Narava in pokrajina (foto): Elbrus de luxe

Janez Mihovec 29.5.2016 9:54
 
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Janez Mihovec

Vzpon na najvišjo evropsko goro

Dne 18. avgusta 1942 se je po pobočjih Elbrusa dvigala skupina nemških vojakov. Za njimi je bila dolga pot. Teklo je četrto leto 2. svetovne vojne in že drugo leto so bili v Sovjetski zvezi. Operacija Blau je bila v polnem teku. Nemška vojska je pregazila Ukrajino in vdrla na Kavkaz. Do naftnih polj v Čečeniji in Azerbajdžanu je bilo le še korak… Vojaki so splezali na zahodni vrh z višino 5642 metrov in sovjetsko zastavo zamenjali s tisto z kljukastim križem. Omenjeno dejanje je bilo eno izmed zadnjih nemških objestnosti v vojni. Le nekaj tednov po tistem se je začela bitka za Stalingrad. Po njej nikomur več ni bilo do smeha. Začel se je umik, ki se je tri leta kasneje končal v Berlinu.

Po desetletjih želja po vzponu na to legendarno goro smo bili tudi mi na njenih pobočjih tudi mi. Ti nam ni bilo lahko. Vrh sega v t. i. jet stream, pas vetrov, ki zaradi vrtenja Zemlje stalno piha od zahoda proti vzhodu. Pljuča divje vlečejo sapo vase, možgani z glavobolom sporočajo, da kup stvari sploh ne »štima«. Ves obstoj se skrči na prestavljanje nog točno na mesto od koder je noge trenutek prej dvignil tvoj predhodnik. V glavi pa vseeno kljuje le ena misel: priti na vrh, pa če crknem.

Vsekakor je zadeva stresna. Najprej je bilo treba priti na Kavkaz. Ruski piloti veljajo za najboljše, vendar zahodna anti propaganda vztrajno trobezlja, da letala Aeroflota niso varna. Statistika temu trobezljanju ne daje »štange«, vendar je v hudič v podrobnostih. Namreč, nikdar ne veš vsega. To se je pokazalo tudi pri nas, ko smo na poti v Moskvo leteli skozi nevihto in je treslo ko hudič, na Šeremetjevu pa me naj koklja brcne, če ni letalo na poplavljeni pisti sredi nevihte nekoliko zdrsnilo, dokler ga ni pilot ujel.

Na Kavkazu pa je tako-tako. Dokler je ravnina Ruskega ščita so tam Rusi. V hribih pa imaš kup težav. V Karačajsko-Čerkeski republiki so skregani oboji med seboj, v Kabardino Balkarijski republiki tudi. Vsi štirje narodi, pa so skregani z Rusi, Severna Osetija je skregana s vsemi okoliškimi muslimanskimi narodi, saj so oni pravoslavni kristjani. Za povrh pa so skregani zaradi Južne Osetije še z Gruzinci, ki paktirajo z Američani, posledično pa so zato seveda zavezniki z Rusi. Inguši so skregani tako z Osetinci, kot s Čečeni. O Čečenih ni potrebno izgubljati besed, ker so oni skregani sami s sabo in z vsem vesoljnim svetom. V Dagestanu gre vse po starem. V tej republiki Dagestanci, kot največji narod štejejo 17% prebivalstva, preostanek pa je zilijon še drugih narodov. Za povrh so Gruzinci skregani še z Abhazijci, pa tudi zahodni Gruzinci z vzhodnimi, ker vzhodna Gruzija leži više kot zahodna in zato vzhodnjaki zanalašč lulajo v reke, da bi škodovali zahodnim. Svoje pristavijo še bližnji Armenci in Azerbajdžanci in Turki, ki so itak skregani s vsemi.

Kavkazijci so veliki ljubitelji hortikulture. Tovrstne rastline poznamo tudi v Sloveniji, le da se te običajno goje v zaprtih prostorih, ob umetni klimi, umetni svetlobi in namakalnih sistemih. Tako se dobi tudi ustrezno kvaliteten izdelek. Na Kavkazu nimajo tovrstnih problemov in trava raste kar za cesto. Torej jasna ekonomska odločitev za kvantiteto proti kvaliteti. Je nekaj logike v tem: namesto enega pokadiš dva, pa itak dobro zadane. Zadeva je poceni, tako da ni prevelikih stroškov.

Tako je vsepovsod po cestah dosti vojske in oklepnikov. Ti niso Patrie, ki očitno služijo kupu večjih oziroma manjših neumnosti, ampak so stalno v uporabi. Vsepovsod je polno betonskih blokov, kjer je na očeh vojske potrebno izpeljati počasni slalom. Še bolj pa je človek nervozen pri zamaškaranih specialcih. Da jih ne bi preveč zeblo so sredi poletja oblečeni v neprebojne jopiče in podkape z nekakšnimi smučarskimi očali. Čez prsi jim vise precej dolge ostrostrelske puške, v rokah pa vihte nekaj kar je še najbolj podobno kosilnicam na nitko. Jasno smučarska očala niso smučarska očala, ampak neprebojno steklo, kosilnica pa tudi ni kosilnica, ampak detektor kovin, ki išče bogsigavedi od koga in kdaj ob cesti zakopane mine. Načelno si precej upam, a si v teh primerih nisem upal dvigniti fotoaparata. Prav lahko bi moral potem specialec pisati kratek uradni zaznamek v katerem bi zapisal, da me je čisto upravičeno počil, ker sem z nekakšnim orožjem meril nanj. Človek res ne sme drugim povzročati nepotrebnega dela.

Pravzaprav smo imeli na Elbrus namen že leto prej v letu 2011. Pa so Čečeni  marca tega leta čakali kombi v katerem naj bi se na smučanje peljala sama hčerka namestnika zveznega notranjega ministra. Obveščevalni podatek je bil napačen. Človek se dandanes na nikogar več ne more zanesti.  Da pa ne bi brez veze hodili domov so počakali na podoben kombi in vse skupaj pošteno prerešetali, da je bilo kar nekaj mrtvih. Istočasno pa je druga skupina reševala v Terskolu nek domači konkurenčni problem, ko so postavljali novo gondolsko vzpenjačo, ki je predstavljala konkurenco stari vzpenjači. Tudi tu je bilo precej streljanja in kup molitev na grobovih padlih. Potem pa je posredovala vojska in po čisto nepreverjenih podatkih je izginilo v zaporih ali pa odšlo k Alahu na obisk za stalno kakih 200 ljudi. Hja, imperij resnično ni za dražiti z lokalnimi zdrahami. Jaz mislim, da je to posledica preveč računalniških igric. Tam lahko počneš marsikaj. Realnost pa je bolj resna. Morali bi brati Puškina in Tolstoja, ki sta te stvari razčistila že pred 200 leti.

Rusi so po nemirih ravnali zvito, namesto da bi na vso silo poskušali rešiti turistično sezono v dolini Beksan, so jo za eno leto zaprli. Potem ko so lokalci eno leto jedli travo, so dolino spet odprli in tudi lokalci so ugotovili, da je bolje biti prijazen in miroljuben, kot fino lačen.

V Terskolu sedaj nova in stara vzpenjača delata druga ob drugi. Ker obema strankama manjka sredstev so gondole kar pustili prerešetane in z razbitimi okni. To je konec koncev dobra odločitev. V prastari gondoli brez ventilacije bi bilo ja v nasprotnem čisto preveč vroče. Na 3600 metrov višine so legendarni sodčki. Obljubljali so nam elektriko, radiatorje, tekočo vodo in WC je na štrbunk. Elektrika je bila blizu. Vsa infrastruktura je bila na razpolago. Edina podrobnost, ki je manjkala, da v žicah daljnovodov ni bilo elektrike. Tako smo žarnico šparali, da se ne bi preveč matrala, radiator pa tudi. Ker so naši bivaki bili na pobočju smo imeli tekočo vodo, ki je tekla podnevi kar skozi bivak. Ni pa tekla ves čas, ker je ponoči zmrznila. Imeli smo tudi WC. Pogumno sem si ogledal njegove notranje barve, potem pa  okolico raje opazoval iz skalovja v okolici. Bili smo prav solidna družba. Nihče se kaj dosti ni pritoževal in pogumno smo vlačili sem in tja sode snega, katerega smo potem topili za vodo. Torej tekoča voda je vsekakor bila.

Predvsem smo veliko hodili. Temu se je reklo aklimatizacija. Najprej smo šli na 3600 visok Šeget, potem pa do koče Prijut na 4200 metrov, pa do Pasjukovih skal na 4700 metrov. Ob vsej tej hoji sem bil tako aklimatiziran, da bi me lahko mirno uporabili za klimatiziranje kakega večjega obrata, pardon urada državne uprave. Samo ničesar nisi smel napraviti na hitro. Norost, kot je tek na 20 metrov, si plačal z desetminutnim lovljenjem sape. Na goro sem  vlekel še smučke. To se je vsekakor izkazalo kot pametna odločitev. Kolegi so nato krevsali navzdol, jaz pa sem se peljal. Na gori sem opravil za kakih 5000 višinskih metrov spustov. Da nekatere stvari resnično naredijo, da se človek zdi sam s sabo zadovoljen.

No po toliko klimatizacije smo jurišali na vrh. Imeli smo ves čas salamensko srečo z vremenom. Zadeva izgleda tako, da se oblečeš in obuješ ko medved, na sebe spraviš kup nekega železja in začneš. Hodiš in hodiš. Do 5100 m rineš na vzhodni vrh, potem pa se lotiš orjaške prečke proti zahodu. Na 5300 m je čisto pravo široko sedlo med obema vulkanskima stožcema. Vrh izgleda na dosegu roke, pa krevsaš še dve uri preko strme brežine in nato po obodu vulkana. Sam vrh ni čisto nič posebnega. Nekaj deset metrov višji kucelj od okolice.

Tam smo imeli običajen teater: kup objemanja na najvišjem vrhu Evrope, razvijanja zastav in fotografiranja. Ni vrag. Da se potem lahko človek neomejeno hvali.

Kot da že ni bilo dovolj vzpona, se je bilo potrebno še spustiti. Čeprav sem ves čas pazil na sonce, se mi je kefija okoli vratu nekajkrat izmuznila, sam pa sem bil preveč utrujen, da bi jo postavil na svoje mesto. Posledice sem videl čez dva dni, ko smo se vrnili v dolino. Po tednu dni takega tretmaja sem izgledal ko Gozdni Joža. Smrdel pa najverjetneje temu ustrezno. Za povrh pa mi je malo pomrznila še konica nosu. Jagoda na smetanovi torti pa je bil vročinski herpes na ustih. Naše starlete se čisto brez veze mečejo v stroške pri plastičnih operacijah. Pridejo naj na Elbrus, pa jim bodo ustnice brez posebnega problema zatekle na trojno velikost.

Človek bi si misli, da bo sedaj mir, ko smo se spustili. Ma kje pa. Komaj smo se spustili v dolino, smo spet rinili po okoliških pobočjih. Če pa nismo bili tam, pa smo se zabavali v lokalnih gostilnicah in prepirali po bazarjih. Eno metodo prepričevanja sem doživel tudi sam. Ko sem lokalni babuški podal »nespodobno ponudbo« glede cene mikic, me je reci in piši boksnila sredi huronskega smeha. Hja drugi kraji, drugi običaji.  Posebej pri tem, ko kupljena mikica doma že pri dvajsetih stopinjah ob pranju na debelo spuščala barvo.  Elbrus kot najvišji vrh Kavkaza in Evrope je tako prav posebno doživetje: Iz človeka iztisne zadnji atom moči, a ga kljub vsemu navda z navdušenjem.

 


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI