Čakajoči odjuge

Marko Mehle 29.5.2016 0:11
 

odjugaVčasih je koristno, če je človek seznanjen s političnimi razmerami v daljnem svetu. To ni enostavno, kajti pozornost je običajno usmerjena v neposredno okolico ter v nujne, vsakdanje probleme. Čustvena nevpletenost, nepoznavanje ozadja in nepopolnost informacij nalogo običajno še otežujejo. Ko se človek uspe potopiti v realnost drugega kraja, je sposoben na domače družbeno in politično dogajanje pogledati skozi drugačna očala.

V Argentini se je po dvanajstih letih vladavine Kirchnerjevih zgodil nepričakovan preobrat, ki je na oblast ponesel stranko Cambiemos (špansko za Spremenimo se). V Venezueli se Chavezovemu nasledniku Maduru sesuva režim, Bolivijski Evo Morales pa je bil pred nekaj meseci poražen na referendumu, ki bi mu omogočil peto zaporedno predsedniško kandidaturo. Tu so novice iz Brazilije, kjer je parlament iz predsedniškega položaja odstavil socialistko Dilmo Rousseff.

Pri nas je bilo o vsem tem napisanega bore malo, čeprav se zdi, da so trenutne razmere v Južni Ameriki lahko nagovarjajoče. Socialistična paradigma, ki se podira pod težo korupcije in neobvladovanja gospodarske stvarnosti, se je tam obdržala dobrih petnajst let. Ker je nihanje okoli ravnovesne lege normalen pojav v družbi, se je ob tem vredno vprašati, kolikšna je razpolovna doba tukajšnjega tranzicijskega modela, ki se – svoji nezadostnosti navkljub – ohranja na oblasti. In kako to, da so pomladne sile pred njim tako nerazumljivo nemočne.

Slovenski pomladni pol ima dva problema. Po eni strani je nehote vpet na voz preteklosti, ki ga vleče po svoje. S tem ne mislim na neštetokrat izrečeno floskulo o »sejanju razdora« ali na ono drugo o »preštevanju kosti«. Slovenska pomlad je žrtev refleksov, nastalih zaradi čustvenih ran iz preteklosti in tudi kot posledica totalitarne poškodovanosti. Na trenutke se zdi, da je prevladujoči vzorec na desnici nekakšen obrambni krč, ki zavira politično iniciativo in ustvarjalnost in katerega se ne more otresti. Četudi se tu pa tam pojavi kakšen »reformator«, se ti poskusi prepogosto končajo v ‘vsegliharstvu’. Drugi problem, ki je bolj zunanjega značaja, je v tem, da tranzicijsko-kontinuiteta stran že več let uspešno zavira sprožilce procesov, ki bi lahko prinesli spremembe, kakršni se dogajajo v Južni Ameriki. Govorimo na primer o neverjetni sposobnosti, ki jo ima slovenska tranzicija, da se pred vsakimi volitvami na novo izumi in se proda s staro vsebino v prenovljeni embalaži, s tem pa ohranja status quo.

Pri nas je gladina za zdaj preveč mirna, na obzorju pa še ni videti vala sprememb, ki bi ga bilo mogoče zajahati. Naloga slovenske pomladi je ta, da se pripravi na trenutek, ko se bo ta pojavil. Da premisli svoj program, osveži vsebino in najde način, kako zopet prevzeti družbeno pobudo. Južnoameriško dogajanje je lahko v navdih in vzpodbudo.

 
Značke:

10 komentarjev

  • Se strinjam z napisanim o teh dveh zaviralnih refleksih slovenske pomladi. A po moje sedaj vstopa na sceno ena nova možnost za preboj in preseganje tega dvojega. Gibanje Za otroke in družine.si Aleša Primca bi znala to presečti. Predvsem ker v Primčevem gibanju zaznavam duh dr. Janeza Evagelista Kreka, ki je tista dimenzija, ki nas lahko socialno in gospodarsko povleče iz sedanjega stanja Slovenije. V tem vidim zelo svetlo točko nove Slovenije.

  • “Naloga slovenske pomladi je ta, da se pripravi na trenutek, ko se bo ta pojavil. Da premisli svoj program, osveži vsebino in najde način, kako zopet prevzeti družbeno pobudo.

    Naloga slovenske pomladi. Ne gre za SDS, NSi, SLS, Primca in druge na desni. Gre za skupen projekt vseh, ki jim demokracija in slovenstvo pomeni več kot strankarski interesi in osebni prestiž. Zaenkrat žal (!) še ne vidim pri nikomur (!) nič od tega.

    Preimerni trenutki so bili, a nanje nismo bili pripravljeni. Ne razumem kratkovidnosti liderjev desnih strank. Brez skupnega projekta, bodo še vedno obrobni igralci in Slovenija daleč od smeri in ciljev, ki smo jih nosili v srcu, ko smo se borili za samostojnost.

    • “Ne razumem kratkovidnosti liderjev desnih strank.”

      Res ne? Od logike “bolje prvi na vasi kot drugi v mestu” do pohlepa.

  • svitase

    Se strinjam s komentatorji.

  • svitase

    Široke koalicije ni mogoča brez spremembe načina dialoga.

    Osredotočiti se je potrebno na prioritetno probleme in plemenite cilje , ne pa na osebe.

    V nasprotnem primeru izpade kot medsebojna prepirljivost, zamera, maščevalnost, nevoščljivost…

    Angažiranje večine za plemenite cilje, avtomatsko izloči iz igre tiste, ki niso zanje. In ti sami sebe spravijo v slabo luč, ne da bi se morali drugi mučiti z njihovim blatenjem.

    Pravilen, vzgojen pristop k ljudem je izjemno pomemben.

    Čeprav gre včasih za malenkostne razlike v pristopih, je njihov učinek na politično delovanje in pozitiven učinek neverjeten.

  • svitase

    Skratka, več topline v odnosih, ko se rešujejo skupni problemi, pa bo več pozitivnega učinka za slovensko skupno dobro.

    To pa ne sme biti na škodo resnicoljubja, pravičnosti, poštenosti in odgovornosti.

  • svitase

    In seveda – človekoljubja, saj je ravno to področje najbolj problematično.

  • Anton Urankar

    Bojim se, da se tudi odjuge ne želimo več. Poškodovanost? Več kot to: pohabljenost! Sposobnost levice? Nikakor, nesposobnost in preračunljivost državljanov! »Nekaj gnilega je v deželi Danski!«

    • Gospod Anton,
      imate podobne misli kot jaz. Višji sloji družbe so pač polni psihopatov, vsilili so pa tudi okolje, kjer je za napredovanje potrebna osnovna psihopatska značilnost: pomanjkanje vesti.

      Zato bo odjuga, če bo do nje prišlo, čudež. Od Boga isprošen čudež z molitvijo. Na kolenih z molitvijo.

  • V tem svetu je vsake stvari enkrat konec. Tudi kontinuitetne vladavine bo. Saj se težave samo kopičijo. Sodstvo ,mediji, zloraba državnih družb, uničevanje državnotvornih družbenih podsistemov itd.

    Vprašanje pa je, ali je demokratični pol sposoben skupnega nastopa. Za enkrat ni videti. Je pa to nujen pogoj za kakšnokoli resnejšo spremembo na bolje.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI