V Sloveniji nimamo resne ideje, kaj z mladimi

Matej Cepin 30.5.2016 9:25
 

Mladenici in mentoricaKmalu po tem, ko je nemški sociolog Ulrich Beck leta 2001 opredelil pojem družba tveganja, se je ta pojem začel uporabljati za svet, v kakršnega vstopajo današnji mladi. A šele s krizo leta 2009 smo, vsaj v Sloveniji, tudi iz prve roke izkusili, kaj družba tveganja za mlade dejansko pomeni.

Družba tveganja

V življenju mlade osebe je veliko več neznank, kot jih je bilo še pred 20 leti. Poti odraščanja so, predvsem zaradi globalizacije in novih tehnologij, postale zelo raznolike. Nobena pot ni več uhojena, vsaka je nekaj novega. Če je še v 90-ih za večinskega mladega Slovenca veljalo zaporedje gimnazija – Univerza v Ljubljani, Mariboru ali Kopru – služba – družina, zdaj ni več tako. Možnosti je veliko več, tveganj pa prav tako. Univerzalnega recepta ni, mladi in njihove družine pa potrebujejo veliko več znanja in modrosti, da se odločijo pravilno.

Prehodi mladih v odraslost niso več enosmerni ampak dvosmerni – v odraslost in spet nazaj v mladost. Na študijsko izmenjavo v tujino in spet nazaj v domovino. Iz hotela mama v samostojno življenje in spet nazaj k mami. V službo in spet nazaj na cesto. Nekateri takšne prehode duhovito imenujejo jojo prehodi v odraslost.

Država in mladi

Za zmanjševanje tveganj, ki so jim izpostavljeni mladi, država potrebuje učinkovito mladinsko politiko. To je medsektorski nabor ukrepov, ki mladim pomagajo, da se učinkovito in čim kakovostneje vključijo v svetove odraslih: v svet dela, v svet starševstva, v svet politične participacije, da dobijo možnost dostopne nastanitve in podobnih.

Pri snovanju mladinske politike morajo sodelovati različna ministrstva, vsaj tista za izobraževanje, delo, družino, socialne zadeve, kulturo, gospodarstvo in zdravje. Plod sodelovanja morajo biti priložnosti za osebnostni razvoj mladih in njihovo vključitev v družbo. Mladinska politika tako gradi nekakšen most med mladimi in družbo. Po eni strani morajo njeni ukrepi pomagati mlademu posamezniku, da se bo znal bolje odločati, da bo pridobil znanja, veščine in vrednote, potrebne za vključitev ali da bo bolj zaposljiv. Po drugi strani pa morajo ti ukrepi delovati tudi na sistem: vzpostaviti tak sistem, ki bo mladim pomagal in jih ne bo diskriminiral.

Mladinska politika je dobra, ko so mladi aktivni: v učenju, na delovnem mestu, v prostovoljstvu, športu, politično, Pri nas pa je toliko mladih v mrtvem teku!

Slovenija je dežela papirjev

Imamo Resolucijo o nacionalnem programu za mladino 2013 – 2022 in v njej so zajeta vsa ključna področja. Težko rečemo, da jasno opredeli ključne prioritete in jih zasleduje (ciljev je namreč preveč), je pa vsaj medsektorska.

Veliko bolj zaskrbljujoča je njena izvedba. Iz Izvedbenega načrta 2016-2017 vidimo, da ministrstva Resolucije niso vzela kot navdih za ukrepanje in medsebojno sodelovanje. Po stari navadi vsako ministrstvo vleče neko svojo zgodbo, povrhu pa so nekateri ukrepi, največ takšnih je s strani Ministrstva za kulturo, milo rečeno smešni. Nekateri, namesto da bi bili strateški, delujejo bolj kot obrobni mikro projekti, ki bi jih lahko izvajale tudi mladinske organizacije.

Zakaj je tako?

Urad za mladino, ki koordinira mladinsko politiko, je eden najbolj podhranjenih uradov v državi, sploh pa, če ga primerjamo s podobnimi uradi drugod po EU. Tudi njegov proračun je zanemarljiv – razdeli okoli 1.200.000 € javnih sredstev na leto, kar je velikostni razred proračuna ene šole. S to razliko, da Urad za mladino toliko sredstev razdeli po celotni državi. Da bo bolj predstavljivo: gre za približno tretjino ali četrtino stroškov enega referenduma. Mladinske organizacije, denimo, v Sloveniji prejmejo približno 70x manj denarja na prebivalca kot na Irskem in približno 10x manj kot na Češkem ali Slovaškem.

V parlamentu imamo stranko upokojencev, lobistično močna je tudi Zveza društev upokojencev kot (ne)reprezentativna civilna družba. Kdo je enako močna alternativa teh struktur na mladinski strani? Koliko socialnega dialoga se v tej državi odvija z upokojenci in koliko z mladimi? Mladi so pač politično šibki, se hitro menjajo in zato ne nabirajo izkušenj, obenem pa jih je občutno manj kot upokojencev. Pravzaprav mladi – tudi demografsko – izumirajo.

Matej Cepin je direktor na Socialni akademiji.

 
Značke:

5 komentarjev

  • “Pravzaprav mladi – tudi demografsko – izumirajo”

    Ja in? Jih bomo pa uvozili!

  • Blaž Otrin

    Veljalo bi razmislit, da bi volilno pravico podelili tudi mlajšim od osemnajstega leta, tudi otrokom, ki bi jih zastopali starši, mogoče bi potem država to problematiko jemala bolj resno. Pri nas politiko kreirajo sivi panterji.

  • Na povezavi http://www.zaotrokeindruzine.si/programska-deklaracija/ je v 9. točki podoben predlog.

  • Shalalabayzer

    Se boste ta mladi že nekako znašli…
    Ne biti tako pesimistični…
    Ko smo bili mi mladi…
    Bomo že nekako uredili…

    Se sliši znano, a ne? To je modus operandi od 1970 dalje.

    @Blaž Otrin
    Da, oziraje na dejstvo, da sedaj že dijaki (ki delajo preko napotnice) plačujejo davke (zadravstveno in pokojninsko), bi jim bilo res treba dati volilno pravico.
    Ne bi smelo biti obdavčenja brez možnosti odločanja.

  • Če smo čisto iskreni, še odgovor na islamizacijo preko migrantov nismo sposobni najti pa bomo rešitev za mlade??? Jih tako malo “naredimo”, da izumiramo!

    Pa je rešitev prvega problema na dlani:
    Dalajlama: “Ko pogledamo v obraz vsakega begunca, še posebej otroka in ženske, občutimo njihovo trpljenje, zato ima vsak človek, ki živi v boljši situaciji odgovornost, da jim pomaga.” Vendar je Dalajlama hkrati dejal, da jih je trenutno preveč v Evropi, še posebej v Nemčiji, ki ne sme postati arabska država. “Nemčija mora ostati Nemčija.”
    http://nova24tv.si/aktualno/dalajlama-v-evropi-je-prevec-migrantov-potrebno-jih-bo-vracati-nazaj-v-njihove-domovine/


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI