M. Mazzini, siol.net: Pisali smo ta in ta predmet, je rekla prva mama. Mi tudi, je vzkliknila druga.

Časnik 30.5.2016 9:55
 

Začnimo danes s strašno nevarnostjo, ki preti zahodni civilizaciji in upravičeno dobiva medijsko pozornost, izobraževalne priročnike in oddaje, predvsem pa prisotnost v dnevnih pogovorih in skrbeh državljank in državljanov: gluten.

Kadarkoli ga omenim, se mi oglasi kak nesrečnik, ki zatrdi, da je pač alergičen, dedno nagnjenje ga je onesrečilo s celiakijo.

Vsakič odgovorim, da ne pišem o tem glutenu, ki ga znanost more dokazati in katerega posledice so predvidljive, marveč o nekem drugem glutenu, za katerega nihče ne ve, kaj v resnici povzroča, očitno pa je kriv za vsako nestabilnost ali neprijetnost v naših življenjih. Prav tako nihče dobro ne ve, kje se nahaja in kdaj nas lahko doleti. Edino, kar o njem zatrdno vemo, je, da je sorazmerno povezan s finančnim stanjem: več denarja imate, bolj ste nanj občutljivi. Če ste siromak, ki je zadnji drobiž dal za štruco belega kruha, ga boste pojedli z užitkom in nič se vam ne bo zgodilo. Če ste pripadnik srednjega razreda, je bel kruh za vas že strup in kupovati morate polnozrnate bio štručke. In tako dalje.

Telepatski gluten

Lani poleti je sredi poslovnega sestanka neka gospa prosila za minutko prekinitve, češ da se bliža čas kosila, njen sin pa je v koloniji in ga mora poklicati, da ne bi slučajno pojedel kaj z glutenom, “saj nama škodi”. Sočutno sem jo vprašal, če ima sin mogoče celiakijo in debelo me je pogledala, nato pa očitajoče zanikala, kako sem sploh lahko pomislil, da bi ona imela otroka, ki bi imel kakršnokoli pomanjkljivost v izbornih genih, ki mu jih je podarila.

Priznam, od sestanka potem nisem imel več kaj dosti, razen neprestane napetosti in pričakovanja, kaj, če sin ne bo ubogal – pojedel bo ta gluten, “ki nama škodi”, in kljub oddaljenosti vsaj sto kilometrov se bo strahovit učinek te snovi poznal na materi, ki ga sploh ni zaužila. Kaj se bo zgodilo? Le omedlevica ali celo kaj hujšega, celo meni nevarnega – ji bodo zrasli kremplji, pognale dlake in bo začela tuliti na luno, medtem ko me raztrgavala?

Spomnil sem se čudnih dejstev iz sveta podatomskih delcev: en neskončno majhen delec je v neznanski razdalji do drugega, pa vseeno vpliva nanj.

Očitno ima ta strašni gluten enako moč, tako rekoč telepatsko?

Sin ga poje, mama se zvrne.

Telepatsko šolstvo

Še isti večer sem šel na tek in lepo krevljal po potki, ko sta me počasi in dolgo prehitevali dve gospe, za kateri bi se njega dni reklo, da sta v srednjih letih, torej okoli 40. “Pisali smo” ta in ta predmet, je rekla prva. “Mi tudi!” je vzkliknila druga. Začeli sta primerjati vprašanja v testu in nazadnje ugotovili, da je zvita tovarišica obema razredoma dala isto nalogo, le premetala vprašanja. Iz konteksta sem razumel, da gre za tretji ali četrti razred osnovne šole.

Ena je celo potegnila telefon iz torbice, poklicala otroka in mu podelila nekaj nasvetov pri domači nalogi, ki naj bi jo pravkar pisal, druga pa odobravajoče kimala.

Gospe sta prešli na pogovor o dogodkih v službi in se oddaljili, jaz pa sem se globoko zamislil, in to tako, neolikano, kot se za notranji monolog spodobi: “Kaj, za vraga, ti dve stari babi počneta v četrtem razredu osnovne šole? In hkrati delata v neki pisarniški službi? Da bi ob delu financirali lastno izobraževanje nižje devetletke, to ne more biti mogoče!”

A če ne hodita v šolo onidve, marveč njuna otroka, zakaj potem neprestano govorita v množini? Pisali smo, učiteljica nam je rekla, za nalogo smo dobili …

Spomnil sem se na glutensko povezavo: očitno na daljavo ne deluje samo ta skrivnostna snov, marveč tudi naše šolstvo.

Rojstvo, odraščanje

Svet je sistem, ki venomer išče ravnotežje. V dobi individualizacije, odtujevanja, atomizacije, skratka, samosti in samote, se seveda poskušamo uravnotežiti s tehnologijo. Tako so mobilni telefoni postali nadomestek za bližino in jih pojmujemo kot orodje telepatske sposobnosti. Nobena misel ne more več počakati na srečanje ali pismo, marveč jo moramo še isti hip sporočiti tistemu, ki ga zadeva.

Del populacije pa ima pri tem posebno izhodišče: matere. Že itak so po vsem Sredozemlju rojene v družbo, ki jih postavlja na piedestal, v Sloveniji pa sploh vlada strašanski kult matere, še najbolj omejujoč za nje same. Slovenska mama je patološki pojem.

Če torej slovenska mati poskuša naraščaj obdržati pod svojim okriljem na vse načine, od čustvenih do finančnih, ji je tehnologija zdaj omogočila tudi telepatske povezave.

Tako prek telefona neprestano preverja, kaj potomci jedo, deli nasvete in modrosti, nazaj pa dobiva natančna poročila o vsakem vprašanju, ki ga je otroku tisti trenutek zastavila učiteljica.

Popkovina ob rojstvu torej ni presekana, marveč zamenjana s telekomunikacijsko povezavo. Rojstvo zato ni končano, marveč je otrok še vedno v maternici.

Gremo na drugo stran

Ne dolgo zatem sem klepetal z dekletom, ki se je pravkar vrnilo iz poletnega tabora, kjer je pazilo na otroke nižjih razredov osnovne šole. Seveda sem jo takoj povprašal o telepatskih materah. Povedala je, da so v vsaki skupini imeli vsaj po nekaj takih otrok, ki so jih matere klicale neprestano.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

2 komentarja

  • Humoristično predstavljen idiotizem današnje družbe. Ampak nič hudega! Bomo pa uvozili tapraaaaaaaaaaaaaave moške! Take, iz Nemčije, iz Kölna!

  • Zdravko

    🙂 Zabavno. 🙂
    Toda, ta učiteljski izum z izmišljenim prekrškom, pa tudi kaže, da učtelji niso prav posebno vredni zaupanja. Ta tipično slovenska zvitost in pretkanost ni prav nič spoštovanja vredna.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI