Vrednost nevrednosti

Marko Rijavec 29.5.2016 0:26
 

nevrednost»Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho.« (Lk 7,6)

Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej.

Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: »Nisem vreden.«

Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil.

Zato je svojo vrednost napačno graditi na svojih sposobnostih ali dosežkih. Ti bodo slejkoprej minili, slejkoprej bomo razočarani nad seboj. Svojo vrednost mora zato človek zgraditi na svoji obdarjenosti. Kdor namreč najde svojo vrednost v daru, ki ga je prejel, ta bo vedno vedel, da je za nekoga celo večji, kot je samemu sebi.

Tako vredna je nevrednost.

Besedilo je homilija na 9. navadno nedeljo. Marko Rijavec piše blog Besede za srce.

 
Značke:

2 komentarja

  • svitase

    Logično in lepo.

  • Mene pa ob OH in AH trenutkih zajame -ne toliko občutek manj ali večvrednosti-ampak tako neznansko veselje,da želim zaplesati…čeprav spadam pravzaprav hkrati v oba opisana tipa,se ne ukvarjam predolgo s svojimi občutki ampak raje z občudovanjem…


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI