. Morda bi bilo res bolj logično, da bi takrat prevzeli vodstvo bolj levi iz Demosa, saj sem slutil, da bi imeli manj nasprotnikov. Če bo vlado prevzel SKD, bodo izbruhnili vsi hudiči. In točno tako je bilo. Pregovoril sem Peterleta, da sva šla skupaj do Pučnika in mu ponudila mandatarstvo. On je odklonil. Sicer je rekel, da si bo vzel čas za premislek, a sta ga vzela v roke Spomenka in Tine Hribar in prepričala v nasprotno. Ne vem, ali je šlo za strategijo, da nas pošljejo v ogenj, ali pa jih je bilo strah pred odgovornostjo. Sicer pa je bil tem pogovorom naklonjen, saj mu je laskalo, da bi postal predsednik prve vlade. Vsekakor je potem gla­soval proti Demosu, proti naši vladi. Tako Janez Janša kot Pučnik sta rušila Peterletovo vlado. To je zgodovinsko dejstvo.

/…/

Prevzeli ste kulturno ministrstvo, ki je imelo v ideološkem konceptu prejšnjega režima zelo pomembno vlogo.
Nikakor se nisem zavedal, v kaj sem ugriznil. Na splošno sem takrat mislil, da je bila zadaj ideologija. Ne, bili so ljudje in njihovi konkretni interesi. Kultura je bila “prešpikana” z levimi umetniki in kulturniki, ki so bili na plačilni listi Ministrstva za kulturo. Seveda so se vsi ustrašili, da naenkrat teh privilegijev ne bo več. Pri priči se je proti meni organizirala fronta. Po pol leta mojega mandata so že sklicali kulturni zbor v Cankarjevem domu, kjer se je dobila “smetana” slovenskih kulturnikov, ki so mi prali glavo. Jaz sem bil tako naiven, da sem šel tja; danes ne bi šel. Tam sem s svojim zname­nitim govorom preobrnil situacijo, ampak to ni pomenilo nič. Gonja se je nadaljevala.

Moram povedati, da nismo odvzeli podpore nikomur. Tu in tam smo malce zmanjšali, saj so bili takrat tudi taki, ki so ministrstvu izstavljali bianco menice. Živeli so od državnih jasli, bili zasvojeni s tem denarjem, ker si drugače niso mogli predstavljati svoje eksistence. To je bila paradržavna kultura, ki smo jo podedovali od prejšnjega sistema. Moja skromna želja je bila, da bi to krivično stanje malce prevetril, zlasti kar se tiče tistih, ki so bili zapostavljeni pol stoletja. Bog ne daj, postal sem zločinec, javni pljuvalnik, kot je rekel moj ministrski kolega Peter Tancig. Kljub temu sem junaško vzdržal ti dve leti in odšel skupaj z vlado.

/…/

Vrnimo se k Demosu. Konservativnemu delu Demosa se očita revanšizem.
Jaz ne vidim v Demosu kakšnega posebnega revanšizma. Mi smo samo skušali dati malo več priložnosti tistim, ki so bili 40 let zatirani. To je narav­no, to je evropska in človeška norma. Problem je bil, da nismo našli ljudi, ki bi bili pripravljeni ugrizniti v korenite spremembe. Tudi Peterle je obdržal Aleša Čerina kot generalnega sekretarja vlade.

Govoril bi lahko o opranih možganih, ki štirideset let niso bili vajeni prevzemati nobene prave odgovor­nosti. Partijska politika in samouprava, to je bilo vse skupaj blef. To je bilo izvrševanje naročil od zgoraj, ne pa osebna iniciativa. Čim je nekdo ravnal osebno odgovorno, ni bil v skladu s partijsko linijo in je moral iti. Pogosto nam očitajo, da nismo izpeljali lustracije. Lustracija se ne izpelje sama, ampak zanjo nismo imeli podpore niti v lastni koaliciji, ki bi se takoj razklala na pol. Če bi jo Peterle uvedel z dekreti, ne bi bili nič drugačni od prejšnjega režima. Pri tem je bistveno vprašanje arhivov, ki so spomin naroda. Vprašajmo se, kdo je bil takrat notranji minister. Arhive, ki so jih denimo na Češkem zastražili, so pri nas ponoči s kamioni vozili neznano kam.

Koga se je torej zaustavljalo?
Fantome. Strah pred odkritji preteklosti. Ljudi, ki so v povojnem času sami streljali in ukazali streljati. Desnica je danes ta, ki odkriva jame in brezna in vse njihove grozote. Levice pa je strah preteklosti, spomina. Naša vlada je bila preveč pohlevna. Bolj “ljudomilega” predsednika vlade kot je bil naš, bi morali iznajti. Rekel je, da je ena revolucija zadosti.

Bi bila po vašem mnenju potrebna še ena?
Revolucija je premočna beseda. To znajo samo na levi. Predvsem pa znajo zastrašiti ljudi, tako da tiči strah v kosteh še naslednjih generacij. Prve volitve za predsednika predsedstva to nazorno pokažejo. Da je lahko Milan Kučan odnesel 58 odstotkov, po štiridesetih letih komunizma in grozotah leta 1945, se lahko zgodi samo slovenskemu narodu.

Pogovor je v odlomek iz knjige pogovorov Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!. Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

3 komentarji

  • Duhovito, pronicljivo. A nekaj stvari je diskutabilnih.

    Pretežka mi je ocena, da sta Janša in Pučnik rušila Demosovo vlado. Janša je v nekem trenutku na pobudo liberalnih eminenc iz ozadja predlagal njeno rekonstrukcijo. Pučnik je predlagal razpustitev, a šele v času, ko se je videlo, da ne gre več naprej, da pri odločilnih zadevah ni več večine v parlamentu, da so si postali znotaj iste vlade npr. Peterle na eni in Rupel ter Bavčar na drugi strani povsem vsaksebi. To je bil milostni strel.

    Odhod v opozicijo 1992 je celo povečal možnosti tistih iz Demosa ( zlasti SKD), ki so ostali v poziciji, za uspeh na jesenskih volitvah, a je šansa ostala ne dovolj izkoriščena in je LDS začela 12 letni zmagovalni pohod.

    Sicer se Capuder tako takrat, kot še zdaj, kaže kot intelektualec in ne politik. Ima tudi že vnaprej dokaj defetistično in konfrontativno postavljena stališča, s kakršnimi je skoraj nemogoče zmagovati.

    • napaka- v drugem odstavku je prav: tistih, ki so ostali v opoziciji.

    • “Pretežka mi je ocena, da sta Janša in Pučnik rušila Demosovo vlado”

      Ja, res težko pade. Tako težko, da je za marsikoga pretežko.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI